nedelja, 23. april 2017

Usmiljeni kakor Gospod

Na 2. Velikonočno nedeljo, ki jo tradicionalno imenujemo »Bela nedelja«, beremo evangelij o prikazanju vstalega Gospoda apostolom, med katerimi prvič ni Tomaža. Ko je slednji končno med njimi, slišimo besede, naj da prst v Jezusove rane. Ni zastonj sveti papež Janez Pavel II. Te nedelje razglasil tudi kot tisto Božjega usmiljenja, saj prav to Jezusovo naročilo Tomažu pomeni tudi nam, naj bomo dejansko usmiljeni, ne le z jezikom. Gre za navodilo dejanske ljubezni, prav takšne, kakršno nam je izkazal Gospod Jezus sam, pa jo kažejo poveličane rane na njegovih rokah, nogah in strani. Da bi torej bili usmiljeni kakor Oče, je treba biti usmiljeni kakor Sin, za kar pa je treba kakor Sin tudi ljubiti, kar nam je konec koncev tudi v novi zapovedi zapovedal: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« (Jn 15,12).

Jezus je popoln v ljubezni in usmiljenju, ker je Bog. Je pa ta Bog nase privzel tudi človeško naravo,
in sicer popolnoma, do konca, tako da je popolnoma izkusil tudi naše trpljenje in smrt. To pomeni, da se iz naše majhnosti in nizkosti lahko ljudje poveličujemo z Jezusovo pomočjo, ko se z darom Svetega Duha dvigamo od padle človeške narave k poveličani človeški naravi, kjer ravno majhnost, krhkost, ponižnost, bolečina in celo smrt postajajo nekaj velikega. Vse to se z Gospodovo pomočjo izmuzne zemeljskim zakonom, ki sicer tako močno oklepajo človeka in ga obsojajo na propad. Zaradi Gospodove vstajenjske moči pa tudi mi s psalmistom vzklikamo: »Ne bom umrl, ampak živel, pripovedoval bom o Gospodovih delih.« (Ps 118 (117),17).

Tako razumemo, da obisk prek zaprtih vrat seveda ne pomeni le stvarnega dogodka, da torej evangelist ne le podaja nečesa izrednega, kar se je zgodilo nekoč v zgodovini, temveč je sporočilo neke duhovne stvarnosti. Prihod pri zaprtih vratih je zatorej dogodek, ki se dogaja še danes, vse od Gospodovega vstajenja naprej. Tudi danes duhovna raven premaguje tisto samo zemeljsko in človeka dviga iz njegovih grobov k nebu, da spet postaja podoben Bogu, kakor in za kar je pač nekoč tudi bil ustvarjen. Tisto, kar je pri ljudeh in po zemeljskih zakonih nemogoče, je namreč pri Bogu mogoče – tudi to, da če človek telesno umre, še vedno lahko živi, a le tedaj, če pa po drugi strani odpira Gospodu vrata svojega srca, da tja naseli svojega in Očetovega Svetega Duha. Samo tako se je mogoče dvigati nad zemeljsko in samo tako, če je v Bogu poveličano, je naše trpljenje in zlo lahko smiselno.

Če svoje trpljenje in zlo, ki nas v življenju pač doleti, tu nimamo izbire, darujemo Gospodu zelo konkretno – v molitvi, še zlasti pa v svetih zakramentih, posebej v tistih dveh, ki ju imamo vedno na voljo, torej v sveti spovedi in sveti evharistiji, bomo postajali konkretni v usmiljenju tudi do naših bližnjih. Kdor namreč svoje življenje konkretno izroča v Božje roke, pa to pokaže tudi s svojim trudom za duhovno življenje in poglabljanje, se mu izboljšajo tudi medčloveški odnosi, ker ga prežarja tista ljubezen, ki sije iz Gospodovih ran. Tisti, ki pa, nasprotno, duhovno noče živeti, pa se za to ne potrudi, bo pač tudi umrl tako, kakor je živel. Gospod namreč skozi vrata srca ne prihaja, ampak potrpežljivo čaka, kdaj mu jih bo človek odprl. Kot nam namreč lepo pravi knjiga Razodetja, je treba dajati Gospodu Jezusu prostor, da črpamo moč iz njegovega vstajenja, saj: »Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let.« (Raz 20,6). Sicer pa nas čaka »druga smrt«, ki je v vsakemu primernem večnem trpljenju – spet glede na to, kako smo živeli. Zato pa je treba nekaj ukreniti, prav osebno, v smeri usmiljenja.

Prvi pogoj je ta, da nismo samo na mestu in čakamo, kako bodo drugi usmiljeni, največkrat seveda čakamo, da bodo usmiljeni do nas samih. Povabilo je, da bomo sami pri sebi naredili korak naprej iz zagledanosti in zaprtosti vase. Najprej smo takšni tudi v odnosu z Bogom, ko čakamo, da bo on usmiljen do nas, sami pa za dosego usmiljenja ne naredimo praktično nič. Usmiljenje je seveda, če govorimo o Bogu, njegov veliki dar, a je dar vselej treba tudi sprejeti. Torej gre vselej za neko delo v smeri dobrega, za osebno prizadevanje, za pripravo “terena”. Povabljeni smo k temu, da bi bili najprej usmiljeni DO Očeta. To bomo, če še enkrat ponovim, s trudom za duhovno življenje. Tako bomo veliko bolj usmiljeni že hkrati tudi do sebe, kar samo po sebi pa se bo povečalo naše usmiljenje do bližnjih. Opazili bomo to konkretno doma. Seme namreč raste samo po sebi, da sejalec niti ne ve, kako – zelo podobno je z ljubeznijo in usmiljenjem pri nas. Naredimo zato korak naprej v duhovnem življenju.

ponedeljek, 17. april 2017

Luč življenja

Kako veliko črnogledosti je danes navzoče v svetu. Tako veliko je je, da človek ne sme izraziti niti svojih kritičnih pomislekov, povedati, da se mu pa kaj ne zdi prav, ne da bi bil obtožen tega, da je zafrustriran. Nasprotno pa sem prepričanja, da sam nisem kaj dosti zafrustriran, vsaj ne več. Tega prepričanja sem zaradi zadovoljstva, ki na splošno vlada v mojem vsakdanu, in zato, ker “sonce ne zaide nad mojo jezo”, kot je lepo povedal Apostol (Ef 4,26). 

Pred leti je nekdo izrazil zanimivo misel, ki je seveda bolj budistične sorte kot pa krščanska, a vendarle lepo izrazi današnji čas: “Drevo ima naravno sposobnost, da tekočino iz tal spremeni v limfo, limfo pa v sok svojih sadežev. Tudi mi bi morali delati prav tako”. Prav tako seveda danes ne delamo, temveč se povsod, levo in desno, pritožujemo, da stvari ne “funkcionirajo” - v svetu, v družbi, kakor tudi ne v Cerkvi v njeni človeški strukturi. Zjutraj vstanemo, pa je, kot da bi najprej zakleli čez vse, tudi zato, ker naše prve besede niso dobre, v pravem pomenu besede, ker svojega dne, posledično pa vsega sveta, ne blagoslovimo, temveč ga prekolnemo. Zbudimo se in začnemo s pritoževanjem, ki potem traja še cel dan, konča pa se ne niti v postelji. 

Podobni smo drevesom, ki bi se ozrla na tekočino v tleh in dejala, da jim je nagnusna. Kot smo dandanes navajeni, hočemo sadni sok, ki je že pripravljen. Pustimo ob strani objektivno stanje okrog nas, ko seveda določene zadeve res ne delujejo, kot bi morale. Tega nihče ne zanika. Zanikamo pa nekaj drugega, kar je pa primarna težava našega življenja - ali nismo morda mi tisti, ki sploh “ne funkcioniramo”?

Sv. Maksim Spoznavalec (580-662), doma iz Palestine, je bil znan po svoji vedrini in polnosti upanja ter lepem človeškem optimizmu, vsemu navkljub. Ni šlo za neko naivnost, saj je bil še kako realen, temeljil pa je na prepričanju, da glede na to, da je Kristus s svojim vstajenjem premagal smrt, zlo nima več nobene zadnje besede nad Stvarstvom. Nasprotno - luč vstajenja se širi povsod in je ne more ustaviti prav nič. Edina stvar, ki to luč lahko ustavi, je zaprto srce. Gospodovo vstajenje je, hočeš-nočeš, odprlo neko popolnoma novo obdobje v zgodovini človeštva, pa naj se zgodi, kar hoče. Ta teološki optimizem, če mu lahko tako rečemo, ni umanjkal niti v soočenju s strašno versko krizo, ki ji je bil sveti Maksim priča, nazadnje pa celo žrtev, saj je umrl v izgnanstvu, in sicer z odrezanim jezikom in desnico. 

To je torej svetal pogled na življenje, ki so ga bili sposobni ljudje, močni v Gospodu, kar mi še zdaleč nismo, bi si pa to želeli postati. Vsaj zase lahko to zatrdim. Zagotovo so to bila drevesa, ki se niso bala s svojimi koreninami srečati blata zemlje, ker so ga znala spremeniti v sladek sok svojih sadežev. Konec koncev bi moral vsaj približno tako misliti vsak kristjan. Slednji bi moral “funkcionirati” v vsakem primeru, ne pa da ga vseskozi premetava “kruta usoda”. Če si svet izbira druge možnosti, nas še kako konkretno prepričanje, da je Kristus premagal smrt, postavlja na trdno skalo vere. Kdor pa zaupa v človeka, izkuša svetopisemsko prekletstvo, ki se odraža v stalni nestabilnosti in črnem pogledu njegovega življenja. Kakor Oče tudi večna Beseda postavlja izbiro med blagoslovom in prekletstvom, med življenjem in smrtjo.

Uvodnik v velikonočno številko tednika Novi glas

ponedeljek, 10. april 2017

I kot ISLAM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (35a)

Ko govorimo o Islamu, bi seveda lahko pogledali določene zgodovinske trditve, a se bomo tokrat raje ustavili pri bolj ekonomskih in podjetniških zadevah, ostalo morda še pride. Zanimivo je tako videti določene podatke, kolikšen je osnovni kapital, ki se ga zahteva za samostojno podjetniško dejavnost. Ti podatki niso sveži - to bi bilo zanimivo pogledati -, a je vseeno zanimivo vedeti, kako je predstavljal ta osnovni kapital v Siriji pred desetimi leti znašal 5111,9% BDP na prebivalca, potem so ji sledili Jemen, Palestinsko ozemlje, Saudova Arabija in Jordanija. Če primerjamo, se je takrat v Nemčiji zahtevalo 47,6% BDP na prebivalca, v Italiji 10%, medtem ko v Franciji, Združenem Kraljestvu in ZDA sploh ni te zahteve. Lahko dodamo tudi, da v ZDA ni takšnega birokratskega bremena - človek začne dejavnost v svoji garaži, če pa zadeva uspe, podjetje konča na borzi. Ni čudno, da so neki pivovarji pričeli s podjetniško dejavnostjo kar v svoji garaži, saj so se vrnili iz Kanade - nekje so se morali naučiti.

Muhammad Al-Houni, disidentski libijski intelektualec je napisal v svoji knjigi “The Arab Dilemma
in the Face of the New American Strategy” zapisal: “Težava je v hegemoniji, ki so jo beduinske vrednote še naprej imele v vsej zgodovini islamske civilizacije. Devetdeset odstotkov arabskih ozemelj predstavljajo puščave, kjer je zelo malo vode in prehrambenih virov, kar družbo sili k organiziranju v precej bojevita plemena, ki se med seboj bojujejo za prevlado in so v svoji notranjosti organizirana po zelo rigoroznih patriarhalnih in rodovnih pravilih”. Iz tega sledi, da obstaja “en sam koncept - ali gospoduješ ali pa drugi gospodujejo tebi”. Demokracija “se lahko razvije samo v civilni družbi, kjer so racionalne vezi med ljudmi močnejše od krvnih. Patriarhalna družba, ki jo samovoljno vodi šejk nekega plemena, ne more na noben način sprejeti ideje večstrankarskega sistema. Če mu bo vsiljena, bo prišlo do tega, da bo vsako pleme ali etnična skupnost imela svojo stranko”.

Po stoletjih neprekinjenega osvajanja, je bil Islam ustavljen, zlasti po miru v Sremskih Karlovcih iz leta 1699, pa je začel neizbežen zaton. Od tistega trenutka naprej je skušal “nadoknaditi izgubljeno, tako da je pustil prostor idejam, predvsem pa tehničnim postopkom “brezbožnežev””, pa je prišlo do islamskega nacionalizma kot veziva družbe, zatem je njegovo mesto prevzel socializem, dandanes pa fundamentalizem. Vendar pa: “Skupni učinek reforme in modernizacije je paradoksalno bil ta, da se ni povečala svoboda, temveč je postala avtokracija še močnejša”.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 07. april 2017

H kot HIŠA

Cerkveni in družbeni antislovar (34) 

Tokratno naše razmišljanje se bo nanašalo na marsikaj, o čemer smo že spregovorili zadnje čase, je namreč v povezavi s financami in rodnostjo. Zagotovo slednja ni težavna samo v Italiji in Sloveniji, temveč lahko rečemo, da velja kar precej splošno v Evropi, prav tako še drugod. Zajema tudi dežele, kjer je še nedolgo nazaj vladal komunizem, ne le tistih še bolj razvitih. 

Torej, vsekakor lahko dokaj splošno zatrdimo, da je eden od razlogov tega, da je tako majhna rodnost tudi v bivališčih. To je seveda eden od razlogov oz. slabih spodbujevalcev, če hočete. Če si bi hoteli privoščiti kaj spodobnega, gre za to veliko denarja, marsikdo si tega ne more privoščiti, četudi bi delal več del. Tako, da gre pri naših bivališčih velikokrat za precej majhne, utesnjene ali slabo razporejene prostore, ki pa vseeno goltajo vase denarja, kolikor ga vidijo. Da bi imeli ločene prostore za kuhinjo in dnevni prostor, je danes postala že prava redkost. Zato imamo raje t. i. “open space”, v katerem je vse razporejeno po odsekih ali kotih, prava redkost pa je tisti nekoč poglavitni, “Bogkov kot”, kjer je bilo razpelo, družinski rožni venec in druge svete podobe ter kaka sveča. V dnevnem prostoru danes kraljuje televizija, če ne gledamo slednje, pa je nešteto drugih elektronskih naprav, brez katerih ne gre. 

Tudi pri nas je postalo nekaj običajnega, da se dobimo skupaj po novem bolj po kakih restavracijah, picerijah in drugod. Še tam je vprašanje, če se je sploh mogoče pogovarjati, zagotovo pa je to nemogoče po kakih zabavah, kjer se praktično lahko samo je in pije, pa še kaj drugega, kar pride zraven, če pa človek slučajno od alkohola abstinira, se dolgočasi. Seveda je postalo tudi pri restavracijah in picerijah tako, da je to postal drag špas, pa si ga lahko privoščimo vsake toliko časa. 

Najemnine so še kakih petdeset let nazaj predstavljale tretjino mesečne plače, dandanes ni redkost, da poje najemnina celotno plačo. Da navadni delavec pošlje študirat otroka, je po finančni plati pravi čudež, k sreči so dandanes zrasle univerze tudi drugod, pa niso le v glavnih in največjih mestih. Študentski domovi so vseeno cenejši, a je vse bolj pogosto, da si študenti poiščejo zaposlitev ob študiju, ker sicer najemnine ne bi mogli plačevati. Eden od današnjih »biznisov« je tako ali tako dajanje stanovanj v najem študentom. Zanimive so investicije novih upokojencev po univerzitetnih središčih, ko ob upokojitvi kupijo stanovanje prav v namen oddajanja slednjega študentom. V novih tovrstnih središčih že dolgo zaman čakamo na študentski »kampus«, v starih novih domov ni potrebno graditi. Če bi bilo dovolj študentskih domov za vse študente, bi to najbrž preveč vplivalo na volitve. 

Tako se lahko vprašamo, če imamo neko pravo »hišno politiko«, ki bi se ji pravilno seveda reklo »stanovanjska politika«? Vprašanje je bilo seveda retorično, saj se možnost pametnih stanovanjskih gradenj v smeri sosesk vedno umakne bizarnim projektom, ki se praviloma izkažejo tudi za finančni fiasko, a ne samo. Vprašljiva je kvaliteta gradnje, če rečemo samo eno zadevo, a jih je še več. Tako poleg bankrota in poskusov prodaje stavbe najboljšemu od najslabših ponudnikov, če ponudnik sploh je, padajo na ulico okna, pokajo stene, sem pa tja se poruši kak strop, da o puščanju sploh ne govorimo. Tako počasi navadni ljudje postajajo »hišni ljubljenčki« drugih, glede na to, da bodo – ob trendu, kakršen je – le stežka odkupili stanovanje ali hišo, pa tudi na delovnih mestih glede obnašanja gospodarjev ni nič bolje. Morda bi kazalo kaj več pridigati tudi o teh stanovanjskih špekulacijah in previsokih najemninah ter drugih cenah v opciji poslednje Božje sodbe, kjer velja glede »prvih in poslednjih« obratna logika od človeške. Zaradi nekaj tisoč evrov se vendarle ne splača končati v peklu – pod pogojem da v pekel, poslednjo sodbo in podobne reči sploh še verjamemo. Začenši pri »starešinah templja«, torej pri nas, duhovnikih.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 02. april 2017

Naše obujenje

Na peto postno nedeljo imajo tisti odrasli, ki se pripravljajo na prejem zakramentov, in jim rečemo katehumeni, tretje posebno srečanje v pripravi. Obhajajo »vstajenje in večno življenje«, besedi, s katerima tudi mi vsako nedeljo zaključujemo veroizpoved. Saj tudi odgovorijo na vprašanje in rečejo, da jim vera da večno življenje. Vse prepogosto pa se nam zdi, kako je ta dar vstajenja in večnega življenja neka zelo oddaljena zadeva.

Prav zato nam bogoslužje ponuja 1. Berilo preroka Ezekiela. Tam Gospod Bog ne govori v nekemdaljnem prihodnjiku, temveč v sedanjiku: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobóv, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govóril in stóril.« Zelo lepe besede, ki govorijo, kaj sedaj dela z nami Gospod, če mu to dovolimo. Dostikrat namreč ljudje živimo v grobovih, kot je to veljalo za tistega obsedenca v Geraški deželi, za katerega je rečeno, da je živel v grobovih, pri evangelistu Marku celo dvakrat, pa tudi, da se je tolkel s kamni.

Tudi mi smo velikokrat po grobovih, ker se odločimo, da bomo živeli za smrt in jo bomo tudi hranili. Odločimo se, da bomo pač nekako preživeli do smrti, da pa ne bomo imeli polnega življenja, kjer bi veljala tudi Božja pomoč, temveč bomo za vse poskrbeli sami. To pa pomeni, da se v primeru težav tudi zapremo v svoje grobove in tam živimo. Pa to ni neka hipotetična stvar, glede na to, da smo ljudje prepričani, večinoma kar vsi, da je naše življenje črno in žalostno, polno samih težav, bolečine, utrujenosti in bolezni, drugega pa nič. Gospod pa seveda dela tisto, kar smo slišali, vendar na svoj način, ki je opisan v evangeliju.

Kot prvo ima svoj čas za »intervencijo«. Ne vskoči takoj in na prvo žogo – tako delamo ljudje. On počaka, da izginejo vse tiste človeške gotovosti, tudi najmanjše, da potem pokaže, da je tisto, kar se zgodi in kar zraste, popolnoma njegova stvar, njegov dar. Dokler namreč imamo mi neke svoje, človeške opore ali opore tega sveta, ni prostora za Gospoda. Tudi zato vstopi kasneje in s potrpežljivostjo, da se zadeve rešijo temeljito in v samem jedru problema, ne pa z neko začasno rešitvijo. Kot je namreč treba že sicer spremeniti svoj življenjski slog, če želimo, da se stvari popravijo in uredijo, tako je potrebno tudi tu narediti tisto, čemur pravimo spreobrnjenje – naša miselnost mora postati drugačna, postati mora duhovna, ne pa malo duhovna, sicer pa še vedno zemeljska.

Zanimivo je tudi to, da ko enkrat vskoči Gospod, lahko tudi ljudje rešimo neke stvari, ki bi sicer bile nemogoče – ko ukaže, odvalijo kamen od groba. Treba je tudi biti nekaj časa v tistem, kar zaudarja, v gnilobi, da spoznamo, kako od tistega ne moremo živeti. Kakor v vsakdanjem življenju želimo svežo hrano, tako jo potrebujemo tudi sicer, v naših odnosih, posebej pa v duhovnem življenju, ki daje ton in smisel vsemu. Gospod tako nakloni svežega vetra, ker nam da svojega Svetega Duha, da potem svobodno zaživimo in se torej znebimo vseh tistih povojev, ki ovijajo naše življenje, pa predstavljajo vse tisto, kar nas v resnici ovira.

Vsekakor je večno življenje, ki nam ga daje Gospod, že tukaj in sedaj, le da ga mi sami ne opazimo. V resnici imamo tako v preteklosti, kot tudi v sedanjosti dovolj lepih, dobrih in plemenitih trenutkov, reči ter ljudi. Gospod Jezus nam daje drugačen pogled, takšen, ki je odrešen, da lahko vse to opazimo in smo hvaležni. To nam zagotavlja tudi dovolj vedrine in moči za premagovanje vseh ovir, pasti in težav. Daje pa nam tudi dovolj luči, da bolj svetlo zremo v prihodnost. Vprašanje je samo, če želimo hraniti svojo smrt ali življenje, samo od tega je odvisno, kako bomo živeli v prihodnosti, kako bomo umrli in kako bo v večnosti. Odločitev za duhovno življenje je odločitev za življenje nasploh, za življenje v polnosti. Že iz Stare zaveze pa vemo, da moramo sami izbrati med življenjem in smrtjo, med blagoslovom in prekletstvom. Nihče ne bo tega naredil namesto nas, še najmanj pa naš Gospod, ki spoštuje popolnoma našo svobodno voljo.