ponedeljek, 22. oktober 2018

V kot VAS 1

Cerkveni in družbeni antislovar (49a)

Še do nekaj desetletij nazaj je vas pač bila vas, torej naselje na podeželju, izven mesta, morda kmečko, ali vsaj z določenimi kmečkimi lastnostmi in prvinami. Za nas mestne mulce (odraščal sem v Novi Gorici prvih 14 let) je bilo po eni strani vedno zanimivo iti na vas, čeprav smo vselej na podeželje gledali nekoliko zviška, kakor smo se pač v mestu naučili. Veliko smo tako hodili v domače kraje staršev, pri nas sta to bila Most na Soči in Prvačina, od koder sta bila doma oče in mama, pa tudi po drugih vaseh smo bili veliko, kjer so pač bili strici in tete. Za to, da so po vaseh le še določene kmečke prvine, še vedno drži, ni pa več tistega kmečkega sveta, o katerem smo naše generacije lahko le še brali v knjigah in poslušali v pripovedovanjih staršev, starih staršev in drugih. 

Te prvine so danes tudi vse, kar je od pravih vasi še ostalo, vse drugo se je spremenilo. Danes
gledanje zviška mestnih mulcev na vaške nima več smisla, ker v miselnosti med obojimi pravzaprav več ni razlike, vsaj bistvene razlike ne. Tisto, kar je med današnjim mestom in vasjo drugače, so le še neke zunanje lastnosti, ki so precej obrobne in nepomembne, vse ostalo se ne razlikuje. Vas se je tako spremenila, ker se je svet spremenil, pravzaprav pa je zares ves svet postal vas, kakor pravi tudi italijanski rek (»Tutto il mondo è paese«), ki je postal dandanes še kako resničen. Če je včasih ta rek svet združeval v določenih slabih lastnostih človeštva, pa je v današnjih časih teh skupnih lastnosti človeštva še več, da ne rečemo ogromno. 

Prišlo je tako do posebne vasi, to pa je »globalna vas«, kakor je svet z oksimoronom (za kar slovar pravi, da je »bistroumni nesmisel«) označil sloviti in genialni kanadski komunikolog Marshall McLuhan. S tehnološkim razvojem so se razvila namreč tudi komunikacijska sredstva, zlasti je do tega privedla uvedba satelita, ki omogoča komuniciranje na veliko razdaljo v realnem času. Svet je tako pravzaprav postal majhen, posledično pa prešel na značilno vaško obnašanje, vsaj na neki način se lahko tako trdi. Res, da si obe besedi v zvezi »globalna vas« pravzaprav nasprotujeta, a privedeta do podobnega pravilnega in bistroumnega pomena, kakor ga imamo pri reku: »Hiti počasi« (»Festina lente«). Vas je osnovna oblika človeškega naselja, ko pa rečemo, da je nekaj »globalno«, to pomeni, da se nanaša na ves svet. To, kar nas bo v prihodnje zanimalo s pomočjo metafore kanadskega komunikologa pa je, koliko ta metafora in retorična figura še velja oz. v kaj se je vse skupaj razvilo. Z našim razmišljanjem nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 11. oktober 2018

U kot UPAD 3

Cerkveni in družbeni antislovar (48c)

Ko smo pogledali, kako je na nizozemskem in drugod, se moramo ozreti še na to, kako je doma. Poglejmo, kako so se v petdesetih letih številke spremenile v Podgradu. Leta 1967 je bilo krstov 16, 5 nezakonskih (cerkveno gledano, kar pomeni, da so bili starši bodisi samo civilno poročeni, niso bili poročeni, ali pa ime očeta ni znano); prvoobhajancev je bilo 33; birmancev (leta 1969) je bilo 71; cerkvene poroke so bile 4; pokopanih je bilo 11, od teh samo eden ni prejel poslednjih zakramentov.Lansko leto (2017) pa: 6, krstov, vsi otroci nezakonski; prvoobhajanci so bili 4; birmancev je bilo 8, cerkvenih porok ni bilo; pogrebov je bilo prav tako 11, a le trije so umrli s podeljenimi poslednjimi zakramenti. Bolj kot število prebivalcev, ki se je zmanjšalo predvsem v okoliških vaseh, ki spadajo v župnijo, ne v samem Podgradu (Račice, Sabonje, Starod, Pavlica, Studena gora), je pomembno to, da se je močno spremenila struktura prebivalstva. Že res, da je bilo nekje dvakrat toliko prebivalcev v župniji (namesto današnjih 900, jih je torej bilo okoli 2000), toda šlo je za mlajše prebivalstvo, kjer pa je v tistih časih število rojstev že nevarno upadlo, čeprav še ne toliko, kolikor je v zadnjih desetletjih.

Tu seveda govorimo o podeželski župniji v Sloveniji, zato dajmo še primer iz ZDA, da vidimo, kakšni učinki so bili v eni kar veliki župniji. Leta 1970 je bilo 724 krstov, 1419 prvoobhajancev, 1007 birm, 371 porok; leta 2018 pa 16 krstov, 26 prvoobhajancev, 32 birmancev in ena cerkvena poroka. Tisto, kar je še enkrat več jasno, je to, da je »kulturno katolištvo«, če ga tako označimo mrtvo, kar pomeni, da Cerkev in katoliška vera na družbo nimata več prav nobenega vpliva. Angleški škof Egan iz Portsmoutha je poročal, da obiskuje nedeljsko mašo sedaj nekje 13% katoliškega prebivalstva, medtem ko je pred petdesetimi leti to počelo če 53% tega prebivalstva. Zavedajmo se, da je po naših mestih podatek prav takšen, če ne slabši, v tistih boljših krajih pa je zaenkrat podatek še boljši, a vprašanje, koliko časa.

Tako je s temi rečmi. Ne gre za to, da je treba sedaj obupavati, je pa po drugi strani potrebno imeti pred očmi realno sliko. Če bomo potem kaj storili ali ne, pa če bomo lahko, je potem drugo vprašanje. Nimamo receptov, a hkrati drži, da si ne smemo lagati, temveč si je treba določene reči povedati odkrito in v obraz.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 07. oktober 2018

U kot UPAD 2

Cerkveni in družbeni antislovar (48b)

Nadaljujemo z besedami nizozemskega kardinala Eijka, ki pravi, da katerekoli cerkve »ne bodo zaprli ljudje, ki še naprej hodijo ali jaz, temveč tisti, ki ostajajo daleč in več ne prispevajo«. S tem izpostavlja še eno perečo težavo, ki je povezana z upadom vernikov, ki pa je v tem, da nekdo zapusti in opusti svoje korenine tudi tako, da se ne zanima več za tiste kraje, ki so del njegove kulture, njegovega otroštva in tiste kulture, katere del je bil, zanima pa se le za svoje stanovanje in službo. Tako se recimo tudi pri nas dogaja, da so zdomci še pred ne tako dolgo bili precej povezani s svojimi kraji in navezani nanje ter so se zanimali, kjer jih je zanimala tudi domača cerkev, naslednjih generacij pa vse to ne zanima več. Pa tudi, če niso zdomci, zapustijo cerkev v vseh ozirih in ne prispevajo več zanjo kaj dosti, to pa se dogaja tudi, kar zadeva druge skupne zadeve. Res je prišlo do hiperindividualizma, kot je dejal kardinal in smo zapisali zadnjič. 

Kot mi je dejal neki dejavni katoličan pred kakim letom, pa pravi tudi kardinal Eijk, da je namreč
prišlo do velikega blagostanja in udobja: »V 60-ih letih se je blagostanje bliskovito dvignilo, ljudje pa so nenadoma lahko poskrbeli sami zase in postali bolj samostojni od drugih. Sam sem letnik 1953, pa sem izkusil precej revno življenjsko stanje, ljudje pa so počeli marsikaj skupaj. Ta povezanost pa je izginila, ljudje pa so odšli vsak po svoje, tudi v izbiri svoje življenjske filozofije, saj si se moral razlikovati od drugih«. 

Ko ga je avtor intervjuja vprašal, da če so temu botrovala znanstvena odkritja, je kradinal to zanikal, ker je marsikaj od tega prišlo že precej prej, vendar tudi on opozarja na to, na kar smo tudi mi opozorili: »In vendar se sekularizacija katoličanov začenja v 60-ih letih«. Mi bi dodali, da ne le katoličanov. Avtor intervjuja nato predlaga, da bi malo zmanjšali zahteve nauka in da bi naredili sporočilo bolj ljudsko, a kardinal pravi: »Pozabi nato. To sploh ne pomaga. To je iluzija. Od 60-ih let naprej so želeli vse bolj razredčiti vino in narediti sporočilo bolj enostavno, da bi lažje prišlo do ljudi. Vendar vidimo, da so župnije, ki zaznavajo porast tiste župnije, ki so jasne v nauku in imajo dobro liturgijo, v luči izročila Cerkve – to so najbolj obiskane župnije. Pika. Tega ne moreš početi s fantazijskimi litografijami ali z liturgičnim eksperimentiranjem. Božja milost se sveti samo na poteh, ki nam jih je sama pokazala in ne na drugih. Nimam recepta, po katerem bodo cerkve jutri spet polne, vendar pa je recept za to, da pripeljemo ljudi h Kristusu jasen nauk. Zato pa bomo naše duhovnike obdali z dobro izurjenimi prostovoljci. Kmalu ne bomo imeli več denarja za plačane pastirje«. Zaključimo naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 05. oktober 2018

U kot UPAD 1

Cerkveni in družbeni antislovar (48a)

Če pogledamo to besedo iz naslova v SSKJ, potem nam slednji pove, da je to glagolnik glagola »upadati«, ki bi se mu s tujko reklo »atrofija«, ki pa lahko pomeni tudi usihanje. Za besedo upad kot ključno, smo se odločili v povezavi z verskim življenjem oz. versko prakso. Pred časom smo že naredili niz člankov, kjer smo navedli podatke, pred kratkim pa je jasno spregovoril nizozemski kardinal Eijk, ki je odkrito in brez olepšavanj predstavil položaj svoje nadškofije v Utrechtu. Le desetina župnij je tako še na »zeleni veji«, kar zadeva finančno plat, je pa nadškof kar precej popravil svojo oceno, odkar je prejel zadnje podatke, v koliko cerkvah bo čez deset let sploh še sveta maša. Teh naj bi od 280 ostalo le še 15! Gre za največjo nizozemsko škofijo, ki je leta 1950 imela še 377 župnij, leta 2014 pa se je njihovo število že zmanjšalo za več kot 100, in sicer je pristalo na 232. Sedaj kaže, da bo ostalo le še 20 župnij, pa ne le zaradi upada vernikov, temveč tudi zaradi nezmožnosti vzdrževanja. 
Podoben položaj je v sosednji Belgiji, v Franciji pa pravzaprav že težko govorimo o župnijah, saj majhno število duhovnikov upravlja precej velika področja, pa so ljudje potem lahko že veseli, če imajo v svoji cerkvi sveto mašo enkrat mesečno. Izseljenci, ki živijo v Belgiji, so nam povedali, da se do cerkve ob nedeljah vozijo kakih 45 minut daleč. V začetku letošnjega leta je koprski škof, msgr. Jurij Bizjak, manjše župnije pridružil večjim, tako da smo iz 189 župnij prešli na 100 župnij, vendar pa nas je župnikov ali župnijskih upraviteljev 75, kar pomeni, da imamo nekateri v oskrbi po več župnij, čez deset let pa jih med temi 30 imelo že 75 let in več, če seveda vsi ostanejo živi – Bog daj, da bo tako! Upad je takšen, da v Franciji recimo le še 5% katoličanov redno hodi v cerkev ob nedeljah, a to pomeni vsaj enkrat mesečno ali več, torej jih je tistih, ki so res vsako nedeljo, še precej manj. Ponekod v koprski škofiji je število že takšno, drugod je bolje, a se ne kaže preveč slepiti, saj je upad povsod. 
Kardinal Eijk pravi, da je do tega prišlo iz več razlogov, gotovo pa je pripomogel še en upad, ki je demografski. Tudi pri nas je starejša populacija tista, ki redno obiskuje cerkev, le malo je primerov, ko pridejo k nedeljski maši celotne družine. Po Eijku je splošna »kultura« proti veri, saj je »hiperindividualistična«, kjer je glavna težava v blagostanju, ki je spremenilo »življenjsko filozofijo ljudi«. Pravi, da ga »boli duša« vsakokrat, ko mora zapreti kako cerkev in se starejši pritožujejo, ker se morajo voziti, da bi šli k maši, a pač ne more drugače. Podobno se pritožujejo tudi pri nas, tako za mašo, kot tudi za verouk, pa čeprav še zdaleč nimajo toliko vožnje kot v omenjenih zahodnih deželah. Nadaljujemo prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 27. september 2018

Pravi in nepravi kandidati za duhovništvo

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (3)

Zadnjič smo končali z Danielom C. Mattsonom, in sicer z njegovim navedkom nadškofa Chaputa, zato sedaj še nekoliko nadaljujmo v tej smeri. Najprej bomo navedli, da je bilo potrebno neko določeno obdobje, da smo prišli povsod do tega, kar se je v določenih »razvitih« deželah začelo že prej dogajati. To pa pomeni, da je sedaj praktično po vsej Cerkvi zadeva že nekaj desetletij razširjena, bolj ali manj množično. 
 
Zakaj pa moških z istospolnimi tendencami ne bi smeli sprejemati v redovniške in duhovniške vrste?
Mattson navaja dva razloga. Prvi je, da je za te moške posebej težko živeti zahteve čistosti: »V zelo veliki večini škandalov v Cerkvi od leta 2002 so vpleteni homoseksualni duhovniki, ki so močno pogoreli, kar zadeva čistost. To me ne čudi. Čistost je, v to sem prepričan (dejstva pa to potrjujejo), precej težja za moške s homoseksualnimi težnjami kot pa za druge«. P. James Lloyd, CSP, duhovnik z doktoratom iz psihologije na New York University, je več kot 30 let delal z moškimi s homoseksualnimi težnjami (vključno z duhovniki) kot klinični psiholog. Glede čistosti in homoseksualnih duhovnikov pravi: »Precej jasno je, kar potrjujejo tudi klinični dokazi, da je psihična energija, ki je potrebna za zadrževanje homoseksualnih vzgibov precej večja od tiste, ki je potrebna deviantnim heteroseksualnim«. 
 
Mattson pravi iz svoje lastne izkušnje, da je imel ogromne težave, da pa je za duhovnika še težje, saj bi tako storil strašno zlorabo nad nekom, za katerega bi moral biti duhovni oče. Zato je mnenja, da bi morali v Cerkvi zelo upoštevati mnenja, kakršno je mnenje p. Lloyda, pa da se je v Cerkvi predolgo gledalo stran od tega. Pravi, da vsakokrat, kadar obstaja dvom o nekem kandidatu za duhovnika, mora biti ta dvom razrešen v korist Cerkve. Ne pozabimo, da je dokument iz leta 2005 govoril ne le o homoseksualnosti pri kandidatih, temveč tudi o njihovi zrelosti, zato bi ta dvom spadal še na druga področja. Spomnim se, kako mi je neki redovni predstojnik nekoč dejal, da če v nekaj letih kandidat zrelostno ne napreduje, potem ga je nujno potrebno izključiti. Vendar Mattson ne govori le o homoseksualcih, temveč o težavah s čistostjo nasploh, kjer je vprašanje, koliko se sploh na tem področju v cerkvenih hišah za formacijo duhovnikov in redovnikov dela. V današnji internetni dobi najbrž več sploh ni kandidata, ali pa jih je zelo malo, ki ne bi morali delati na tem področju, kjer pa seveda potrebujejo vzgojno pomoč. 
 
Tu pa se postavlja še ena težava, ki je, pa ne le za Mattsona, povezana s prvo. To je vprašanje učenja Cerkve. Letos smo praznovali petdesetletnico okrožnice bl. Pavla VI. »Humanae vitae«, kjer je bil ponovno poudarjen nauk cerkve na področju zakonske in spolne morale, ki pa je takrat sprožila malodane atomsko eksplozijo. Veliko število »libertinističnih« duhovnikov pomeni hkrati tudi veliko število »slabih« učiteljev oz. tistih, ki učijo svoje vernike nasprotno od nauka Cerkve, sploh na področju spolne in zakonske morale. To pa lahko delajo očitno, ali tudi bolj skrivno. Mattson navaja svojo izkušnjo, kako se je šel, ko je ponovno vstopil v Cerkev, spovedat tega, da je nečistoval z drugim moškim. Duhovnik, ki ga sam ni poznal, mu je dejal, da to ni greh in da naj gre h kakekmu fantu, ker: »Cerkev se bo spremenila«. Kasneje so mu povedali, da je bil ta duhovnik javno znan kot homoseksualec. V knjigi iz leta 1991 »Gejevski duhovniki« je dr. James Wolf intervjuval 101 duhovnika. Vsi so dejali, da se ne strinjajo z naukom Cerkve glede spolne morale in le 9% teh bi takemu, kot je Mattson reklo, da bi se moral vzdržati od seksa z moškimi. Spet pravi: »Tisti možje ne bi nikdar smeli biti posvečeni«. 
 
Seveda pravi, da se strinja z dokumentom iz leta 2005 in da obstajajo tudi izjeme med homoseksualnimi duhovniki, to pa so tisti, ki so imeli t. i. »tranzitorno« homoseksualnost, ki so torej sposobni premagati homoseksualne skušnjave s pomočjo svetovanja, trdega dela, molitve in iskrene avtorefleksije, pa so torej dobri kandidati za duhovništvo, a je hkrati trdno prepričan, da je teh izjemno malo. Pravi zato, da Cerkev na more tvegati, ko posveča homoseksualne duhovnike. Ameriška škofovska konferenca je leta 1993 izdala navodila za duhovniško posvečenje, kjer pravi: »Da lahko govorimo o zreli osebnosti, mora kandidat premagati dve nezreli nagnjenji, narcizem (raziskave kažejo na 30% navzočnost slednjega med duhovniki, op. A. V.) in homoseksualnost, ter mora priti do heteroseksualnosti«. Ko je glede tega spregovoril papež Frančišek, je dejal: »Če imate le najmanjši dvom, je bolje, da jih ne sprejmete«. 
 
Treba bo tudi tu začeti resno delati, gotovo pa ne bo nič, če posvečeni ne bomo začeli z delom pri sebi. Sicer pa je treba povedati tudi, da so v zadnjih dveh desetletjih številke zlorabljajočih duhovnikov, govorimo seveda o odstotkih!, močno padle, kar pomeni, da se je nekaj že ukrenilo. Zaključujemo zato z besedami Shanea Schaetzela, ki pravi, da je zelo pomembno razumeti, da večina duhovnikov in škofov nima nič pri tem: »Imamo majhno manjšino posvečenih, ki mečejo slabo luč na druge. Razmerje je takšno, da ko vidiš duhovnika hoditi po ulici ali koga obiskati, najbrž ni spolni zločinec. Razmerje je tudi takšno, da je prav verjetno kar v redu fant, ki je napravil veliko odpovedi v življenju, da služi našemu Gospodu in Odrešeniku«. Kot verni smo zato dolžni narediti vse, kar je v naši moči, da je poslanstvo Cerkve učinkovito, s svojo vsakovrstno podporo ter posvečevanjem.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas