sobota, 30. december 2017

Država in narod

Družbeni nauk Cerkve
V zadnjem času se je zgodilo marsikaj zanimivega tudi na političnem področju, ena od najzanimivejših reči pa so bili katalonski dogodki. Ob njih bi veljalo pogledati na družbeni nauk Cerkve (DNC) in na to, kaj zagovarja. Gre namreč za vprašanje odnosa med narodi in državami ali med narodi in državo, če jih je v njej več. To vprašanje seveda ne zadeva le Španije in Katalonije, glede na tiste pogovore, ki so se spet sprožili ob zadnjih obsodbah poveljnikov vojne v nekdanji Jugoslaviji.

Kaj je prej?
To vprašanje ni banalno, kot bi se spraševali, če je bila prej kokoš ali jajce, temveč je ključnega pomena. DNC namreč meni, da je narod tista resničnost, ki je pred državo. Narod ima neko svojo izvirnost, slednja pa ne izhaja iz dejstva, če to država priznava ali ne, temveč naj bi se to že predpostavljalo. Narod je skupnost družin in družbenih struktur, ki jih je zgodovina izoblikovala v neko enotno obliko. Sem spadajo še izročila, vrednote in podobne stvari, ki dajejo smisel skupnemu in družbenemu življenju, med temi ima posebno mesto vera. Narod je tako živ organizem.

Družbena osnova ni posameznik
Posameznik brez skupnosti ni nič. Zato ne morejo biti osnova družbe posamezniki, ki so med seboj neodvisni in nepovezani, kakor tudi ne more osnova družbe biti državna oblast, če je slednja mišljena kot še en posameznik, ki pa je močnejši od državljanov in se postavlja nad njih ter jih povezuje na tak način. Družba ne more in ne sme biti le vsota posameznikov, ki jih skupaj umetno drži neki drugi posameznik, ki je močnejši od vseh. Močnejši pa ni zaradi neke svoje posebne individualne moči, temveč zgolj zaradi oblasti, ki jo ima, pa seveda zaradi vseh vzvodov in orodij, s katerimi razpolaga, da to oblast nad ostalimi tudi vzdržuje.

Moderna politika in narod 
Moderna politika temelji ravno na tem individualizmu, ki smo ga omenili, pa je pravzaprav zadušila narode. Moderna država je od zgoraj s silo izvršila tisto poenostavitev, ki gre proti zgodovinski pestrosti, prišlo je pravzaprav do neke “reductio ad unum”, ki pa se je seveda izvršila s silo. Odstranjene so tako bile vse ovire, ki bi stale med državo samo in državljani, vključno z narodi. Nujno je tako bilo potrebno dobiti neke skupne faktorje in jih potem vsiliti, temu pa žrtvovati narodno pestrost. Tako se je moderna država v svoji zgodovini, ki ima sedaj že kar dolgo brado, vselej borila proti narodom. Ta država se je rodila iz francoske revolucije, ki jo je potem Napoleonov zakonik še spravil v prakso, ko je narode zreduciral le na departmaje, pa še ti so izgubili marsikje vso svojo izvirnost, začenši pri imenih. Če zadeva ni šla zlepa, je šla pa zgrda, kakor nam ne pričuje le omenjena Francija (velja omeniti zlasti Vendejo), ampak tudi recimo Nemčija in Italija. Če se ozremo malo bližje, potem moramo omeniti sovjetsko državo, glede na to, da smo pred kratkim obhajali stoletnico “oktobrske revolucije”. Od represalij nad praktično celimi narodi, pa do tega, da se je vse uniformiralo pod eno streho. No, približno istočasno se je zadeva glede uniformiranosti, četudi ta ni bila tako nasilna, dogajala tudi po mnogih novih državah, ki so nastale po 1. svetovni vojni, in sicer še prej, preden bi nastopili razni fašistični, nacionalsocialistični ali komunistični režimi. Še dobro, da se je tako opevalo samoopredelitev ali samoodločbo narodov po tem, ko je šel na kosce avstroogrski imperij, saj vemo, kako potem te zadeve nikdar ni bilo. Sovjetski model je potem seveda služil še drugim državam, ki so prevzele komunistični režim, vendar po vseh teh deželah narodi seveda niso kar izumrli, temveč so zgolj poniknili, potem pa se po letu 1991 dvignili kot feniks iz pepela. Kako je vse skupaj degeneriralo v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, nam je pa vsem pred očmi, pa bi lahko pisali in pisali o tem. Od srednjega veka, pa dokler so imperiji obstajali, so bili postavljeni za to, da bi narode branili, ne pa dušili, s tem pa so branili tudi pestrost in raznolikost znotraj organizma. Lahko bi uporabili avstro-ogrski primer, a bi spet potrebovali precej prostora in časa za to.

Tudi politična osnova je najprej skupnost
Kot smo dejali, osnova družbe ni in ne more biti posameznik, temveč skupnost. To velja tudi oz. še zlasti na politčnem področju. Osnova torej ni ne posamezen človek, kot tudi ne neki drugi veliki posameznik, ki je država. Osnova so osebe znotraj svojih naravnih vezi in odnosov, kakor sta družina in narod. Zmota personalizma, ki ima seveda tudi svoje številne dobre plati in zasluge, je v tem, da kot osnovo družbe in družbenosti postavlja osebo. Da ne bo pomote, to že drži, da je osnova osnove oseba, vendar pa je treba paziti na neko temeljno dejstvo, da je neka oseba že takoj, od začetka znotraj nekih naravnih in izvirnih družbenih odnosov, ki so zanjo nekaj določnega - kažejo ji pot, da bi živela ta oseba dobro življenje. Ko, v povezavi s tem, govorimo o načelu skupnega dobrega, ki je eno od temeljnih načel DNC, potem je skupno dobro pravzaprav za nami, ne pred nami.

Evropska unija in narodi
EU bi lahko bila nekaj zelo dobrega, če bi upoštevala svojo lastno zgodovino in svoje korenine, pa bi potem ovrednotila te mnoge skupnosti, ki jih je zgodovina porazporedila po kontinentu, vendar tega ni storila. Sledila je raje moderni državi. Lahko seveda, da neke evropske super-države ni, da ne obstaja. To lahko tudi drži, vendar lahko do tega še pride, saj je EU postavila vso podlago, da bi lahko do tega prišlo.

Kaj se zgodi, če država duši narode?
Če država duši narode, je jasno, da duši tudi samo sebe, saj se narave pač ne da premagati - prej ali slej se plača davek, ker se je šlo proti njej. To seveda ne velja le na političnem področju, kot je najbrž jasno. Zadeve se torej lahko obrnejo proti. Če so osnove samo ekonomske in gospodarske, potem kaj lahko pride do popolnega razsula. Privedlo bi lahko do katastrofe, če ne bi imeli še neke druge zadeve, ki terja svoj davek, imenuje pa se globalizacija. Slednja ekonomijo že razporeja po svoje po svetovni šahovnici, hoteli ali ne.

Nevarnost narodnih držav
Kar smo povedali, bi moralo biti jasno opozorilo narodnim državam, ki nastajajo ali so nastale iz nekih večjih prejšnjih entitet - da se namreč tudi slednje ne bi oblikovale kot moderna država, da bi torej bile nekaj absolutnega in centraliziranega. Ali v Sloveniji ne izkušamo ravno tega? Zvestoba nekim narodnim koreninam ali koristoljubje in egoizem posameznikov, ki obvladujejo druge posameznike?

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

nedelja, 24. december 2017

Da bi zanju bil prostor

Blaženi kardinal John Henry Newman, ki se je iz anglikanstva spreobrnil v katoliško vero, postal katoliški duhovnik in škof, nazadnje pa so mu podelili še kardinalsko čast, je dejal, kako je tisto zares veliko načelo katolištva učlovečenje. Učlovečenje pomeni, da je Bog Sin postal človek popolnoma in čisto v vsem, saj je bil ravno tako ranljiv kot mi, kot tudi umrljiv, kar nenazadnje tudi kaže to, da je upodobljen kot ubogo dete. Hkrati pa drži, da je še vedno ostal tudi Bog. Za razliko od vseh poganskih božanstev, ki so se, če beremo mite, vselej v človeške zadeve vmešavale le z nasiljem in zato, da bi vnašala razdor, pa je Božji Sin prišel na svet zato, da prinese edinost, resnico, dobroto in lepoto, kar so t. i. presežnosti, po katerih hrepeni vsak človek in vse človeštvo. Z eno besedo temu pravimo mir. Tako je molil francoski frančiškanski pater Esther Bouquerel na predvečer 1. svetovne vojne, da naj ga Gospod napravi za orodje svojega miru, pa čeprav to molitev mnogi pripisujejo sv. Frančišku.

Vsi bi si želeli biti orodje miru, vendar ta mir večinoma narobe razumemo, saj je naše pojmovanje vse preveč čustveno ali sentimentalno, vse preveč človeško. Človek današnjega časa je še vedno prepričan, da bo vse napravil sam, da bo vse rešil sam, da ne potrebuje nobene pomoči, še najmanj Božje. Zato misli, še bolje, domišlja si, da če bo vsem zaprl vrata, najprej pa Bogu in Cerkvi, da bo potem imel mir. Podobno otroku, ki se ujezi in se zapre v sobo, misleč, da bo tako imel mir pred vsemi. Tako, kot pa otrok ugotovi, da s tem ni rešil prav nič, da potrebuje druge, podobno lahko ugotovimo tudi mi, da smo se motili.

Božič, podobno kot mir, nima v svojem bistvu nobene povezave s sentimentalnostjo, tudi zato, ker tisti večer sveti družini ni bilo prav nič do sentimentalnosti, saj je bila zadeva karseda resna. Pa tudi teološko in duhovno gledano, nima Božič nič s tem, je pa v tesni povezavi z Veliko nočjo, še zlasti s trpljenjem in smrtjo, da bi po tem prišlo vstajenje. Ko se vstali Gospod prikaže svojim učencem, jim vselej najprej pokaže svoje rane, ki so trajni opomin naše grešnosti, ranljivosti, majhnosti, krhkosti, pa seveda umrljivosti. So tudi trajni opomin tega, da ne samo, da smo mi tisti, ki ga na Božič nismo sprejeli, temveč smo mi tisti, ki smo ga križali. To je morda pretežko, da bi razumeli, nekaj, kar pa zagotovo razumemo, je to, da človek sam po sebi ne more storiti nič, še najmanj pa si lahko odvzame svojo krhkost, bolečino, krivdo in umrljivost. Neke male stvari si seveda med seboj lahko odpustimo, a v bistvu je to to, že takoj, ko je nekaj večjega, odpovemo in gojimo zamere, razdore, prepire in še kar je takšnega. No, ta večni Bog je prišel takšen, da vstopi v vse naše rane in v našo umrljivost, če mu seveda dovolimo. Če pa mu dovolimo, potem pravi tudi nam: »Mir vam bodi!« To je tisti mir, ki si ga človek ne more zagotoviti in ga svet ne more dati. Tega miru se ne da kupiti, v nasprotju s tistim, kar nas prepričuje potrošniška družba, v kateri živimo. Ta mir, po hebrejsko »Shalom«, prihaja, da človeka sreča v njegovi nizkosti in majhnosti, da bi ga dvignil k Bogu. Ta mir prihaja iz samega Božjega Srca, ker noben pravi oče ne bi mogel pustiti v premaganosti svojega otroka več, kot je potrebno, da spozna, da ne more brez svojega očeta.

Če zato sprejmemo Kristusa, postanemo v duhovnem smislu nepremagljivi, kakor nam v Pismu Rimljanom lepo pove apostol Pavel: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39). Nasprotno pa velja, da bomo le še bolj ranljivi in razdražljivi ter nemirni, če bomo vsako leto čakali božička in svoj mir iskali v lepih čustvih, umetnih lučkah, prazničnih dobrotah, nazadnje pa tudi v ljudeh. Zlo je duhovna zadeva, zato se je proti njemu treba boriti duhovno. Samo Bog je močnejši od zla, zato, če je Bog z nami, kdo je proti nam?

Naj bo zato ta Božič nov začetek, ko odpremo svoja srca Jezusu in Mariji, da ne bo obveljalo tudi za naša srca, da »zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7)! Blagoslovljen Božič!

petek, 15. december 2017

O kot OPIJ

Cerkveni in družbeni antislovar (42)

Ko govorimo o opiju, govorimo o Aziji, še posebej pa o Afganistanu, kjer je še pred nedavnim potekal boj proti talibanom, ki pa ni bil kdove kako uspešen. Afganistanske vojaške sile, skupaj s pomočjo tistih nekaj vojakov ZDA in Nato pakta, ki so še ostali, namreč nimajo več nadzora nad približno polovico državnega ozemlja, kar se je zgodilo v zadnjih treh letih. Bolj ko so se torej zmanjševale vojaške sile, večji uspeh so doživljali talibani. Kar pa je najpomembnejše, zato smo tudi izbrali ta naslov, je podatek, da se je zgodil pravi bum proizvodnje opija. 

Ta se je letos povečal za kar 87 %. Seveda je služba ZN, ki se ukvarja z razpečevanjem droge in organiziranim kriminalom (Undoc), razglasila alarm in letošnjega 15. novembra v Kabulu predstavila podatke, ki so podlaga za ta preplah. Od proizvodnje 4800 ton opija v letu 2016 smo namreč prišli na približno 9000 ton v letošnjem letu. Tisto, kar še bolj skrbi, saj bo rast v prihodnje zato še večja, je kar 63 % rast zemljišč, kjer raste mak za proizvodnjo opija – z 201000 hektarjev se je namreč prešlo na 328000 hektarjev, in sicer le v enem letu, zadnjem. Proizvodnja pa poteka v kar 24 afganistanskih provincah, le deset pa je brez te proizvodnje. Od tod se torej financirajo talibani, a ne le oni, saj je provinca Nangarhar v rokah Islamske države, ki je sicer sovražnica tudi talibanov, a se je očitno tudi ona odločila za finančno korist pridelave opija. Tisto, kar je zanimivo, pa je to, da je pravzaprav proizvodnja večja od svetovnega povpraševanja po opiatih, kakor je poudaril vodja omenjene službe ZN, ruski diplomat Jurij Fedotov. Še en udarec torej za vse, ki poudarjajo pomoč “državam tretjega sveta”, tudi zato, ker se tu s to pomočjo dogaja le to, da je prebivalstvo vse bolj zasvojeno z drogami, medtem ko proizvodnja opija skokovito narašča. Poskušali so s predlogom drugih močno rentabilnih kultur, a neuspešno. Seveda so mislili, da bodo pomagali lokalnim kmetom, ko bodo prej puščavske dele spremenili v pridelovalne površine, a to le povečuje proizvodno ozemlje opija. 

Kot vedno se je tudi tukaj pokazala heterogeneza ciljev po filozofu Vicu, ko se zaradi človeške narave želeni cilji spremenijo v svoje nasprotje. Vsekakor bodo islamisti imeli še kar nekaj časa dovolj sredstev na ta način, s tako majhnimi vojaškimi silami, kakor so tam, pa tega ni moč ustaviti. A to je morda že podlaga za kako drugo naše razmišljanje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 23. november 2017

N kot NOVO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (41b)

Kot rečeno v prvem delu z nekaterimi primeri, je dogma, torej verska resnica, nekaj zelo pomembnega, saj je treba razodetje ohraniti vedno ne le enako, temveč eno in isto. To je namreč tisto, kar se ne sme spremeniti. Tisto, kar se lahko spremeni, a vselej s potrebno opreznostjo, je kulturni način, s katerim se razodetje prenaša naprej. 
 
Tega ne more početi kdorkoli, ker mora pravi teolog vselej biti močno zakoreninjen v duhovnem
izkustvu, istočasno pa biti močno ozaveščen glede časa, v katerem živi, to dvoje pa je med ljudmi precej težko najti. Vsekakor se na ta način lahko izognemo dvema pokvarjenima stranpotema: 1. konservatizmu, ki je cilj samemu sebi, to je tisti religiozni pogled, po katerem bi moralo vse ostati ne samo enako, temveč identično, tudi povsem drugotni in kulturni elementi, ki so popolnoma vezani le na svoj (pretekli) čas; 2. bolestna potreba po tem, da je vedno in povsod treba izraziti »nekaj novega«, za čemer se v resnici skriva težnja po tem, da bi naredili vse manj in manj zahtevne tradicionalne krščanske zahteve. 
 
Danes seveda, v našem življenjskem kontekstu, nismo priče prvi težnji, temveč bolj drugi, kjer se pogosto življenje meša z vitalizmom. Kolikokrat se tako vse zreducira v presoji, če je dobro ali ne, samo na to, ali je kdo povedal »nekaj novega« ali ne. Podobno je tudi na moralnem področju, ko bi zadeve vedno morale biti »nekaj novega«, prav tako pa bi morala, po prepričanju teh, trditi tudi Cerkev v svojem nauku in učenju. 
 
To je pravzaprav postala neka moda, ki je bila sicer prikrito prisotna že prej, zares zacvetela pa je od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, pa tako cveti že petdeset let. Ta težnja kaže, čeprav prikrito, odpor do krščanskega izročila, prav tistega, ki je verne spodbujalo, da bi raje pogledovali k nebeškim dobrinam, zavedajoč se, da so zemeljske nekaj minljivega in prehodnega, kakor to velja tudi za vse tisto, kar je človeško, vključno z našimi odnosi in čustvi. Nekaj novega bi tako pomenilo prilagoditi življenje po veri današnjim časom, kar je pogled vernih obrnilo od nebes k zemlji. Praksa deseterih zapovedi in duhovnega življenja je tako postalo nekaj anahronističnega. Maske pa so padle, tako da je postalo jasno za tistega, ki hoče videti, da povedati »nekaj novega« v resnici pogosto pomeni oddaljitev od evangelija in Kristusa samega. Prav do te točke smo prišli na marsikaterem področju današnjega krščanstva.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 03. november 2017

N kot NOVO (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (41a)

Povsod opažamo, kako je vedno potrebno imeti, videti, slišati, povedati, pa tudi napisati, »nekaj novega«. Svet to danes potrebuje oz. naj bi potreboval. Tako se je tudi v krščanskih krogih obrnilo v isto smer in se poslužilo iste mode, da je treba povedati svetu »nekaj novega«.
 
Seveda se je zadeva morala nekje začeti, da bi potem prišla do laikov in klerikov, torej »na teren«, če rečemo po domače. Tisti laboratoriji, kjer je tendenca nastala, so seveda teološke šole, potem pa je zadeva pronicala v miselnost kristjanov nasploh. To sem brez težave videl tudi sam, ko smo imeli srečanje našega gimnazijskega letnika, ko smo govorili recimo o svetem krstu, a nadaljujmo. 

Če smo že omenili teologijo, kaj to sploh je? Morda se preveč to razume kot neko »refleksijo o Bogu«, v etimološkem pomenu, da Theos-logos pomeni ravno razpravo o Bogu. Toda, kakor sem lepo povedal tudi dijakom naše škofijske gimnazije, imamo neko filozofsko teologijo, imamo pa tudi tisto pristno krščansko teologijo, ki pa je in mora biti na povsem drugačnih osnovah in na drugačni ravni. Ne gre torej za neko aktivnost naših možganov, našega razuma, temveč izvira iz nekega milostnega srečanja. Najprej so teologi postali apostoli in drugi učenci, ki so srečali Kristusa in bili po tem srečanju spremenjeni. Mnogi svetniki so prav tako veri in Božji milosti, postali teologi, pa četudi nikdar niso obiskovali univerzitetnih hodnikov, kar je nenazadnje potrdila tudi sveta Cerkev, ko je tudi tem dodelila naslov cerkvenih učiteljev in učiteljic, pa čeprav niso bili nobeni profesorji. V tem mesecu smo recimo imeli dve sveti karmeličanki Tereziji, ki sta cerkveni učiteljici – sv. Terezijo Deteta Jezusa in sv. Terezijo Avilsko. 

Predpostavka za teologijo je vera, ponižnost, sodelovanje človeka z Božjo milostjo. Zatem se seveda teologija res tudi zbere v neko razpravo, a to recimo nikdar ni bila primarna potreba cerkvenih očetov, ki so pisali predvsem zato, da bi tudi drugim posredovali tisto, kar so sami doživeli. Bili so torej pričevalci tudi na pisni način, da bi tako morda omogočili, da bi tudi sam prišel do podobnega, kar so sami doživeli. Ko se teologijo uokviri v neko razpravo, se je seveda treba poslužiti kategorij kulture, ki nas obdaja, saj drugih pač ni, vendar pa je potrebno zadeve vselej prečistiti, da ne bi prišlo do zmešnjav, nerazumevanj ali nepotrebnih sprememb, saj sicer pride do tistega, kar se tradicionalno imenuje krivoverstvo ali herezija. Treba je namreč ohraniti razodete resnice vedno enake, da bi lahko neka oseba preko tega prišla v Duhu do Kristusa. Če se namreč veruje na neki pokvarjen način, je tako, kot da bi vodo zlivali mimo posode in ne v posodo. Vera človeško dušo pripravi tako, da lahko voda Svetega Duha lahko pride v srce. Sicer je tako, kot da bi želeli spustiti svetlobo v hišo tako, da bi imeli zaprte rolete ali polkna.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas