sobota, 30. april 2016

S kot SUBSIDIARNOST

Cerkveni in družbeni antislovar (19)

Morda bo že držalo, da veliko bralcev sploh še ni slišalo za v naslovu omenjeno besedo, tudi zato, ker je vprašanje, če poznamo ali če poznamo dovolj tisti nauk Cerkve, ki se je še posebej razvil od papeža Leona XIII. naprej, to pa je seveda DRUŽBENI NAUK CERKVE, ki ga bomo od tu naprej omenjali kot DNC. Zlasti je v tej smeri pomembna okrožnica Rerum novarum, izdana leta 1891. Ne poznamo tega DNC tudi zato, ker so v preteklosti mnogi tisti, ki so bili družbeno dejavni, mislili, da se navdihujejo pri krščanstvu, pa so se v resnici prevečkrat navdihovali pri določenih ideologijah, pa čeprav v dobri veri. 

Pa poglejmo nekaj osnovnih načel DNC, ki držijo tudi sicer za cerkvene dejavnosti, čemur se zlasti zadnjih nekaj desetletij rado reče tudi »pastorala«. Za vsak katoliški družbeni projekt naj bi kot prvo držal zanimiv paradoks, da mora biti čim manj »projekt«, kakršnih je bilo že veliko v zgodovini in jih imamo še. Takšni projekti so bili denimo v Albaniji, Kambodži, na Kitajskem (kjer je še vedno neki družbeni projekt, ki pa je sedaj nekoliko drugačen, a nič manj krut), poznamo pa tudi zanimive projekte določenih socialdemokracij, kot so recimo skandinavske. Kristjan se mora namreč jasno zavedati, da bolj kot iznajti s svojo glavo neke nove reči, mora najti tisti načrt, ki ga je Stvarnik položil v globino ljudi in stvari, začeti pa moramo vsak pri sebi. Tudi politična znanost tako postane nekaj povsem drugega, ker je razmišljanje o skrivnosti življenja in tisto, kar smo se tudi v preteklosti in iz nje naučili. Ne gre tako za neki izdelani načrt, ki se mu moramo vsi prilagoditi, temveč za to, da se prilagodimo »naravi«, kar pomeni tistemu načrtu, ki ga je Stvarnik položil v svoje Stvarstvo, torej tudi v nas, najlepši povzetek pa je v deseterih zapovedih. Ne gre pa seveda za neko klerikalno družbo, temveč mora biti samo jasno to, da so stvari, ki jih je treba spoštovati in se jih držati, ker so za nas bistvene in življenjsko, eksistencialno pomembne, da ne bi ogrozili lastnega obstoja, sicer pa je treba dati »cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega«. 

Tu so potem tri načela DNC – SOLIDARNOST, SKUPNO DOBRO in SUBSIDIARNOST. Solidarnost pomeni, da »noben človek ni otok«, torej je družbeno bitje in je zato odgovoren za bližnjega in je, če vzamemo Sveto pismo, »varuh svojega brata«, kot nas je lepo spomnil tudi sv. Janez Pavel II. Ni in ne sme biti vseeno, kaj se dogaja drugemu človeku. DNC gre tako proti individualizmu in kolektivizmu, kakor tudi drugim podobnim načelom. 

Drugo je načelo skupnega dobrega, kjer tisto, kar je dobro za večino oz. je v »skupnem interesu«, prevlada nad tistim, kar je dobro le za posameznika ali le določeno majhno skupino ljudi, le da je treba vselej upoštevati in ohranjati dostojanstvo in svobodo posamezne osebe. 

Najmanj pa verjetno poznamo prav v naslovu omenjeno načelo subsidiarnosti oz. nadomestnosti. Gre pravzaprav za »urejevalno načelo«, ki se ga tudi veliko premalo udejanja, ne le, da ga ne poznamo. Teoretično ga je v okrožnici Quadragesimo anno najbolj določil papež Pij XI., pravi pa, da je treba pustiti in dopustiti, da se naredi na nižji ravni vse tisto, kar je mogoče, ne pa da se dela na višji ravni tudi tisto, kar bi se lahko na nižji. Tu gre za individualne sposobnosti, kakor tudi za sposobnosti neke skupine. Gre tudi za to, se daje dovolj svobode in odgovornosti vsem, ne pa da se vse imponira z vrha ali skuša vse narediti sami, ker »ni nikogar, ki bi to napravil«. Papež Pij XI. Pravi, da je početje, ki gre v nasprotju z načelom subsidiarnosti, celo »nezakonito«. Posameznik in skupina mora po tem načelu napraviti vse, kar je v njegovih in njenih močeh za to, da bo cel organizem prav in dobro deloval, da bo nekaj v skupno dobro vseh. Vsak ima svojo nalogo in odgovornost znotraj skupnosti. Vsem je na očeh, kako je, kadar se tega načela ne upošteva.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 24. april 2016

Koraki do prave ljubezni

Danes spoznavamo, kakšna naj bi bila mera naše ljubezni. Zgled, ki nam je dan, je zelo velik, pravzaprav največji možen. Ne gre le za to, da bi samo nekoga marali, imeli radi, pač tako, kot lahko ima rad kak dober človek temveč tako, kakor nas je ljubil in nas še ljubil Jezus sam. Na enak način nas je namreč že od vedno ljubil in nas še ljubi tudi nebeški Oče. Takoj tako razumemo, da ne bomo nikdar dosegli enake mere ljubezni, ki jo premoreta Jezus in njegov ter naš Oče. Toda, zakaj potem zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil?« Ni morda zadeva pretrda, saj gre za popolno ljubezen?

Videli bomo, da za nekatere ni šlo za pretrdo besedo, kar pa zadeva nas, ki smo bolj šibki, bi lahko bil
odgovor ta, da Jezus postavlja tako nedosegljiv zgled za nas zato, da bi razumeli, kako lahko in moramo postajati čedalje boljši, popolnejši, kako moramo neprestano rasti v ljubezni. Mož in žena, prijatelja iz Tolmina, sta si ob poroki izbrala lepo geslo: »Ljubim te bolj kot včeraj in manj kot jutri.« Gre torej za to, da korak po korak napredujemo, da bi bili čim boljši. Najbrž ni težko razumeti, da je to uresničljivo na vseh področjih, vendar pa vseeno: »Največja od teh pa je ljubezen« (1 Kor 13,13), zato se je treba zanjo še posebej truditi. V nobenem trenutku življenja tako ne bomo mogli reči, da ljubimo že dovolj, ker se da in je mogoče in se je treba potruditi, da bi še bolj. Saj pravimo, da se nikdar v življenju ne nehamo učiti, mar ne?

Kako bi zgledalo to praktično? Imamo dela ljubezni. Ta teden bom manj jamral in se pritoževal. Vsak dan bom skušal narediti vsaj nekaj malega, da bom nekomu pomagal. Lahko zložim posodo v stroj. Lahko kaj lepega komu od najbližjih rečem, kot recimo: »Rad/a te imam!« … Skratka, v nečem se lahko izboljšam. Pomembno je, da se odločimo, nekako načrtujemo, čeprav le v mislih, potem pa tudi izvedemo. Vsak tak napredek je že rast v ljubezni do bližnjega. Na podoben način se lahko potrudimo v majhnih korakih povečevanja ljubezni do našega Gospoda.

Zakaj pa se ne bi potrudili? Jezus nas lje vendar ljubil tako močno, da je za nas trpel in umrl na križu. Oče je dal svojega edinega Sina »zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja«. Gre torej za največjo možno žrtev. Poleg tega pa nam je Jezus na križu izročil še nekoga – svojo lastno mater, da je postala naša mati. Ni mogel pokazati in izkazati večje ljubezni, saj je dal svoje življenje in svojo ljubezen, do zadnje kaplje krvi, za nas.

To je Božja šola za nas, kako je treba ljubiti. Tak močan ideal ljubezni močno potrebujemo, da ne bi namesto tega Božjega ideala postavljali naših človeških, pa ne le, kar zadeva ljubezen. Tu vidimo, kako je največji dokaz resnične ljubezni žrtev. Potrebna je žrtev, požrtvovalnost, boj. Glede tega je lepo izjavil Chesterton: »Ljubiti nekaj, ne da bi hrepeneli po tem, da bi se borili, da bi to dobili, ni ljubezen, temveč pohota.« Zato danes tako zlahka stvari zamenjujemo. Kdo res ljubi, se je pripravljen žrtvovati vse do te mere, da da svoje življenje. Starši so to pripravljeni storiti za svojega otroka, če bi bilo potrebno in če so zares starši. Mnogi svetniki so se žrtvovali do te mere. sv. Maksimilijan Kolbe je dal življenje, da je ostal živ družinski oče, pa tistega moža sploh ni poznal. Sv. Ivana Beretta Molla se je odpovedala svojemu življenju, da bi živela hčerka, ko ni hotela zdraviti raka. Tovrstnih pričevanj je mnogo. Tudi pri teh svetih pričevalcih pa se je vse začelo pri majhnih stvareh, da so lahko storili nekaj velikega, nazadnje pa bili celo proglašeni za svetnike.

Če se ne trudimo hoditi v smeri ljubezni, hranimo svoj lastni egoizem, ki je pravo nasprotje ljubezni. Gre za iskanje svojega lastnega ugodja, za neke svoje računice, da bi jaz sam prišel bolje skozi. Žal se dogaja, da ljudje delamo to tudi tam, kjer nikdar ne bi smeli gledati le nase, to pa je predvsem doma. Tam smo velikokrat in prevečkrat egoistični in preračunljivi. Če ljubim, ne morem iskati samo, da meni nekaj ugaja, mi paše. Ni le stvar ugodja, »feelinga« in še česa. Kaj lahko zato danes in v tem tednu ter vsak dan naredim, da pa ne bi bilo tako? Naredimo korak naprej, da se spreobrnemo od egoizma k ljubezni. Korak za korakom nam lahko uspe.

torek, 19. april 2016

Dobro misliti, da bi dobro delali

Osmero slabih misli v boju proti grehu

Tako je dejal, če nekoliko povzamemo, francoski mislec in matematik, kakor tudi spreobrnjenec v katoliško vero Blaise Pascal na podlagi izročila Cerkve. Misli so namreč zelo, zelo pomembne, ker potem vodijo v besede in dejanja. Že Sveto pismo o tem veliko govori: »Varuj se, da v tvojem srcu ne bo nizkotne misli« (5 Mz 15,9); »Glejte, poznam vaše misli, naklepe, ki jih snujete proti meni« (Job 21,27); »Ko se v meni množijo vznemirljive misli, mi tvoje tolažbe razveseljujejo dušo« (Ps 94,19)… Lepo je tako dejal Paul Bourget, francoski katoliški pisatelj, kako je treba »živeti tako kot razmišljamo, ker sicer prej ali slej začnemo misliti tako, kot smo živeli«. 

Ni torej vseeno, kako mislimo, kako razmišljamo, kakšne in katere so naše misli. Treba je upodabljati življenje po dobrih mislih, dobrem razmišljanju, ker sicer začnemo opravičevati vsakršno vedenje in ravnanje v življenju. Že Judje so bili tako mnenja, da sta zelo pomembni deveta in deseta Božja zapoved, ki govorita o slabih željah in mislih, ker predstavljata vrata do vseh drugih. Vemo, kako se danes veliko govori o »pozitivnih mislih«, vendar sem spada samo tisto, kar sodobni svet pojmuje kot pozitivno. Če pogledamo vzhodnokrščansko izročilo, pa bi sodobni človek marsikaj od tega, kar se pojmuje kot slabo mišljenje, imel za dobro mišljenje. 

V latinski katoliški Cerkvi govorimo o sedmerih glavnih grehih, medtem ko vzhodnokrščansko izročilo govori o osmerih mislih. Zelo pomembno je namreč, kaj se dogaja v naši notranjosti oz. v našem »srcu«, tam pa se dogajajo tudi slabe misli (gr. dialogismói), kot beremo tudi v evangeliju – Mt 15,19. Vzhodno duhovno izročilo misel kot 'logismós' pojmuje negativno, kar je navzoče že v svetopisemski Stari zavezi (1 Mz 8,21; Sir 15,14). Logismós, kot ena od omenjenih osmerih misli, označuje čustva, nagone, vzgibe, nagnjenja, fantazije, ki se rojevajo v srcu in miselnosti človeka, ter tako napravijo v njem neko skušnjavo (gr. peirasmón, ki jo najdemo tudi v očenašu in se jo lahko prevede tudi kot preizkušnjo). 

Origen je prvi krščanski avtor, ki o tem govori tako, ko ob komentiranju Mt 15,19 pravi: »Izvir in vir vsakega greha so slabe misli«. Ko komentira 3. Poglavje Visoke pesmi, poistoveti te slabe misli z demoni, ki jih predlagajo, kar najdemo tudi v življenjepisu sv. Antona Puščavnika in sv. Pahomija, kakor tudi še kje, vendar je prvi, ki zares izoblikuje neko teorijo osmerih slabih misli, Evagrij Pontski. Posluži se spisov Origena, evangelja, kakor tudi helenističnih spisov, kjer se najde sedem glavnih grehov oz. grešnih nagnjenj. Prve tri se, po njegovem prepričanju, naslanjajo na skušnjave, ki jih je doživel Jezus sam v puščavi: požrešnost, pohlepnost ali lakomnost ter častihlepnost – to je osnovna struktura, na katero se potem nasloni ostalih pet. Osem zato, ker pravi Kasijan, kako je bilo sicer sedem sovražnikov, ki so želeli preprečiti Izraelcem vstop v obljubljeno deželo, a je treba tem dodati še Egipt. Imamo tako naslednjih osem slabih misli: požrešnost, pohlep, častihlepnost, nečistost, jeza, žalost, lenoba in napuh. Slednji je sicer zadnji, a ga imajo tudi na Vzhodu za najhujšo skušnjavo. Evagrij pravi takole: »Od demonov, ki se zoperstavljajo izvrševanju vrlin, so prvi, ki se bojujejo z nami tisti, katerim so zaupani apetiti požrešnosti, tisti, ki v nas zbujajo ljubezen do denarja in tisti, ki v nas zbujajo iskanje človeške slave (prim. Jn 5,44; 1 Tes 2,6). Vsi ostali pridejo za njimi...« Nič čudnega tako, zakaj je tako pomembna praksa posta za duhovno življenje, kakor tudi nenavezanost na denar in materialne dobrine, kakor tudi ne sme biti iskanja lastne slave – vse drugo pride kasneje.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 17. april 2016

Poslušanje za življenje

Gospod Jezus, dobri pastir, nam danes namenja zelo lepe in tolažilne besede, takšne, ki nam zbujajo upanje in vero: »Jaz jim dajem večno življenje: in nikoli se ne bodo pogubili in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Jn 10,28). To so zelo lepe in močne obljube, namenjene nam vsem. 

Biti ovca danes nosi povsem drugačen, pravzaprav slab pomen, ki pa vendarle ni tako zgrešen. Pri
apostolu Janezu namreč Jezus velikokrat govori o življenju, ki pa ni mišljeno predvsem kot biološki obstoj, saj bi bila sicer uporabljena beseda bios v izvirniku, temveč je mnogo več od tega, saj je mišljeno polno življenje, zato se uporablja beseda zoé. Lahko namreč sprejmemo življenje le kot biološki obstoj in smo potem dejansko res kot ovce ali kaka druga žival ali drugo živo bitje, tudi rastline, ko živimo predvsem za to, da zadovoljimo svoje biološke potrebe, svoj zemeljski obstoj. Tako poskrbimo predvsem za telesno hrano in razmnoževanje, čeprav nam to drugo niti ne gre tako dobro od rok, kot kažejo demografski pokazatelji. Če tako pogledamo, bi k tem biološkim potrebam spadale še druge reči, druga področja, vsaj za nas ljudi. Človeško bitje namreč na zemlji potrebuje tudi čustvovanje, razumsko udejstvovanje in medčloveške odnose, ker se človek uresničuje kot bitje skupnosti in intelektualno bitje. Tudi to pa ni dovolj. Potrebujemo še življenje na drugačni ravni, to pa je duhovna raven. 

Za to raven pa je potrebna zlasti ena kvaliteta oz. drža ovce, kot je tu mišljena, to pa je poslušnost. Jezus jasno pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27). Če zato hočemo še več od življenja in ga želimo živeti v polnosti, potrebujemo tudi mi to držo poslušnosti. Največja zapoved izraelskemu ljudstvu je pravzaprav ta, da bi gojilo držo poslušnosti, saj se začne s: »Poslušaj, Izrael!« Če želi otrok lepo živeti, goji držo poslušnosti – v prvi vrsti do svojih staršev, potem pa tudi do vzgojiteljev, trenerjev in vseh drugih, ki so že nekaj dali skozi v življenju, pa mu želijo posredovati nekaj dobrega. Otrok tako vztraja in raste v dobrem, pa tudi sicer se lahko lepo razvija. Priden otrok ni tisti, ki ne bo nikdar napravil nič narobe, temveč tisti, ki živi v drži poslušnosti. Tako živi v odnosu s svojimi starši, vzgojitelji, prijatelji in drugimi ter si prizadeva, da se ta odnos vedno lepo obnavlja, četudi ga kdaj polomi. Podobno velja za kristjane, da poslušamo Gospodov glas. Gojiti držo poslušnosti do Božje besede in svete navdihe, je naša potreba, naša nuja. Božjo besedo pa najdemo v Svetem pismu in svetem izročilu.

Poglejmo še malo praktično, kako lahko to držo gojimo vsak dan. Najprej tako, da vsak dan beremo Sveto pismo, zlasti sveti evangelij. Ni nujno, da veliko, lahko si vzamemo kak majhen odlomek. Najprimernejši so tisti odlomki, ki se berejo pri sveti maši in jih danes ni težko najti na internetu. Sveto pismo je namreč vselej v službi svetega bogoslužja oz. liturgije. Kot nam pravi sv. Hieronim, pomeni nepoznavanje Svetega pisma tudi nepoznavanje Kristusa. Sv. Anton padovanski je poznal zaradi neprestanega branja in premišljevanja bolj ali manj vse Sveto pismo na pamet. Vzemimo listek in si izpišimo svetopisemski stavek, ki ga potem premišljujmo čez dan. Četudi bi imeli veliko dela, je to mogoče, saj si človek potem stavek zapomni, ko pa ga večkrat ponavlja in premišljuje, se mu usede v notranjost, prodre v srce. Morda pa lahko potem preberemo ves evangelij kot en tak prvi večji projekt, kot nam naroča sveti oče Frančišek… Če začnemo z majhnimi koraki, je vse mogoče. Začnimo od danes s temi koraki.

Druga možna zadeva je to, da se skušamo vsak dan za nekaj minut umiriti in poiskati tišino ter v njej tudi ostati. Najboljše je, če se za nekaj minut ustavimo v cerkvi, kjer je Jezus vedno navzoč v sveti hostiji v tabernaklju. Morda, ko se peljemo iz službe ali gremo iz šole. Da iz hrupa tega sveta stopimo v svet prostor, se je treba tudi odločiti. Tam, v tišini, prisluhnimo notranjim navdihom. Sledimo dobrim in odvrnimo slabe, kakor nas uči lepo sv. Ignacij Lojolski. Nekoč so bili jutranji trenutki najlepši v dnevu za družine, da bi premišljevale v tišini in molile, ko je kraj še spal. Prijatelj mnoga jutra preživi sam ob morju, ko drugi še spimo. Če nismo toliko jutranji, lahko izkoristimo kadarkoli v dnevu, da smo malo sami v tišini in premišljujemo ter sledimo navdihom. Gospod je tisti, ki spregovori v tišini kot rahla sapica, v hrupu pa ga ne najdemo.

Če pustimo prostor v naših srcih, če poslušamo, potem se bo lahko zgodilo veliko lepega in bomo živeli veliko bolj polno svoje življenje. Izziv, da živimo, kot nas je povabil papež Benedikt XVI. tako, kot da Bog obstaja, je pravzaprav ravno v tej drži poslušnosti. Potrudimo se, ker se resnično splača. Hvaležna nam ne bo le naša duša, temveč tudi vsi naši najbližji, ker se bomo začeli spreminjati tudi navzven. Svete besede in navdihi od zgoraj namreč človeka spreminjajo, ker »seme raste samo od sebe« (Mr 4,27).

ponedeljek, 11. april 2016

O aktualnosti zla in greha

Ko sveti oče Frančišek opozarja, da se izgublja, če se že ni povsem izgubila zavest greha, potrjuje dejstvo, ki ga znotraj Cerkve in širše opažamo že kar nekaj časa. Zanimivo pravi, sicer govori o liturgiji, a se vseeno še kako dotika naše tematike, ameriški katoliški filozof dr. Peter Kwasniewski: »Ko sem bolje razumel popolno zmedo sodobnega časa, sem tudi uvidel, kako izrazito protiritualističen in tudi protireligiozen je. Vse izven vsakodnevnega pogovora o službi ali zabavi je sodobnemu človeku postalo popolnoma tuje in nevarno, ljudje pa se zato tudi čedalje bolj odmikajo od take religije«. Katoliška vera v svojem bistvu, ne le v liturgiji, kateri se v svojem zapisu posveča omenjeni filozof, »nasprotuje danes prevladujočemu modernemu načinu življenja, ki ga lahko še najbolje označimo kot popustljivi  materializem«. 

Ta izraz je zelo dober, saj se sodobnemu človeku zdi vse, kar je duhovno tudi neresnično le zato, ker ni materialno. Zato je tudi izginilo tisto, kar je vselej spadalo k duhovnemu življenju, pa naj bo to vsakdanje, molitveno ali tudi bogoslužno, liturgično življenje kristjana, to pa je skrivnost boja med dobrim in zlom. Zanimivo pa je na koncu to, da je zlo postalo samo neka neosebna ideja, ki nima nič opraviti z mano osebno. Zlo delajo drugi in me zanima le tedaj, ko se dogaja meni. Konec koncev je tako tudi z vprašanjem smrti, ki ga sicer vseskozi spremljamo v medijih, ker se je vprašanje »spektakulariziralo«, ne zadeva pa mene osebno vse dotlej, dokler ne umre kdo od mojih bližnjih, ki seveda ne bi smel umreti – zgodi se mi krivica, ker nisem dal dovoljenja, da se tako zgodi. 

Tako ugotovimo, da zlo, kot nekaj širšega, kar zajema v sebi tudi greh, bolečino, bolezen, smrt in še kaj, nima mesta v družbi, ker je vprašanje, če slednja sploh obstaja. Zagotovo ne obstaja kot skupnost, odkar nismo več osebe, temveč posamezniki, družba pa je tako le še skupek posameznikov, ki živimo vsak zase, individualno. V tem boju med dobrim in zlom tako ne dejavno sodelujemo, temveč zlo le pasivno prejemamo, kadar pač pride. To, da se z zlom in grehom ne ukvarjamo kaj dosti, pa še ne pomeni, da vse to ne obstaja – še kako obstaja. Vendar, za več posameznikov kot ne obstaja, bolj se to pozna na vsem človeštvu, ki vseeno obstaja, ker njegov obstoj ni odvisen od nas ljudi samih, četudi se zelo trudimo, da marsikaj ne bi obstajalo. 

Sveti Avguštin je zlo lepo razdelil na tri vrste – na naravno, nadnaravno in moralno zlo. Prva oblika zla je tako tista, ki je že skoraj od začetka v pisana v naravo. Zato imamo na svetu bolečino, bolezen smrt, naravne nesreče, naravne deviacije in še kaj, imamo pa tudi greh, v smislu tega, da delamo zlo, kar torej nekako označuje tisto tretjo obliko zla, ob kateri se bomo še zaustavili. To, da je, poleg osnovne človekove nagnjenosti k dobremu, v njem navzoča tudi skoraj enako osnovna nagnjenost k zlu, je tako vpisano v samo človeško naravo. Da je do tega prišlo, se je moralo nekaj zgoditi tudi na nadnaravni, duhovni ravni. Na tej ravni so se duhovna bitja, ki jim pravimo angeli in so najvišje med ustvarjenimi bitji (v 8. Psalmu je rečeno, da je Bog človeka ustvaril »malo nižje od angelov«), uprla svojemu Stvarniku, torej Bogu samemu, potem pa je hudič, torej prvi med njimi, k uporu nagovoril še človeka, da je prišlo do t.i. »prvega padca« ali, kot smo zagotovo že slišali, »izvirnega greha«. Ker pa je človek »krona stvarstva«, se je zlo spustilo na vse stvarstvo. 

Dejstvo je tako, da je stvarstvo oz., kot se mu reče zlasti danes, narava, ranjena, je nekaj nepopolnega, ni povsem dobra, je tudi zlobna. Da je to dejstvo resnično, vidimo v zlih naravnih pojavih, ko je recimo uničena letina, ko pridejo razne bolezni, ko je trpljenje in bolečina, nazadnje pa smrt, ki pomeni konec naravnega ali fizičnega obstoja. Iluzija sodobnega človeka brez Boga je, da se bo sam boril in zmagal proti vsemu temu, a seveda tako ne gre. Potreben je boj na osebni ravni, da torej ne bi delal sam moralnega zla, kar je že dober začetek, a mora biti takšnih posameznikov veliko, da se to pozna na družbeni ravni, saj je veliko tudi posameznikov, ki delajo moralno zlo, pa četudi se tega morda niti ne zavedajo. Težava je namreč ravno v tem, da se proti zlu sploh ne bi borili, če pa se ne boriš proti njemu, z zlom že sodeluješ. 

Tako da ni odvisno le, koliko posameznikov dela moralno zlo, torej v mislih, besedah in dejanjih škoduje Bogu, stvarstvu in sočloveku, ki mu po svetopisemsko rečemo »bližnji«, temveč tudi od tega, koliko je pasivnih in apatičnih ter brezbrižnih ljudi. Trud za dobro življenje je tako hkrati tudi boj proti zlu. Če se ustavimo še pri moralnem zlu, pa tu ne gre le za neke vrline, kot so jih denimo poznali že grki (gr. aretái = vrline, odličnosti,dobrote), temveč tudi za priznavanje vsaj naravnih, če že ne tudi nadnaravnih zakonov, in upodabljanje življenja po njih. Zato je tudi sodobni boj proti naravnim zakonom moralno zlo, saj se je treba boriti za tisto, kar je bilo v naravi dano kot dobro, ne pa tisto, kar je navzoče kot deviacija. Boriti se je tako treba za skupno dobro, torej tisto, kar smo ljudje prejeli kot dar, ker se sicer borimo za skupno zlo. Slednje sicer obljublja, da nam bo dalo še več kot to, kar smo prejeli, a nas na koncu pusti prazne, razrvane in povsem potolčene.

Objavljeno v tedniku Novi glas kot uvodnik priloge "Bodi človek!"