torek, 17. januar 2017

E kot EVOLUCIONIZEM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (31a)

Tokratna tema sicer ni bila prva izbira pod črko E, vendar se je preveč časa valjala po moji glavi, da je ne bi zdaj obravnaval v rubriki. Zlasti je pomembno, da o evolucionizmu svobodno diskutiramo in se lahko tudi ne strinjamo, kot naj bi veljalo za marsikatero temo v naši družbi. Kakor pravi angleški konservativni filozof Roger Scruton, namreč ni zdrave demokratične družbe, če v njej ni glasu disidentov, torej tistih, ki se ne strinjajo oz. govorijo tudi drugače od večine, so kritični do določenih zadev in smeri ter izbir. 

S terminom “evolucionizem” mislimo na hipotezo, ki razlaga pojavitev živih bitij na zemlji v različnih
Angleški filozof Roger Scruton
časih. To pojavitev kažejo fosili, znanstveno razlago teh dejstev pa ponujajo teorija britanskega naturalista in geologa Charlesa Darwina (1809-1882) in njene kasnejše različice oz. tudi modifikacije. 

Zagovorniki ponujajo naslednje ugovore, ki se bodo zdeli morda tudi potencirani, a prav takšne slišimo, ker je treba biti v tej polemiki do nasprotnikov tudi žaljiv in posmehljiv:
  • teorija, ki jo je podal Darwin, je znanstveno dokazana, tako da nestrinjanje z njo pomeni zavračati znanost; 
  • edine kritike, ki jih lahko podamo, so religioznega tipa, zlasti prihajajo iz dobesedne interpretacije Prve Mojzesove knjige, Geneze; 
  • kdor ne verjame v Darwinovo teorijo, zavrača celo obstoj dinozavrov; 
  • Darwinova teorija dokazuje, kako je med človekom in drugimi primati (opicami) le razvojno-stopenjska in ne bistvena razlika; 
  • globoka podobnost med človekom in opico je dokazana z dejstvom, da je razlika med obema DNK zapisom le 1 odstotek; 
  • Darwinova teorija je v nasprotju z obstojem Stvarnika … 
Kot vidimo, je to samo nekaj ugovorov, nekateri med njimi so le tisti, ki so najbolj splošno razširjeni. Odgovore, ki jih bomo podali, je strnil biolog in farmacevt Enzo Pennetta, docent naravnih znanosti. Prav je, da vsaj razmišljamo in ne vzamemo vsega, kar nam je ponujeno, kot suho zlato, ker se velikokrat izkaže, da ni ravno tako. 

Najprej imamo precejšnjo zmedo glede izrazov, saj se neprestano meša izraza “evolucija” in “darvinistična teorija”, zaradi tega se velikokrat ne razume, o kateri temi se pravzaprav govori, to pa tudi gre v smeri tega, da se ne bi odprlo resne razprave glede težav, vezanih na “evolucijsko teorijo”. Kot “evolucijo” je namreč razumeti dejstvo, ki ga potrjujeo fosili, da so se v zgodovini zemlje zvrstile različne vrste živih bitij. Kot “darvinistično teorijo” pa je treba razumeti poskus, ki ga je napravil Darwin leta 1859, ko je objavil svoje delo “Izvor vrst”, da bi tisto dejstvo razložil. Ta poskus pa se je, ker se ni poslužil znanstvenega preverjanja po pravilih znanstvene metode, ohranil le na ravni hipoteze in nikdar ni napredoval do ravni jasne teorije. Na isto raven spadajo tudi vse teorije, ki so se iz te prve razvile in jih poznamo pod splošnim imenom “neodarvinizem”. 

Naj povemo, da prva pomembna teorija o mehanizmih evolucije pripada Francozu Jeanu Baptisteu Lamarcku (1744-1829), ki je že leta 1809 našel v prirojeni nagnjenosti k razvoju in prenašanju doseženih lastnosti tisto silo, ki lahko spremeni živeče vrste živih bitij. Zelo znan je primer žiraf, ki naj bi se s svojim trudom po dosegi hrane in iztezanjem vratu prišle do svoje oblike, ki naj bi se potem prenašala naprej na potomce, da so na svet že prihajali z dolgim vratom. Darwinova hipoteza temelji raje na naravni selekciji, ki deluje podobno kot recimo rejci delajo nove pasme pri domačih živalih in spreminja lastnosti neke živalske vrste. Zakaj smo navedli Lamarcka v zvezi z Darwinom in še mnoge druge reči pa bomo izvedeli naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 08. januar 2017

Postopnost

Za nedeljo Jezusovega krsta sem za dekanijske duhovnike Šempetrske dekanije pripravil naslednji prispevek, ki obravnava "zakon postopnosti", o katerem je v "Familiaris consortio" govoril že sv. Janez Pavel II., v apostolsko spodbudo "Amoris Laetitia" pa jo je vključil tudi papež Frančišek. 

V apostolski spodbudi Radost ljubezni (Amoris Laetitia) beremo o »postopnosti v pastorali«, ko govorimo o zakramentu svetega zakona. Živimo namreč v času, ko so dejstva pač takšna, da se je število cerkvenih porok zmanjšalo, precej – mladih, a tudi manj mladih – pa bodisi le živi skupaj v partnerski zvezi bodisi so samo civilno poročeni. Vprašanje, na katerega se v tem položaju želi odgovoriti, pa je, kako oznaniti celotno krščansko sporočilo ljudem današnjega časa, ki je čas »tekoče družbe« in temu ustrezajočih odnosov, kakor je to lepo opredelil sociolog Zygmunt Bauman.

Če je nekako treba tem ljudem današnjega časa, ki ne znajo, kot prvo, niti odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni poročiti se, kaj šele, kaj pomeni krščanska poroka, predstaviti celoten krščanski paket, torej tudi določene moralne zahteve, pa imamo lahko v praksi več načinov, kako to počnemo. Tako imamo po eni strani pastoralno prakso, ki se omeji le na to, da samo ponavlja moralne norme in zahteve znova in znova, in sicer to počne nekako z vrha, ne naredi pa pravzaprav tistega, k čemur nas sveti oče vabi v apostolski spodbudi, da bi namreč najprej »vstopili v domove naših ljudi«. To bi bil »zakon postopnosti«, ko se najde določena vstopna mesta, da se lahko predstavi krščanski nauk in zahteve takšne, kakršne so, le na pravi način. Če namreč gremo samo z neke oddaljenosti, potem se tudi nam zgodi podobno, kot se je apostolu Pavlu v Atenah, ko se mu eni posmehovali in se norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17,32). Prijatelj mi je enkrat jasno povedal, kako že nekaj let, ko pride k nedeljski maši, praktično »zapre ušesa«, ko »začne gospod pridigat«.

Imamo pa tudi drugi tip pastoralnega pristopa, ki je sam po sebi tudi zgrešen, gre pa za pristop, kjer se znižuje zahteve in moralne norme, pa se pride celo do tega, da se skuša opravičevati in normalizirati tiste vrste vedenja in skupnega življenja, ki jih pač nekdo živi. Temu bi po drugi strani lahko rekli »postopnost zakona«. Zato je povsem na mestu tisto, kar pravi vatikanist Aldo Maria Valli, prijatelj pokojnega milanskega kardinala Martinija, da je treba paziti, da ne zamešamo »zakona postopnosti« s »postopnostjo zakona«. Zakon se ne spreminja in se tudi ne more, ker je večen tisti, ki ga je postavil, lahko pa je drugačen pristop in pot, ki privede do tega, da vstopimo v skrivnost.

Če postavimo primer. Mi želimo po soški progi z vlakom priti do Mosta na Soči. Po prvem pristopu bi samo govorili, kako je treba na postaji v Novi Gorici na vlak, ki potem pelje ob določeni uri... Po drugi praksi pa bi dejansko želeli nekomu vlak praktično pripeljati pred hišna vrata. Če bi se pozanimali in vstopili v položaj, bi morda ugotovili, da nekdo še nikdar z vlakom ni šel, da morda ne ve, kako in kje se kupi karto, če sploh ve, da jo je treba kupiti... Vsekakor nekdo na vlak mora priti, potem pa vse bolj stopa proti cilju. Tako je tudi nekako z vstopanjem v skrivnost. Ni pa možno prodirati v skrivnost, v tem primeru priti do omenjene postaje, če bi vlak iztirili.

Zato prvi pristop v pastorali ni dober, saj samo z obsojanjem in zgražanjem le dodajamo frustracijo na frustracijo, večamo razočaranje, občutke krivde... Prav tako pa je neustrezen drugi pristop, ki ponuja lahke izgovore in opravičevanje, saj opravičevanje neustreznega vedenja pomeni preprečevanje napredovanja ter prekinitev rast v veri in morali. Tu imamo recimo zgled Janeza Krstnika, ki je očitno našel za Heroda Antipa pravi način, da mu je podal resnico, pa čeprav slednje ni olepševal ali sprejemal kraljevega obnašanja. Vemo namreč, da je kralj vseeno rad poslušal zadnjega starozaveznega preroka, pa čeprav je v njem zbujal določeno nelagodje.

Potrebna je torej takšna pastorala, ki oznanja krščanski nauk in posledično tudi moralne zahteve takšne, kakršne so, vendar s pozornostjo oz. poslušnostjo do osebe, ki »spoznava, ljubi in dela moralno dobro po postopoma naraščajočih korakih« (prim. Familiaris consortio 34). Gre torej za pastoralni pristop, ki upošteva zakon postopnosti, oz. zakon poslušanja, kot bi mu lahko bolje rekli, saj je glavna stvar pastirjev in drugih kristjanov, ki želijo tem ljudem pomagati in jim stati ob strani v tem, da jih poslušajo. Gre torej za pristop, ki se ne odpoveduje cilju evangeljskega ideala, ki je darovanjska ljubezen, kakršno ima Jezus Kristus do svoje neveste Cerkve, a je tudi pozoren do romarjev, ki so na poti do skupnega cilja, a ne hodijo vsi z istim korakom, zgrešijo pravo pot, so se ustavili ali šli celo nazaj. Cerkev kot krščanska skupnost sprejema vse takšne, kakršni so, da bi jim pomagala postati takšni, kakršni še niso, saj smo, po navodilih 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, vsi poklicani na pot svetosti, a kot skupnost.

Papež Frančišek zato neumorno ponuja tisti pristop, ki je vselej krasil cerkveno vzgojo: »Ne da bi zmanjševali evangeljski ideal, je treba z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne korake napredovanja ljudi, ki jih je treba graditi dan za dnem.« Na obzorju je torej popolni cilj, ki je pravzaprav Gospod sam, ki pa kliče pastoralo, da bi znala ovrednotiti in ceniti tisto dobro, ki ga je nekdo pač zmožen in sposoben (prim. Veselje evangelija 44-45).

Za razliko od kantovske morale, ki spominja samo na dolžnosti, ki jih je treba izpolniti, pa je krščanska morala po sledeh evangelija takšna, da odpira cilje, kaže smeri in možnosti, postavlja temelje za izpolnitev obljub. Krščanska morala je in mora biti morala upanja. Kjer se zdi, da se ne da nič več narediti, zna reči: »Vstani in hodi!« Kjer nekdo ne vidi nič drugega kot le temo in slabo, pomaga, da odkrije, izhajajoč iz konkretnega položaja človeka, nove in nepredvidljive možnosti ter milosti. Zato sem recimo tistemu prijatelju dejal, da je najprej dobro to, da ob nedeljah hodi k sveti maši, kjer naj se potrudi, da čim bolje prisluhne berilom, evangeliju in drugim mašnim besedilom, pa bo morda nekega dne prisluhnil tudi besedam pridigarja.

četrtek, 29. december 2016

Kristus ali kdo drug? Eno in isto.

Današnja družba in božično praznovanje

Ob letošnji pripravi na Božič še posebej opazujem družbo, v kateri živimo. Zagotovo je ob teh adventih, ki so se raje spremenili v “veseli december”, pravih žurkah ob priložnosti prižiganja prazničnih lučk in podobnih neumnostih, neko spoznanje zelo jasno – naša družba ni več ista, kot je bila prej. Ko o tem govorimo, ne mislimo na tisto pred sto leti, temveč je dovolj, če gremo nazaj morda samo za kako desetletje. Spomnim se, kako se nam je zdelo vsem, ki smo vendarle prihajali s “province” v glavno mesto, Ljubljano, nekaj močno čudnega, ko so tam praznovali “veseli december”, zdaj je zadeva že vsesplošna. 

Ob iskanju materiala, ki bi mi služil za podlago pri pisanju, sem našel reklamni plakat, ki je lani visel
v Vidmu, mestu torej, ki nam je precej blizu, tako da se kdaj pa kdaj tja tudi odpravimo. Na plakatu torej najdemo postavljeno na praktično isto raven praznovanje dveh rojstev, eno je Mohamedovo, drugo pa Kristusovo. Snov tega plakata nam tako daje vpogled v družbo, v kateri živimo. Nekoč, v bistvu še ne pred dolgo leti, pa četudi smo v političnem smislu živeli v komunističnem sistemu, je vseeno veljala neka tako kulturna kot tudi verska enoznačnost, v smislu pač, da smo bili precej enotni kot Slovenci in katoliki, podobno pa bi veljalo reči za drugo stran meje, pa če govorimo o Italijanih ali Furlanih, lahko pa tudi o Avstrijcih, če komu bolj ustreza. Vsekakor je zdaj že nekaj let tako, tudi v Sloveniji, da je ta “uniformnost” izginila, namesto nje pa je prišel neki pluralizem, ki je vse bolj pisan, pa človek ne ve več, ali samo iz leta v leto bolj, ali pa celo vsak dan bolj. 

Odzivi so lahko različni, vsekakor pa bi napačno bilo tisto, da bi se skušali “vrniti nazaj”, kot pravimo. V trenutnem položaju to ni mogoče, ker je vseeno treba “iti naprej”, vendar je pri tem treba imeti določena načela in kriterije, ne pa samo z improvizacijo, ki je seveda več kot očitna in vse večja pri politikih, a kaj, ko podobno gibanje najdemo tudi drugod, lahko rečemo, da v celotni družbi, zato pa tudi v Cerkvi. Imeti bi torej vseeno morali določene kriterije, vsi, sicer plujemo brez smeri, brez kompasa. 

Eden prvih kriterijev bi tako moral biti tisti, po katerem bi razlikovali zlasti dva vidika – čisto človeški vidik in verski vidik. S čisto človeškega vidika ima vsak človek pravico, da ima spoštovanje in da je zadoščeno njegovim potrebam v tisti meri, v kakršni je neka družba to sposobna. Tu mora vladati načelo skupnega dobrega, ki mora vselej biti dobro vseh, ne pa samo dela prebivalstva. Vendar, kam pridemo, če tu ne upoštevamo tudi verskega vidika? Neko ljudstvo ima namreč tudi neko lastno kulturo, ki so jo v veliki meri oblikovale tudi verske okoliščine, zato ni mogoče, da bi gledali na to brezbrižno, celo indiferentistično, sploh pa tega ne smemo delati tisti, ki se prištevamo k nekemu verstvu. 

Tu nimamo prostora, da bi natančneje šli v same zadeve, vsekakor pa smo prišli do tega, da se postavljajo na isto raven vsa verstva, tako da ni nobene težave v tem, da se na isto raven postavlja Kristusovo in Mohamedovo rojstvo. Zanimivo je zlasti to, da so kristjani ob tem danes bodisi brezbrižni bodisi to celo odobravajo. Zanimivo pa, da tako delajo tudi verske oblasti, saj je potem lani generalni vikar videmske nadškofije dejal, da bi oglas “lahko bil dobra stvar”. Če pa je tako zmedena, brezbrižna ali celo odobravajoča cerkvena oblast, kaj bo šele veljalo za vernike? Kako je mogoče, da je danes vse na isti ravni? Ker je v današnjega človeka, tudi kristjana, prišel neki pogled na svet, ki je močno počlovečen, tako da današnji človek nima praktično nobenega notranjega in duhovnega uvida. Res je samo tisto, kar se vidi, sliši in čuti. Tako je danes za mnoge verovati v Boga nič več kot le to, da delamo dobro in se ogibamo slabega, pa seveda, da se imamo radi med seboj. Nič več kot to. 

V takšnem kontekstu je postal Kristus neki družbeni delavec, neka moralna in načelna osnova, neki zgled, pa nič več kot to. Zato pa je na isti ravni z Ghandijem, Martinom Luthrom Kingom in drugimi. Za veliko večino katoliškega sveta Kristus pravzaprav ni več Bog, temveč le še zelo dober človek. Če ga tako postavimo na isto raven s prerokom, ne le Mohamedom, ampak lahko tu govorimo o katerikoli religiji, ni v tem nobene težave, niti za duhovščino, v tem primeru videmsko. Hkrati smo vse bolj priča temu, kako se mnogi, ki so bili krščeni v katoliški Cerkvi, od te oddaljujejo, ker ne najdejo v njej ničesar, kar bi jim lahko koristilo za življenje, kaj šele, da bi jih dvignilo na višjo versko ali duhovno raven. V bistvu sporočajo, da med Kristusom in lučkami, katerih prižiganje se tako slavi, ni nobene razlike. 

Ne vem vam, a meni se zadeva zdi zastrašujoča. Tako ni težko dobiti nekdanjih katolikov, ki so postali muslimani, hinduisti, budisti, protestanti in karkoli že, če niti ne govorimo o vseh tistih, ki so enostavno odšli, pa ne spadajo nikamor. Krščanstvo, ki se odreže od svojih korenin, postane le še neka humanistična filozofija z neko blago religiozno noto. Tako bo tudi letos za veliko večino Božič le še neki “družinski” praznik, v smislu, da se družina pač dobi skupaj. Vprašanje, ali se res dobi skupaj ali pa je to samo nekaj fizičnega, sicer pa je vsakdo oddaljen v svojem virtualnem svetu. Komu tako pomaga Božič, ki je le še neka “lepa misel”, “bleščeče lučke”, “prijetna čustva”. Koliko vse to zares razsvetljuje in greje človeka? In, v primeru, da to velja, koliko časa to traja? Še se spomnim nekdanjih veroučencev na Krasu, ki so dejali, da je v bistvu vse, kar pričakujejo, samo novo leto, da pa so že dan potem le še prazni in razočarani, kot sicer vsak dan. Materiala za razmišljanje je tako dovolj, vendar pa nam to ne bo prav nič koristilo, če ne bomo naredili koraka naprej, če se ne bomo vsaj malo notranje in duhovno poglobili.

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

sobota, 24. december 2016

V noč vdira svetloba

Božično praznovanje začenjamo sredi noči, da tudi mi, skupaj z angeli, zapojemo slavo Gospodu, ki je s svojo Lučjo razsvetlil našo človeško temo. Je tudi naša hvaležnost Njemu, ki je edina prava Luč sveta. Kot je namreč lepo povedal prerok Izaija, je na tiste, ki so prebivali v »deželi smrtne sence«, posvetila luč. 

Osrednji simbol adventa in božičnih praznikov je luč, nasproti njej pa stoji tema. Že v naravi pa vidimo, kako je vse kaj drugega tista naravna luč, ki je sončna svetloba, kaj pa umetna luč, to je tista, ki si jo naredimo ljudje sami. Tudi za Božič imamo tako na eni strani Kristusa, ki predstavlja tisto naravno luč, saj je tudi imenovan »Vzhajajoči« ali »Sonce pravičnosti«, na drugi pa tiste luči in lučke, ki si jih sami postavimo.  Ob tem se postavi kar sama primerjava, koga oz. kaj si izbiramo kot svojo luč, torej kot tisto, kar naj bi nam svetilo na naši poti. 

Dejstvo je, da si vsi želimo neke luči, da po njej hrepenimo. Hrepenimo torej po miru, sreči, ljubezni, veselju... Kot pa si sami postavljamo neke lučke sedaj pred prazniki in okrog njih plešemo, kakor so Izraelci okoli zlatega teleta, tako se tudi sicer zatekamo k razno-raznim umetnim lučem, za katere mislimo, da bodo pa vseeno svetile v našem življenju. Te umetne luči seveda ne zares svetijo in grejejo, zlasti ne svetijo v našo notranjost in ne ogrejejo našega srca. Mi se s tem, vsaj čez leto in v našem vsakdanu, ne kaj preveč ukvarjamo, temveč vztrajamo v absurdnosti tega početja in v teh umetnih lučeh.

Da živimo v temi, potrebujemo žal takšnih dogodkov, ki nas stresejo - ne pravimo jim zastonj, da so »temni« ali »črni«. Zaradi tega, ker pa smo svoje upe polagali na tiste umetne, torej lažne luči, pa v takšnih primerih tudi svoje življenje in bivanje označujemo za »temno« in »črno«. Seveda je resničnost, kot vedno. Predvsem resničnost ni nikdar samo črna ali samo bela, temveč nas uči, da je tako črna kot bela. Pravzaprav nas uči, da je bolj bela kot črna, da je luč vedno tista, ki premaga temo, prav tako, kot sonce vsako jutro vzide, pa če je noč še tako temna. Sonce razsvetli prav vsak dan. Res je, da razsvetli enega bolj, drugega manj, vendarle pa razsvetli prav vsak dan. 

Zato smo veseli in polni upanja na božični praznik, ker se zavedamo, črpajoč iz resničnega življenja, da je luč močnejša od vsake teme. To pomeni, da je tudi življenje vselej močnejše od smrti. Tega si nisem izmislil jaz, temveč je logika narave takšna, če jo želimo videti. Le poglejmo, kako vedno spet vzklije življenje, četudi se zdi, da se je slednje končalo. 

Umetnim lučem se je treba tako vsak dan, vsaj za nekaj časa, prostovoljno odpovedati, da bi lahko v nas posijala tista prava luč, tista, ki ne prihaja le od nas ljudi in se z grobom konča. To je luč, ki prihaja »od zgoraj«. Če se naslonimo le na umetne luči, torej le na materialne dobrine, na telesno hrano, na človeške odnose, na svoje zdravje in lepoto, na naša čustva, ne pa tudi na duhovne dobrine in odnose, bo šla prava luč, z njo pa pravi Božič, torej Bog sam, mimo nas. To nam sporoča evangelij: »In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. Vsak od nas je namreč tisto prenočišče, kjer za Gospoda in njegovo Mater ni prostora, vendar je lahko po drugi strani tudi jasli, kjer pa je prostor, da Sveta Mati položi tja Božjega Sina.

Lahko smo seveda podobni raznim osebnostim tega sveta, ki iščejo blišč na napačnem naslovu, lahko pa se upodobimo po pastirjih, ki s čistim srcem bdijo v noči in pričakujejo Božjo zoro. Takšen je kristjan, ki s pomočjo tišine, premišljevanja, molitve in svetih zakramentov pričakuje Gospoda, ki prihaja. Slava tega sveta mine, tista, ki pa prihaja od zgoraj, ostaja. Pastirje je Gospodova slava odela v luč (Lk 2,9), ker niso imeli nobene svoje lastne slave, na katero bi se sklicevali ali jo morali braniti. Naj bo tako tudi z nami.

Blagoslovljen Božič!

ponedeljek, 19. december 2016

D kot DIRKAČ

Cerkveni in družbeni antislovar (30)

Oseba, o kateri bomo nekaj napisali, je pravzaprav zdaj že nekdanji dirkač, a nič ne de. Govorimo seveda o novem svetovnem prvaku Formule 1, Nicu Rosbergu, ki pa svojega naslova v prihodnji sezoni tega elitnega dirkalnega športa ne bo branil, saj se je takoj po osvojitvi le-tega upokojil kot dirkalni voznik. To je storil pri 31 letih, le dan po osvojitvi prestižnega naziva, o katerem mnogi le sanjajo. Zagotovo se v zgodovino športa ne bo zapisal kot “najtrofejnejši” športnik, kjer še vedno, za zdaj, kraljuje nesrečni Michael Schumacher, brez katerega je ta šport izgubil precej svojega čara, prav tako se ne bo vpisal med legende, kamor spadajo takšni, kot je bil prav tako nesrečni Ayrton Senna in še kdo. Zakaj potem sploh pisati o tem fantu, ki je le dve leti mlajši od tistega, ki piše? Ravno zato, ker ne gre za fanta, temveč resnično gre za moža. Uvrstimo pa ga lahko, če ga nekam že moramo uvrstiti, v kategorijo modrih mož.

Kako neslavno lahko konča kak športnik, je najbrž znano vsem. Videli smo številne vrhunske športnike,
ki so morda bili celo legende svojega športa, kako so tudi kariero samo neslavno končali. Saj vemo, da še kako drži pregovor kdor visoko leta, nizko pade, zlasti pa so lahko takšni padci zelo boleči. Vemo tudi, kako številne športnike, pa ne samo športnike, temveč kar vse, ki jahajo na visokih valovih slave, še kako mika, če ne celo skuša, da bi imeli neskončne kariere, še zlasti pa, da se njihova slava ne bi nikdar končala. Nekateri pa vendarle gredo proti toku in se odločijo, da se umaknejo pravzaprav na vrhuncu kariere.

Lahko bi rekli, da je to modra odločitev, čeprav se zdi močno nerazumljiva, še zlasti, če si imel v žepu pogodbo, vredno 18,3 milijona evrov za prihodnje leto. Kot vladajoči svetovni prvak se je upokojil pred njim le še Alain Prost leta 1993, vendar je takrat osvojil že četrti naslov. Nekdo je dejanje primerjal s svetovnimi boksarskimi prvaki, ki so se umaknili takoj po osvojitvi naslova, tako da jih nihče več ni mogel izzivati za slednjega, kakor da bi pravzaprav iskali tisto slavo, ki je večna. Vendar pa gre najbrž za več kot to, ker je resnica ta, da slava sama po sebi nič ne koristi, če ni nekega večjega in višjega cilja. Kaj pomaga športniku nadaljevati kariero in imeti milijonske pogodbe, če bo pa enkrat vendarle moral reči besedo “konec”? Po tebi bodo drugi nosili tvoje našitke, drugi bodo zmagovali, najbrž bodo tudi podrli tvoje rekorde, pa tudi spomin nate bo postal bled, dokler ne bo popolnoma izginil.

Zato je tako pomembno opozarjati, kako krhko je vse človeško, tudi naš spomin, ki je živ le toliko, kolikor smo živi sami, potem ga ni več. Samo večni spomin, ki pa ni nekaj človeškega, je tisti, ki zares velja, vse drugo izgine, se uniči, če o denarju, slavi, karieri in podobnih rečeh ne rečemo nič. Ko sem že prej omenil Prosta, se ga sam ne spomnim več, ker sem imel takrat še niti ne deset let. Pa čeprav sem “formule”, kot po domače rečemo športu, redno spremljal, skupaj z očetom in starejšim bratom. Kdo se, recimo, spomni slave Sostrata, ki je Ahajcem prinesel zmago na olimpijskih igrah po kar 300 letih? V Olimpiji so mu sicer postavili spomenik, ki pa raztresenim turistom nič ne pove - sploh ne vedo, kdo je tisti možakar. Ravno tako lahko normalno živimo, ne da bi videli igrati Peleja ali Wayna Gretzkega, če omenimo najvišjo raven hokeja. Prav tako se lahko brez težav pogovarjamo še naprej o nogometu, pa čeprav ima človek številne bridke spomine, ko so igralci zaradi poškodb prekinili kariero, nekateri pa so jo, kot, recimo, kapetan takrat svežega slovenskega prvaka Gorice, Blagoje “Rašo” Radovanović, končali hkrati s svojim zemeljskim življenjem.

Kot smo dejali, je namreč lepota slave kratkotrajna in minljiva; z leti izgubi svoj lesk. Tisto, kar je lepo, mora klicati po večji in pravzaprav večni lepoti, sicer nima nikakršnega pomena. Če pa velja tako, potem je lahko vsak bleščeč trenutek predokus tiste slave in lepote, ki se ne bo nikdar končala. Morda je skrivnost za dosego tega prav to, kar je počel Nico Rosberg, da dirkaš in se maksimalno trudiš, da se boriš kot lev zato, da dosežeš le en cilj, ne pa zato, da bi pridobil še več privilegijev, ki jih nekega dne tako ali tako ne bo več, že tako pa jih je dovolj že zato, ker si na takšno raven prišel. Danes smo izgubili tisto sporočilo, ki ga lahko damo otrokom s pomočjo športa, ki pa ni samo v tem, da je pomembno sodelovati. Lahko sodeluješ in sodeluješ, je to tvoj edini cilj v življenju, potem pa pri 40 letih sklepaš brezvezne pogodbe na periferiji. Važno je igrati in sodelovati, a zato, da zmagamo, tako da se pomerimo z lastnimi omejitvami in sencami ter jih premagamo, da pripeljemo neko tekmo do konca.

Ta upokojitev pa uči tudi vse nas, ker je metafora dobrega boja v luči neke še večje slave. Zdaj mora Rosberg doseči krono pravega moža, družinskega očeta, ki je tista trenutna večja slava, katero je modro in pravočasno sprevidel in se zanjo odločil, v brk tistim, ki merijo uspehe z drugačnimi vatli. S to bitko lahko dosežemo tudi tisto neminljivo slavo, a mnogi se ne zavedajo, kako pomembno se je posvečevati v svojem stanu in k temu peljati tudi tiste, ki so ti zaupani. To je tudi evangeljsko sporočilo - ena sama tekma, polna napora, težav in preprek, na koncu pa ena sama zmaga, ki ne predvideva nobenih ponovitev, ker je ta zmaga pač večna. 

Objavljeno v tedniku Novi glas