nedelja, 14. september 2014

Povzdigniti pogled

S posebnim praznikom želimo kristjani, tako na vzhodu kot na zahodu počastiti znamenje svetega križa, »na katerem je Zveličanje sveta viselo,« če rečemo z besedami Vélikega petka. Lepa priložnost, da razmišljamo o tem, kako sprejemamo v življenju vse tisto, kar z eno besedo imenujemo »križ«, to pa je bolečina, bolezen, žalost, trpljenje in smrt. Bodimo pošteni – v našem življenju, vsaj po našem prepričanju, ne bi smelo biti prostora za križ. Po našem človeškem prepričanju se to ne poda Bogu, ker pač nima prostora v naši človeški logiki. Res je, križ je za človeka na splošno norost, nespamet in pohujšanje, kakor nam potrjuje tudi apostol Pavel. Ne bi pa, po besedah istega apostola tako smelo biti za kristjane.

Vendar smo velikokrat prav kristjani tisti, ki drugim – če so kristjani ali ne – svetujemo, kako se križu lahko ognemo in da vse to ne more biti Božja volja. To predlagamo, ker v svoji omejeni človeški pameti in logiki križa ne moremo doumeti. Bog vendar ne more hoteti bolečine in trpljenja – kakšen Bog je vendar to, če je Bog ljubezni… Vprašajmo se, kakšno krščanstvo s tem predlagamo in oznanjamo ter tudi, ali je to res pravo krščanstvo? Gre za krščanstvo, ki je omejeno na samo našo človeško pamet, ki pa je vendarle zelo omejena. Toliko reči je, ki to našo pamet presegajo.

Poglejmo nekoliko, kam pelje takšne vrste človeška logika danes. Veliko se propagira to, da bomo srečni in zadovoljni, če zadovoljimo naše čute in čustva. Čustva morajo seveda biti v tem oziru samo dobra, zato križ v ta sistem ne spada, torej se o tem ne govori in/ali razmišlja. Veliko je danes tudi tega, da je treba samo »pozitivno misliti«, pa je v življenju bolje. Temu se reče optimizem, za katerega pa v krščanstvu ni prostora, kot bomo videli, tako kot po drugi strani v »pozitivnem mišljenju« in optimizmu ni prostora za križ.

Največja težava »pozitivne misli« in optimizma je realnost. Albert Einstein je rekel, da vidi pesimist povsod rdečo luč in optimist povsod vidi zeleno luč, modri pa da je barvno slep. Ni dobro videti povsod vse samo slabo, kakor tudi ne povsod in v vsem samo dobrega, temveč je treba gledati na stvari v življenju realno in jih poimenovati z njihovim pravim imenom – če so dobre, so dobre, če so slabe, so slabe. Einsteinov zaključek je seveda relativizem, ker postane relativno, če so stvari dobre ali slabe, a ne bomo modrovali naprej v tej smeri. Bomo kar z Alessandrom D'Avenio dejali, da ima vsaka stvar v življenju svojo barvo, tako je.

Ko govorimo glede križa, je realno dejstvo v tem, da je v svetu veliko bolečine, bolezni in trpljenja. Tega nihče ne želi in išče, pa se priplazi, kot so se priplazile tiste strupene kače. Krščanstvo ne more biti neka »zavarovalnica« proti tem rečem – dejstvo je, da vsakega to doleti v življenju in se temu ne more izogniti. Tudi je dejstvo, da se tega sami ne moremo znebiti, sploh ne tako, da to skušamo izkoreniniti iz svojega govora, mišljenja, kakor tudi ne tako, da skušamo samo čim več uživati. Križ je treba vključiti v svoje življenje in ga z Božjo pomočjo sprejeti, na to odgovoriti, proti zlu pa se je tudi potrebno boriti.

Za vse to pa je najprej treba, kakor ljudstvo v puščavi, »povzdigniti svoj pogled«. Samo vera to stori, kajti njen pogled je sposoben iti preko tega, kar ljudje spoznavamo s svojimi čuti, čustvi in s svojo pametjo. Moramo verjeti v to, da Bog že ve, kaj dela, da bo v svoji prečudoviti modrosti vse slabo znal obrniti v dobro, pa čeprav morda tega sadu sami nikdar ne bomo zaužili. Treba je zaupati in upati, da bo tako. Sv. Frančišek Asiški je brate vselej opozarjal, naj verujejo v smisel trpljenja. Alessandro Manzoni, veliki italijanski pisatelj in kristjan, pa je dejal, da Bog »nikdar ne moti sreče svojih, če ne zato, da bi jim pripravil kaj večjega.«

nedelja, 07. september 2014

Čut za odgovornost

Božja beseda te nedelje nam govori o pomembni zadevi, ki je danes prešla nekoliko v ozadje, to pa je odgovornost. Za vsak odnos in vsako skupnost je slednja izrednega pomena, toliko bolj pa med kristjani – od najmanjše ravni skupnosti, ki je družina, pa potem od župnije, pa do najvišje ravni, ki poleg Cerkve na zemlji vključuje tudi vse tiste, ki se še očiščujejo in vse, ki so v nebesih. Poleg tega, kar z eno besedo poimenujemo »Cerkev«, pa ne smemo pozabiti na tistega, ki je edini pravi voditelj Cerkve – na Gospoda Jezusa Kristusa. Velikokrat namreč vse skupaj zelo zožimo, vendar pa gre pri tem, kot nam apostol Pavel tudi jasno pove, za veliko več kot le navadno človeško skupnost.

Apostol narodov to ponazori s podobo telesa, da bi nam povedal, kako ne govorimo le o neki objektivni, torej predmetni stvarnosti, temveč govorimo o zelo osebni stvarnosti, ko govorimo o Kristusu in Cerkvi. V obeh primerih ne gre le za predmet naše vere in ljubezni, temveč gre za osebo. Ko pa smo na tej ravni, pridemo do tega, da smo za vse tiste, ki so člani in članice Cerkve – od najnižje, pa do najvišje ravni, osebno odgovorni. Ne more nam biti vseeno, kaj se dogaja z bratom ali sestro po veri, še zlasti ne, če je član moje družine ali moje župnije. Nikdar ne smemo s Kajnom vprašati: »Sem mar varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Odgovor na to vprašanje je namreč že poznan – vsak od nas namreč je »varuh svojega brata«. Kakor nas namreč uči sv. Janez Pavel II. v okrožnici »Evangelij življenja«, »Bog zaupa človeka človeku«. Sv. Pavel postavi analogijo človeškega telesa, kjer ni vseeno, kaj se dogaja z enim njegovim delom, pa čeprav je le-ta zelo majhen.  

Vsak od nas je torej odgovoren za to telo, v katerega smo od krsta naprej vključeni. Lani sem dobil lepo katehezo za skavte, kjer o različnih pomembnih vidikih življenja govorijo nekateri literarni liki. O odgovornosti govori lik lisice iz Malega princa. Poglejmo, kaj pravi: »Pozdravljeni, sem lisica. Ne, nisem katerakoli lisica, ampak "tista" lisica. Natančno tako, tista iz Malega Princa. Skoraj vsi navajajo moje besede: “… bistvo je očem skrito… kdor hoče videti, mora gledati s srcem…” vendar pa pozabljajo na neko drugo mojo skrivnost, ki je prav tako pomembna: “Za tisto, kar udomačiš, si odgovoren za vedno!” Kako velika beseda je odgovornost. To je tista beseda, ki jo zavrača Kajn in ki jo pogosto mnogi ljudje pahnejo v najtemnejši kot svojega življenja. Vidim pa, da se vi spopadate s tem vprašanjem, zato vam želim razkriti nekaj, kar vam pri tem prizadevanju utegne pomagati.  Ali veste, kaj sploh pomeni beseda “odgovornost”? To vas sprašujem zato, ker se pogosto meša pojme in se odgovornost povezuje z obdolžljivostjo, krivdo ali grehom – naredil si nekaj slabega in si za to odgovoren. V resnici odgovornost pomeni zavest o tem, da je treba odgovarjati za posledice svojih dejanj, izbir, besed, kretenj in tistega, čemur smo se zavezali. Posledično pomeni, da nekje obstaja nek glas, ki nas kliče in kateremu odgovorimo ali tudi ne. S seboj to prinaša odločitev, da ne odgovarjamo drugim glasovom, ki nas istočasno kličejo. Postavlja se vprašanje: Komu je treba odgovoriti? Neki odgovor je treba dati vsem, saj je odgovornost lastna človeškemu bivanju, se ji ne moremo ogniti. Če nekdo odgovarja samo samemu sebi, odgovornosti ni več. Odgovornost torej pomeni tudi življenje odnosov – nekdo, ki zavrača odgovornost, zanika tudi to, da je človek bitje odnosa. Seveda se ne da naenkrat odgovoriti vsem glasovom, ki nas kličejo, ampak je treba napraviti neke vrste hierarhijo, a odgovor je treba dati tistim glasovom, ki nas kličejo k odgovornosti. Če želimo vprašanje še bolj razjasniti, potrebujemo tisto, čemur se reče “občutek odgovornosti”, to je tista zadeva, ko čutimo “posebno odgovornost do drugih ali v danem položaju”, da pa ta “čut” ne bi bil nekaj praznega, se mora spremeniti v dejanja, ki jih zahtevajo potrebe drugega. Iz tega izhaja še en pomen odgovornosti: Odgovoren je tisti, ki ima velik čut za dolžnost do drugih.«

Mislim, da je tu dovolj jasno in dovolj splošno povedano, na koncu bi se naslonil le še na tiste zadnje lisičine besede, ki govorijo o »čutu za dolžnost do drugih«. V Cerkvi bomo namreč o odgovornih udih ali, če rečemo s sv. Petrom, »živih kamnih« lahko govorili šele tedaj, ko se bomo osvobodili izkrivljenega pogleda, po katerem tudi v Cerkvi gledamo le na svoje pravice in jih iščemo, osvojili pa bomo tisti pogled, da bomo imeli veliko večji čut dolžnosti do drugih. V prvi vrsti bo to čut za dolžnost do Boga, kar vselej pomaga tudi k večjemu čutu dolžnosti do bližnjega.

nedelja, 24. avgust 2014

Skala in ključ

Ključ in skala sta osrednja simbola današnje Božje besede. Ta dva simbola nam govorita o Kristusu kot temelju in glavi Cerkve, ki pa je tisti del te iste Cerkve, ki se nahaja na zemlji, in katere del smo tudi mi, izročil v roke Petra in vseh njegovih naslednikov, ki so papeži – tudi sedanji nič manj od njegovih predhodnikov. Papež je vidni voditelj, resnični voditelj, ki pa vendar kaže še naprej, saj Cerkve ne sestavljamo samo mi krščeni, ki smo na tem svetu, temveč sem spadajo tudi duše v vicah in prebivalci nebes, pravi voditelj in pravi temelj celotne Cerkve pa je seveda Kristus. Če ni papeža, pride na njegovo mesto drug papež, stavba pa še vedno stoji. Če ni Kristusa, potem se hiša zruši, ker ni na pravih temeljih, njena podrtija pa je velika (prim. Lk 6,49).

Prav zato je Gospodovo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« namenjeno celotni Cerkvi na zemlji in vsakemu njenemu članu posebej. Lahko rečemo, da gre za temeljno vprašanje, ker kristjana sprašuje, na kakšnih in katerih temeljih gradi hišo svojega življenja. 

Kdo je zate Jezus? Tudi danes namreč različni ljudje različno odgovarjajo na to vprašanje. Nekateri pravijo, da je to le legendarna ali mitološka figura, ki so si jo izmislili prvi kristjani, po svoje pa so zapisali tudi Sveto pismo. Drugi pravijo, da je to bil le neki razsvetljeni modrec, kakršnih je bilo v človeški zgodovini veliko – Konfucij, Buda, Sokrat… V obeh primerih je tisto, kar je zapisano v Svetem pismu, neobvezujoče, da niti ne govorimo o krščanskem nauku, ki tam notri ni zapisan. Vzamem tisto, kar mi ustreza, kar mi »paše«, zavržem tisto, kar ni po moji volji. Važno, da živim tako, da ne delam kake velike škode, vse drugo ni tako pomembno. 

Lahko bi še nadaljevali v tej smeri, a je tu bolj važno pokazati, kako mnogi, ki zase pravijo, da so kristjani, svojega krščanstva ne gradijo na pravih temeljih, ker gradijo le na samih sebi. Pravi temelji so tisti, ki nam jih daje današnji evangelij. Najprej je tu skala vere v Kristusa kot Božjega Sina in Odrešenika, kot Gospoda neba in zemlje, ki mora biti tudi, kot je rekel sv. Tomaž: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28). Potem pa je tu še druga skala, ki jo je tudi osnoval sam Kristus, kar jasno pove tudi evangelij, to pa je Cerkev, katere vidni poglavar na zemlji je Petrov naslednik, papež. Samo v Cerkvi pa so »ključi nebeškega kraljestva« in nikjer drugod. Ti ključi so v zakramentih Cerkve, v Božji besedi in v nauku Cerkve, katerega varuh je sveti oče. 

Lahko seveda gradimo na sebi in na lastnih temeljih, vendar smo ljudje tako krhki, da nas zlomi vsaka manjša nevihta, sami pa tudi nimamo »ključev nebeškega kraljestva«, kar pomeni, da se sami odrešiti ne moremo. Potrebujemo Gospoda Jezusa in potrebujemo Cerkev, na čelu katere je tu na zemlji Petrov naslednik.

nedelja, 17. avgust 2014

Vztrajna molitev

V odlomku o veri kananejske žene je veliko koristnih naukov, mi se bomo zaustavili ob tistem, kar nas odlomek uči o molitvi.

Gotovo je v tem oziru najpomembnejša spodbuda k vztrajnosti in nepopustljivosti, ne glede na vse prepreke
in ne glede na to, da - vsaj človeško gledano - molitve in prošnje niso uslišane. Gospodova pota so skrivnostna, so drugačna: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi." (Iz 55,8-9). Bog torej deluje na drugačen način in sploh ni nujno, da nas ne usliši. Pogosto to stori na drugačen način, zato je potrebno še naprej zaupno vztrajati v molitvi in ne popustiti v svojih prošnjah. 

Vendar pa je treba tu povedati še nekaj. Ko je omenjena v Svetem pismu molitev, je to mišljeno zelo široko, medtem ko ljudje stvari radi zožamo. Kaj in na kaj vsakdo pomisli, ko sliši besedo "molitev"? Navadno asociacije na to besedo niso ravno prijetne. Morda pa na molitev nimamo pravega pogleda. Pa se še enkrat ozrimo na prej omenjeni odlomek iz Izaija, ki je le eno poglavje pred današnjim prvim berilom. Tam smo spodbujeni k tej širši obliki molitve, hkrati pa najdemo v besedilu tudi vsebino molitve: "O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša ... Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical, in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal. Božja beseda je živa. Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,1-8). 

Jasno nam tako postane, kaj je to molitev. To je zakramentalno življenje, zlasti evharistija in sveta spoved. Potem je to branje in premišljevanje Svetega pisma. Tudi branje in poglabljanje krščanskega nauka, ki ga premalo dobro poznamo (tudi duhovniki) se lahko šteje kot molitev. Zatem pride družinska molitev, za katero je primeren zlasti večerni čas. Koliko je še te družinske večerne molitve? Pa ni treba, da bi bila to komplicirana zadeva, ko se lahko zberemo skupaj, preberemo odlomek iz Svetega pisma, zmolimo desetko rožnega venca in še večerno molitev - to ne bi smelo biti tako težko izvedljivo. Nato pride še osebna molitev, ki je še kako pomembna zlasti zjutraj in zvečer. Zjutraj je treba izročiti dan v Božje in Marijine roke ter v roke angelov in svetnikov za blagoslov in varstvo čez dan. Zvečer je premislek dneva, kjer premislimo, kaj se je zgodilo čez dan - v dobrem in slabem smislu. Slabo obžalujemo, za dobro se zahvalimo, obenem je to tudi čas za prošnje za naslednji dan. Vse to potem, skupaj s seboj in drugimi dragimi ljudmi, izročimo spet v Božje in Marijine roke ter v roke angelov in svetnikov. 

Če na to pozabimo, v tem ne vztrajamo, to opustimo, potem nismo daleč od tistega, za kar je bila označena kananejska žena in je to tudi sama priznala. To nam potrdi Renzo iz romana Alessandra Manzonija "Zaročenca" ("I promessi sposi"), ko se odpravlja spat na kup' sena, pa skoraj pozabi na večerno molitev. Ko se spomni, si reče, da vendarle ne more iti spat kot pes, temveč kot kristjan, zato pa je treba najprej zmoliti. Kako lahko pričakujemo takšnih in drugačnih milosti, Božje pomoči, če pa naše molitveno življenje, in sicer v najširšem smislu, ni dobro? 

nedelja, 10. avgust 2014

Hoditi po vodi

Evangeljski odlomek te nedelje nam daje dva velika nauka, prvi zadeva molitev, drugi pa zaupanje, glede na dva dogodka, ki ju naslika pred naše oči. V prvem dogodku Jezus na samem moli, potem ko je pomnožil kruh, v drugem dogodku pa so učenci v čolnu sredi Jezera, Jezus pa gre proti njim, nazadnje pa se tudi apostol Peter odpravi proti Jezusu, a podvomi in se začne potapljati, Jezus pa ga potegne na varno. 

Zaustavimo se pri zaupanju, ki zadeva zlasti ta zadnji del okrog apostola Petra, v katerem se lahko prepoznamo vsi. Jezero, kjer so bili v čolnu apostoli, je bilo razburkano. To razburkano jezero predstavlja svet, v katerem živimo, ki ga takšne in drugačne sile pogosto razburkajo, tako da življenje za ljudi ni lahko. Mislimo sicer, kako bomo vse obvladali, vendar tem silam, ki so večje od nas, mi ljudje sami nismo sposobni kljubovati. Postavljeni smo, da plujemo po teh vodah sveta, kakor apostolom, pa tudi nam na pomoč prihaja Gospod Jezus. Tudi nam govori: »Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!« (Mt 14,27), kadar pridejo težave. Še več kot to, vabi nas, da gremo preko teh težav, da tudi mi na neki način hodimo po vodi. 

Kakor Peter pa je tudi naša težava v tem, da nimamo dovolj vere in zaupanja, zato pa težavam pustimo, da nas preplavijo, sami pa obupujemo. V obupu velikokrat tudi mi zakličemo: »Gospod, reši me!« (14,30), a kaj, ko je to navadno le neki prazen krik, prazne besede, ker manjka v našem srcu tisto resnično zaupanje v Boga. Zaupanje lahko na neki način izenačimo z vero, saj pomeni zaupati v Boga verovati, da se bodo zadeve razpletle tako, kakor želi on, kakor je njegova volja. Zanimivo, da pri maši, pa tudi drugače, molimo: »Zgodi se tvoja volja,« v resnici pa je vprašanje, koliko to res želimo in koliko raje želimo, da bi se zgodilo po naše, po moje, tako kot jaz želim. Ni nujno, da je tisto, kar jaz želim, najboljše – dostikrat je celo napačno. Kadar je napačno, jaz pa trmasto vztrajam v napačnem, to prinese s seboj tudi slabe posledice. 

Da bi se naša volja čim bolj umikala Božji volji, da bi bilo vse manj dvomov, nezaupanja in nevere, več pa zaupanja in vere, se je potrebno hraniti z zakramenti, Božjo besedo in molitvijo. Vse to nam bo pomagalo, da bomo »hodili po vodi«, da bomo torej z Božjo pomočjo premagovali življenjske težave.