ponedeljek, 08. julij 2019

Mrtvilo in praznina

Skozi drugačno prizmo (13)

Pred časom smo, tudi s pomočjo »številk« spregovorili o težkih časih v cerkvah zahodnega sveta. Potem, ko smo bili z dijaki na obisku Orvieta in Rima, lahko rečemo še kaj v tej smeri. Kakor pravi kolega Roberto Pecchioli, je prišlo do zmage muzeja nad resničnostjo in vitalnostjo, kjer zlasti misli na svojo deželo, Italijo, ki naj bi postala le še »jalovi muzej, ki ga obiskujejo kot luksuzno pokopališče ostankov milijoni sodobnikov, ki le malo razumejo in vse pogoltnejo, zadovoljijo pa se s tem, da ujamejo trenutek s svojim »smartphonom«, še bolje je, če sami sebe vključijo v fotografijo, če naredijo »selfie« z zgodovino, z umetnostjo, z lepoto, zreduciranimi na ozadje oz. na lokacijo«. 
 
Kako se ne bi strinjali s kolegom po tem, kar smo videli in doživeli, a tisto, kar bolj žalosti, ni to, da bi to počeli najstniki, kjer je recimo mladi dijak imel za velik dosežek, da je kljub prepovedi fotografiranja na skrito vseeno uspel ujeti v svoj »pametni« telefon del Sikstinske kapele. Ne, bolj žalostno je to, da se ljudje ne samo »zrelih« let, še več, pravzaprav gre že za starejše ljudi, obnašajo slabše od najstnikov. Pa za to opažanje ni potrebno v Vatikanske muzeje ali v kak drug podobni muzej, temveč lahko vse to opazimo že po njihovem načinu oblačenja in seveda obnašanja. 
 
Da so danes Cerkve, vsaj za obiskovalce, brez Boga, brez Božje navzočnosti, kar pa smo ob prazniku pravkar praznovali (Sveto Rešnje Telo in Kri), je bilo recimo moč opaziti v lateranski baziliki, kjer smo le redki, ko smo šli mimo izpostavljenega Najsvetejšega, tudi vsaj pokleknili – poklekovali niso niti duhovniki, poklekovale niso niti redovnice! Pecchioli kot simbol usode evropskega kontinenta postavlja sedanje Benetke. Ni potrebno pisati, kaj je to mesto bilo, danes pa je le še okostje, mesto s čedalje manj prebivalstva, muzej na prostem, kjer zaradi presvetega dobička prihaja celo do tega, čemur smo bili priča pred kratkim, da se namreč lahko velikanske ladje zaletijo v »temelje«. Skratka, Evropa, ki je kot nekakšna »speča zakladnica Evrope«, ki pa na neki način proti plačilu doživlja neke vrste množično posilstvo. 
 
Pravzaprav ni vse plačljivo, saj se v katedralah lahko gre tudi »molit«, tako da je zagotovljen koridor k Najsvetejšemu, kot recimo v Milanu ali Orvietu, zaradi hrupa in direndaja pa je moliti praktično nemogoče. Da je resnična Jezusova navzočnost le še prazna fraza, se mi je, če je še bilo potrebno, potrdilo tudi v Orvietu. Če se namreč že ne dela za zaslužek, torej za denar, pa se zagotovo dela za »všečke« - v širšem pomenu besede. Resničnost, v kateri živimo.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 10. junij 2019

Teorija diktature

Skozi drugačno prizmo (12)

V naših časih imamo tudi takšne ateiste, ki so precej nepriljubljeni v medijih, eden od takšnih pa je Michel Onfray. To je precej zanimiv francoski filozof in pisec, ki nekako niha med zelo lucidnimi trditvami in takšnimi, ki jih velja vzeti z rezervo. Vsekakor so zanimive ideje iz njegovega zadnjega dela, 'Teorija diktature' (Théorie de la dictature). Knjiga temelji na antiutopičnem romanu Georga Orwella, '1984', ki ga ima za politično študijo, ne le za navadni roman. Onfray tako pride do trditve, da živimo v neke vrste totalitarni družbi, ki uničuje svobodo, izničuje resnico in zanika tudi naravo. Intervjuvali so ga za internetno stran Famille Chrétienne, iz tega intervjuja pa jemljemo par trditev tudi mi. Za določene izraze se že vnaprej opravičujemo. 

»Podal sem shemo diktature novega tipa, ki predpostavlja določeno število ciljev: uničiti svobodo,
osiromašiti jezik, izničiti resnico, odpraviti zgodovino, zanikati naravo, širiti sovraštvo, težiti k imperiju. ... Da bi uničili svobodo, je potrebno: zagotoviti nenehni nadzor, uničiti osebno življenje, odpraviti osamljenost, se veseliti na obvezne praznike, poenotiti javno mnenje in ožigosati razmišljanje kot nekaj kriminalnega. Za osiromašenje jezika je potrebno: posluževati se novega jezika, uporabljati dvoumen jezik, uničiti nekatere besede, spremeniti jezik v le pogovorni, govoriti le en jezik, odstraniti knjižne klasike. Za odstranitev resnice je potrebno: učiti ideologijo, narediti medije pristranske, širiti lažne novice, na novo postaviti resničnost. Za uničenje zgodovine je potrebno: izbrisati preteklost, ponovno napisati zgodovino, izmisliti se spomine, uničiti knjige, industrializirati književnost. Za zanikanje narave je potrebno: uničiti veselje do življenja, organizirati seksualno frustracijo, higienizirati življenje in vzpostaviti le umetno oploditev. Za širjenje sovraštva je potrebno: umetno si narediti sovražnika, razpihovati vojne, psihiatrizirati kritično mišljenje, narediti poslednjega človeka. Za teženje k imperiju je potrebno: formatirati otroke, obvladovati opozicijo, vladati z elitami, zasužnjiti ljudi s pomočjo napredka, prikrivati moč in oblast.« 

In še Onfrayev odgovor, ali je teorija spolov produkt totalitarne družbe? »Gre za produkt družbe, katere cilj je totalna vojna proti naravi, da bi napravili, da bi vse, prav vse, postalo umetno, produkt, predmet, reč, umetnija, orodje, oz. z drugimi besedami – tržna vrednost. V obdobju stotih let obstaja možnost integralnega kapitalizma, v katerem se bo vse proizvajalo, zato pa se bo vse kupovalo in prodajalo. Teorija spolov je eden od prvih temeljev te planetarne ječe. Pripravlja »transhumanost«, ki je poslednji cilj kapitalizma. Z drugimi besedami, ne gre za izničenje kapitala, kakor pravijo neomarksisti, temveč njegovo popolno, dokončno in ireverzibilno uveljavljenje.«

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 07. junij 2019

(Zg)led s severa

Skozi drugačno prizmo (11)
Ne vem, kolikokrat se dogaja našim bralcem, a meni se dogaja pogosto, da dobivam za zgled državo Alfreda Nobela, Švedsko. Tam naj bi bilo vse tako, kakor je treba, zlasti če govorimo o “sociali”. Švedska raziskovalna novinarka Kajsa Norman se sicer navadno ne ukvarja s svojo deželo izvora, iz katere je šla ravno zato, ker jo je imela za “precej dolgočasno”. Ukvarjala se je s primeri preiskav z vsega sveta, nikdar pa si ni predstavljala, da se bo morala ukvarjati s švedskim primerom. 

Leta 2015 se je namreč zgodilo to, da je bil neki festival v parku v Stockholmu, kjer je bilo kar 200 tisoč ljudi, med njimi tudi precej najstnic. Zgodilo pa se je, da so se skupine mladih priseljencev spravile na te najstnice in jih posilile. Ves dan so se najstnice obračale na varnostnike in jim tožile, da so bile ravnokar posiljene v množici, pa nič. Znanec omenjene reporterke, ki je spremljal svojo najstniško hčer, je le nemočno opazoval dogajanje, ki je popolnoma ušlo iz nadzora. Ko se je vrnil domov, je brž poslal elektronsko pošto najpomembnejšemu švedskemu časniku, kjer je popisal dogajanje in se ponudil kot priča dogodkov. Takoj ga je redakcija poklicala nazaj, zelo zainteresirana novinarka pa se je takoj ohladila, ko je možakar nakazal na bližnjevzhodni izvor napadalcev mladostnic. Še več, na hitro ga je prekinila in odložila slušalko, izšel pa ni noben članek. 

Zgroženi oče mladostnice je tako dobil idejo, da bi se obrnil na neki spletni dnevnik, ki nudi alternativne informacije, sicer pa je blizu populistični stranki Švedskih Demokratov. Takoj je sledila spletna objava dogodkov, ki je takoj postala, kakor se reče, “viralna”, v komentarjih pa so se znašla še mnoga druga pričevanja o festivalu. Šele tedaj so se oblasti in mediji pričeli ukvarjati z zadevo, a ne zato, da bi vsemu prišli do dna, temveč zato, da bi vse minimizirali, napravili zmedo in da bi zadušili polemike. Oblastem, glavnim medijem in mnogim Švedom je namreč nemogoče priznati, da bi imele migrantske politike njihove dežele kakšne pomanjkljivosti, in sicer zelo resne. Vsak pogled, ki bi lahko skalil vode te idilične vizije, ki, prav neverjetno, velja tudi za patriotsko, takoj zatrejo, zanikajo, obravnavajo kot “proti-švedski”. Pravilen je namreč: “Švedska, ki sprejema”; “Švedska, ki ni kakor druge egoistične države”. 

Zanimivo pa je, da je od tistega poletja naprej socialdemokratska in protipopulistična švedska vlada čisto potiho poostrila ukrepe glede bodočih vstopov, pa tudi glede tistih migrantov, ki so že v državi. Normanova izhaja iz tega dogodka in dogajanja okoli njega, da bi podala širši pogled, ki odžene vse iluzije o “švedski utopiji” (če koga zanima, je knjiga Sweden’s Dark Soul na voljo v angleščini). Onkraj tako oglaševane “socialne države” in ekonomskih uspehov namreč v državi vlada prava konformistična kultura, ki ima tendenco, da pomete pod preprogo vsako neprijetno resnico in spodbuja moralno šibkost. Normanova gre vse od dni 2. svetovne vojne in sodelovanja s Hitlerjevim režimom pa do današnjih dni.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 17. maj 2019

V iskreni družbi

Skozi drugačno prizmo (10)
V današnjem svetu je med vrlinami zelo visoko mesto zavzela iskrenost. Tako je lahko vse drugo narobe, a, kot se rado sliši: »Važno, da smo iskreni!«. Pravzaprav ta iskrenost, o kateri govorimo, ni toliko naravnana navzven, temveč je, ali naj bi bilo, nadvse pomembno to, da smo, ali naj bi bili, iskreni do sebe, pa karkoli že naj bi to pomenilo. Zelo popularna je ta vrlina v medijskem svetu in na spletu, zlasti na spletnih dnevnikih, video spletnih dnevnikih (ali vlogih) in družbenih omrežjih. Pazimo, ne govorimo, ali ne govorimo toliko, o resnici – slednja je nekaj povsem drugega. Dandanes je marsikateremu »iskrenemu« le-ta španska vas. 

Skratka, odpravljene so bile, kot pravi Veneziani, »arhitektonske pregrade, ki so iskrenost ovirale,
torej: strahospoštovanje, spoštovanje, avtoriteta, dostojanstvo, bonton in strah pred kaznijo«. Mar živimo tako v dobi iskrenosti in smo torej končno le »med iskrenimi ljudmi«, kakor je pela nekoč slovenska popevka? Tu bi kazalo ostati pazljivi. »Iskrenost je družbeno nevarna in le stežka skladna s prijateljstvom, naklonjenostjo in simpatijo, čeprav se, prav malo iskreno, trdi nasprotno … V družbeni predstavi je iskrenost otročja, prav kakor laž, katere vidno merilo je Ostržkov nos, ki se daljša. Iskrenost ima, bolj kot laž, kratke noge, ker ne gre daleč in pretrga mnoge odnose. Iskrenost je način izražanja, a ne vključuje tudi posledični način delovanja. Iskreni lahko vztraja v vseh svojih zmotah, razvadah, nizkotnostih – omejuje se na razglasitev le-teh. Kdor je iskren, lahko ni pošten, kdor pa je pošten, lahko ni iskren. Če priznam, da sem kradel, sem iskren, a ne neham biti tat. Nasprotno pa se lahko zlažem z dobrim namenom, torej pošteno.« 

Omenili smo resnico, ki ni nujno povezana z iskrenostjo. »Iskreni človek ne govori resnice, temveč pove, kar misli oz., slabše, to, kar čuti«. Tu najdemo tisto, zaradi česar lahko še bolj zatrdimo, da živimo še bolj v dobi čustev, kot pa v dobi iskrenosti, a to je že material za še en del rubrike. »Iskreni pove vse, vendar ne zmeraj pomisli, kar reče«. Zato lahko brez težav zatrdimo, da se nahajamo najprej v »krizi razuma«, ko sicer res tečejo med nami reke besed (kot je pel duo iz Oderza), a je na mestu vprašanje kakovosti slednjih. »Iskrenost je subjektivna, medtem ko resnica zahteva napor, da se odmaknemo od svoje subjektivnosti, da bi se približali objektivni resničnosti. Iskrenost lahko vara samo sebe, saj si gradi gradove iluzij in potem gre tja živet«.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

torek, 14. maj 2019

Moteči elementi družbe

Skozi drugačno prizmo (9)
Ob grozovitih napadih na Sri Lanki sta »čivknila« tudi Barack Obama, nekdanji ameriški predsednik, in Hillary Clinton, nesojena ameriška predsednica. Slednja sta uporabila, ko sta obsodila napade, besedno zvezo »Easter worshippers« (»Častilci Velike noči«). Besedna zveza je seveda pronicala še drugam, kot recimo v Washington post. Če je še kdo dvomil, je sedaj dobil dokaz o kristjanofobiji prevladujoče (ne)kulture. 

Kristjanofobija je, za razliko od kake druge »fobije« še kako resnična, medtem ko se o tej drugi fobiji in drugih fobijah sicer ogromno govori, v resnici pa slednja in slednje obstajajo le kot etiketa prazne škatle. Pravzaprav bi bilo še bolj pravilno reči, da gre za kristofobijo, torej za strah pred Kristusom samim, saj smo konec koncev kristjani nosilci njegovega imena, imetniki njegovega pečata, na kar nas še posebej spominja pravkar obhajana Bela nedelja – bela zaradi belega krstnega oblačila, pri krstu smo namreč oblekli Kristusa. 

V tem duhu je opaziti ogromno hinavščine okrog požiga katedrale Naše Gospe v Parizu, ko so se in se še rušijo katoliške cerkve po vsej Franciji, pa tudi požganih je bilo še več drugih cerkva. Na neki način so na hinavščino okrog znane katedrale opozorili tisti, ki so obsodili skorajda svetlobno hitrost zbranih sredstev za obnovo (za katero moramo sicer še videti, če bo res obnova, ali pa »modernizacija«). Pustimo, da je vsaj tendenciozno dajati poleg lačne zamorčke, saj bi slednji ostali prav takšni, četudi se katedrale ne bi obnovilo. Ko je o katedrali poročala britanska BBC, je nekdanja uslužbenka te hiše, Catherine Utley (med letoma 1983 in 2002), opozorila, da niso bile uporabljene naslednje besede: krščansko, krščanstvo, katoliški, češčenje, častilci, svet, maša in veliki teden. To se dogaja iz istih razlogov, zaradi katerih ameriški levičarji ne marajo česarkoli, kar bi dišalo po krščanskem, zlasti pa katoliškem, iz istih razlogov pa tudi na samo Veliko noč ni bilo nobenega tovrstnega »Doodla« na naslovnici iskalnika Google. 

Vse skupaj je potrebno torej očistiti, narediti navadno, prozaično, enako in enakovredno med seboj, kakor je nedelja le eden od dni v tednu. Glavni junak je sicer izginil tudi iz božičnih pesmi zadnjih časov, kjer se govori o lučeh, o sreči in o darilih, ne pa o glavnem junaku, torej Jezusu Kristusu. Zanj in za tiste, ki ga nosijo, pač v današnjem svetu ni prostora, kakor ga ni bilo niti v Betlehemu, smo pa »častilci Velike noči« očitno precej moteči elementi. Trudimo se, da tako tudi ostane!

Objavljeno v tedniku Novi glas