ponedeljek, 23. maj 2016

T kot TELO 3

Cerkveni in družbeni antislovar (21c)

Prvič posvečamo kar tri zapise eni temi, a je tematika telesa zares zanimivo bogata v sodobnem času. Kot smo dejali zadnjič, telo ni več neki nebodigatreba in ovira, temveč največji izraz posameznikove osebnosti. S telesom smo zadnjič povezali tudi človeško verovanje ali religioznost. Čeprav se tako danes zdi, da je z vero konec, pa je ameriški psihoanalitik Norman O. Brown mnenja, da je prišlo do »metamorfoze svetega«. Božanske kreposti niso le verska zadeva, temveč ima tudi telo svoje – lepoto, mladost, spolnost oz. seks…

Zdi se, in pravzaprav tudi precej drži, da je lepota izpodrinila inteligentnost. Danes je bolj važno, da je nekdo lep in glamurozen, ne pa, da ima druge vrste kvalitet. Mladost ni obdobje, od katerega se beži, temveč obdobje, h kateremu vsi težimo in izraža pravzaprav lepoto in vitalnost telesa. Kot smo že imeli priložnost pisati v preteklosti, je mladost obdobje, ki je relativno mlado, saj je prej človek moral karseda hitro postati odrasel, sedaj pa imamo obdobje, ki traja od 19. leta do 30. ali celo 35. leta kot posebno dobo, sedanji odrasli pa so na mlade ljubosumni, zlasti na njihovo vitalnost, energijo in seveda na telesno lepoto, hkrati pa se mladih tudi bojijo, da jih bomo izrinili. Svoje »stolčke« zato držijo trdno v rokah, izgovarjajoč se na vse mogoče nesposobnosti in neustreznosti mladih. »Gerontokracija« tako ni le nevarnost, temveč marsikdaj žalostna resničnost. Nekoč so se ljudje učili staranja, danes pa se učijo tega, kako ostati mladi.

Seks je sinonim za tehnologijo telesnega zdravja, spolnost pa se je iz sredstva spremenila v cilj. Gre za igro, ki se je končno osvobodila sužnosti rodnosti, ki konec koncev spolnosti celo škodi. Vse točke telesa so že postale erogene – se že najde način, da jih je mogoče stimulirati -, zastarelo razlikovanje med spoloma in starostjo pa so končno presežene. Še bolj kot čustva, so pomembne seksualne sposobnosti, seks pa je predmet potrošnje in sprostitve ter okrepitve. Homoseksualnost, lezbijštvo in pedofilija so le različni načini uporabe osvobojenega telesa.

Zdravstvo je bolj usmerjeno k ohranitvi telesnega sijaja in preprečevanju razpadanja telesa, kot pa zdravljenju bolezni. Najbolj se je treba boriti proti celulitu, gubam, sivim lasem, grbavosti… Zdravila prodajajo praktično že na vsakem koraku, tu pa se služijo mastni denarci. Svet medijev je seveda ugotovil, kam pes taco moli, zato je na telesu močan poudarek, posebej na skrbi za telo in kot sredstvo za zapeljevanje, torej posledično za prodajo. V politiki je pogosto za izbiro pomembnejši kriterij zunanjost, ostalo pride kasneje na vrsto, če pride. Kot je bilo dokazano od Mircea Eliadeja naprej, je tudi nudizem liturgično proslavljanje osvoboditve telesa. V majhni meri je to higienska zadeva, drugače pa vrnitev k antični mistični orgiji in zavračanje, četudi morda nezavedno, »iznajdbi« greha, po katerem sta se Adama in Eva zavedla svoje nagote in jo skrila. Nudisti razkazujejo nedolžnost telesa in pač ne potrebujejo, da bi ga skrivali in zakrivali. 
 
Seveda nihče ne trdi, da ni prišlo tudi do določenih pozitivnih vidikov v tem novem gledanju na telo, vendar pa je seveda prišlo tudi do tistega zanimivega procesa, ki se ji reče heterogeneza ciljev (G. Vico), ko so rezultati nasprotje želenega. Osvoboditev telesa je privedla do popolnega izginotja temnih, umazanih in grešnih strani spolnosti, kar jo konec koncev dela za manj privlačno. Tista spolnost, ki je privedla do simbolnih podob in globokih pomenov, je postala le še gimnastično-terapevtska vaja. Če je morda kdaj bil seks zabava, je sedaj postal festival. Še vedno ga ljudje prakticirajo, a tudi z velikimi težavami, kdor pa se zateka k njemu, je vse bolj narcističen, utrujen in naveličan – sebe in sveta ter bivanja. Zanimivo tako zaključuje Morra: »V začetku evropske civilizacije je bila Beseda, torej Bitje, na koncu pa je Telo, torej Nič«. Zanimivo in obilica snovi za razmišljanje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 20. maj 2016

T kot TELO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (21b)

Kot smo dejali zadnjič, v prvem delu našega reazmišljanja, je danes telo postalo najpomembnejši porabniški predmet. Vsaka omejitev je razumljena kot puritanizem, čeprav seveda še zdaleč ni tako, vsak “puritanizem” pa se razume kot nekaj omejevalnega, represivnega, saj je vendarle prišlo do popolne osvoboditve človeka, torej tudi telesa, kar je bil najpomembnejši cilj seksualne revolucije. To seveda vidimo na lastne oči po načinu oblačenja, ki se je drastično spremenil. Vprašanje, če sedanjemu sploh lahko še damo oznako “stil”, a pustimo razglabljanje o oblačilih za kdaj drugič. 

Vsekakor je sedaj moda, čeprav je nadvse svobodna in anarhična, zelo omejevalna in ukazovalna, četudi na drugačen način – potrebno se je je držati, ker si sicer zastarel in anahronističen. Je pa res, da zelo poudarja svobodnost telesa. Ko smo že omenjali seksualno revolucijo, je najbrž bil najpomembnejši tovrstni datum ustanovitev “Dne brez modrca” (ang. No Bra Day), in sicer je to bilo maja 1968, ko je skupina ameriških žensk javno zažgala svoje modrce. Sprožila se je verižna reakcija, ki je privedla do določenih ne prav lepih posledic. Če je šel včasih nekdo na duhovne vaje ali se je drugače trudil predvsem za “dušno zdravje”, imamo sedaj pakete za telesno estetiko, ki jih ponujajo razni wellness centri, ki jih najdemo po mestih, na podeželju, v termah, imamo pa celo t.i. beauty farms. Skrb za dušo je danes mišljena le v vzhodnjaškem smislu, ko se nekdo posvetu v bistvu bolj telesu kot duši, medtem ko prakticira kako vzhodno aerobiko, jogo ali katero od drugih vzhodnjaških razgibavanj. Koliko imajo slednja zveze z izvirno prakso, je drugo vprašanje. 

Kjer ne pomagajo razne kure, pridejo danes na vrsto lepotne operacije, botulin in silikon. Ženska se je končno osvobodila, je lastnica svojega telesa, zato morajo biti oblike prave in pravšnje. Ker so bile ženske toliko časa le izkoriščane s strani moških, ki naj bi jih imeli le za predmet svoje seksualne potešitve, je bilo treba končno osvoboditi ta blaženi seks, s katerim se skuša še vedno identificirati ženske. Paradoks je velik, a očitno še vedno ni pomemben, potem pa naj razume, kdor more. Danes se zdi, tudi če odpremo TV, najpomembnejše za človeka, da je “v formi” – treba je biti suh, poskočen in seksi. Zlasti je tu težava srednje generacije, ki joče po obdobju mladosti, še vedno pa hoče biti mlada, lepa in fit – forever fit, strong, sexy, young… Če smo prej govorili o anahronizmih, ali ni ravno to največji anahronizem, ko vidimo ljudi, ki bi naj bili odrasli, ki so oblečeni kot najstniki? Pa če bi šlo le za ljudi moje generacije in malo starejše, bi še razumel, so pa to tudi šestdeset ali sedemdeset let stari osebki. 

Vsekakor se je askeza pomaknila na telesno raven, saj je potrebno veliko podvigov in odpovedovanja ter žrtev, da je telo takšno kot mora biti, zlasti takrat, ko pride “preizkus kopalk”, da je torej človek na plaži takšen, kot mora biti. K temu seveda pripomorejo razne diete in specializirane restavracije, kamor mnogi ne hodijo več jest, temveč vzdrževat linijo po nekem izključevalnem ključu. Prišlo je do poduhovljenosti hrane. Nekateri, ki se držijo določene zadeve, da so recimo vegetarijanci ali vegani, utegnejo biti celo zelo nasilni in nesramni do drugih, ki jim do tega pač ni. Manekenke so tako suhe, da se njihovo telo kar izgubi. V nekaterih kulturah še vedno velja, da je lepo nekoliko mastno telo. Pri nas je telo že postalo platonistična ideja – lahko ga gledamo, a se ga ne smemo dotikati. Oddaljena ideja, torej. V naši civilizaciji se je telo osvobodilo do takšne mere, da se je raztelesilo. V bistvu ni več pomembno, kaj z njim počnemo, kar pričajo tudi piercing in številne tetovaže. Odrešenje tako ne pride več prek dušnih reposti, temveč prek telesnih. Telo ni več nekaj otežujočega ali sramotnega, temveč je najvišji izraz posameznikove osebnosti, čeprav v resnici vsi delajo enako, če ne celo eno in isto s svojimi telesi. S telesom v sodobnem času bomo morali nadaljevati še enkrat.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 15. maj 2016

Ob Mariji, pričakujoč darove Duha

Praznujemo dan prihoda Svetega Duha na Cerkev. Petdeset dni po Veliki noči se je izpolnila Jezusova obljuba: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj« (Jn 14,16). Binkošti so tako od tistega dne neprestani in nedokončani dogodek – Gospod Jezus pošilja Svetega Duha neprestano, da prejmemo obljubljene duhovne darove, po istem Svetem Duhu pa je tudi Jezus sam vedno navzoč med nami, prav kakor je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20).

Binkošti so pravzaprav dan, ko je bila dokončno ustanovljena Cerkev in bilo bi veliko manj nesporazumov glede te ustanove, če bi več premišljevali zanimivi dejstvi, ko je se je Bog utelesil prav po Devici Mariji. Dvakrat se je zgodilo tako. V Nazaretu se je Sveti Duh spustil nad Marijo Devico, da se je izoblikovalo Kristusovo človeško telo: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Na Binkošti se je po Mariji Sveti Duh spustil na učence, zbrane ob njej v molitvi, da bi se izoblikovalo Kristusovo skrivnostno oz. mistično Telo, ki je Cerkev. Pred tem so bili apostoli plašni in polni dvomov, niso si upali oznanjati ljudem veselega oznanila, potem so bili pripravljeni pričevati tudi za ceno lastnega življenja – v resnici so skoraj vsi pretrpeli mučeniško smrt.

Za nas je to sporočilo tega, kako je vera, če je prava, stvarna in konkretna, saj je v evangeliju Jezus tudi dejal: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi«, kar je večkrat tako in drugače ponovljeno. Vera tako niso samo lepe besede, misli in čustva, temveč je trud kristjanov, da zadeve udejanjimo, saj je Beseda postala meso. Zapovedi so zaobjete v trudu za ljubezen do Boga in do bližnjega. Seveda to ni nekaj enostavnega, temveč je to vsakodnevno in življenjsko delo. Pomembno je soglasje na načelni ravni, da torej te besede za nas držijo, da smo jih vzeli za svoje. Dober nauk je temelj za dobro delovanje, sicer postane kaj lahko napačno delovanje tisti nauk, ki se ga držimo. Božja beseda, torej Sveto pismo in Izročilo, je tisti nauk, ki ga sprejemamo in si ga postavljamo za temelj svojega življenja, sicer postanemo, kot je lepo rekel tudi papež kristjani »a la carte«, da torej po svoje izbiramo, kaj drži, kaj pa ne.

Druga zadeva je pa izreden pomen skupnosti in občestva. V zadnjih desetletij je to pojmovanje precej zmedeno, pa ne le v slovenščini, saj navadno kot občestvo mislimo le na tiste ljudi, ki se zberejo skupaj, pa naj bo to bogoslužje, molitev ali kaj drugega, le da je to v Kristusovem imenu. Zanimivo, da je v omenjenih desetletij postalo občestev celo več… V veroizpovedi pravimo, da verujemo le v eno občestvo, to pa je »občestvo svetih«. Vse drugo so lahko, ali pa, kot imamo dandanes pogosto izkušnjo, niso, skupnosti, za katere pa ni nujno, da se odpirajo v to veliko večjo stvarnost, ki je »občestvo svetih«. Kaj lahko namreč gre za vase zaprte skupine oseb, ali pa za skupine, ki jim je mar le za horizontalno ali zemeljsko razsežnost, prav nič pa jim ni mar presežna, nadnaravna, mistična, duhovna razsežnost. Potem pa se pri maši le zberemo skupaj in se »mamo fajn«, drugače pa smo družbeno ali socialno aktivni v razno-raznih iniciativah takšne in drugače barve (tudi večbarvnih iniciativah…) in nevladnih organizacijah, ki nimajo nobene zveze s krščansko duhovnostjo in naukom.

Zelo pomembna je zato za nas kristjane pa resničnost skrivnostnega oz. mističnega Kristusovega telesa, ko smo del stvarnosti, ki je duhovne narave, »hiše, ki ni narejena z rokami«, kjer se družita zemeljsko in nebeško. Ta stvarnost in povezava je posebej živa pri svetih dejanjih, še zlasti zakramentih, najbolj pri sveti evharistiji oz. sveti maši. Takrat smo zbrani pred Bogom in ob Mariji vsi, tako člani zmagoslavne Cerkve v nebesih, kot tudi člani očiščujoče se Cerkve, torej duše v vicah, kakor tudi člani vojskujoče se Cerkve, to je tisti, ki smo bili s krstom pridruženi v Kristusovo skrivnostno Telo, pa živimo tu na zemlji, pa smo se odzvali povabilu na Jagnjetovo skrivnostno gostijo, kjer je »zaklano naše velikonočno jagnje, Kristus«.

To namreč še kako potrebujemo, saj se zaradi svoje grešnosti ne moremo v polnosti držati Gospodovih besed, vendar pa vseeno prejemamo darove Svetega Duha zaradi svetosti Cerkve same. Tu je možno, torej zlasti pri sveti evharistiji, redno prejemati duhovne darove, ki jih potrebujemo v življenju, čeprav bi kot posamezniki tega ne mogli. Prejmemo veliko več darov, kot bi jih dobili sicer, če bi ostali lepo doma. Udeleževati se svete maše, zlasti nedeljske, je izjemnega pomena, ker se ob morebitni neudeležbi odpovemo izrednim duhovnim darovom in koristim. Če morda ne moremo prejeti svete odveze ali pristopiti k svetemu obhajilu, to še ne pomeni, da pa potem ne bi vseeno šli k sveti maši. Potrudimo se in se čim bolj odprimo v ponižnosti in poslušnosti Gospodu. Videli bomo, kako se bo začelo spreminjati naše življenje. Kar pa ne pomeni, da Bog vseeno ne bi dajal svojih milostnih darov, saj vendar: »Duh veje, kjer hoče«. Prav zato je sv. Tomaž dejal, da je vse resnično, dobro in lepo, kar kdorkoli na svetu misli, reče ali naredi, od Svetega Duha.

sobota, 14. maj 2016

T kot TELO 1

Cerkveni in družbeni antislovar (21a)

Prejšnji teden so naši birmanci razmišljali prav o tej temi, ki je postala precej aktualna zlasti pod vplivom svetega papeža Janeza Pavla II. O tej temi piše zanmivo tudi Gianfranco Morra. Seveda ga ne bom le povzemal, temveč bom dodajal še kaj, kar mislim, da manjka pri tem našem sociologu, pri katerem sem si izbral naslov rubrike. 

Dejstvo je, da je v razvoj evropske civilizacije zaznamovalo tudi zaničevanje telesa. Za pripadnike
orfičnega kulta in za Platona je bilo telo zapor duše (znana je besedna igra soma-sema, kar pomeni »Telo je grob.«). Za zadnjega velikega grškega filozofa Plotina piše njegov učenec Porfirij, da se je sramoval imeti telo. Krščanstvo je zagotovo ovrednotilo telo, saj je govorilo ne več o »nesmrtnosti duše«, kolikor bolj o »vstajenju mesa«. Zato tudi takšna pozornost do mrtvega telesa oz. trupla, kar je samo eden od razlogov proti zažiganju teles, značilnem za pogane, ki se ponovno uveljavlja. Vendar pa je tudi veljalo, da do tega prečiščenega telesa človek pride šele po smrti, medtem ko mora vse življenje brzdati svoje meso, ga podjarmiti in ga kaznovati z raznimi asketskimi vajami in pokorami, ki so bile marsikdaj tudi zelo boleče. 

Težava je nastala takrat, ko so te zadeve vzeli preveč dobesedno, zlasti lahko rečemo, da takrat, ko je prišlo do oddaljevanja od monastičnega oz. meniškega vzorca, ki v resnici ni zanemarjal telesa, kljub temu, da je seveda zagovarjal asketično življenje. Še večja težava v tej smeri pa je nastala v novodobnem pojmovanju telesa. Za Descartesa je denimo telo stroj brez vesti, saj je samo duša tista, ki čuti in misli. Velika težava pa je bil tudi puritanizem anglosaksonskih dežel, ki so ga v veliki meri izvozili v ZDA. Ta je prepovedoval razkazovanje telesa. 

Seveda pa so praktično istočasno zadeve že šle tudi v drugo smer, pod vplivom razsvetljenstva, tako so začeli drugače ceniti telo, ker pa ekstremi nidar niso dobri, tudi tu zadeve niso šle v pravo smer. Tako imamo denimo spise novega epikurejca in gastronoma Jeana Brillat-Savarina (tistega, ki je pravil: »Povej mi, kaj ješ in povem ti, kdo si.«) v Fiziologiji okusa, zlasti pa so zadeve zacvetele v poznem 19. stoletju, potem pa seveda v 20. stoletju. Znan je recimo italijanski nevrolog, fiziolog in antropolog Paolo Mantegazza, ki je napisal Fiziologijo ljubezni. Del je seveda še veliko, gre pa za poudarjanje tega, kako bolje izkoristiti telesne užitke. Moderna doba je seveda prinesla tudi večjo skrb za telesno higieno in skrb za svoje telo, tako da so najbolj bogata stanovanja že poznala kopalnice, o tem pa je tudi recimo pisal omenjeni Mantegazza, ki seveda ni bil edini. 

Pridemo tako do tega, da bogastvo in udobje pripeljeta tudi do tega, da se za telesno skrb nameni kar dobršen del zaslužka. Razširitev športa (1896 so ponovno vpeljali olimpijske igre, o katerih smo tudi že enkrat tu pisali...) pa vsem predlaga nove asketske vaje, ki seveda niso več namenjene duhovnemu in verskemu napredovanju, temveč k izboljšanju telesa, kar pa je seveda tudi del kulta človeškega telesa in njegove moči, ki je še prej posledica človeškega razuma in njegove moči. Danes je telo postalo najpomembnejši porabniški predmet – da, prav ste prebrali, predmet. Iz močnega simbola subjekta, da torej telo nekdo je, ker nosi v sebi celotno človeško osebo v vsej kompleksnosti, je postalo objekt, predmet. O tem bomo podrobneje razmišljali prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 08. maj 2016

Gospod je tu

Na to nedeljo po Gospodovem Vnebohodu poslušamo Jezusovo molitev pri zadnji večerji, ki nam jo ponuja apostol Janez. Jezus je edini posrednik svojih učencev, torej vseh nas, nebeškemu Očetu. Tudi, ko posreduje za nas Božja Mati Marija, gredo njene prošnje preko Gospoda Jezusa, čeprav verujemo, da gredo vse naše prošnje Očetu, ki mu jih posreduje Gospod Jezus, najprej prav prek Marije. To ne naredi nič manjših naših prošenj, temveč le še večje, saj noben sin ne more, da ne bi uslišal tistega, kar ga prosi ali celo roti njegova mama, če gre za resničeni odnos ljubezni med njima, kakršen mora biti. Temu pravimo, da je Marija srednica vseh milosti, kar Cerkev vedno veruje, čeprav še ni bilo razglašeno kot verska resnica. V mesecu maju je lepo poudariti to lepo in odlično Marijino vlogo. 

Še pomembneje od tega pa je resnica, da je naš Bog popolnoma enotna skupnost, kjer sta Oče in Sin eno, Sveti Duh pa je vez ljubezni med njima. Jezus je sicer šel v nebesa, vendar pa je potem poslal svoji Cerkvi, torej svojim vernim Svetega Duha, s tem pa potrdil tisto posebno vez med nebesi in zemljo, prav takšno vez ljubezni, kakršna je med Očetom in Sinom, ki jo je vzpostavil s svojo daritvijo na križu. Gospod dobro ve, za kaj prosi, saj prosi za tisto, kar se bo kmalu izvršilo in uresničilo, hkrati pa že gleda tudi naprej, na to, da bo sam šel k Očetu v nebesa, potem pa bo navzoč med nami na drugačen način. 

Učenci smo po Gospodovem vnebohodu veliko bolj na udaru razdiralnih sil - tistih naših človeških, kakor tudi tistih naravnih in nadnaravnih. Vse te sile, ki so sile zla, pa želijo vselej napraviti med nami razdor, na pa vzdrževati edinosti. Te sile, ki vnašajo razdor med nas, je mogoče premagati samo v trudu za edinost in povezanost, vendar pa to še zdaleč ne sme biti samo človeški napor, temveč je to duhovna dobrina, kakršna sta recimo tudi ljubezen in mir. Ljudje si tega ne moremo zagotoviti sami, ker nismo sposobni sami od sebe premagati že tistega zla, ki zaznamuje vsakega od nas posebej, kaj šele naravno in nadnaravno zlo. Še zlasti seveda to velja, ko hoče nekdo tu zmagati sam, brez pomoči nikogar. Zapiranje vase je pogubna zadeva že na človeški in zemeljski ravni, kaj šele na duhovni ravni. Sam lahko človek stori bore malo, zato se je treba med seboj povezovati in preraščati razdore. To je vsakdanji napor in delo, ki ga je vsak človek do neke mere sposoben, težava je le v tem, da ima to prizadevanje tudi svoje omejtive, ki pa se jih ne dovolj zavedamo. Potrebujemo še nebeške pomoči, za katero pa se moramo tudi odločiti in se ji odpreti, to pa današnji človek zelo težko naredi. 

Radi danes govorimo o odnosih, a premalo povemo in se zavedamo tega, da je predpogoj vsakega odnosa navzočnost. Nekdo mora zame najprej biti in obstajati, da imam lahko z njim odnos. Če nekoga dni, ne morem z njim govoriti, imeti z njim komunikacije, še škodovati mu ne morem. Tako je ena od največjih težav današnjega časa prav to, da najprej za nas ne obstaja naš bližnji. Ni torej že te osnovne, zemeljske navzočnosti, ki se z buljenjem v razne elektronske naprave le še bolj izkazuje, kaj šele, da bi obstajala še kaka drugačna navzočnost. Seveda za nas potem Božje navzočnosti ni, kakor tudi ni navzočnosti Marije, angelov in svetnikov, vseh, ki so že v nebesih, kakor tudi ne tistih, ki se za tja še očiščujejo, a so tja namenjeni (duše v vicah). To sicer kristjani ob nedeljah in velikih praznikih izpovedujemo, da verujemo v Božjo navzočnost in občestvo svetih, a je v resnici s to vero velika težava. Da imamo takšno težavo s sveto mašo, zakramenti, molitvijo in duhovnim življenjem nasploh, zato ni nič čudnega. Kristusove skrivnosti so najprej njegova navzočnost, zato takšna jalovost vere. Je namreč tako kot z nami - nekdo je najprej navzoč, potem pa deluje. Če se torej ne najprej veruje v navzočnost, kako naj se veruje v delovanje? Zato bo treba najprej narediti veliko, da se vrne v Cerkev vera v Kristusovo resnično navzočnost, da bi bila potem naša vera tudi zares rodovitna. Kot pa pravi prerok Ezekiel, je treba začeti pri Božjem svetišču in pri starešinah, torej pri nas duhovnikih. Tako se bo vrnil v svet občutek za sveto, ki je najprej vera v Božjo navzočnost.