nedelja, 19. februar 2017

Pravilno reševanje sporov

Navadno človek verjame, da je v življenju vedno najboljša obramba napad, pa da prevlada tista sila, ki je bolj surova. Zlasti naj bi to veljalo, kadar želimo od bližnjega spoštovanje. Nikdar naj bi se tudi ne podvrgli izsiljevanjem, nasilni nadvladi, kakor tudi ne nasilju nasploh. To seveda ne pomeni, da se na vse ne odzovemo, temveč pomeni, da se je potrebno odzivati na drugačen način. Že zakoni fizike nam povedo, da z enako reakcijo ne dosežemo nič, natančneje tako pravi 3. Newtonov zakon: »Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo.« Ta zakon se ne zastonj imenuje »zakon o vzajemnem učinku«. 

Za mojo generacijo velja, da smo televizijski otroci. Ob italijanski meji smo pač gledali italijansko
televizijo, zlasti Berlusconijevo mrežo, kjer smo, poleg japonskih in drugih risank, najraje spremljali tiste sinhronizirane ameriške serije, kjer so junaki zmagovali s pametjo in prebrisanostjo, kot recimo A-Team in MacGyver. Zlasti slednji je znan po tem, kako se je raje posluževal nenasilnih rešitev in sploh ni nosil pištole. Na podoben način evangelij vabi tudi nas, da bi se ne posluževali jeznih in nasilnih rešitev. Pustimo tu, da je včasih potrebna tudi uporaba sile, ampak vselej mora to biti zadnja možnost, ko so vse druge že izkoriščene. 

Težava je namreč duhovne narave, saj sila nikdar ne more ne osvojiti niti pokoriti duha, temveč slednjega le dodatno razdraži, namesto da bi ga pomirila. Zato se zgodi, da tisti, ki misli, da nekoga nadvlada in obvlada, je pravzaprav nadvladan in obvladan sam. Tisti, ki misli, da na ta način zmaga, je poražen. Sila se izkaže v zadnji meri za šibko točko, ki jo nekateri, in ni jih tako malo, znajo izkoristiti. Obstaja tudi tisti zakon pri živih bitjih, da jih nasilje še dodatno podžge, da se še bolj borijo – kot pes, ko je stisnjen v kot. Tudi posledice takšnega posredovanja, nasilnega namreč, pa se navadno izkažejo za slabše od pričakovanih. Pa saj vemo, da za tista povsem človeška dejanja velja zakon »heterogeneze ciljev«, prosto po italijanskem filozofu Giambattistu Vicu, ko je rezultat nasprotje tistega, kar je človek pričakoval. 

Kot pravi Božji služabnik Dolindo Ruotolo, je kristjan »duhovni letalec«, zato pa v svojem bistvu ni narejen za to, da bi bil na zemlji oz. ne samo tam. Človek je duhovno bitje in je postavljen v letalo zato, da poleti, ker želi doseči nebeške dobrine, ne pa zemeljskih. Zato naj bi se vsak od nas ne preveč zanimal za tisto, kar je zemeljsko, predvsem pa s tistim, kar je zemeljsko, ni mogoče doseči tistega, kar je nebeško. To je skušnjava človeka, ki misli, da bo dosegel vse sam, s svojimi lastnimi močmi. Kristjan naj bi na vse odgovarjal najprej duhovno. Kdor namreč na grobost drugih reagira s silo, bo premagan in se bo znašel v še slabših razmerah. Kdor pa odgovori z milobo in ljubeznijo, nasilneža tako ali drugače razoroži, pa ne z orožjem, temveč duhovno. Kdor moli za zlobne in sovražne, kliče tudi nanje blagoslov. K temu nas vabi Sveto pismo, najlepše apostol Pavel v 12. poglavju pisma Rimljanom. 

Ta odlomek velja navesti tu v celoti: »Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.« (Rim 12,9-21). 

V našem srcu je namreč nekaj spontanega, da bi želeli vrniti hudo za hudo, ker nas krivica vselej boli in si želimo vselej zadostiti pravici in pravičnosti. V tem pogledu je talionsko načelo "zob za zob", ki ga najdemo tudi v Hamurabijevem zakoniku, dobro, a s človeškega vidika. Vrača namreč krivico v isti meri (2 Mz 21,24; 3 Mz 24,20; 5 Mz 19,21), prizadeti pa dobi zadoščenje, brez nevarnosti osebnih ekscesov. Zaradi lažnih interpretacij pa je kasneje prihajalo do zasebnih maščevanj, do česar prihaja vedno, ko obveljajo le človeški zakoni in vidiki. Božja pravičnost pa je seveda vse nekaj drugega. Bog si vselej vzame svoj čas in je potrpežljiv, saj vemo, da je »počasen za jezo«. K temu smo povabljeni tudi mi. Gospod čaka grešnika, da se spreobrne, k temu ga kliče s še dodatnimi milostmi, ki lahko razorožijo dušo, če le najdejo pot do nje. Božja jeza je zadnja instanca, je pa res, da proti njej ni več nobenega ugovora.

K takšnemu postopanju smo poklicani tudi sami, pa ne le proti nasilnežem in tistim, ki nas preganjajo, so nam sovražni ali krivični do nas, temveč tudi v drugih zapletenih in težkih življenjskih položajih. Koliko staršev, žena ali drugih bi rado na silo prišlo do tega, da bi jih mladostni ali mladi otroci, mož in drugi poslušali? Pogosto je učinek nasproten. Tisto, k čemer smo poklicani pa je, da pojačamo naše zakramentalno in molitveno ter sploh duhovno življenje. Odpoved, post, molitev, darovanje pri maši, pa seveda skrb za osebno svetost in posvečevanje – to so tista orožja, ki so učinkovita. Tudi zato, ker bodo najprej spremenila nas, naša srca, našo notranjost. Šele nazadnje, če bo kaka špranja v srcih naših bližnjih, bo Božja ljubezen, ki jo kličemo na ta način, spremenila tudi njih. V nasprotnem primeru pa jih bomo zagotovo veliko lažje prenašali.

sreda, 15. februar 2017

F kot FINANCE 1

Cerkveni in družbeni antislovar (32a)

Zadeva, ki smo jo obravnavali v prejšnji številki rubrike v treh nadaljevanjih, namreč evolucionizem, nam je pustila še nekaj tematik, ki pa jih bomo obravnavali posebej, začenši že s tokratnim delom rubrike. O financah bomo govorili kot o težavi, ki jo ima vsakdo, namreč, kadar so slednje majhne ali pa jih ni. Kateri pa so tisti viri, ki so finančni, da torej finance prinašajo, ne pa jih odnašajo? 
 
Zagotovo je treba pri tem spraševanju pogledati tudi demografsko vprašanje, zato pa tudi povezavo med otroki in financami, torej s problemom rodnosti. Zadnjič smo tako omenili Thomasa Malthusa, ki je trdil, da se bo človeštvo hitreje množilo, kot pa se bo po drugi strani večala prehranska proizvodnja, kar naj bi privedlo do revščine in pomanjkanja. Zelo se je motil, saj se je vselej, ko se je človeški prirastek zmanjšal, povečala revščina. To je nedaleč od Angleževe trditve dokazal primer Irske, kjer je zaradi maltuzijanske politike prišlo do velike lakote, umrljivosti in množičnega izseljevanja v ZDA. Vseeno so se pretekli rodovi ukvarjali s tem in jih je skrbelo, da je na svetu preveč ljudi. Greg Ip pa piše v Wall Street Journal (WSJ), da imamo danes raje težavo s tem, da je ljudi premalo. 
 
Članek je sicer izšel v posebni izdaji ameriškega dnevnika, ki se je ukvarjala z “demografsko usodo” sveta. Za WSJ je demografski problem postal tako univerzalen, da bi se morali z njim ukvarjati tudi vsi finančni strokovnjaki, zato pa smo tudi mi tako povezali zadevo. Marsikdo se namreč sprašuje, posebno pa strokovnjaki finančnega področja, kako to, da po krizi tako dolgo ne pride do izboljšanja. Veliko vzrokov je bilo nakazanih, a sedaj se vse bolj uveljavlja še en ključ, ki se ga prej niso posluževali, in sicer je med glavnimi krivci tudi demografsko padanje na našem planetu. 
 
WSJ spominja, kako smo, po raziskavi OZN, že dosegli znak minus pri delavski populaciji v razvitih deželah, ta populacija pa se bo do leta 2050 zmanjšala že za  5 odstotkov. To pa se bo zgodilo tudi na tržiščih v rasti, kot sta recimo Kitajska in Rusija. Istočasno pa bo šlo v nebo po vseh teh deželah število prebivalcev nad 65-imi leti starosti. Razlogi so seveda staranje prebivalstva in padanje rodnosti, kar gleda WSJ skozi finančno prizmo: “Če poenostavimo, bodo podjetja ostala brez delavcev, strank ali kar brez obojih. V vsakem primeru pa bo zaradi tega trpela ekonomska rast”. Pri tem ne smemo pozabiti, da ko se porabniki postarajo, menjajo tudi svoje navade, vključno z nakupovalnimi.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 12. februar 2017

Odločitev za življenje

Kako težko sodobni človek sprejema zapovedi, zakone, naročila in kar je še podobnega. Vsakdo bi rad bil svoboden, ampak v tem smislu, da ga ne bi prav nič oklepalo, da ne bi bilo omejitev in prepovedi, da bi bil "sam svoj mojster". Kot je lepo pravil eden od osrednjih sloganov študentskih protestov v šestdesetih, je prepovedano prepovedovati. 

Tako sem se oni dan tudi sam odločil, da bom speljeval raje pri rdeči luči na semaforju, da bom, ker
tako cenim Britance, raje vozil po levem cestnem pasu, namesto po desnem... Pretiravam? Morda, a želim povedati, kaj nastane, če si vsakdo pravila kroji po svoje, ker misli, da je on sam središče vsega, da se vse vrti le okrog njega samega. Kot pravi ljudski rek, vsako zelje zraste na nekem zelniku, zato imajo tudi določena pravila, zakoni, napotki, priporočila, svoje temelje ali svoj temelj.

Človeški zakoni, dogovori in podobne reči imajo tako človeški temelj, so del nekega človeškega izročila, in sicer gre pri njih za moralni minimum. Uzakonjajo toliko, kolikor je potrebno, da lahko ljudje nekako sobivamo med seboj. Več kot očitno je tudi izraelsko ljudstvo potrebovalo neke takšne zakone, kakor jih potrebuje pač vsako ljudstvo, tudi slovensko. Vendar ti človeški zakoni niso dovolj. Temelj mora biti globlji oz. višji, temelj mora biti večen. Večne zakone pa lahko da samo nekdo, ki je sam večen, kar pa mi ljudje nismo, se pa velikokrat obnašamo tako, kot da bi bili sami po sebi večni. Po drugi strani pa smo ljudje tudi lahko večni, a le, če se naslonimo na tistega, ki je večen in to večnost lahko da tudi nam, da smo je deležni. 

Današnje prvo berilo je zelo zgovorno v tej smeri. Pravi nam, da Božje zapovedi, ki nam jih je dokončno predstavil in razložil šele Božji Sin Jezus Kristus, ki jih je v edinosti z Očetom in Svetim Duhom tudi dal, so veliko več od le človeških. Človeške so namreč, kot smo dejali, moralni minimum, Božje pa seveda moralni maksimum, če jih tako označimo. Zlasti pa nam življenje po njih prinaša deležnost v Božjem življenju, v večnosti, v nadnaravnosti. Z življenjem po Božjih zapovedih ne živimo le zemeljsko ali "meseno", če rečemo z apostolom Pavlom, temveč živimo tudi duhovno, živimo res po Božji podobi, za kar pa nas je Bog tudi ustvaril in dal na ta svet. Ustvaril pa nas je in postavil na ta svet tudi zato, da bi tega Božjega življenja, Boga samega, bili deležni po naši smrti v polnosti. Zato nam pravi Sirah, da če hoče, lahko vsak od nas spolnjuje zapovedi in ohranja zvestobo, ker imamo svobodno voljo (Sir 15,15). 

Lahko se vsak od nas odloči tudi drugače, a je to čisto njegova lastna volja, ne pa Božja, saj: "Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano ... Nikomur ni ukazal, naj bo brezbožen, nikomur ni dovolil grešiti." (Sir 15,16-17.20). Kdor se torej odloči drugače, se odloči za ogenj, vendar je ta večen, torej se odloči za večno pogubo in trpljenje. Odloči se za tisto, kar Sveto pismo označuje kot "drugo smrt", ki pa je večna. Odloči se, da bo brez Boga, če pa zadeva obvelja tudi ob smrti, potem gre za to, da je človek večno brez Boga, vendar to seveda ni po Božji volji. Kot vsak dober oče seveda tudi Bog noče, da bi njegovi otroci bili brez očeta, v tem primeru večnega Očeta. Izbrati je torej treba Božje zapovedi, Božjo postavo, ker tako izberemo pravo življenje. Brez duhovnega življenja, ki je v končni meri življenje brez Boga, smo prav res brezbožni, ker Boga pač ne potrebujemo, saj smo sami sebi bog. Prav tako smo brez očeta, v tem primeru brez Očeta, ker slednjega ne potrebujemo, smo sami sebi očetje, matere, bratje in sestre, vse, kar je pač treba. 

Zato je ravnanje tistih, ki pravijo, da jim ni treba v cerkev, ker lahko molijo doma, da se tudi doma že zmenijo s svojim Bogom, pravzaprav nerazumno, ker s tem sporočajo, da ne potrebujejo Boga, pa da se raje pogovarjajo sami s seboj. V liturgiji in zakramentih je Bog sam resnično navzoč. Brez tega nas vse skupaj v končni fazi pripelje do tistega, kar tudi v naši družbi imamo, da se ljudje čedalje bolj zapiramo vsak v svoj svet, ki je poleg vsega še neresničen, za kar danes pravimo, da je virtualen. Smo kot Mlakarjev Rudi Valentinčič, ki: "U betuli se skrije u kwt 'n s' mjne sam sz sabu." Danes se veliko skrivamo v svojih kotih in svojih odvisnostih, pa se pogovarjamo le še sami s seboj. Vidimo, kako pomembno je življenje po zapovedih in kam privede, če se odločimo, da se jih pač ne bomo držali. Kar velja tudi za tiste, ki se niti ne odločijo.  

nedelja, 05. februar 2017

Naša dela, ki svetijo

Vsak kristjan ima pravzaprav dolžnost, da vzame za svoje besede iz evangelija, ter jih čim bolj spravi v prakso: "Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta ... Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 5,13-16)

Sv. Janez Zlatousti je učil, kako sploh ne bile potrebne besede, če bi naše življenje svetilo tako, kot smo slišali. Tudi ne bi bilo treba pridigarjev, če bi mi pridigali s svojimi deli. Nazadnje pa, da ne bi bilo niti enega pogana, če bi mi bili takšni kristjani, kot se spodobi. Neki sveti misijonar je ob koncu 19. stoletja pisal z  daljne Kitajske: "Če bi Evropa bila resnično krščanska, potem bi se ta velika dežela že zdavnaj spreobrnila k evangeliju." Najbrž pa se bo zgodilo ravno to v prihodnosti, da se bo torej Kitajska prej sprobrnila k evangeliju, kot pa bo Evropa krščanska, kaj šele resnično krščanska. No, če damo (resnično) šalo na stran, potem je pomembneje, da se vsak od nas najprej vpraša, koliko je resnično krščanski. 

Da je potrebno opravljati dobra dela, se strinjamo vsi, toda vprašanje je, kaj ta dobra dela so, saj si v tem med seboj, če bi nekdo pizvedoval, zagotovo ne bi bili enotni. V veliki večini se danes kot to pojmuje le telesna dela usmiljenja, pa še ta zelo okrnjeno, da je pač treba res lačne in žejne nahraniti, pa nage obleči in obuti, potem pa počasi že nastane razhajanje. Že tu se začne izbirčnost, saj bi ne upoštevali preroka, ki pravi, da moraš dati bližnjemu tisto, kar je tebi samemu všeč, to pa velja ne le pri hrani in pijači, temveč tudi pri obleki in obutvi. Koliko to velja, vidimo, ko se te reči zbira po centrih Karitas. Pri obiskovanju bolnikov smo tudi močno izbirčni, saj bi obiskali le svoje, drugih pa ne. Kakšno dobro delo smo vendar tako naredili, ko pa si svoje dolžan obiskati? Kar je več od dolžnosti, tisto šele bi spadalo sem. Vidimo torej, kako danes tudi dolžnosti pojmujemo že kot dobra dela, pa temu seveda ni tako, temveč je to telesno dobro delo šele tedaj, ko smo šli naprej od same dolžnosti. Nismo torej kaj prida velikodušni, po drugi strani pa danes še radi dodajamo kaka druga dela na seznam, saj vemo, da je treba biti nujno tudi strpni, tolerantni, okoljevarstveni, ekološki, tako in drugače korektni...

Naše razmišljanje v smeri dobrih del gre večinoma, če malo karikiramo, a niti ne preveč, v smeri našega razsvetljenega cesarja Jožefa II., ki je denimo ukinjal tiste redove in njihove samostane, ki so se preveč posvečali le molitvenemu življenju, to so t.i. kontemplativni redovi. Na podoben način bi tudi mi radi opustili v našem življenju vse tisto, kar po našem mnenju ni konkretno delo, kar se nam ne zdi učinkovito, kar ne prinaša koristi. Zato pa tudi pri tistih konkretnih delih nismo kaj prida velikodušni, ker gledamo, skoraj dobesedno, če se zadeva splača ali ne. Velikokrat se tudi pojmuje, pa ne le dobra dela, temveč tudi stanovske dolžnosti, kot nekakšno zbiranje točk za nebesa.

Dobra dela pa v resnici pomenijo to, da se resnično trudimo živeti zapoved ljubezni, ki najprej zapoveduje ljubezen do Boga, nato pa ljubezen do bližnjega - ne slučajno! Tu ne gre za to, da bi bil bližnji zaradi tega drugorazreden, temveč za to, da bi imeli na človekoljubje in na ta svet nasploh najprej duhoven pogled, da bi bil potem tudi tisti naš čisto človeški pogled pravi, ne pa izkrivljen. Če se namreč naš pogled izkrivi, postane, kot vemo, "-ističen". Namesto materialen, materialističen; namesto socialen, socialističen...

Sobrat duhovnik lepo vpraša, ko spovedujemo, če so ljudje dobro grešili. Po katoliškem nauku naj bi se namreč v pripravi na spoved namreč vprašali po tem, kako smo živeli po Božjih in cerkvenih zapovedih, če smo zapadli kakšnemu glavnemu grehu ali smo mu posebej podvrženi, pa tudi, kako smo vršili svoje stanovske dolžnosti. Naš prvi stan je pa prav krščanski stan, v katerega smo vstopili pri krstu, po večini pa smo to potrdili pri birmi. Temu stanu potem dodajamo še druge. Tako smo krščanski ljudje, krščanski možje, žene, fantje, dekleta, učenci, očetje, matere, otroci, učitelji, učenci, trenerji športniki, delavci...

Kako torej kot taki vršimo dobra dela? Se trudimo živeti po zapovedih, krepostih, ki so nasprotje grešnih nagnjenj, pa tudi, kako izpolnjujemo svoje stanovske dolžnosti. Zato sv. Janez Zlatousti sprašuje vsakega od nas: "Kadar v tebi iščem znamenja, po katerih bi te spoznal kot kristjana, najdem povsem nasprotna znamenja. Če bi hotel soditi, kdo si po krajih, ki jih obiskuješ, po sprevrženih ljudeh, s katerimi se družiš, po tvojih besedah ki nimajo nič resnega ali koristnega v sebi, bi rekel, da mi ne ostane prav nič, da bi te lahko spoznal za kristjana." Le glejmo, da nam kaj podobnega ob naši smrti ne bo rekel tudi naš Gospod Jezus Kristus, čigar ime nosimo od krsta naprej na sebi.

ponedeljek, 30. januar 2017

E kot EVOLUCIONIZEM (3)

 Cerkveni in družbeni antislovar (31c)

Zadnjič smo napravili pregled tega, kako sta se evolucionizem in darvinizem ponovno uveljavila po določenem obdobju mrka, v zadnjih letih se osredotoča tudi na vidike, ki so bili morda prej puščeni ob strani. Tam je sicer bilo puščeno tudi Darwinovo prepričanje, enako Lamarckovemu, da se osvojene lastnosti prenašajo naprej, kar je seveda temna stran njegovega nauka. Če bi se ozrl na sodobnika Mendla, bi takoj ugotovil, da stvar ne drži, upoštevajoč zakone avguštinskega opata, ki pa so nastali na podlagi empiričnih dokazov.

Tisto, kar nas zdaj najbolj zanima, pa je ideološka stran darvinizma, še zlasti t. i. “socialni
darvinizem”. Osnova zanj v bistvu sploh ni darvinistična hipoteza, saj je tisto, čemur bodo kasneje nadeli omenjeno ime, podal britanski filozof Herbert Spencer (1820-1903), in sicer kakih deset let pred izidom temeljnega Darwinovega dela Izvor vrst, kar je na svoj način paradoksalno. Zakaj to govorimo, ker Darwinova hipoteza ni tista, ki bi navdihovala tekmovalni in materialistični pogled na družbo, temveč je omenjena teorija prej rezultat tovrstnega gledanja. Angleški naturalist je namreč videl v naravi projekcijo družbenih razlik, tako značilnih za Združeno kraljestvo v viktorijanski dobi, pa je te socialne razlike na neki način “znanstveno” utemeljil kot naravno selekcijo. Zanimivo je pogledati, kako je sam Karl Marx (1818-1883), nemški utemeljitelj komunizma, spočetka imel precejšnje zanimanje za Darwinovo hipotezo, a se je kasneje od nje precej oddaljil, ker ga njena utemeljitev družbenih razlik ni prepričala. Po njegovem je namreč Darwinova hipoteza bila le prenapihovanje okoliščin, ni pa šla v samo srž problema.

Dokazi, da je darvinistična hipoteza izšla iz britanskega družbenega sistema tistega časa najdemo v trditvah samega Darwina, ki je dejal, kako se je navdihoval pri idejah anglikanskega duhovnika, demografa in ekonomista Thomasa Roberta Malthusa (1766-1834), ki je v začetku 19. stoletja podal ekonomsko hipotezo, ki jo poznamo kot “maltuzijanstvo”. Za Malthusa je bil vzrok revščine preveliko število rojenih otrok v najrevnejših slojih, ki so zaradi pomanjkanja virov obsojeni na propad. Tako je predlagal, da bi ukinili socialno pomoč revežem, kakor tudi politiko omejevanja rojstev. Slednje bomo podrobneje morda obravnavali drugod, empirično pa se je izkazalo, da se na ta način revščina le poveča.

Da se je katoliška Cerkev uprla Darwinovi hipotezi, ne bo držalo. Njegovo temeljno delo namreč nikdar ni pristalo na indeksu prepovedanih knjig, nasprotno pa raje drži, da se mu je močno uprla anglikanska skupnost. Tisto, kar vsekakor drži, je to, da so hipotezo izkoristili protiverski krogi, t.i. “svobodni misleci”, ki so bili prepričani, da je za dosego svobode treba uničiti versko prepričanje ljudi. Narobe je iskati v Darwinovi hipotezi zanikanje obstoja Stvarnika, glede na to, da se znanost ne ukvarja z zadnjim ciljem resničnosti, temveč le s svetom, kjer se stvari dogajajo - navzočnost ali odsotnost nekega finalizma ali načrta v naravi niso zadeve, ki bi jih lahko dokazala znanost.

Iz darvinističnega pogleda na človeka in svet so izšli številni fenomeni, kot je recimo “evgenetika”, ki je znanost izboljševanja vrst. Slednjo je osnoval Darwinov bratranec, britanski antropolog Francis Galton (1822-1911). Poleg tega je darvinizem tudi osnova, da se je razbohotil rasizem. 

Objavljeno v tedniku Novi glas