nedelja, 05. julij 2015

Pravi Pastir

Ob slovesnem prazniku sv. bratov Cirila in Metoda se bomo zaustavili zlasti ob besedilu 1. berila, nekaj pa tudi posredno ob znanem evangeljskem odlomku apostola Janeza o »Dobrem pastirju«. 

Na začetku berila pravi Gospod Bog, da bo on sam poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Edini pravi pastir ljudstva je torej sam Bog, torej je jasno, da se Jezus izjavlja za Boga, ko pravi, da je on »Dobri pastir«, pa tudi ponovi isto, da mora poiskati svoje ovce in jih pripeljati v stajo. Ko seveda Sveto pismo govori o ovcah, govori o človeku po analogiji, saj naj bi tudi človek imel nekatere značilne lastnosti, ki jih po ljudskem prepričanju imajo te živali. Vsak od nas naj bi tako bil ponižen, krotak in ubogljiv v odnosu s svojim Gospodom, pa še nekaj je značilno – ovce držijo skupaj in pripadajo svoji staji (kar je veliko boljši prevod kot »hlev«), stremijo k istemu cilju, imajo istega gospodarja, delijo si pašo... Ko reče »Sveto pismo« tako ovca, lepo z eno besedo označi, kako naj bi se nekdo vedel v odnosu do Boga in do bližnjega, je torej tako, kot bi ponovili najpomembnejši zapovedi: ljubiti Boga z vsem srcem, vsem mišljenjem in vso močjo ter ljubiti bližnjega kot samega sebe.

V teh dneh, ko se obhajajo nove maše in razni mašniški jubileji, je še kako aktualna ta Božja beseda svetih bratov, saj je duhovnik v svoji župniji postavljen za pastirja na zemlji, vendar se mora vedno zavedati tistega, kar je lepo dejal furlanski duhovnik Bellina in drži po eni strani vedno, po drugi strani – kot bomo videli – pa ne: »Pravi pastir nekega kraja ni tamkajšnji župnik, temveč Gospod. Če ni župnika, ni konec sveta. Če pa ni Gospoda, svet ne more obstati.« Lepo smo torej spet tam, kjer smo začeli, da je pravi pastir Gospod z veliko začetnico, ne tisti z malo. To je zelo pomembno vedeti, ker smo kot duhovniki poklicani k temu, da vodimo ljudi k Gospodu z veliko začetnico, ne pa k sebi. 

Prav tako se je treba zavedati, da živimo kot pastirji v isti staji s svojimi ovcami, če rečemo preneseno s Svetim pismom, to pa zato, ker smo pred Bogom tudi sami ovce. Vsakdo, ki ima kakršnokoli odgovorno službo ali oblast, bi se moral vselej zavedati Kristusovih besed Pilatu in si jih ponavljati: »Nobene oblasti bi ne imel, če bi ti ne bilo dano od zgoraj!« (Jn 19,11). Vsakdo torej, tudi duhovnik, mora biti pred Bogom ponižen, krotak in ubogljiv. Pa seveda, če je v isti staji z drugimi ovcami, deli z njimi vse, kar je za deliti. Kot smo dejali, mora držati skupaj s svojimi ljudmi in pripadati svoji staji, ne kaki drugi. Stremeti mora z ljudmi k istemu cilju, ima istega gospodarja kot ostali, z ljudmi si deli pašo... To je takrat mislil sveti oče Frančišek, ker je namreč opozarjal pred nevarnostjo klerikalizma, ko pastir, ki je bil tja postavljen od Gospoda, pozabi, da je pred istim Gospodom tudi sam le ovca. Pravi pastir je Gospod, duhovniki smo to le po službi, ki nam je bila poverjena, »dana od zgoraj«.

Vendar pa tista zgornja trditev tudi ne drži, saj ni kar tako, če kraj izgubi svojega župnika. Lahko res ni konec sveta v dobesednem smislu, zagotovo pa pride do konca nekega sveta. Seveda se to zgodi tudi, če duhovnik kot pastir ni navzoč med ljudmi, da ga ne poznajo oni sami, pa tudi da on njih ne pozna. Sveti Janez Vianej je dejal, da če vzamemo ljudem v kraju duhovnika, bodo začeli častiti živali. Pomembna služba torej, ker je vendarle duhovnik tisti, ki prinaša ljudem nebeško hrano, Božje okrepčilo, saj deli zakramente. Ljudi tudi hrani z Božjim in cerkvenim naukom, kar tudi ne more početi ravno vsak. Lepo je rekel prijatelj enkrat, da duhovnik, ki molči v težkih trenutkih nič ne koristi, temveč: »Rabimo Besedo, z veliko začetnico. Rabimo evangelij in krščanski nauk.« Če se tega ne dobi, potem res začnejo ljudje na neki način »častiti živali«, saj postanejo vsi drugi maliki pomembnejši.

Zelo pomembno je zato imeti tudi duhovnika v svojem kraju, vendar pa nima le duhovnik dolžnosti do Boga in ljudi, temveč imajo tudi ljudje dolžnosti ne le do Boga in ljudi, kot vsi drugi, temveč tudi do duhovnika, saj je treba zanj tudi poskrbeti. Ne smemo pojmovati župnišča kot neki naš servis, kar se danes rado dogaja. Če sem del župnije, potem bom nekaj tudi sam dal v župnijo, duhovno in materialno, kakor bom po svojih močeh poskrbel tudi za svojega duhovnika ali svoje duhovnike. Za župnijo in duhovnike je treba najprej moliti, a treba je tudi s svojimi talenti in tudi sicer kaj pomagati, saj se samo nič ne naredi, pa tudi duhovnik sam ne more. Župnija in duhovnik pa sta tudi sicer odvisna od darov vernikov, vsaj pri nas je tako. Danes se ne rado več tega poudarja, a tudi vzdrževanje župnije in duhovnika sta pomembna vidika. Župnijska cerkev in prostori so naš skupni dom, za duhovnika pa tudi velja, da je delavec vreden svojega plačila. Pri tem je še posebej pomembno, da se poskrbi za to, da ima duhovnik dovolj mašnih namenov v neki župniji. 

Tako smo torej videli, kako mora biti vzajemnost med duhovnikom in verniki, ki oboji služimo enemu in istemu Gospodarju. Vladati mora vzajemnost v skrbi za svojo »stajo«, torej za svojo župnijo. Na koncu pa je pomembno tudi, da nagovarjamo še druge ljudi k temu, da bi stopili na pot za Kristusom, Dobrim pastirjem. Tudi na tem področju lahko duhovnik sam le malo naredi – vsakdo mora doprinesti svoje.

nedelja, 28. junij 2015

Gospodar življenja

V današnjem evangeljskem odlomku imamo opisana dva čudežna dogodka, vendar se bomo mi pri našem razmišljanju zaustavili pri tistem drugem, ki obravnava Jezusovo obuditev hčere enega od načelnikov shodnice, ki mu je ime Jair. Za nas je prigoda zanimiva zato, ker obravnava spopad dveh svetov in dveh kultur, ki se spopadata že od nekdaj, lahko bi rekli, da že praktično od začetka, tudi danes pa je ta spopad še kako dramatičen. Govorimo o spopadu med življenjem in smrtjo oz., če rečemo s sv. Janezom Pavlom II., med kulturo življenja in kulturo smrti, ki bi job ilo bolje označiti kot antikulturo.

Naše življenje, javno in skrito, je pokazatelj tega, h kateri od obeh kultur bolj težimo. Vsak od nas
ljudi je namreč sredi tega spopada in nikakor ne moremo reči, da smo že zaradi tega, ker se prištevamo h kristjanom, avtomatsko na strani življenja, da gojimo kulturo življenja. Ni dovolj, da človek govori, kako je kristjan, kakor bi imel neko strankarsko knjižico, ampak je pomembno, kako taisti človek razmišlja, kako gleda na življenje, kakšno je njegovo mnenje, njegov pogled na svet, kako konec koncev živi ali se vsaj trudi živeti, če vemo, da je dobro živeti za človeka zelo težka, zahtevna naloga.

Današnji evangelij nas uči, kako življenja nihče nima sami z sebe, ne da se ga kupiti, ne da se ga prislužiti, s svojim trudom, kot nam naš Gospod pravi drugje, se ga ne da niti malo podaljšati: “Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?” (Mt 6,27). Nihče od nas zato ne more biti “gospodar življenja” – ne svojega ne drugih, žal pa se marsikdo obnaša, kot bi lahko gospodoval s svojim življenjem in življenjem drugih. Kot nam pove današnje prvo berilo iz Knjige modrosti, živi vse, kar je živega v moči tistega, ki je vse ustvaril za bivanje in se ne veseli propada živega. Kakor namreč pravi preroku Ezekielu Gospod Bog: “Nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi” (Ezk 33,11). Eden je, ki daje življenje, to je Bog. Za tistega, ki živi v njem, ki zaupa vanj, tako smrt nima zadnje besede. Toliko bolj to velja od prihoda Božjega Sina med nas, ko se, evangelij to dokazuje, smrt celo spremeni v spanje. To nam lepo pojasni tudi sv. Janez Zlatousti v svoji pridigi za Veliko soboto: “Pred rojstvom Jezusa Kristusa se je človekov konec imenoval smrt … Naš konec pa se ni imenoval le smrt, temveč celo pekel … Tako so imenovali naš konec pred Jezusom Kristusom, potem pa ko je Božji Sin prišel med nas in je umrl, da bi svetu spet podaril življenje, človekov konec ni več imenovan smrt, temveč počitek ali spanec. To potrjujejo same besede Jezusa Kristusa: ˝Naš prijatelj Lazar ni umrl, temveč spi˝ (Jn 11,11) … Božji Sin je uničil moč smrti.”

Vidimo, kako krščanstvo ni samo neko leporečje, temveč predstavlja odločno, lahko bi rekli celo, da radikalno odločitev za Gospoda Jezusa Kristusa in za vse tisto, kar nam je zapustil. V evangeliju imamo navzoče, ki ne verujejo v to, da je Gospod Jezus gospodar življenja, da je močnejši od vsega zla in tudi od smrti – celo posmehujejo se mu. Vse tiste Gospod Jezus odslovi, ker si nima z njimi kaj pomagati, vzame pa s seboj tiste, ki vanj verujejo in mu zaupajo – tri apostole, ki jih vedno jemlje za priče dogodkov, ki napovedujejo njegovo velikonočno zmago, Petra, Jakoba in Janeza, kakor tudi starše deklice, ki ga ne bi poklicali, če ne bi verovali vanj. Evangelij tako priča o tem, da nam Gospod Jezus daje tisto pravo življenje, ki je močnejše od smrti, če se zares v polnosti odločimo zanj. Daje nam potemtakem tudi vsa sredstva, da bi se lahko borili proti silam teme in na koncu zmagali – a šele na koncu. Samo en pogoj je – da vanj verujemo in da se mu izročimo, da mu posvetimo svoje življenje.

Danes pa opazimo med tistimi, ki se prištevamo h kristjanom velikanski razkorak med izpovedovanjem in dejanskim življenjem. Pomeni, da ta prepad lahko obstaja ne le pri tistih, ki pridejo le parkrat na leto v cerkev, temveč celo pri tistih, ki se vsako nedeljo zberemo pri sveti maši, lahko tudi pri kom, ki vsak dan pride k sveti maši. Izpovedujemo namreč naslednje: »Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje,« kar še dodatno potrdimo z zaključnim: »Amen.« Kar težka trditev, torej, za katero se lahko vprašamo, koliko za vsakega izmed nas zares drži. Če pogledamo na statistiko (ki je seveda merodajna do določene mere), potem je zadnja trditev naše veroizpovedi mrtva črka na papirju. Jo sicer izpovedujemo, vendar temu, kar izpovedujemo, ne verujemo.

Tisti, ki veruje v to, da je Gospod Jezus gospodar življenja, da je močnejši od zla in smrti, svoje življenje izroča v njegove roke. Tu pa niso dovolj le besede, temveč je treba dejansko to početi v vsakdanji molitvi v udeležbi in prejemanju zakramentov ter v sprejemanju celotnega Kristusovega in cerkvenega nauka, sicer smo podobni tistim posmehujočim se ljudem iz evangelija in veljajo za nas besede iz Razodetja: »Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev« (Raz 3,1). Za Življenje, torej za Gospoda samega se je treba konkretno in s celotno svojo osebo, z vsem, kar smo in imamo, odločiti in to odločitev obdržati, ji biti zvesti. Samo tako ob koncu našega zemeljskega življenja ne bomo umrli, temveč le zaspali v Gospodu, da bi bili potem obujeni za večno veselje v nebesih.

nedelja, 21. junij 2015

Naše nevihte

Odlomek današnjega evangelija poroča o Jezusovi pomiritvi viharja, ko je bil z apostoli v čolnu sredi jezera. Bistvene besede pa so že pred samim viharjem in so izredno pomembne tudi za nas: »Prepeljimo se na drugo stran!« Sedaj, ko začenjajo počasi dopustovanja sami vemo, kako pomembno se je prepeljati na drugo stran, če gremo na morje na kak otok – če ni mostu, je treba s trajektom, slednji pa v primeru slabega vremena, razburkanega morja ne vozi. Učenci so to nevihto sami doživeli, kar je bilo mnogim od nas k sreči prihranjeno. 

K sreči, ker si bi, po pripovedovanju koga, ki je močno nevihto na morju doživel sam, nihče ne želel doživeti. Urednik Novega glasa pravi, da so bili mornarji: »Bolj bledi od smrti same … molče delali in garali, slabo spali, nekateri tudi veliko bruhali in spet delali, jedli malo, pili še manj, vse zato, da bi le končno nekako ušli iz prekletega pekla črne nevihte. Komandant in oficirji so se izmenjavali na komandnem mostu, da so ladjo nenehno usmerjali proti visokim valovom, mi v strojnici smo skrbeli, da smo uravnavali moč motorjev, ladja je rjovela, škripala in se zvijala, strašni glasovi so to, ni je shrhljivke, ki bi ti lahko nagnala toliko strahu v kosti, kot ti ga nažene razbesnelo morje.« Ampak, kako je mogoče to sploh prebroditi? Kako je mogoče sploh človeku prebroditi vse mogoče nevihte, ki v življenju pridejo, zagotovo pridejo? Sprašujem, kako to narediti notranje, torej čustveno, mentalno, duhovno…

Gotovo je težko, saj te po eni strani navdajajo močni dvomi in te je strah, vendar po drugi strani človek ima gotovo tudi upanje in določeno vero v sebi, saj pravi isti naš urednik: »Ko je huda nevihta na morju, padeš v neko stanje med molitvijo in obupom.« Zakaj bi torej človek bil pri molitvi, pa kakršnakoli naj ta že bo, če v sebi nima vsaj malo vere in upanja? Prevečkrat gledamo, ko pridejo nevihte v življenju, samo črno, torej obupano na vse skupaj, a bi morali tudi tedaj biti »med molitvijo in obupom«, vsekakor pa se bi morali ravnati po zgledu zgoraj omenjenih mornarjev, ki so kljub vsemu delali in garali. Kot nam namreč lepo pove pater Amorth, ko nastopi zlo, se nima človek kaj spraševati, kako in kaj ter zakaj, ampak se mora zlu samo upreti, se proti njemu boriti. Treba je torej delati, trdo delati, garati, se skušati pretolči tako in drugače skozi to nevihto. 

Toda, sedaj nastopi težava zla, ki je treh vrst, kot bomo videli – če se tako da še obvladati, vsaj pri sebi, eno vrsto zla, pa sta drugi dve vrsti večji, močnejši, in sicer precej, od nas ljudi. Obstaja namreč najprej moralno zlo, to je tisto, ki ga delamo mi ljudje, vendar pa tega vsak lahko obvlada le pri sebi, če živi moralno. Sami pa vidimo, da tu lahko naredimo veliko, a le pri sebi, ker ne moremo obvladati moralnosti drugega, vendar ne moremo spet obvladati vsega niti pri sebi. Že tisto zlo torej, ki ga človek pri sebi lahko obvlada, je večje in močnejše od njega. Toliko bolj to velja za naravno ali fizično zlo, ki se dogaja po naravnih silah – razne naravne nesreče in te reči -, najbolj pa seveda za nadnaravno ali metafizično zlo. Človek se sam proti zlu tako ne more boriti – potrebuje silo, ki bi bila zlu vsaj enakovredna, še bolje, če bi bila močnejša od zla. 

Tu sedaj nastopi tista »druga stran«. Na to drugo stran se mora človek prepeljati tako čustveno, kot miselno, najbolj pa duhovno – v vsej svoji notranjosti torej, da lahko preživi v teh nevihtah. Imeti je treba neko trdnost v veri in upanju, da tista nevihta nima zadnje besede. Mornarji so najbrž delali v tistem prepričanju, da bo nevihta minila, da bo posijalo sonce in so seveda zaupali tistim, ki so z ladjo upravljali. Tudi mi moramo trdo delati in si prigarati potrebno vero in upanje. V nevihtah našega življenja moramo verovati, upati in zaupati, vendar mora biti to nekdo, ki je večji od nas ljudi, od narave, pa tudi od zla. Že res, da sta vera in upanje njegova darova, vendar je vselej tako kot s poljem, da je treba zanj tudi skrbeti, če želimo, da zemlja potem da svoje darove. Torej, v viharjih je treba očitno še bolj garati in delati kot sicer, torej še bolj v duhovnem smislu »iti na globoko«. 

Dobra novica evangelija pa je ta, da imamo kristjani takšnega kar med sabo, čeprav se, kakor apostolom, tudi nam velikokrat zdi, da Gospod Jezus kar spi in se ne zmeni, kaj se nam dogaja, saj je skrit v evharističnem kruhu. Biti skrit pa ni enako kot ne biti. Skritega Gospoda, ki je močnejši od vseh sil, pa je treba iskati. To je vera. Ne, da nas ne bo strah, da ne bomo dvomili, da ne bomo kolebali – to bomo, ker smo ljudje. Če je klic vere dovolj močan, Gospod pride na plano, bolj očitno poseže. Klic učencev je zbudil spečega Gospoda, naj naš klic vere, ki izhaja iz tistega prepričanja na »drugo stran« tudi danes izprosi od istega Gospoda vseh tistih, zlasti duhovnih darov, ki jih potrebujemo, da bomo lahko pluli skozi viharje. Vidimo, da so sile, kjer materialne moči odpovedo, zato nam pomagajo le duhovni darovi in seveda tisti, ki te darove daje.

nedelja, 14. junij 2015

Imeti in ne imeti v svojih rokah

To 11. Nedeljo med letom nam evangeljski odlomek ponuja dve kratki priliki, od katerih nas bo danes zlasti zanimala prva. Kmet, ki seje, je podoba vernega človeka. Gospod Jezus je dobro vedel, kako dober kmet deluje na dveh ravneh, saj res po eni strani naredi čim bolje tisto, kar je v njegovi moči, da bi zemlja obrodila, vendar se tudi zaveda, da je to le en vidik, ki pravzaprav niti ni najpomembnejši, saj so še druge stvari, na katere sam nima vpliva, ki pa so v kmetijstvu prav tako pomembne in jih je treba vzeti v zakup, da bi ne zašli v obup, kadar se ne vse izide tako kot bi si kmetje želeli. Normalno je, da si kmet vselej želi dobre, odlične letine, ampak, kot mi je modro dejal prijatelj: »Zemlja enkrat obrodi tako, drugič drugače, ne moreš vedno računati le na dobro letino, temveč se dobre letine izmenjujejo s slabšimi, včasih pa pride tudi prav slaba.« To mi je govoril ob priložnosti slabše letine vina, za razliko od tiste iz leta pred tem, ko je bilo njegovo vino odlično oz., kot ga je označil, za tekmovanje.

Ni vsakdo sposoben tega, da se ne preveč vznemirja ob vremenskih in podobnih nevšečnostih, sploh
ne danes. Zatrdimo lahko, da današnji ljudje te dvojne drže, ki jo je sposoben naš kmet v evangeliju, tudi nasploh nimamo. Sposobni smo samo tiste njegove zunanje, običajne, normalne drže, ne pa tiste druge, ki jo lahko označimo za notranjo držo. Radi bi, da bi vse šlo kot po maslu, po naših načrtih, po naši logiki, vendar je neverjetno število faktorjev, na katere v življenju ne moremo vplivati. Primanjkuje nam te druge drže, zato pa nas težave spravijo tako močno iz tira, celo tako daleč, da nad življenjem obupujemo, saj se nam zdi, da z nami življenje, ki ga mnogokrat prav poosebimo, ravna krivično. 

Potem ko je vrgel seme, gre naš sejalec ponoči lepo mirno spat, kar, kot nam pove Božji služabnik Dolindo Ruotolo, v duhovnem življenju pomeni, da »se [verni človek] prepušča Bogu in zaupa vanj v negotovostih časov«. Koliko gremo mi na enak način mirno vsak večer spat, koliko zares priznamo, da smo pač čez dan naredili, kar smo naredili, potem pa se prepustimo Božjim rokam? Za nas veljajo Kristusove besede Marti: »Skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno« (Lk 10,41-42). Koliko reči, na katere v končni fazi mi nimamo vpliva je, ki nas tako skrbijo in vznemirjajo, da nas že prav hromijo. Skrbita in težita nas preteklost ter prihodnost, zato pa ne uspemo izkoristiti danega nam časa. 

Sejalec iz prilike ga zna izkoristiti, saj vsako jutro znova vstane v isti veri in zaupanju, ter opravlja vsakdanje kmečko delo z vso potrebno predanostjo. Ve namreč, da lahko naredi vse tisto, kar je v njegovih močeh, da bi zemlja obrodila, kar je tudi prav, a se ne vznemirja več kot toliko, kakšen bo rezultat, medtem ko smo mi danes postali že prav obsedeni s temi rezultati. Ta kmet tako ima prostor za tisto, kar smo mi v veliki meri že izgubili, to pa je čudenje. Če pride dober pridelek, se bo čudil, zato pa bo imel veliko hvaležnost, da je do njega prišlo, videl bo, da dober v večji meri ni odvisen od njega in njegovih naporov. Na koncu bo tudi vesel, da je lahko imel delež pri tem čudežu, ker je pač nekaj, nad čemer se čudimo, čudež, mar ne? 

Vera je prav takšna drža, saj mora obsegati tako človekovo delo in napor, po drugi strani pa tudi to, da se prepušča Božjim rokam, Božji milosti in previdnosti, kar zadeva, po sv. Avguštinu, našo preteklost in našo prihodnost. Ta cerkveni oče je namreč dejal, da svojo preteklost prepušča vse odpuščajočemu Bogu, prihodnost pa neskončno previdnemu Bogu, ki ob navidez neizhodnem položaju vselej odpre novo pot, če mu zaupamo. Tako je vsak dan najprimernejši čas za takšne vrste prepuščanje vsak večer v molitvi pred spanjem, najbolj pa je to prepuščanje pomembno pri sveti mašni daritvi, kjer je izredno pomembno izročanje. Ali prinesemo svoj osebni dar, svojo osebno prtljago v cerkev in jo položimo na oltar, pa če je ta prijetna ali neprijetna? Ali se tiste posebej neprijetne prtljage znebimo pri sveti spovedi? Če tega ne bomo počeli, ne bomo mogli zares živeti, ker ne bomo imeli časa. 

Naj nam pomaga to ponazoriti judovski midraš, ki se ga splača ponoviti. »Angel Gabrijel je bil poslan od Boga, da bi poklonil dar večnega življenja tistemu, ki bi imel čas, da bi angela sprejel. Podal se je torej na pot. Potem ko je prehodil mnogo poti, se je vrnil k Bogu in mu dejal: ‘Nekateri so imeli eno nogo v preteklosti, drugi eno nogo v prihodnosti. Nisem pa našel nikogar, ki bi imel čas.’« Čas za Boga, ki je čas za nas. Prepuščanje Bogu, da bi bilo naše življenje lažje, polnejše, kakor tudi, dabi znali prav ceniti, kar imamo, se čuditi, se zahvaljevati. Akcija in kontemplacija, torej naše delo, kakor tudi občudovanje in zrenje, ki je tudi že slavljenje.

nedelja, 07. junij 2015

Kakšen kristjan sem?

V evangeljskem odlomku 10. nedelje med letom vidimo tri scene, ki nam pokažejo odnos, ki ga imajo do Jezusa tri vrste oseb, ki bi jih lahko označili za tri tipične vrste. 

Najprej imamo njegove sorodnike, klan – ti se bodo spet pojavili tudi v tretjem prizoru. Ti sorodniki se ne želijo, da bi se eden od njih preveč izpostavljal v javnosti, zlasti ne s trditvami, češ da je Božji Sin, saj bi navlekel tako sramoto družbe na ves rod. Želijo, da je njihov rod v družbi cenjen in brez kakih ekscesov, zato sorodnika označijo kot »blaznega«. Ne želijo škandalov v svojem »normalnem« življenju. 

Drugače se odzivajo pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Ti popolnoma odklanjajo Jezusa, saj je zanje le neki človek, potujoči učitelj, ki pa govori bogokletje, saj se ima za Božjega Sina, je torej istoveten z Bogom. Zanje Jezus ni le neki »zmešanec« za umobolnico, temveč celo poosebljenje zla. Gre za popolno zaprtost in vnaprejšnjo odklonitev, saj ne zaležejo nobena znamenja ali dobri rezultati, da bi lahko prepoznali v tem Božje delovanje.

Tretji prizor je v nasprotju s prvim in popolni antitezi z drugim, saj obravnava tiste, ki prisluhnejo in niso vnaprej proti tistemu, kar slišijo in kogar slišijo. 

Kaj pa, če sedaj naobrnemo te tri prizore na nas? Smo res vsi »tisti, ki izpolnijo Božjo voljo«? Ne samo, da smo kar pisana druščina, ko se zberemo skupaj, temveč je tudi v vsakem od nas od vsakega nekaj, namreč od trojega, kar smo našteli. To se morda ne pokaže toliko med cerkvenimi zidovi, zelo pa se pokaže zunaj, v življenju. Ni zastonj Kristus tega besednega spopada imel izven hiše. Tudi nas zanima, kako je kaj z našim krščanstvom zunaj, v življenju. 

Najprej je tisti prilagodljivi in politično korektni ter tolerantni kristjan. Tisti, torej, ki pravi, da se s tem strinja, z onim pa ne. Pravi, da bi se morala Cerkev sama in krščanski nauk prilagoditi svetu in časom, v katerih živimo, da bi bil bolj zaželen. Ta kristjan bo kristjan, kadar mu ustreza in nekristjan, kadar mu ne ustreza – odvisno od tega, kam piha v družbi veter. Zakaj bi delal sebi in svoji rodbini sramoto? Raje se potuhne, kot pa da bi zavzel jasno stališče, kakor da bi branil krščanski nazor in načela. Sneg je potemtakem lahko tudi zelen, če tako pravijo ostali, javno mnenje, če tako ljudem bolj godi. To je vera v Boga in v Gospoda Jezusa, ki je popolnoma neobvezujoča, ki je izbirna, ki je konec koncev le zasebna, privatna zadeva – stvar moje intime. Tak kristjan lahko tudi moli, prejema zakramente, lahko pa tudi ne. Odvisno, kako mu ustreza, kako čuti… 

Zatem pridemo do kristjana, ki zavrača Božjo moč, odrešenje, usmiljenje… On že ve, kako je prav in ne bo mu nihče solil pameti. Tak kristjan je lahko sicer vsako nedeljo pri maši, lahko gre celo k obhajilu, v resnici pa ne veruje v obstoj greha, torej zla. Ne verjame, da on potrebuje odrešenje, ker je pač dober takšen, kakršen je. Ne potrebuje odpuščanja, saj tako ali tako ne veruje, da Bog odpušča grehe pri sveti spovedi, temveč misli, da hodi razlagat duhovniku svoje življenje, ki naj slednjega tako ali tako naj ne bi nič brigalo. Posledično ne veruje tak kristjan v Božjo navzočnost v zakramentih, zlasti seveda ne v sveti evharistiji. V Cerkev hodi iz nekega občutka pripadnosti. Dandanes se opaža veliko težavo, ki je v tem, da pri mnogih kristjanih vlada med pripadnostjo, ki je bolj sociološke narave, potem pa s samo prakso, z življenjem po zahtevah. Jasno, da tak kristjan ne potrebuje učiteljstva, ker raje sam druge uči, kako da je. Konec koncev tak kristjan ne potrebuje niti Boga, ker je sam sebi svoj bog, posledično pa svoje poglede in svoje prepričanje vsiljuje še drugim. Kristjan je, kot smo rekli, po neki sociološki pripadnosti, k obhajilu pa ne gre, ker bi v sveti hostiji zares bil Božji Sin Jezus Kristus, temveč zato, ker je tisto simbolno dejanje pripadnosti skupini. O molitvi in duhovnem ter zakramentalnem življenju pri tem tipu kristjana v bistvu ne moremo govoriti. 

Tretja vrsta kristjana je tisti, ki je odprt Za božje delovanje, tisti, ki posluša in je pripravljen pošteno delati na sebi. Pripravljen je na odpovedi in reze, ki so potrebni za globlje duhovno življenje. Pripravljen je slediti Božjemu in cerkvenemu nauku, četudi je to težko in zahteva spremembo življenja, pogleda na svet… Trudi se spoznavati Božjo voljo prek molitve, premišljevanja in vrednim prejemanjem zakramentov. Čedalje bolj prek te poti spoznava, kako ga Bog tako rešuje in odrešuje, kako mu odpušča grehe, kako pravzaprav, kakor nam pravi sveti Pavel v 2. berilu, ni toliko pomembna toliko ta kratkotrajna zemeljska hiša, ki je le šotor, temveč večno bivališče – večno življenje je torej pomembnejše od le zemeljskega, zanj pa se odločamo v tem življenju. Zakramentov se udeležuje in moli iz ljubezni do Boga in Gospoda Jezusa, svete Božje Matere… Moli zato, da se Bogu zahvaljuje za vse dobro in vse dobre ljudi, da Gospoda prosi potrebnih milosti, da zadoščuje za zlo, ki ga povzroča, da Boga hvali in ga poveličuje. Posledica tega se vidi v odnosu do bližnjega, do katerega tak kristjan goji resnično ljubezen in dobroto in se je pripravljen odreči sebi v korist drugega. 

Kakšen kristjan torej sem? Najbrž popolnoma tretji kategoriji ne pripadam, saj so tisti, ki se trudijo popolnoma izpolnjevati Božjo voljo, svetniki. Lahko postanem svetnik? Sv. Terezija Deteta Jezusa je trdila, da lahko vsakdo postane svetnik, torej bi ji, glede na to, da je cerkvena učiteljica, jaz verjamem. Ni važno, kaj o meni mislijo drugi, temveč je pomembneje, kaj o meni misli Gospod. Najpomembneje je torej spoznavati, kakšen sem pred njim.