petek, 21. julij 2017

K kot KREACIONIZEM 2

Cerkveni in družbeni antislovar (38b)


Nadaljujemo z našim kreacionizmom in z njim povezanimi težavami. Mislim, da lahko pustimo ob strani mnenja ne le nevernih, ateističnih oz. celo protivernih, kot je recimo Richard Dawkins in njemu podobni, da bi se raje posvetili nekim drugim težavam. Najprej se je potrebno ustaviti ob tem, kar Bizzarri imenuje »dekonstrukcija termina evolucija«. Pravi namreč, da se znajdemo pred težavo, kako bi omenjenemu terminu pripisali natančen pomen. Danes imamo namreč več ravni analize, po drugi strani pa tudi, na kar smo pa tudi že opozarjali, strukture, ki so po mnenju našega znanstvenika »meta-znanstvene in ideološke«. 

Če tako pogledamo, se v široki definiciji evolucije lahko najdejo praktično vsi, razen kreacionistov, ki pa tvorijo precej dvoumno gibanje, cvetoče zlasti in predvsem v deželah protestantske kulture. Katoliška Cerkev je od vedno menila, da je mogoče življenje na zemlji povezati z nekakšnim »procesom«, pa da seveda ni izšlo iz nekega kaosa. Že sv. Avguštin je trdil, da četudi je Bog svet ustvaril na podlagi nekega temeljnega načrta, da je dal vsemu »semenske lastnosti«, torej tista načela in vzvode, po katerih bi se narava potem lahko razvila tako, kot to danes poznamo. Tako je recimo dejal tudi sveti oče Frančišek nekoliko bolj artikulirano 27. oktobra 2014: »Evolucija v naravi ni v nasprotju s pojmovanjem Stvarjenja, ker evolucija predvideva stvarjenje bitij, ki se razvijajo«. Isti sv. Avguštin poudari tudi, da bi bilo tisto pojmovanje, da je Bog z rokami iz prahu oblikoval človeka, zelo otročje: »Bog ni oblikoval človeka z rokami, niti ni dahnil nanj z grlom in ustnicami.« V to smer so šli tudi sv. Tomaž Akvinski in številni drugi znanstveniki in avtorji katoliške vere. 

Morda je dobro za to prebrati nekatera dela Rodneya Starka, zlasti se s protikatoliškimi stereotipi ukvarja v zadnjem svojem delu – poudarjamo, da je Stark vzgojen kot protestant, sicer pa se izreka za agnostika. Zaslužni papež Benedikt XVI. je pomenljivo dejal, da je: »Nauk o evoluciji nedvoumno pomembna hipoteza, ki pa tudi zagotovo ima tudi precej problemov, ki so potrebni široke diskusije«. Kar je pa dejal papež Frančišek in smo navedli, lepo spada v neko izročilo, ki ga lahko lepo pripeljemo vsaj do sv. Avguština. Evolucija je pač neka teorija, del kompleksne biološke teorije, ki ji še zdaleč nismo prišli do konca. Bizzarri takole pravi: »Še vedno moramo razumeti, kaj je »motor« vsega tega. So »novosti« res novosti, ali pa so le variacije na določene formalne diskretne teme? Jim botrujejo genetske modifikacije ali pa so tu drugi dejavniki, kot recimo biofizično pogojevanje, ki ga vsiljuje okolje? Jih vsiljuje »slučaj« ali pa se pojavljajo v okviru neke predefinirane poti?

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 18. julij 2017

K kot KREACIONIZEM 1

Cerkveni in družbeni antislovar (38a)

Pred časom je na naše pisanje o evolucionizmu, darvinizmu, neodarvinizmu odgovoril psihiater Aldo Jovan. Tokrat smo sicer pod črko »K« že pisali, ampak bomo še drugič. To ne bo pravi odgovor g. Jovanu, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za njegov odziv, ker je to prej redkost kot pa stalnica, da se kdo odzove na kak zapis. Omenjen je bil kreacionizem, zato se zaustavimo ob njem. 

Ker mi nismo najbolj kvalificirani za te reči, bomo navedli nekaj znanstvenikov, ki se veliko bolj
ukvarjajo s tem. Mariano Bizzarri, docent raziskovalne medicine, obravnava najprej t.i. biblični kreacionizem, ki ga zagotovo ne moremo pripisati katoliški veri niti Cerkvi, temveč je sad protestantskega sveta. Po svoje je to zanimivo, saj je eno od glavnih protestantskih načel svobodna interpretacija Svetega pisma vsakega vernika, ko pa se propagira biblični kreacionizem, se pa vsiljuje zelo dobesedno interpretacijo tja, kjer ima Sveto pismo določene pravljične in mitske elemente, ki pa so seveda bolj orodje, da bi podalo globlje resnice in resničnosti. Podobno se je potem dogajalo z drugimi, ki so spet bili dobesedni in so šli »po črki« v svojih kritikah, saj je bilo zelo enostavno argumentirati, kako je pripoved o stvarjenju nevzdržna z znanstvenega vidika.

V svojem bistvu je katoliški svet precej tuj takšnemu načinu gledanja, ki je veljaven za določene protestantske denominacije inskupnosti, saj nas bolj zanima duhovno sporočilo. Po apostolu Pavlu vemo, kako »črka ubija, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), Dante Alighieri pa tudi pravi, kako je potrebna določena interpretacija Svetega pisma, ki temelji na nekako štirih ravneh možnih pomenov (Convivio, Libro II, 1. pogl.,2-15). Podobno potrjuje tudi papež Pij XII. v okrožnici »Divino Afflante Spiritu iz leta 1943. Sveto pismo torej ni nekakšen znanstveni traktat, temveč modrostna literatura, pa jo je treba kot takšno tudi jemati. Bizzarri pravi, da je prav zaradi te zmede med »duhom« in »črko« prišlo do teh nerazumevanj, ki nimajo tako dolge brade. Šele od razsvetljenstva naprej so namreč določeni ljudje prav obsedeni z iskanjem med vrsticami svetih spisov tistega korpusa znanja, za katerega se je začel vse bolj uporabljati izraz »znanost«, da bi našel v svetih spisih neke skupne točke s tistim, kar se je v znanosti izkazovalo prek poskusov. Na ta način se je vse bolj izkazovalo in dokazovalo prelom med vero in znanostjo, v končni fazi pa med vero in razumom. 

To je še kako resnično tudi, ko govorimo o evolucionizmu, vsaj zelo pogosto je. Ne bomo se preveč spuščali v tiste podrobnosti, ki nas tu ne zanimajo, ker bi se spet vračali k samemu evolucionizmu, zanimajo nas tu druge reči, ki se jim bomo podrobneje posvetili v naslednji ali naslednjih nadaljevanjih, da bi pokazali, za kaj gre pri kreacionizmu, h kateremu se pa ne prištevamo, temveč nas tja uvrščajo drugi. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 09. julij 2017

Utrujenost in obteženost

V današnjem hitrem tempu, v katerega je človek vpet, zelo pogosto od ljudi slišimo, da so utrujeni, preobremenjeni in podobno v tej smeri. To, da pride v življenju do neke utrujenosti in velikih obremenitev, je nekaj normalnega že praktično od začetkov sveta. Tisto, kar ni normalno, je vrsta preobremenjenosti in utrujenosti, ki jo danes poznamo, pa je drugačna od tiste pretekle. Tista logika, ki jo imamo, in jo še predobro poznamo, je razpetost praktično med samo domom in službo, ko smo pa doma, vemo, kje se preživi zelo velik del tega časa, če izvzamemo posteljo. Američani zato ne zastonj pravijo v zadnjih časih, da je kavč nova oblika kajenja, v smislu škodljivosti in odvisnosti. Tam se pridružijo potem vse možne elektronske naprave, ki še dodatno pripomorejo k temu, da smo le še bolj "utrujeni in obteženi", kar življenje tako ali tako prinaša s sabo.

Tako pridemo do tega, da ni vprašanje, ali bomo utrujeni in obteženi, kot pravi evangelij, temveč, kaj bomo s tem naredili. S tem se je treba nekako spopasti, a je predpogoj najprej ta, da postanemo "mali", da smo torej ponižni in krotki, podobni tistemu, kar je Gospod Jezus v svojem bistvu. Lahko se odločimo, da bomo za središče sveta naredili le sebe, lahko pa stvari zastavimo tudi drugače. Načeloma tisto niti ne bi bilo tako narobe, če bi oblikovali svoje življenje tako, da smo pomembni tudi sami, a težava je, da se potem usmerimo le v svoje velike, ogromne težave in probleme, v vse tisto, kar gre v življenju narobe, pa nič drugega ne vidimo. Na takšen način res ostanemo na koncu osamljeni v vsem tem, tudi zato, ker mislimo, da bomo sami vse rešili. Pa ne gre. 

Središče sveta in vseh časov je eno samo - Jezus Kristus, ampak mi na to središče pozabimo, kakor pozabimo na vse drugo, kar je pomembno v življenju, pa se na to ne bi smelo pozabiti. Človek je vendarle enota telesa, duše in duha, vse tri naše razsežnosti pa potrebujejo vsaka svojo hrano. Jo danes dobijo? Včeraj mi je, ko sem intervjuval svojega sošolca, osebnega trenerja, večkrat ponovil tisto vprašanje, ki se sicer nanaša bolj na telo, a je hkrati povezano tudi s duševno in duhovno razsežnostjo: "Ali vnesemo vase dovolj kakovostnih hranilnih snovi?" Zato vprašanje, kakšne in katere so naše prioritete, nikdar ni odveč. Če se želimo dobro počutiti, če hočemo, da bomo spočiti in nam bo lažje, je treba za to vendarle kaj narediti. Če je potem vprašanje, če vnesemo dovolj zdrave hrane vase na mestu za naše telo, je toliko bolj na mestu tudi za našo dušo in duha. 

V duhovnem smislu gotovo ne vnesemo dovolj hrane vase, ker nismo duhovnega življenja uvrstili med svoje prioritete. Zato rečem rad prijateljem, da naj se po službi za nekaj časa ustavijo v cerkvi, potem pa gredo domov. Naj gredo kdaj tudi med tednom k sveti maši, po možnosti skupaj, in tam res izročijo svoje življenje. Naj vzpostavijo skupno večerno molitev takoj po večerji, po molitvi pa naj se grejo še kako družabno igro. Kot temelj pa seveda redna nedeljska sveta maša, redna sveta spoved, redna osebna molitev vsak dan. Če ni časa, imamo tudi pobožne vzdihe, ki jih je veliko, med katerimi je tudi: "Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu."

ponedeljek, 03. julij 2017

Naše navezanosti

V evangeliju danes slišimo Jezusove prav nič "korektne" besede. Pravi namreč, da je treba njega imeti rajši kot vse druge in vse drugo. Star pregovor ali rek pravi, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Gre za vprašanje, ki bi si ga vsak izmed nas moral večkrat zastaviti in ponovno videti, kakšne in katere so prioritete v njegovem življenju, kam kaj spada. To je pravzaprav zelo življenjsko, a si to vprašanje o prioritetah premalokrat zastavimo, kaj šele, da bi svoje življenje postavili in načrtovali ter se tega skušali držati.
 
Ravno nekaj dni nazaj smo v družbi prijateljev o tem govorili, ko je pogovor nanesel tudi na to, koliko časa gre za recimo telesno aktivnost. Vprašanje je bilo, koliko časa slednja zasede, pa kako uspe najti čas zanjo. Na koncu sem dejal nekako takole, da dandanes pravzaprav nimamo časa za nič – ne za molitev, ne za k maši, ne za telesno aktivnost, ne za branje, imamo pa po drugi strani obilo časa za marsikaj drugega. Koliko časa bi se našlo, če bi stvari nekoliko bolj postavili na svoje mesto, pa če bi naredili še nekaj, o čemer pa govori evangelij. To sem izkusil v treh mesecih pripravi na posvetitev Božji Materi ob stoletnici Fatime, ko se je bilo treba odpovedati precejšnjemu delu "elektronskih" navad. Ni bilo tako težko s precej manj televizije, časa na internetu... Ostajalo je veliko časa za branje in kaj drugega.

Če namreč dobro pogledamo, v resnici evangelij ne govori o tem, da ne bi smeli imeti radi ljudi, zlasti pa tistih, ki so nam najbližji, govori pa o navezanosti. Navezanost oz. navezanosti, če rečemo v množini, ker jih imamo veliko, so zelo nevarne in celo pogubne. Osnovno vprašanje pri navezanostih je tisto, kako bi se odzvali, če nekoga ali nečesa ne bi bilo? Bi lahko živel brez tega ali onega? Brez tega ali onega človeka, brez te ali one stvari? Kaj je tisto, kar nujno potrebujemo, kaj pa ne? Kam spada duhovno življenje? Evangelij nam pravi, da je slednje na prvem mestu, dandanes pa se zdi, da je vse drugo pomembneje, zato pa smo tudi na vse drugo in druge navezani, ne pa na Jezusa Kristusa in vse osebe in zadeve, ki so z njim povezane. Prijatelj je otrokom dejal, da lahko izgubijo marsikaj, pa bo vseeno, šlo, če pa izgubijo Boga, potem je vse izgubljeno.
 
Mi smo raje navezani na vse možne zemeljske reči in na marsikaterega človeka, še zlasti na svoje otroke. Zanje bi naredili vse, v smislu, da bi jim radi omogočili vse, jim vse olajšali, če je treba, pa bi jih peljali celo na luno, če se nam zdi, da bi jim to koristilo. Seveda mi tu ni potrebno povedati, kam jih pa ne bi peljali oz. kaj je zadnje, kar bi jim omogočili. Seveda jih na ta način ne vzgajamo in ne napredujejo, jim tako ne koristimo, temveč škodimo. Postajajo čedalje večji razvajenci, neotesanci, so nesamostojni in ne razmišljajo z lastno glavo. Tudi nekega reda si tako ne morejo privzgojiti. Slednji je pomemben tudi pri verski vzgoji. Toda, kako bo otrok molil, če se doma ne moli in se tega ne bo imel kje naučiti? Kako bo otrok hodil k sveti maši, če tja ne hodijo njegovi starši oz. zlasti, če tja ne gre njegov oče? Kako ne bo grdo govoril, opravljal in obrekoval, tudi Cerkve, verskih resnic, papeža, škofov in duhovnikov, če se tega ne bo naučil v domačem okolju? Kje se bo naučil požrtvovalnosti in žrtve ter osmišljanja trpljenja, bolečine in bolezni ter smrti, če ne ravno doma?
 
Lahko seveda izbiramo vse tisto in tiste, kar in kateri so minljivi, lahko pa po drugi strani na prvo mesto postavimo tisto in tistega, kar ne mine, da nam bo drugo prav tako milostno naklonjeno, kakor se je zgodilo vdovi, ki je skrbela za preroka Elizeja. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo,« (Mt 6,33) pravi Gospod Jezus. Potrudimo se najprej za Gospoda Jezusa in njegove reči, pa bomo videli, kako se bo to neverjetno obrestovalo tudi na vseh ostalih področjih našega življenja.

nedelja, 25. junij 2017

Naši strahovi

Tokrat v evangeliju večkrat odzvanjajo besede: »Ne bojte se!« Pomeni, da je omenjen neki strah ali strahovi, ki jih najdemo pri ljudeh. Če dobro preberemo evangelij pa vidimo, da so to isti strahovi, kakršne imamo ljudje tudi dandanes. Eden od takšnih velikih strahov je tudi strah pred ljudmi in pred tistim, kar bodo rekli, kako nas bodo ocenili, če jim bomo všeč… Danes bi še bolj lahko rekli, da se bojimo tega, ali bomo ugajali svetu. Nas bo svet sprejel takšne, kakršni smo, ali pa se mu bo treba prilagoditi. Kakor se reče danes, nas skrbi, če bomo »trendovski«, ali ne bomo. Treba se je oblačiti tako, kot svet reče, treba je gledati in poslušati tisto, kar svet reče, treba je nazadnje celo govoriti in misliti, kakor svet govori in misli.

Zanimivo je to, kako se propagira nekakšno svobodo in emancipiranost, po drugi strani pa ljudje podlegamo neki diktaturi, ki je diktatura sveta, ki nas obdaja. Potem je to lahko diktatura relativizma ali politično korektnega,« šovbiznisa« ali še česa,  vsekakor tem zadevam podlegamo, in sicer precej zlahka in nekritično. To nekako pomeni danes »bati se ljudi«. Kaže pa na neko globljo labilnost, ki nas zaznamuje, namesto neke trdnosti, zasidranosti, odločnosti.  

Neka gospa je poznavalcu vzhodno-krščanske kulture dejala, da kako to, da se osebe na ikonah nikdar ne smejejo, saj menda nasmehniti se ni greh. Poznavalec ji odgovori, da to seveda res ni greh, vendar pa ikone ne upodabljajo zemeljske stvarnosti, temveč presežno. Svetnikov, ki so upodobljeni, ne zaznamuje več človeško psihično stanje, ki je enkrat takšno, drugič pa drugačno, temveč je so na ikonah že upodobljeni v nebesih, kjer pa so povsem duhovni in jih ne oklepa ali zaznamuje več nič zemeljskega. Saj knjiga Razodetja lepo pravi, kako v nebesih ne bo več žalosti, bolečine, bolezni, pa tudi smrti ne. Veliko bolj bi torej morali stremeti k nebeškim rečem, zato bi naše skrbi tudi morale biti bolj duhovne. 

Zato je tudi edina oseba, ki se je moramo zares bati oz. bi nas moralo skrbeti, kaj meni o nas, neka duhovna oseba – Bog sam. Tako je človeški strah v svojih mnogih odtenkih slabost in je celo nasprotje vere, medtem ko je t.i. »strah Božji« krepost in je pravzaprav predpostavka vere. To pa pravzaprav ne pomeni, da se bojimo Boga kot takega, temveč še bolj to, da se bi bali, kako bomo čim bolj z njim. Lahko bi rekli, da bi morali imeti takšno skrb. Ali nas ne vselej razjeda vsaj neka skrb, da bi bili čim bolj in čim več časa s tistimi osebami, ki jih imamo radi? Če ne drugega, imamo vsaj slabo vest, če smo premalo z njimi, ali če preslabo poskrbimo za to. Pa so to zemeljske vezi, ki se bodo enkrat prekinile. Bog nas ima neizmerno rad in nas pozna do potankosti (ko so že lasje omenjeni). 

On torej skrbi za nas, saj sploh obstajali ne bi, če temu ne bi bilo tako. Vsak trenutek nas oblikuje, nas vleče iz naših grobov, nam daje darove, nam daje nove priložnosti… Velikokrat pa mi odgovarjamo z brezbrižnostjo in z življenjem, kakor bi Bog ne obstajal in deloval v svetu. Seveda lahko izberemo, da poslušamo svet in tisto, kar nam veli, lahko pa se raje trudimo poslušati Boga in tiste ter tisto, kogar in kar nam je slednji postavil za poslušanje. To najdemo v Svetem pismu in izročilu Cerkve. Gre za smernice, kako živeti, da bi se zveličali, da bi torej prišli v nebesa, v večno srečo, veselje, radost. Lahko pa izberemo tudi drugo možnost, ki je povsem nasprotna temu. Zato pravi psalmist, da je strah Božji začetek modrosti, ker bi bil neumen tisti, ki bi se prostovoljno odločil za pogubljenje. Kot rečeno, pa se vse začne pri duhovni mlačnosti in brezbrižnosti.