nedelja, 29. marec 2020

Božja pomoč

Misel na 5. postno nedeljo

Na 5. postno ali tudi tiho nedeljo beremo pravzaprav o Jezusovem podpisu obsodbe na smrt, saj se je tu dokončno razodelo, da nekdo, ki naredi tako velik čudež, kakršnega je storil, apostol in evangelist Janez pa govori vselej raje o »znamenju«, ne more biti le človek. Takšna dejanja lahko stori edinole Bog. Tega ni težko doumeti otrokom pri verouku, a četudi bi morda kdo mislil drugače, je resničnost čudežev lahko precej dobro razumljiva tudi recimo našim dijakom, kakor sem imel priložnost ugotoviti, ko smo o tem malo razpravljali na podlagi seminarske naloge ob knjigi, kjer vselej zastavim paru dijakov po tri vprašanja, eno se je pa dotikalo prav čudežev. Res gre vselej za znamenje oz. neke vrste smerokaz od samo zemeljske stvarnosti in resničnosti k nadzemeljski in presežni, k nadnaravni. 

V teh časih bi se morali veliko več spraševati o tem, ali imamo ta večnostni pogled, o katerem je pogosto rad govoril Vittorio Messori, ali pa se naše obzorje začne in končazgolj in samo pri fizičnem, kjer naj bi bil človek sposoben marsičesa, skorajda vsega, če še ni, pa kmalu bo. Da bi se zaradi tega virusa na tem področju kaj dosti spremenilo, ne gre verjeti, se je pa bati, ob tem siljenju ljudi v virtualnost, takšno in drugačno, da bodo, ko bo stvar mimo, le še bolj virtualni in bodo še bolj živeli v iluzijah, značilnih za današnjega človeka. Pred leti smo že pisali o tem, da se kljub vsem trikom, ki se jih dandanes poslužujemo, ne da prevarati narave in da tehnološki napredek ni vsemogočen, tako da, prvo kot prvo, ne bomo vedno mladi, poskočni in privlačni, niti na zunaj, kakor niti ne, kakor si tudi anahronistično domišljajo nekateri, ki trdijo, da so »po pameti«, ampak so seveda zgolj nedorasli in otročji. 

Kje je, po drugi strani odgovor za mlade oz. v resnici, mlajše odrasle, ker smo povedali, da je tudi »mladost« vsiljena in precej mlada kategorija, ki so bili jasno in so še, posebej napadeni s premišljenimi sredstvi, da bi ne videli prihodnosti kot upanje, možnosti in podobno, ampak kot grožnjo, zato pa so v sebi utesnjeni in zagrenjeni, mnogi celo obupani? Vse se giba, torej začne in konča, samo sedaj, imamo torej posedanjenost. Hočem vse in hočem to zdaj, kot poje skupina Queen. 

Že začetek evangelija pa nam daje ime Lazar, ki je okrajšava imena Eleazar, le-to pa nosi bogat pomen: »Bog pomaga«, tudi Betanija pa se danes imenuje »Al-Eizariya«, Lazarjev kraj. V resnici je samo Bog tisti, ki resnično pomaga, ki zdravi celega človeka. Odgovora na končno ali dokončno resničnost ne dajeta znanost in medicina ali farmacija, ker človekovo življenje ni samo biološko. Zanimivo, da ko je omenjeno kot takšno, je mišljeno v evangeliju zlasti »imetje«, a je jasno, da se recimo uboga vdova ni zanašala na slednje, ko je v zakladnico templja dala ves ta svoj »bios«. Evangelij nam, skratka, sporoča, da ta svet nima zdravila za smrt, da pa je Božji Sin Jezus Kristus tisto pravo zdravilo. 

S tem ne omalovažujemo ali mečemo stran še kako potrebnega dela vseh zdravstvenih delavcev, ga le relativiziramo, torej postavljamo na pravo mesto, ki mu gre, torej v službo človeka na področju, za katero so ti delavci kompetentni. Kako lepo in rad se spominjam, kako sva šla z zdravnikom, sicer očetom duhovnika, k neki pacientki, da bi zdravnik telesa asistiral zdravniku duše, kakor je sam povedal in pojasnil tudi pacientom v sobi. Kar torej zadeva ljudi, je Jezus tu naredil največji možni čudež, a Lazar je še vedno umrl kot vsi mi. Tudi Božji Sin je umrl kot vsi mi oz. celo na najhujši možni način, a s tem uničil našo smrt, kakor pojejo bizantinski kristjani. Smrt je po novem prehod, katerega se ne smemo več bati. Bati se moramo samo enega Boga, a mora to biti strah Božji, ki je dar Sv. Duha. Ta pa je pravzaprav v tem, da ne pretrgamo odnosa z Bogom, ampak skrbimo, da je le-ta vse tesnejši. V tem je bila vselej pravičnost svetnikov, v teh dneh zlasti sv. Jožefa, ki naj nam pomaga v naših stiskah, še bolj pa k temu, da bi »po njegovem zgledu in z njegovo pomočjo mogli sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje v nebesih«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 27. marec 2020

V krizi delo za telo in dušo

Skozi drugačno prizmo (24)

Povzemam nekoliko besede kolega Alessandra Gnocchija, potem pa pisateljice, pesnice in prevajalke Vittorie Marie Angeliche Marcelle Cristine Guerrini, bolj znane pod psevdonimom Cristina Campo. Še kako velja starodavni rek, da če zdravimo le telo, ne dabi zdravili tudi dušo, dvakrat umremo. Zlasti se ta rek ponavlja v bizantinskem krščanskem svetu, saj je latinski na to dejstvo že kar pozabil. Toliko je bilo diskusij v zadnjih letih, če ne desetletjih glede cerkvenih zvonov, v teh dneh pa njihov zven ponovno zbuja ne samo upanje, temveč tudi vero in ljubezen, imamo torej pomemben zvok, saj je vera tudi lepo pretkan mozaik tihote in zvokov, kjer je zlasti pomembno zvonjenje in zvončkljanje, druga pomembna stvar pri veri pa je vloga vonja in prijetnih vonjav, kjer ima prvo mesto kadilo. Zvonovi obnemijo, če se noče več pogovarjati z Bogom, ali pa se nima več kdo z njim pogovarjati, če govorimo o kakih zapuščenih vaseh. Prav tako pa se kadilo več ne vije v nebo, če se več noče moliti. Psalm namreč pravi, da naj se naša molitev dviga k Bogu kakor kadilo (Ps 141,2), zelo lepo je poslušati ta psalm v bizantinski izvedbi, dejstvo pa je, da gre za srčno molitev spokornika. Cristina Campo je oba simbola obdelala v svoji knjigi »La tigre Assenza« ("Tiger Odsotnost"). 

Skratka, kdor se boji samo telesne smrti, nima časa, da bi se ozrl kvišku, zatorej umre dvakrat. V
težkih časih, kakor so sedanji, se vse preveč zdi, da je naše preživetje odvisno od znanja, znanosti in znanstvenega napredka zahodne civilizacije. Da ne bo pomote, delno seveda to drži, a vseeno, kaj je onkraj tega? Zato imamo ta čas, ki je milostni čas, da se spreobrnemo in se začnemo gibati proti središču vsega, to pa je Kristus. To je spreobrnjenje. Še kako prav ima zato menih Arsenije, da pa je naža družba »centrifugalna«, zato pa beži od svojega središča, svojega srca. 

Zvon naj bi se rodil po navdihu sv. Pavlina iz Nole, da bi nadomestili raglje z inštrumentom iz trdnega brona. Ker je zvok svetišča, je tudi zvok Boga, zato pa posrednik med nebom in zemljo. Gre za inštrument ne le hvale in klicanja nebeških sil, temveč je tudi pravi eksorcistični inštrument, njegov zven pa drobi slabe sile in »gromke duhove«, ki prežijo na področje svetišča in na duše vernih. Zato je Cerkev dolga stoletja zelo skrbno zvone ne le delala, ampak posvečevala svetnikom, jih blagoslavljala in posvečevala s sveto krizmo, kakor da bi šlo za živo bitje. Konec koncev je tako ravnala tudi z vodo, soljo in še drugimi prvinami. Na vsakem zvonu pa ni samo napis tistemu, kateremu je posvečen, temveč tudi neka formula prošnje za posredovanje, tako da s svojim zvonenjem zvon vedno kliče k tistemu svetniku. Skoraj vedno se za nove zvonove uporabi bron starih, tako da zvon preživi iz generacije v generacijo. 

Kadilo se je, kakor je izpričano, zagotovo uporabljalo v krščanskem bogoslužju že v 4. stoletju, vendar pa je skoraj gotovo, da se je uporabljalo že od začetka, glede na to, koliko elementov judovskega tempeljskega bogoslužja najdemo v katoliški liturgiji, kakor nam morda najbolje izpričuje James Meagher. Ker je bilo treba darovati kadilo cesarju ali malikom, so kristjani še bolj močno poudarili, kako je to dar Najvišjemu samemu. Bizantiski kristjani kadijo marsikaj, kot je recimo pregrinjalo keliha, preden ga pokrijejo, in oblačila škofa, preden mu jih nadenejo. V začetku mnogih bogoslužij pokadijo ikono po ikono celotno svetišče. Po starodavnih benediktinskih samostanih se je kadilo med nočnimi molitvenimi urami. 

Tradicionalna mistična razlaga kadila pravi, da se ga zažiga: 1. v daritev Bogu, ko njemu v slavo uničimo nekaj ustvarjenega; 2. da bi na zemlji posnemali to, kar delajo angeli v nebesih, saj je sv. Janez videl, kako so darovali Bogu mnoga kadila v zlatih kadilnicah; 3. da bi sveti prostor napolnili s prijetnim vonjem in iz njega izgnali vsakršni posvetni vonj, preden bi vanj stopil sam Bog; 4. da bi naučili verne, da bi tudi oni sami »zažigali« in »izrabili« svoje življenje, torej ga žrtvovali, ga popolnoma posvetili v Božjo slavo in da bi povsod širili prijetni Kristusov vonj, ki so ga prejeli pri krstu s sveto krizmo. 

Če Cerkev, poleg svetišča in svetih reči, kadi tudi žive in mrtve, to dela: 1. da bi počastila tista telesa, ki so s krstom postala živi udje Kristusovega Telesa in svetišča Svetega Duha; 2. da bi na vidni način žive spomnila, naj dvignejo svoje misli k Bogu; 3. da bi pokazalo, da kakor so verni mrtvi že napravili daritev svojega življenja, prav tako morajo tudi živi vsak dan darovati svoje življenje v prijetno žrtev Bogu, tako da mu služijo. 

Nazadnje je znano, da je navzočnost hudobnih duhov označena in simbolizirana s smradom, kot recimo pri obujenju Lazarja. Dišeče kadilo, ki ga duhovnik blagoslovi z znamenjem križa, se torej zoperstavlja tej zlobni navzočnosti in dela okoli sebe krog Božjega blagoslova, hkrati pa dela na področju vonja isti eksorcizem, ki ga zvon dela na področju sluha, blagoslovljena voda pa na področju tipa. Papež Inocenc tretji v »De sacrificio missae« namreč pravi: »Dim kadila pripomore, kakor verujemo, k izgonu demonov«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 25. marec 2020

Kaj bomo naredili s tem križem?

Razmišljanje ob virusni krizi

Kakor je lepo napisala moja sošolka s fakultete, Ana Jelovčan, smo bili sprva zaradi novega virusa mnogi precej zmedeni in smo prešli od tega, da se nam je zdelo vse precej smešno, pa smo kar malo zviška gledali na vse skupaj (kupovanje konzerv in podobno), kakor tudi, da je to itak na drugem koncu sveta, ali pa tudi, kar smo delali zlasti tu ob meji, da smo si dejali, da je ves dvignjeni prah tudi precej tipično italijanski, pa da pri nas ne bo niti približno takšnega scenarija. A je prišel. Medijska mašinerija je seveda dodala svoje, saj nas vseskozi obstreljuje z morjem takšnih in drugačnih informacij, tako da človek počasi postane že precej ravnodušen nanje, po drugi strani pa ponuja ogromno cenene zabave in užitka, tretja stvar, ki jo moramo ponovno omeniti, pa je strah. Ni pa dovolj vlivanja tolažbe, upanja, vere in ljubezni, ne tistega cenenega čustvovanja, da bi ljudem vsaj ublažila trpljenje, če že ne tudi ozdravila nekatere rane. 

Oni dan sva s sobratom p. Bogdanom Knavsom pred vsakotedenskim (dvoranskim »peš«) hokejom
Maša na Poljskem v času koronavirusa - precej okrnjena
udeležba, a vendarle udeležba, ki bi lahko bila tudi drugod
dejala, da upava, da se bomo ljudje vsaj malo spreobrnili in izboljšali ter morda pomislili na tisto, kar je v življenju resnično pomembno, podobno pa sva po hokeju dejala tudi s prijateljem in (vrhunskim) so-hokejistom Primožem, da bomo morda le videli, da ni temeljna stvar v življenju ekonomija, ki je seveda pomembna, a prava ekonomija vselej izhaja iz nekih drugih precej pomembnejših temeljev, ki so duhovni in moralni. Kar je opozoril tudi sobrat Bogdan Vidmar in lahko preberete, če še niste. 

Veliko smo pametovali, kaj in kako pravilno ukrepati na zakramentalnem področju, posebej glede obhajanja svetih maš z ljudstvom, kakor se tehnično reče, ker je občestvo pri sveti maši vselej, saj ne gre za sociološko, temveč duhovno resničnost – gre za občestvo svetih, ko je navzoča vsa Cerkev, na vseh treh ravneh, vojskujoča se na zemlji v svojih zemeljskih bojih, trpeča in očiščujoča se v vicah, in zmagoslavna v nebesih. In seveda ni vseeno, da nismo ali ne moremo biti navzoči pri sami daritvi svete maše, kakor nam je lepo dal razumeti v svoji zaskrbljenosti tudi sveti oče Frančišek, smo pa žal prišli še do tega, zdaj tudi v Sloveniji. Sklep škofov, ki je bil tokrat precej bolj jasen kot v preteklosti, moramo spoštovati, četudi ga morda v polnosti ne povsem odobravamo, pomisleke na tako drastične ukrepe pa je izrazil tudi, kakor smo dejali, sam sveti oče. 

Tudi zato, ker so škofje v drugi deželi ravnali drugače. Če pustimo pragmatično Nemčijo, ki marsikaj, če že ne vse, presoja skozi številke, pa bomo videli, kako se bo izšlo, pa imamo tu poljske škofe, ki so ravnali v skladu sprvotnimi navodili naših škofov v Sloveniji, ki pa so žal vztrajali pri življenju le nekaj ur. V preteklosti so že imeli podobne položaje in so postavili oltarje tudi zunaj ter obhajali mašo, v skrajnem primeru bi lahko postavili oltarje na cerkvenem pragu in bi ljudje bili zunaj, pa četudi ne bi mogli iti k dejanskemu svetemu obhajilu. Dokler se je dalo, smo pri svetih mašah gostili tudi brate z druge strani meje, ali celo darovali sveto mašo posebej zanje, a seveda to ni mogoče. 

Vidim veliko problematiko razumevanja zakramentov, še zlasti svete evharistije, kjer se pogosto prestopi na neko posvetno pojmovanje, da ne rečemo sociološko, v smislu nekega druženja, skupnosti, praznovanja itd. Ne gre za to, da teh vidikov sicer ne bi bilo, ampak za to, da gre za drugačne vrste združevanje, skupnost in podobno, in sicer nadnaravno, duhovno. Da je maša daritev in žrtev je pozabljeno, kakor tudi, da je središče življenja Cerkve evharistija, ne sveti krst, ki je v službi slednje. Predvsem je pomembno obhajati daritev, četudi se ljudje pri njej ne bi dejansko obhajali, izredno pomembno pa bi bilo biti zdaj še bolj na voljo za sveto spoved in še bolj obiskovati bolnike ter pomagati pomoči potrebnim. To se je vselej počelo. Poljski škofje so dejali takole: »Cerkev že dva tisoč let služi bolnim in pomoči potrebnim tudi v času epidemij, ne da bi opustila oznanjevanje evangelija in obhajanje svetih zakramentov. ... tako kot bolnišnice zdravijo telo, tako Cerkev služi med drugim zdravljenju bolezni duha. Zato je nepredstavljivo, da ne bi molili v naših cerkvah. ... V zvezi s tem spodbujamo vse verne, da bi poleg bogoslužja obiskovali cerkve z namenom goreče osebne molitve. Dušnim pastirjem naročamo: a. da cerkev ostane odprta cel dan; b. da bi duhovniki poskrbeli za dodatne ure spovedovanja in adoracije Najsvetejšega zakramenta; c. da bi – ob spoštovanju higienskih ukrepov – duhovniki in izredni delivci obiskovali bolne in starejše župljane z namenom podeljevanja svetega obhajila«. V Sloveniji je ta možnost bila, v Italiji se je zgodila uzurpacija oblasti na področju, na katerem ni kompetentna. 

Katoličani izkoristimo ta čas kot čas milosti, da več molimo, zlasti rožni venec in posebne molitve (dobite jih tudi na strani naših župnij: podhru.blogspot.com), beremo in premišljumo predvsem bogoslužna berila (dobimo jih na hozana.si), premišljujemo Gospodovo trpljenje in molimo križev pot, beremo duhovno branje in življenjepise svetnikov, če se lahko, se duhovno obhajamo (tudi to je na navedeni župnijski spletni strani). Duhovniki zasebno darujemo sveto mašo, ki je zahvalna, prosilna, spravna in častilna daritev, verniki pa to naredite ob večerih, morda ob urah, ko bi sicer bila ali je sveta maša – spomnite se in izrazite svoje zahvale za ljudi in stvari, prosite za duhovne darove, obudite popolno kesanje ter prejmite duhovno obhajilo, z vsem tem pa dajemo hvalo in čast Bogu. To počnemo tudi z vrlim in krepostnim življenjem, kjer naj bo veliko časa namenjenega najdražjim, ne pozabimo pa niti na gibanje na prostem, seveda spoštujoč preventivne ukrepe. To naj ne bo čas uživaštva, vdajanja razuzdanostim in pregreham, temveč prav obratno. Na področju hrane in pijače imamo priložnost navajanja na bistveno in na zmernost ter treznost. Potrebujemo resnično spreobrnjenje srca!

Objavljeno v tedniku Novi glas.

sobota, 21. marec 2020

Duhovna slepota

Misel na 4. postno nedeljo

Spremljamo sleporojenega in z njim tudi mi premišljujemo, kako je z zlom, trpljenjem in boleznijo, še posebej v tem času. Razmišljanje učencev se opira na problematiko, ki jo imamo sodobniki pri molitvi očenaš, kjer se je postavilo določene stvari pod vprašaj, pač glede na sodobne družbene poglede. Tam je beseda »skušnjava«, ki pa ima dva temeljna pomena. Prvi je Božji preizkus naše vere, našega upanja in naše ljubezni, najprej seveda do njega samega, drugi pa je v pravi, pravcati skušnjavi, ki pa prihaja od tistega »hudega«, pred katerim prosimo, naj nas Bog reši, še bolj kot pred hudim nasploh. Zaradi tega je molitev očenaša tudi mali eksorcizem, kakor so to še druge molitve, morda sta najbolj znani molitev k sv. nadangelu Mihaelu in Duša Kristusova, molitev, ki so jo nekateri pripisovali sv. Iganciju Lojolskem, a je v resnici še kakih 200 let starejša. Ni torej Bog tisti, ki, v pravem pomenu tega, pošilja kazen, preizkušnjo ali skušnjavo, vendar pa vse to dopušča, a nikdar čez pravo mero. 

Tisto, kar pa je najpomembneje, je to, da je treba vselej imeti trdno vero v Božjo previdnost in modrost. Mi smo močno omejeni in ne vidimo nadčasovno, Bog pa more vse zlo obrniti v neskončno večjo dobro, pravzaprav milost za nas. Kolikokrat smo se v stiskah preveč ozirali le nase in na svojo bolezen, nismo pa znali dvigniti oči in videti tisto, kar imamo, predvsem pa tiste, ki jih imamo, ne pa to, česar nimamo ali nimamo več. Ne moremo si vendarle domišljati, da preizkušenj in skušnjav kar ne bi bilo več v našem življenju. To so govorili v antiki epikurejci, češ da bi pravi bog, vsaj takšen, ki bi bil po njihovem okusu, bil tisti, ki bi trpljenje umaknil iz človekovega življenja. Tudi ni smiselno samo neko herojsko prenašanje zaradi prenašanja, kakor so učili stoiki, še ena antična filozofija, katere pomemben predstavnik je bil rimski cesar Mark Avrelij. Ne, naše trpljenje je v Kristusu dobilo svoj smisel, cilj, smoter. 

Zato nam apostol Pavel vzklika, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas (Rim 8,18), najdemo pa recimo že to prepričanje tudi pri Makabejcih (2 Mkb 7,36), pri Salomonu v knjigi Modrosti in še kje. A vendarle Bog ne pošilja svoje tolažbe samo v onstranstvu, temveč nam drobce daje že sedaj v tem življenju, če le znamo to prepoznati. Egiptovski Jožef je to prepoznal recimo v rojstvu sina Manaseja (1 Mz 41,51), sv. Job pa je sicer marsikoga in marsikaj izgubil, a ker je prestal Božjo preizkušnjo in hudičeve skušnjave, je potem prejel precej več, kot je imel in izgubil. 

Spet se torej vračamo k temu, kam je usmerjen naš pogled. Pri slednjem ne gre toliko za telesni vid, kolikor za duhovnega. Sleporojeni ni spregledal le telesno, še bolj pomembno je, da je spregledal tudi duhovno in prepoznal v Kristusu Odrešenika in Gospoda. Vidimo pa, da je za to potreboval še eno preizkušnjo, in sicer s strani duhovno slepih Judov. Najprej je sprejel na miselni ravni neko drugo logiko, pravzaprav poosebljeno Božjo logiko, a slednje ni sprejel tudi še z vsem svojim srcem, kar pomeni z vso svojo notranjostjo. Ko pa je spoznal še z duhovnimi očmi, kdo je tisti, ki ga je ozdravil, ga je počastil s klasičnim vzhodnim poklonom na kolenih s čelom, ki se dotakne tal, »proskynesis«. 

Vidimo tako, kako je izredno velika pot že to, da se miselno spreobrnemo, a nam to kaj dosti ne pomaga, če se to potem ne pozna tudi na področju izpovedovanja in izkazovanja vere. Slednje prične pri sveti daritvi, kjer imamo tovrstne telesne drže in kretnje ter geste, kot so, ko govorimo o češčenju, poklek, klečanje, poklon in priklon, da bi se potem nadaljevalo v vsakdanjem življenju, ko se ne bojimo tudi pokazati, zlasti to, svoje vere v Kristusa. Pa tudi v to, da zlo in trpljenje nimata zadnje besede, temveč imata svoj smisel v tistem, ki je vse to premagal. Prav zato obhajamo sredi postnega časa nedeljo radosti (»Laetare«), še bolj kot veselja (»Gaudete« - 3. adventna), da bi se potem veselili in radovali z Devico Marijo o Veliki noči, kakor molimo v »Raduj se, Kraljica nebeška«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 17. marec 2020

So otroci res rak našega planeta?

Skozi drugačno prizmo (23)

Zasledili smo zanimivo razmišljanje dr. Giorgie Brambilla, docentke moralne teologije na Papeški univerzi »Regina Apostolorum« (toliko o tem, kako Cerkev zatira ženske). Profesorica je sicer poročena in mati treh otrok. V roke ji je prišel letak občine Cremona (mesto izdelovalcev violin!), kjer je pisalo, da je treba biti do okolja zelo odgovorni pri nakupovanju, med dejanji, ki pa jih posameznik lahko v tej smeri stori, da bi ublažili klimatske spremembe, pa naj bi bil tudi ta, da se dela manj otrok, kar je bilo napisano v mastnem tisku in z velikimi črkami. Profesorica pravi, da ti za to bravurozno dejanje podelijo nekakšno medaljo za pogum, ki nosi naziv »Reševanje planeta«. 

Pravi, da se v doseganju cilja združujejo trije pogledi na svet in človeka – maltuzijanski (po Thomasu
Malthusu), feministični in evgenetski. Vsi trije se namreč borijo proti roditvi in vzgoji otrok, ker se borijo proti pravemu starševstvu. Anglikanski pastor Thomas Robert Malthus je v svojem delu 'Esej o načelu prebivalstva' ('An Essay on the Principle of Population') povezal prebivalstvo z razpoložljivimi sredstvi, seveda materialnimi,  iz tega pa izpeljal zakon, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »naravni«, po katerem ne gresta skupaj demografska rast in »sredstva za preživljanje«. Veliko Britanijo je v 18. stoletju pretresala velika revščina, Malthus pa ni bil prepričan, da so politični prijemi državne pomoči neučinkoviti, temveč celo nepotrebni, ker naj bi podpirali tisti družbeni sloj, ki je bil najbolj neuravnovešen tako v etičnem, kot tudi v demografskem smislu. Poleg tega, da je verjel, da večanje prebivalstva izčrpava sredstva, je bil Malthus prepričan tudi, da demografska rast ni enaka za vse sloje prebivalstva. 

Tedaj je to morda še veljalo, danes pa, kot vidimo, temu ni več tako. Poleg gledanja na materialna sredstva, zaradi katerega ta protestantski pastor še vedno velja za ekonomista, kar pa je ena od skrivnosti moderne vere, kako je lahko temu tako, pa je znan tudi po svojem pojmovanju človeka kot »raka planeta«, ta pogled pa uporablja tudi današnji ekologistični pogled na svet in človeka.V svojem omenjenem delu je Malthus trdil, da sta lakota in šibkost dva elementa, ki nekako uravnavata rast. Lakota, epidemije in vojne so tako bile tiste, ki so nadzorovale prebivalstvo. Tudi Charles Darwin se je, eksplicitno in ne med vrsticami, skliceval na angleškega pastorja pri ideji tekmovanja za omejena sredstva s strani preveč številčnega prebivalstva, to načelo pa je osnova za njegovo naravno selekcijo. Seveda pa v to smer ni šel samo Darwin, ki mu seveda ne odrekamo, da je bil tudi velik znanstvenik in intelektualno pošten, v to smer je šel tudi njegov bratranec Francis Galton, oče evgenetike, ki je spodbujal razmnoževanje samo najboljših. Splošno prepričanje je namreč bilo, da ne sme biti enake svobode razmnoževanja za vse družbene razrede, ampak je treba določeni sloj močno omejevati pri tem, kak drug sloj pa močno spodbujati, ne glede na sredstva, ki se jih uporabi za dosego tovrstnega cilja. 

Ni torej čudno, da so delavski razred poimenovali z latinsko tujko “prole-tariat”, vzet iz rimske dobe (uveljavil se je v času republike), kjer je bil najrevnejši sloj sicer tisti, ki je imel najmanjše premoženje, njegov prispevek pa je bil zlasti v zarodu. Na drugi strani je obstajal, še bolj kot aristokratski, meščanski sloj, ki je predstavljal tisto elito, ki lahko vodi družbo. Težavi kvantitete prebivalstva se začne ob bok postavljati vprašanje kvalitete prebivalstva. Vpliv misli Thomasa Malthusa je bil tako velik, da prevladujoča ideologija tudi danes navaja kot vzrok lakote, pomanjkanja sredstev, revščine in uničevanja narave predvsem rast prebivalstva. Da bi torej težavo rešili, naj bi se uporabilo »kontrolo rojstev«, katero imenujemo, če jo pojmujemo kot edino rešitev, »maltuzijanstvo«. Profesorica Brambilla to imenuje ideologija zato, ker ni nobenega znanstvenega dokaza, da je rast prebivalstva povezana z onesnaževanjem, četudi se vsake toliko časa pojavijo »znanstveniki« in »strokovnjaki«, ki neprestano poudarjajo, da je potrebno delati čim manj otrok.

Objavljeno v tedniku Novi glas