sobota, 16. november 2019

Pravilno usmerjeno življenje

Misel za 33. nedeljo med letom

Ob koncu cerkvenega leta poslušamo zalsti t.i. eshatološke govore, torej takšne, kjer nam Gospod govori, bolj kot o koncu, o cilju našega življenja. Gospodovi učenci se ozirajo na čudovito okrasje templja, kjer so številni pustili dragocene darove, kot recimo zlata trta Heroda Velikega, katere grozdne jagode so imele velikost moža. To vse nam sporoča, kako smo tudi mi pogosto preveč osredotočeni na takšne in drugačne »okraske«. Radi si namreč krasimo naše zemeljsko življenje, pa si res veliko bolj kot dejansko iskanje sredstev, ki jih res potrebujemo v vsakdanjem življenju, oskrbimo številne reči, ki pa lahko naš pogled odvrnejo od tistega, kar je v življenju najbolj pomembno.
 
Gospod Jezus sicer že napoveduje razdejanje templja in Jeruzalema, vendar pa je veliko bolj
pomembno sporočilo za nas, da vemo, kakšen je cilj, namen, smisel tega, kar v življenju imamo. Da je svetišče lepo okrašeno, ni samemu sebi namen, temveč ima namen človeka dvigati k Bogu. Lepota, ki človeka dviga, a je še vedno le človeška lepota, delo človeških rok, to pa mine. Ni torej cilj, temveč sredstvo. Tako bi se morali spraševati vselej o cilju, namenu, smislu vsega. Svetišče je torej namenjeno »svetiščem Sv. Duha«, kakor sv. Pavel imenuje naša telesa, da bi le-ta, prav kakor iz opek in kamnov zgrajeno svetišče, poskrbela za urejenost in lepoto svoje notranjosti, svoje duše. Za življenje je vendarle potrebna kondicija, da lahko vztrajamo v težkih položajih, ko pridejo, pridejo pa zagotovo. Lepo nam pravi zato sv. Ciril Aleksandrijski, da moramo Kristusovi učenci biti pripravljeni, če hočemo vztrajati do konca. 
 
Bolj kot vojne z orožjem, imamo drugačne vrste vojne, zlasti so nevarne t.i. kulturne vojne, ki človeka vodijo prav k užitkom in razuzdanosti, da ne bi gledal onkraj tega zemeljskega življenja. Moramo se pa boriti, saj nas sv. Maksim Torinski opozarja, da je z vsako vojno Božje kraljestvo bliže. To je zaenkrat bolj na ravni posameznika, glede na to, da za drugi Kristusov prihod nihče ne ve, kdaj bo, a nihče ne ve niti, kdaj se bo sam srečal s Kristusom, ko ne vemo, kdaj bomo umrli. Tako je tudi precej teh lažnih Kristusov, v smislu, da svoje rešenje, svojo tolažbo iščemo marsikje. Oni dan je bilo govora o tem, koliko imajo kaki zvezdniki dragih avtomobilov, pa da je neki naš reprezentant prišel z zelo drago športno torbo telovadit itd. Opozoril sem, da nihče tega ne bo nesel s seboj, ko umre, da pa najbrž res tem ljudem te stvari nudijo lepo tolažbo. 
 
Paziti je treba, da vse te reči, ki napačno postajajo naši cilji, namesto da bi bile le sredstva, niso narkotiki našega življenja. Ti ne ubijajo le našega duha, temveč tudi vse drugo, tudi čustva in čute. Skratka, vsi pretresi, ki pridejo, so tudi zato, da se zbudimo. Mora nas vsaj malo stresti, nam zastaviti kako vprašanje, glede tega, kam gre naše življenje, kam je usmerjeno. Ima to življenje svoj izvor in smisel, ali pa je samo sebi namen. Da je življenje eno samo, drži, če gledamo na zemeljsko, sicer pa ne, ker smrt ni konec, temveč prehod. Vprašanje le, kam – v večno življenje ali smrt?
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 10. november 2019

Gledati onkraj

Misel za 32. nedeljo med letom

Mesec november je mesec poslednjih človekovih reči, tudi zato, ker se zaključi cerkveno leto. Adventni čas namreč že odpre novo tovrstno leto. Ponovimo, katere so poslednje človekove reči: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Čeprav so naštete štiri reči, pa za vsakogar na koncu obveljajo tri – lahko se vse skupaj prevesi v pozitivno ali v negativno smer. Ker evangelist Luka precej bolj podrobno poroča o Gospodovem besednem dvoboju s saduceji (saducej pomeni »pravični«), je mogoče precej dobro potegniti vzporednico z današnjimi časi, v katerih živimo. Ko govorimo o smrti, kar nas v teh tednih nekoliko bolj zaposluje kot običajno, pridemo do dveh pogledov na življenje. En pogled ne predvideva nikogar in ničesar, od koder bi pač izhajalo vse, kar živi, drugi pa predvideva Stvarnika. 
Vprašanje izvora, torej, vendar pa je potem tudi vprašanje tega, kam se vse skupaj izteka. Če namreč življenje od nekod izhaja, se tudi nekam vrača, v nasprotnem primeru pa ne. Zato je lepo govoril srbski menih Arsenije Jovanović, da je po enem prepričanju vse, kar je, nastalo, po drugem pa bilo ustvarjeno. Potemtakem lahko izhajamo iz tega, da smo želeni, zaželeni, hoteni, ljubljeni, ali pa smo samo neki posamezniki ali individuumi. Tako lahko obhajamo 1. novembra »dan mrtvih«, lahko pa, kakor smo v katoliški veri prepričani, »dan živih«. Prav s tem vprašanjem se ukvarja evangelij, kaj je namreč vsa resničnost. Lahko je vsa resničnost namreč samo človeška, v tem čisto telesnem smislu, pa je vse skupaj namenjeno zgolj in samo ohranitvi človeka kot takšnega, zato pa se moži in ženi, da bi se ohranilo človeški rod. Na podoben način bi lahko dejali, da je potrebno poskrbeti za to, da imamo dovolj »blaga«, torej živeža in imetja. Nekdo je nekoč navedel norveškega dramaturga Ibsna, ko je govoril o tem, da določeni starši dajo na svet otroke, pa ne vedo, zakaj. Kakšen je smisel, namen, cilj? V tej smeri je govoril tudi Solovjev, da se dela za smrt. 
Rekli smo že, kako evangelij označuje to »blago« kot »bios«, seveda pa nam je najbrž vsem jasno, kako človek ni samo biološko bitje. Skratka, to biološko življenje prav nič ne koristi samo po sebi. Mora imeti svoj izvor in mora imeti svoj smisel, svoj cilj. Kako lepo nam je preteklo nedeljo knjiga Modrosti govorila, kako bi prav nič ne obstajalo ali se ohranjalo brez Božje ljubezni. Mar ni nekaj čudovitega, če izhajamo iz ljubezni same in se k njej tudi vračamo? Tudi človeška ljubezen je odsev, je podobnost te večne ljubezni, vsaj možnost ima, da je tako. Toda, če ni nekega takšnega izvora in ni takšnega cilja, smisla, smotra, je mar nekaj čudnega, če se danes ne več ženijo in možijo? Če starši ne črpajo svoje ljubezni v Božji ljubezni, je mar čudno, da otroci nimajo prave vzgoje? Kot je lepo dejal zgoraj omenjeni menih, so starši njegovim vrstnikom dajali denar namesto ljubezni. Kaj pa lahko dajo? Nihče ne more dati, česar sam nima. Zato se tako omejeno gleda na naše življenje na tem svetu – eno ubogo bivanje je to in nič drugega. Daleč je to od celostnega življenja, o katerem govori evangelij, kjer sta tako biološka kot tudi duhovna prvina, ki sta enotni, se prepletata. 
Toda, če ni Boga, potem vsakdo postane bog samemu sebi, če omenimo Dostojevskega. Vse je potem zgolj in samo v človeku. Zato tudi recimo takšna norija glede podnebnih sprememb. Je res za vse kriv zgolj in samo človek, ali pa je stvar narave, torej stvarstva? Stoji za vsem skupaj človek ali Bog? Če je odgovor prvi, potem so panika, norija, preganjavica in še kaj popolnoma razumljivi, v nasprotnem primeru pa sploh ne. Mar nima tudi to globljega smisla? Zato je tako pomembno, kakšen je naš pogled na življenje, ker slednje sicer nima nobenega smisla.
Objavljeno v teniku Novi glas

nedelja, 03. november 2019

Danes ne zapirajte svojih src

Obhajamo zahvalno nedeljo in smo povabljeni, da bi bili Bogu resnično hvaležni, pa ne le za pridelke, kolikor še bolj za vse ljudi, ki so del našega življenja, pa tudi za življenje samo, ki ga imamo. O tem, da je že samo grško ime za sveto mašo »zahvala«, smo tu že spregovorili, vendar je dobro na to znova in znova opomniti, da bi res zavestno pri sveti maši, pa tudi v molitvi, Bogu darovali »zahvalno daritev«. Zanimivo je, da se prigoda z Zahejem dogaja ravno v Jerihi, najnižjem mestu na svetu, saj leži v depresiji tektonskega jarka, v tistem času pa je to bilo pomembno trgovsko vozlišče za karavane, še zlasti pa pomembno zaradi trgovine z balzamom, ki je ena od dragocenih dišav, katere lahko škof primeša oljčnemu olju, da naredi in posveti sveto krizmo, olje Svetega Duha. 

Skratka, tudi tako je prikazano, kako se Bog poniža, da bi dosegel vsakega človeka, ki ga želi videti, v tem primeru pa je bila Zahejeva želja res velika. Po eni strani je slišal za čudeže, ki jih je Jezus delal, po drugi pa tudi za to, da je z veliko dobroto ravnal s cestninarji. Kristusovo oznanilo je bilo najprej namenjeno »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«, Zahej pa je bil eden od teh. Njegovo ime, Zakkai, pomeni, med drugim, »čist« in »pravičen«, ker pa Gospod edini vidi v človeško srce, je že prej vedel, da je našel srce, v katerem je dovolj rodovitne zemlje, da bi lahko obrodila sad. Pravzaprav lahko Bog spregovori vsakemu srcu in v vsakem je tudi kaj dobre zemlje, je pa vprašanje, ali to srce odpre Gospodu vrata, ali pa ostane trdno zaprto, človek pa v svojem ponosu in napuhu trdosrčen. 

Goreča želja je tako veliko vredna, a še ni dovolj, kot bomo videli. Vedno tudi nekaj te človeške vzvišenosti ostane, zato tudi nam Kristus kliče, naj splezamo z drevesa le-te, da bi lahko »danes ostal v naši hiši«. Imeti je treba torej srčno željo in odprto srce, a potrebno je tudi »pasti na kolena« pred Gospodom, da je res tisti odločilni »danes«, kakor nam lepo pravi psalmist (Ps 95). Ta »danes« označuje, kako v ustvarjeni čas vdira neki drugi, milostni čas, ki je lahko kadarkoli, le da naleti na »poslušno srce«, za kakršnega je prosil tudi kralj Salomon (1 Kr 3,9). Kakor nam lepo govori knjiga Razodetja, Gospod vedno stoji pri vratih našega srca in trka ter čaka, da mu odpremo, da bi večerjal z nami in mi z njim (Raz 3,20). 

Na nas je, če bomo posnemali cestninarja Zaheja in to storili. Kot pa smo dejali, želja še ni dovolj. Zahej nam lepo pokaže, kaj je potrebno za resnično spreobrnjenje in zat to, da prejmemo Božje usmiljenje, tudi v povezavi z zakramentom svete pokore – potrebna sta kesanje in trdni sklep. Tu so drugi govorili, da gre za grešnika, Zahej pa je to priznal, zadnjič se je pa cestninar označil za »tistega« grešnika, lahko rečemo, da »z veliko začetnico«. Tokratni prvak med cestninarji je priznal svojo grešnost, se je pokesal in trdno sklenil, da po najboljših močeh povrne svojo škodo. In sicer ne samo, kolikor je predpisano, temveč toliko, da bi sicer sprva bolelo, ker bi pač to bilo veliko, potem pa končno prineslo mir njegovemu srcu. Pravičnost, ki je večja kakor tista farizejev in pismoukov.

Na nedeljo »hvaležnico« smo tudi mi tako poklicani, da bi za vse dobro izkazali hvaležnost s svojo miloščino, konkretno, ne le z nekimi drobtinicami. Ampak, seveda, kdor ne najde v srcu prostora za Boga, ne bo mogel premagati svoje sebičnosti niti v odnosu do bližnjega. Zato je tako pomembno zares duhovno sodelovati pri Kristusovi daritvi na križu pri sveti maši, da bi se slednja potem lahko nadaljevala v našem življenju, v mislih, besedah in dejanjih.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 25. oktober 2019

Ubožec je klical...

Misel za 30. nedeljo med letom

Še naprej nas Gospod uči, kako prav moliti. Če je zadnjič bil poudarek na vztrajnosti, pa je tokrat poudarek na tisti vrlini, ki je vstopno mesto vsake molitve, to pa je ponižnost. Slednje se učimo iz znane prilike o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. Še enkrat bi rad poudaril, kako je v vsakem od nas vsaj malo farizeja, tega se ne moremo kar tako znebiti, tudi zaradi našega ponosa in napuha. Mar nismo tudi mi velikokrat takšni, da sami sebe presojamo kot »pravične«, pač v tem človeškem pomenu, marsikoga drugega pa imamo za ne kaj dosti vrednega? Kaj je pravzaprav za Sveto pismo resnična pravičnost? Gospod učence opozarja: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20). Že iz tega lahko sklepamo, kako ne gre za neko medaljo ali okrasek, ki si ga nekdo lahko pripne, kot da bi recimo imel vojaški čin. Nikakor – pravičnost vselej pomeni biti v tesnem odnosu z Bogom, imeti odprto zanj svoje srce. Že samo, če pogledamo sam evangelij, najdemo več takšnih resničnih pravičnih, kot recimo Zaharija in Elizabeta, Jožef, starček Simeon… 

Iz vsega tega ni težko ugotoviti, če se sedaj malo poigramo z besedami, kako neprimerno je primerjati se z drugimi ljudmi, veliko bolj pa se je treba primerjati z Bogom in njegovimi svetniki. Farizej se je namreč primerjal z drugimi ljudmi, cestninar pa z Bogom. Tega nas v molitvi uči tudi sv. Janez Vianej, da se namreč pred Bogom sprašujemo: »Kdo sem jaz, kdo si pa ti?« V tem oziru se je dobro primerjati tudi s tistimi, kot smo dejali, ki so bili v svetopisemskem pomenu pravični – to pa so svetniki. Pred časom je bil zanimiv katoliški »meme«, kjer je deček v sobi kazal svoje mišice, ki jih ni imel, pred posterjem Arnolda Schwarzeneggerja, ki jih je bil seveda poln. Spodaj je pisalo nekako takole: »Takšni smo mi v primerjavi s svetniki.« Kolikokrat stavimo v ospredje sami sebe, ne zavedajoč se, da sami po sebi nismo nič, če nismo v Bogu. 

Iz grškega izvirnika se razbere, kako je farizej ne samo molil, kakor so delali pač Judje, temveč je delal vse, da bi ga ljudje opazili. Tudi mi danes bi bili radi opaženi s strani ljudi, zlasti pa se danes vidi tisto tendenco, da bi radi ljudem ugajali, da bi bili všečni. To postane sestavni del našega življenja, tako da, četudi bi molili ali šli v cerkev, se ne znebimo tega početja, saj je to kar nekakšna naša dušna bolezen. V nas ni hvaležnosti, ker četudi se zdi, glede na farizeja, da se za svoje kvalitete zahvaljujemo, v resnici tega ne počnemo, ampak je vse, karkoli že smo in imamo, samo po sebi umevno. Bogu ne dolgujemo nič. In vendar nihče od nas ničesar ne bi imel, če bi nam ne bilo dano od zgoraj, kakor je glede oblasti Gospod Jezus lepo dejal Pilatu (Jn 19,11). 

Ko smo tako farizejski, nismo nobeni dolžniki našemu Bogu, zato pa se hvalimo in ne hvalimo njega. Iščemo svojo in ne njegovo slavo. Tako delimo ljudi v dva razreda, s tem, da v prvem ostanemo sami, vse ostale pa pahnemo v drugega. Sveti Pavel pa nas uči, da ni izhoda, saj smo grešniki prav vsi in potrebujemo Božjo milost (Rim 3,23). Skratka, na zunaj smo lahko vsi še tako dobri, lepi, všečni, tudi pobožni, vprašanje pa je, kakšno je naše srce. Podobno, kot farizej, lahko tudi danes zasledimo številne t.i. »filantrope«, ki na veliki zvon obešajo svojo miloščino, a kaj, ko niso dali v miloščino svojega srca. V resnici je lik farizeja v evangeliju za nas nedosegljiva fatamorgana v svoji ponižni in skriti odprtosti za Boga. Lahko pa začnemo že danes s treningom, da mu bomo vsaj malo podobni, saj Bog »ponižnega in skesanega srca ne zametuje« (Ps 51 (50), 19).

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 19. oktober 2019

Vztrajanje v molitvi

Misel za 29. nedeljo med letom

V mesecu oktobru še posebej razmišljamo o molitvi, upam, da tudi sicer kaj bolj molimo kot navadno. Rožni venec, ki je osrednji junak tega meseca, bi lahko označili kot poglavitno moitev v katoliški Cerkvi, ni pa to samo ustna, temveč je kar premišljevalna molitev, le pravilno jo je treba moliti. Sv. Ludvik Grignon de Montfort nam pravi, da zlasti delamo dve napaki v tej smeri – najprej, da molimo to molitev brez namena, kot drugo pa, da že takoj mislimo samo na to, kdaj je bo konec. Potrebno je torej svojo molitev nameniti, zlasti za ljudi, ki so del našega življenja, potem pa pač moliti, ne glede na to, kdaj je bo konec. 
 
Tudi sv. p. Pij je govoril, da napravimo toliko molitev, kolikor izrazimo namenov (če npr. izrazimo
100 namenov, pa zmolimo le en rožni venec, je tako, kot da bi jih zmolili 100). Ko pa je nekoč imel videnje nekih duhovnikov, ki so površno darovali sveto mašo, je vzkliknil, da so mesarji. P. Serafino Tognetti, ki je doma iz Bologne, je v mladosti delal v klavnici. Tam so zaposleni sicer delali z mesom, a so to počeli avtomatsko, medtem pa so med sabo na veliko kvantali, torej niso bili pri stvari. Po njegovem mnenju, je lahko to eden od pomenov, ki jih je imel v mislih sv. p. Pij. Ko p. Tognetti govori o molitvi, pravi, da nam Gospod Jezus nikdar ni dejal, da bi morali malo moliti, temveč, da moramo dobro moliti. Če bi pa radi dobro molili, je potrebno veliko trenirati. Iz tokratnega odlomka o vztrajni vdovi in krivičnem sodniku bi lahko sklepali tudi prav nasprotno tisti prvi za lase privlečeni trditvi mnogih, saj lahko brez težav razberemo, da je potrebno veliko moliti, če naj bi to postalo sčasoma naš način življenja.
 
Že res, da ni smisel molitve v njeni dolžini, kakor nam lepo pravi sv. Avguštin, kolikor bolj v naši vztrajnosti v molitvi. Sveta Cerkev nam je zato vedno dajala tudi izredno kratke molitve, pravzaprav vzklike, ki jim je dodala še odpustke. Še vedno lahko tako pogosto molimo s pomočjo teh zelo kratkih vzklikov, ki jih res imamo veliko. Konec koncev vzhodni kristjani svoj »rožni venec«, ki mu pravijo »brojanica«, molijo prav na ta način – ponavljajo znani vzklik: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnega!« 
 
Katoliška vera vendarle ne izhaja, kakor je lepo nekoč pri postnem misijonu dejal p. Rupnik, iz nekakšnega sledenja navodilom iz knjige receptom, ki bi naj nekega dne padla z neba, temveč gre za odnos. Cerkev nam pravi, da je molitev pobožni pogovor z Bogom in njegovimi svetniki, kjer so seveda mišljeni zraven tudi sveti angeli. Slednje, kakor nam pravi ameriški duhovnik in eksorcist Ripperger, bolj malo vključujemo v svoje duhovno življenje, se bolj malo obračamo nanje, da bi nam res pomagali na naši poti. Skratka, če želimo dobro živeti, potrebujemo molitev. Kakor nas namreč uči sveta Cerkev, nas seldnja: »Krepi v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« V svetu, polnem šibkih in labilnih ter nestanovitnih ali mlahavih ljudi, se zdijo te kvalitete pravzaprav nujne. Moliti pa je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”
 
Objavljeno v tedniku Novi glas