sobota, 03. december 2016

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (29a) 

Pri pouku slovenskega jezika smo najbrž vsi slišali za spopad iz naslova, ko sta se dve literarno-kulturni struji spopadli za abecedo, ki naj bi jo uporabljali, šlo je torej za jezikovni spopad, ki ga pa poznamo tudi danes. Vendar pa je v tistem spopadu iz 19. stoletja dejansko vsem šlo za to, da bi delali za skupno dobro, ne pa proti, da bi delali za jezik, ne pa proti njemu, zatorej niso skušali ustvariti nekakšen protijezik, kakršnega skušajo ustvariti danes, ta novodobna “črkarska pravda” pa je tudi precej bolj pritlehna, kakor so pritlehne postale že mnoge tiste vojne, ki se ne bojujejo s pomočjo kovinskega orožja, ne moremo pa po drugi strani dejati, da orožje bojevanja ni manj materialno samo zato, ker je besedno oz. črkarsko, če ostanemo zvesti naslovu. 

Vsekakor drži za vse ideologije, da morajo predložiti neko svoje besedišče, da bi tako vsilile svojo
“vero”, svoj “credo”. Kdor ima v lasti besede, ta lahko oblikuje miselnost. Napravili bomo majhno potovanje po tehnikah, ki jih za to uporabljamo, za kar nam najbrž en sam zapis ne bo zadostoval. Za začetek naj rečemo, kako mora obstajati, da je vse na svojem mestu, močna povezava med resničnostjo in jezikom, saj ima jezik nalogo, da izraža in sporoča svet, da ga torej razodeva. Besede, zato pa tudi črke, so potrebne, da označujejo resničnost, zato pa so tudi orodje resnice. Stvari je treba imenovati z njihovim imenom, reči bobu bob, kot pravi rek. V začetku je Bog stvari najprej ustvaril, jih postavil v bivanje, nato pa dal človeku nalogo, da jih poimenuje: “Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju” (1 Mz 2,19-20a). 

Zatorej je Bog dal človeku, kot vidimo, tudi jezikovno svobodno voljo, poleg le-te na vseh področjih bivanja, kar se vselej izkaže kot dvorezen meč. Vsakokrat, ko človek zablodi, namreč nastane določena ideologija, ideologije vseh časov pa nočejo priznati resničnosti, takšne, kakršna pač je in se tudi kaže, temveč želijo ustvariti (pomenljiva beseda!) svojo lastno resničnost - resničnost tako ni več tisto, kar je, temveč tisto, kar želim, da je. V materinem trebuhu tako ni več otrok, po naravi moškega ne privlačijo ženske, temveč je v materinem trebuhu skupek celic, po naravi pa moškega ne privlačijo le ženske, temveč ga privlači, da bomo čim širši, marsikdo in marsikaj, pa tudi številčno ni treba omejevati. Temu lahko brez težav rečemo racionalizem, saj gre za to, da se v glavi ali v več glavah rodi neka resničnost, ki pravzaprav obstaja samo tam, kdor je pa zadevo iznašel, jo želi ne le zamenjati, temveč vsiliti, namesto prave in edine resničnosti. 

Da bi napravili novo resničnost, je treba po eni strani porušiti staro, zatem pa zamenjati tudi izraze stare resničnosti, tudi zato, da bi preprečili druge možne vrste miselnosti od nove resničnosti. Najbrž ni treba posebej poudarjati, ker smo lahko ugotovili že sami, da tu Stvarnik ni potreben, saj je na njegovo mesto stopil človek oz. skupina ljudi, ki so po navadi bolj ljudje od ostalih, podložnikov, kot nam lepo pričuje, recimo, Orwellova 'Živalska farma'. Namesto stare, teocentrične religije, kjer je torej v središču Bog, se postavi nova, antropocentrična religija, kjer je v središču človek, a le tisti, ki je bolj človek od drugih, podložnih ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 27. november 2016

Hodimo v luči

Ko sem se včeraj malce potikal po socialnem omrežju Facebook, je prijateljica novinarka zapisala, kako, »živi v državi, kjer dajemo v ospredje novice o črnem petku in prižiganju lučk«. Po naših mestih, pa naj bodo večja ali manjša, so namreč spet naredili prave male slovesnosti ob priložnosti prižiga prazničnih lučk, pa čeprav še december ni, kaj šele božični prazniki. Sam bi dodal, da živimo v deželi, kjer prižigamo cel kup nekih virtualnih luči, nikakor pa ne moremo prižgati tiste najpomembnejše luči - v naši duši. Bežimo sem in tja, naredili bi to in ono, da bi končno vendarle nekaj prižgali, dokler obupani morda vendarle ne ugotovimo, da pa tega sami ne moremo storiti. 

In vendar smo v berilu povabljeni, da bi hodili v luči. Človek potem hodi v soju teh prižganih lučk. V najmodernejšem avtu ima cel kup nekih lučk, da o vsem drugem niti ne govorimo. Sveti mu njegov pametni telefon, njegova tablica, njegov televizor... Vse nekaj sveti in vse nekaj obljublja, mi pa v resnici še vedno hodimo v temi. Tiste človeške in zemeljske luči namreč veliko obljubljajo, a malo izpolnijo. Gorijo nekaj časa, potem ugasnejo. Že manjše zadeve jih lahko ugasnejo, če pa temu ni tako, zagotovo za to poskrbi konec zemeljskega življenja – smrt. Ta odpihne vse tisto, česar temelji so le človeški in zemeljski, od vsega materialnega, pa tudi do vsega, kar je čutno in čustveno. 

Prej nismo povedali vse resnice, saj prvo berilo pravi, da je treba hoditi v ne katerikoli, temveč v Gospodovi luči. Morda pa je to tista novica, ki jo današnji človek najbolj potrebuje, da pa obstaja še kaka drugačna luč, taka, ki sije v človekovo notranjost in jo razsvetljuje ter greje. Seveda pa je današnjemu človeku težko, ker bi se moral za takšno luč malce žrtvovati, se zaustaviti, se nečemu odpovedati, da bi se nekaj izboljšalo tudi v njegovem življenju. Hoditi v Gospodovi luči pomeni odpovedati se teminam greha in se raje odločiti za vrline oz. kreposti. Ko se recimo nekdo odloči za to, da bi shujšal, mu nič ne koristijo razne kure, temveč mora spremeniti svoj način življenja. Pri tem gre za to, da si vzpostavi neki red in se ga drži, da nekaj poveča, nekaj pa zmanjša. Navadno je tudi dobro imeti nekoga, ki te pri tem usmerja. Povečati je treba fizični napor, določenim rečem se je treba odreči na področju prehrane. Ubogati je treba tistega, ki nas po tej poti vodi. Treba je biti vztrajni. Seveda ne gre naenkrat, temveč postopoma. 

V hoji za Kristusom, kar krščanstvo pravzaprav v svojem bistvu je, gre za nekaj zelo podobnega omenjenemu. Človek si mora najprej v glavi postaviti neki red in se ga potem tudi v resnici držati. Povečati mora napor na duhovnem področju, za kar je treba kje čas in napor odvzeti in se čemu odpovedati. Treba je ubogati Kristusa in njegovo Cerkev, ki nas na tej poti usmerjata. Treba je biti vztrajni. Tudi tu gre postopoma, korak za korakom. 

Na voljo imamo zlasti klasična tri orodja – molitev, post in miloščino. Molitev obravnava bogoslužno življenje, osebno molitev, skupno molitev, pa tudi versko izobrazbo. Glede posta bomo bolj splošno dejali, da obravnava neko odrekanje, neko mrtvičenje, če rečemo z lepim starinskim izrazom. Miloščina pa pomeni vsesplošno dobrodelnost v duhovnih in telesnih delih ljubezni. Nekaj je treba ukreniti na osebni ravni in na ravni skupnosti, kateri pripadamo.

Če bomo zato želeli spet hoditi po pravi poti, bomo zato najprej opravili dobro spoved na začetku adventnega časa. Že zgodnjekrščanski spis »Nauk dvanajsterih apostolov« oz. »Didaché« je dejal, da je to tista prava priprava na »lomljenje kruha«, torej za polno udeležbo pri sveti maši, kot vrhunec tega tudi seveda sveto obhajilo. Tako pa danes vsi lepo v vrsto, kot da bi potrebovali neko potrdilo o pripadnosti ali za to, da smo sploh bili pri nedeljski sveti maši. Ni čudno, da ni potem nekih duhovnih učinkov ali napredka v življenju, da konec koncev ne živimo v miru ne s sabo ne z bližnjimi. Malo manj ponosa in malo več ponižnosti, pa bo kaj prostora za Gospodovo luč v nas. 

Na isto področje, torej na molitveno, spada tudi molitev doma. Zanimivo, kako na telesno hrano za nič na svetu ne pozabimo. Vsakdo potrebuje čez dan nekaj časa za čisto osebno molitev, nekaj časa pa velja nameniti tudi skupni, zlasti družinski molitvi. V adventnem času je zelo primerno, da začnemo, če tega prej nismo počeli, z lepo navado skupne molitve zvečer. Zberimo se skupaj, prižgimo svečko, skupaj pojejmo in skupaj zmolimo ter se kaj pogovorimo. Če bo zgorelo veliko svečk na venčku, da jih bo treba celo menjati, potem bo to znamenje, da je to končno res bil izkoriščen adventni čas. Advetni venček namreč spada na mizo v domu, ne pa na kak grob ali na vrata – pustimo, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, mi pa izkoristimo čas, dokler smo še tu in še skupaj. Naredimo kaj, dokler je še čas, da ne bo spet potem jadikovanja, češ kam so zbežali otroci – če smo jim dajali le tiste elektronske lučke, potem znajo prižigati samo te, ne pa tistih v duši. Kot izziv dajem, da kak dan v tednu povabimo k sebi še kako družino, pa zadevo naredimo skupaj. Spodbujam, da tudi osebno kaj naredimo na duhovnem področju – si izberemo duhovno branje za adventni čas, preberemo vsak dan svetopisemski odlomek, zmolimo desetko...

Če bomo to naredili, potem nam ne bo težko še čemu se odreči v tem adventnem času, pa je prav, da si nekaj izberemo na osebni ravni in na ravni skupnosti, družine, kakor nam tudi ne bo težko narediti kakega dobrega dela vsak dan. Za to slednje se velja odločiti vsak dan sproti. Ko smo zvečer skupaj pri adventnem venčku bi bilo dobro, če vsak pomisli in pove, kako mu je čez dan uspelo zadane cilje uresničiti, ksaj tako skupaj rastemo in se tudi lahko spodbujamo, da bi bili boljši. Kot pa pri telesnem treningu postopoma zadeve stopnjujemo in povečujemo, tako velja tudi na duhovnem področju, da lahko, zlasti na osebni ravni, zadeve stopnjujemo in povečujemo. Tudi duhovna kondicija se veča in krepi. 

Naj na koncu še rečemo, da na ta način ne delamo nič drugega, kot samo prostor za tistega, ki prihaja. Če pa bo tisti našel v nas prostor, ga bodo našli tudi naši bližnji, začenši s tistimi, so vsak dan ob nas. 

Blagoslovljen milostni čas adventa!

torek, 22. november 2016

C kot CESARSTVO (2)


Cerkveni in družbeni antislovar (28b)

Nadaljujemo tam, kjer smo končali zadnjič, ko smo skupaj z eminentnim zgodovinarjem De Jaegherejem lahko zatrdili, na podlagi empiričnih dokazov, da padca rimskega imperija ni povzročilo krščanstvo, ker ga zaradi majhne številčnosti niti ni moglo, temveč so razlogi zlasti demografski padec, prevelika davčna obremenitev in prava gonja, nazadnje pa še propad gospodarstva in ekonomije.

Če nadaljujemo pri demografiji rimskega imperija, lahko navedemo še eno zadevo, ki so se je začeli
množično posluževati, to pa je splav. Ta je najprej služil kot zadnja možnost, da bi lahko prikrili nedovoljena razmerja, ko so torej zakonci varali drug drugega. Glede tega velja še povedati, kako je v klasični dobi zakon imel zelo veliko vlogo in je bil močno spoštovan ter podkrepljen z ustreznimi državnimi zakoni. Lahko torej rečemo, da je bila družina tudi zakonsko spodbujena in zaščitena, kasneje pa se je zadeva izrodila. Tudi za to obstajajo resni zgodovinski dokazi, se pa rado gleda samo enostransko in propagandistično, zlasti pa z današnjimi propagandističnimi očmi na zgodovinska obdobja. Potem se vzame le tisto, kar ustreza, da bi podkrepili določeno tezo ali celo določene deviacije družbe. Vrnimo se torej k množični uporabi splava, ki je postal kar neko zadnje kontracepcijsko sredstvo, ki so se mu upirali le še kristjani, ki pa so bili v zahodnem delu imperija, ki je tudi propadel, le manjšina, kot smo že zadnjič dejali, še tisti, ki so bili, pa so bili od časa do časa zdesetkani s preganjanji.

Vse to privede do drugega razloga za propad zahodnega rimskega imperija, namreč davčnega razloga. Ljudi, ki bi jih lahko obdavčili, je bilo čedalje manj, prav tako pa je bilo čedalje manj tudi ljudi, ki bi jih lahko poslali varovat meje cesarstva. Teža davkov je bila tako čedalje večja, obmejna ozemlja pa so s svojo zapuščenostjo kar sama vabila barbare, da jih obiščejo. Da bi le-te odvrnili od skušnjave, ki se je tako lepo ponujala, so Rimljani pomislili, da bi jih povabili v svoje vojaške vrste. Pomislili so na to, da, ko bodo barbari deležni vseh dobrin rimske civilizacije, bodo radovoljno poskrbeli za obrambo meja. Tako so sestavili po cele legije samih barbarov, ki pa so se kmalu začeli spraševati, zakaj le bi morali ubogati rimske generale, ne pa raje svojih naravnih poglavarjev. Polovica jih je bilo Germanov, pa so se počutili bližje kot Rimljanom tistim, proti katerim so se morali bojevati. Ekspanzionistična sla Rimljanov se je končala, ko so se zavedeli, da razen tega, da bi lahko dobili sužnje, v Evropi niso imeli več kaj dosti opleniti, medtem ko so barbari videli trgovce, ki so šli pred vojaškimi legijami in vselej nosili zanimive reči, ki jih sami niso imeli, pa so jih hoteli imeti - vemo, kako se je končalo.

Tako se finančna služba mora spopasti z umanjkanjem prihodka zaradi denatalitete, vojaških pohodov, izropanosti Evrope... Posluži se najlažje in, če nas vprašate, najbolj neumne rešitve tega sveta, tudi zato, ker to ni in ne more biti dolgoročna rešitev - povečajo davke. Težava, ki nastane, je v tem, da sužnji ne plačujejo davkov, predstavljajo pa 35 odstotkov vsega prebivalstva. Sužnji niti ne služijo v vojaških vrstah. Posledice so katastrofalne, saj mali zemljiški posestniki pustijo polja neobdelana, ker se jim to ne splača delati, mnogi pa postanejo “latrones”, torej razbojniki, kar pa spet potegne za sabo, da je za vzdrževanje reda potrebnih še več vojakov. Povprečni Rimljan tako ne ljubi več države, ki ga tlači in mu povzroča tesnobo, ne vidi niti smisla, da bi jo branil. V 4. stoletju so krščanski vladarji skušali rešiti, kar bi se rešiti dalo, z zakoni proti moralni razuzdanosti, tako da so ukrepali proti ločitvam in prešuštvom, tako da so tudi denarno kaznovali tistega, ki bi prelomil zakonske obljube. Bilo je po eni strani prepozno, po drugi pa se je nasprotna mentaliteta že tako usidrala v ljudeh, da so se temu močno upirali. Že v času cesarja Konstantina so stare aristokratske rodbine že praktično izumrle, edina, ki je še ostala, je bila “gens Acilia”, ki je bila krščanska rodbina.

Kot je dejal Arnold Toynbee, lahko samo ena stvar uniči neko civilizacijo - samomor, ko nihče več ne verjame v tisto, kar so temelji neke družbe, ko se na le-teh ne gradi več in se nanje ne naslanja. Do neke mere se sicer lahko tudi delajo vzporednice z današnjim položajem na Zahodu, vendar pa je v svojem komentarju knjige De Jaeghereja sociolog religije Introvigne opozoril na nekaj pomembnega in s tem pravzaprav še dolil bencina na ogenj. Barbari, ki so se polastili imperija, niso imeli neke svoje “močne kulture”, temveč so priznavali superiornost rimske kulture. Ohranili so nostalgijo po rimski kulturi in so ob prvi priložnosti spet postavili na noge (sveti) rimski imperij. Da sami ne verjamemo v svojo kulturo in civilizacijo, je jasno, toda vprašanje je, ali v superiornost naše kulture verjamejo zlasti muslimanski priseljenci, ki mislijo, nasprotno, da je tista superiorna kultura njihova.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 17. november 2016

C kot CESARSTVO (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (28a)

Čeprav sta tako Nova Gorica kot Gorica precej na obrobju, pa to še ne pomeni, da ne bi bili ti mali mesti kdaj tudi “avantgardni” v čem. Tako je izšla že druga izdaja izredne knjige francoskega zgodovinarja Michela De Jaeghereja kar pri goriški Libreria Editrice Goriziana, ki obravnava zadnje dni rimskega imperija, kot označuje tudi njen naslov (Gli ultimi giorni dell'Impero Romano, LEG, 624 str., 34 evrov). Naj tu povem še nekaj, kar zgodovinarji in drugi zgodovinski navdušenci že vedo, da založba LEG izdaja res dobre zgodovinske knjige, še zlasti bi lahko izpostavili tiste o obeh svetovnih vojnah. Ravno na dan mojega nakupa knjige – dobil sem ponatis le-te, saj so prvotisk dobesedno razgrabili! – so v knjigarni omenjene goriške založbe predstavljali knjigo o tolminskem bojišču v 1. svetovni vojni. 

Omenjena knjiga o zadnjih dneh rimskega cesarstva je sicer izšla v Franciji pred dvema letoma, za nas pa je zanimiva tudi zato, ker je sprožila pravi val prahu. Zakaj? Četudi je zelo umirjena in mestoma precej “korektna”, pa De Jaeghere dokazuje nekaj politično nekorektnih dejstev propada rimskega imperija, ki že sami posebej pokažejo na določene podobnosti s težavami časa, v katerem živimo. Avtor ni kar nekdo, saj je urednik dvomesečnika Le Figaro Histoire. 

A pojdimo na razloge padca rimskega imperija, kot jih navaja De Jaeghere. Razlogi so štirje - demografski padec je prvi; da bi se z njim spopadli, so pričeli pravo davčno gonjo, kar je drugi razlog propada, ki je privedel do tretjega, namreč do uničenja gospodarstva in ekonomije, kar se je skušalo rešiti s četrtim razlogom za propad imperija, namreč z množičnim priseljevanjem, ki se ga pa niso niti potrudili vladati in obvladati. 

Ni torej težko ugotoviti, zakaj so vzrojili in se dvignili v Franciji. Lahko so sicer že Rodney Stark in tovariši pokazali, da je teza Edwarda Gibbona, da je za propad imperija krivo krščanstvo, iz trte izvita, težava je, da je zdaj to zatrdil Francoz, povrhu pa še urednik tako ugledne revije. Kako le bi lahko bilo krščanstvo vzrok propada, ko pa je še dolgo po vladanju cesarja Konstantina predstavljalo samo manjšinsko religijo, tudi v 5. stoletju, ko je zahodni del rimskega cesarstva prenehal obstajati, pa kristjanov ni bilo niti deset odstotkov prebivalstva – večina so bili kristjani v vzhodnem delu, ki pa je obstal še kar tisoč let, tudi zato, ker so bili njegovi branitelji kristjani. Naš strokovnjak dokazuje nasprotno, kako je vse pričelo z demografskim padcem. V močno militaristični družbi so se legionarji ob upokojitvi le stežka privadili delavskim razmeram, četudi bi se, bi bili po zaslužku skoraj na ravni služabnikov. Raje so tako okrepili mestno prebivalstvo, kateremu seveda ni manjkalo zastonjskih kruha in iger. 

Že ob prelomu časov, torej ob Kristusovem rojstvu, niso več kaj prida veljale stoične vrline, zlasti vrlini podložnosti in zvestobe državi. Elite so prve pričele hedonizem, ki se je nato hitro razširil, po tej filozofiji oziroma načinu razmišljanja (če lahko temu rečemo “razmišljanje”) pa so otroci velikanska ovira, ne pa nekaj močno zaželenega. Preko elit so se razširile helenistične navade, ki jih najdemo nekoliko opisane, recimo v svetopisemski knjigi Makabejcev, kar je pomenilo množično kontracepcijo, priležništvo in ločevanje zakoncev, kar je cesarja Avgusta privedlo celo do tega, da je izdal zakone proti neporočenosti. Ti zakoni so bili neučinkoviti, ker se je razširila še ena helenistična zadeva, eksponentno je namreč narasla homoseksualnost. Posledice vsega tega? V času Cezarja je Rim štel milijon prebivalcev, pod zadnjim cesarjem Romulom Avgustulom pa le še dvajset tisoč. Isto tematiko nadaljujemo še v enem zapisu.

Ojavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 13. november 2016

Krhkost zemeljskega

Današnji človek je na moč podoben Jezusovim učencem, pa mnoge stvari v življenju pojmuje kot kamne, torej kot nekaj zelo trdnega, praktično nepremagljivega. Vemo, kaj se je zgodilo z jeruzalemskim templjem, kot tudi vemo, iz bolečih izkušenj, kaj se zgodi z vsem ne le človeškim, temveč kar z vsem zemeljskim – včasih res ni potrebna kdove kakšna sila, da se vse razruši. Kar je človeško in zemeljsko mineva, propada tudi že sicer zaradi zoba časa, pridejo pa tudi nenadni udarci, včasih prav kak »Blitzkrieg«, bliskovita vojna, ki razruši vse pred sabo. 

Kar človek naredi, za kar se potrudi, to je vse pomembno, a tudi minljivo. Govorimo o vsem
materialnem, a materialnem v zelo širokem smislu, ker tu mislimo vse tisto, kar je mogoče tako ali drugače zaznati, torej sem spadajo tudi naša čustva in odnosi. Pravzaprav nam bo to, če bomo znali videti krhkost in minljivost vsega tega, to koristilo, ker ne bo nekaj samo po sebi umevnega, temveč bomo za vse, kar je del našega življenja, pa tudi za vse, ki so del našega življenja, torej ljudi, znali biti hvaležni. Da ne bomo potem nostalgični za nazaj in bomo pogrešali vse to šele tedaj, ko bomo kaj takšnega ali koga takšnega izgubili. 

Čeprav se zdijo zadeve v našem življenju torej močne kot kamni, pa jih sile zla lahko uničijo tako, kot to stori na požetem polju ogenj, kot nam lepo pove prvo berilo. A pozor, evangelij nas uči, da vsako zlo ni nujno v škodo, temveč je tudi zdravilno, vzgojno za nas, da bi začeli gledati presežno, onkraj zgolj tistega, kar vidimo, zaznavamo, čutimo. Potrebne so nam duhovne oči, ki nam šele zares omogočijo, da imamo pravi pogled na življenje. Ne, da življenje ne sme biti materialno in čustveno, tudi to mora biti, a nam oboje nič kaj dosti ne koristi, če ni življenje zlasti in predvsem duhovno. 

Na koncu namreč ostanejo in obstanejo le še duhovne dobrine, ki so pa tiste bistvene. Ker pa je »bistvo očem skrito«, ga je treba celo življenje iskati. In iskati je treba to stanovitno: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). To pomeni, da bomo že sedaj sposobni videti drugače svet in življenje, da je torej Božja moč, ki je močnejša od vsakršnega zla, na koncu bomo pa uživali dokončno odsotnost vsakega zla, bolečine, bolezni… V polnosti bomo tudi lahko uživali tiste dobrine, ki si jih v resnici vsi želimo, pa sedaj le okušamo. 

Konec cerkvenega leta ponuja misel na smrt kot zdravilo, da bi se nekoliko zaustavili in se zbudili ter seveda postavili določen red v svojem sicer neurejenem življenju, zlasti v duhovnem življenju. Na pravimo kak korak, da bo naše življenje bolj molitveno in bolj polno Božje milosti. Bog ne daj, da bi nas naša ponos in zaverovanost v trdnost naših kamnov ne uspavala v »prostoru udobja« (ang. comfort zone), pa da ne bo kaka preizkušnja naredila pravega opustošenja.