sobota, 11. avgust 2018

Kdo se (ne) boji strahu?

Kratek pregled stanja družbe

V dobi, ki je čedalje bolj korektna - v družbi politično, v Cerkvi tudi cerkveno, obstajajo tudi neke vrste "mantre", ki se stalno ponavljajo, vsekakor vedno, kadar se kdo s čem ne strinja. Seveda se nekateri ne strinjajo in ne strinjamo s tistim, kar se v anglosaksonskem svetu imenuje "mainstream". Tisto, kar se v takšnih primerih vedno, ampak zares vedno, sliši, pa je, da je take nestrinjajoče se ljudi strah. 

Človek se potem res vpraša, če se vseeno ne bi ti krogi, ki so vedno in povsod za neke novosti, tudi sami raje izmislili kaj novega oz. bili vsaj malo izvirni. Zanimivo je torej v družbi in Cerkvi to, da vsekakor ni mogoče, da bi se določen del ljudi enostavno naveličal nekih zadev, da smo prišli do, kot je lepo dejal papež Benedikt XVI. glede bogoslužja, "meje še znosnega", le da smo to mejo očitno že presegli. Zanimivo je v vsakem primeru, kako se dogaja vedno ena in ista nezrelost, ko se išče nekega "zunanjega sodelavca", če se nekoliko po novinarsko izrazimo, kar pomeni, da je vedno kriv nekdo drug. Tako približno so se zgovarjali med drugo svetovno vojno in po njej nemški vojaki (Wehrmacht), kjer so seveda bili krivi drugi njihovih zločinov, saj so oni "samo ubogali", ker bi naj ne imeli izbire, a dejstva govorijo drugače. To je torej vedno en in isti kliše, ki pa ga zasledimo zlasti pri otrocih, ko je za neumnosti vedno kriv bratec ali sestrica, nikdar mi sami. 

Teh strahov potem nastane ogromno, današnja družba, sploh medijski svet, dejansko deluje na podlagi teh strahov oz. na podlagi ustvarjanja teh strahov, tudi pri tistih, ki slednjih pravzaprav sploh nimajo, temveč le skušajo uporabiti še nekaj zdrave kmečke logike in razuma, glede na to, da živimo tudi v krizi le-tega. V takšnih primerih se sicer ustvari tudi hipokrizija, etimološko gledano, a o tem morda na kakem drugem mestu. Tako je nekaj strahov tistih, da če si tradicionalen, se nujno vračaš nazaj, če npr. zagovarjaš tradicionalno družino, naj bi se vračali v sam mitični "srednji vek" - morda pa bi lahko naredili referendum za vrnitev v slednjega... 

Naslednji strah je v tem, da če ne sprejmemo treh milijonov migrantov, bo Evropa izumrla, verjetno zato, ker bi bilo preveč enostavno preprečiti tri milijone splavov na leto ali tudi spet le zagovarjanje tradicionalne družine, kar bi spet dvignilo rodnost in, kar je tudi zanimivo, porok in krstov bi bilo več, kar je tudi ena takšna zanimivost, v tem primeru cerkvena. 

Tudi je narobe, če se želi, da droga pač ostane ilegalna, ker se v družbi nekateri pač še vedno zavedamo, da tisto, kar predlagajo kot "lahke droge", niso nobene lahke droge, saj sta lahki drogi, seveda v zmernih količinah, zgolj in samo kava in čaj, ostale droge so pa bodisi težke bodisi smrtne. Vsekakor si v teh primerih na strani mafij in preprodajalcev, ki naj bi v vsakem primeru uspevali. Pa smo spet pri neki nezrelosti, ko se noče stvari več imenovati z njihovim imenom, pa se je treba nečemu, če tega že ne moreš premagati, pridružiti. Stvari, ki bi bile zle same po sebi, ni več. Zanimivo, da sedaj tudi v Cerkvi mnogi trdijo tako, čeprav so se še nedolgo nazaj strinjali s sv. Janezom Pavlom II. A ja, pozabil sem - živimo pač v politično-cerkveni korektnosti. Poleg tega pa so, vsaj zaenkrat še, vprašanje pa je, kako dolgo še, tisti, ki so blaženi in sveti, tudi že mrtvi - če pustimo ob strani, da so nemalokrat bili mrtvi v marsičem že tedaj, ko so bili še živi. Za živ (ali mrtvi) primer lahko recimo vzamemo okrožnico bl. Pavla VI. "Humanae vitae"... 

Zanimivo je tudi, da če voliš določenega, se bo gotovo vrnil fašizem, kakor se bodo tudi vrnili, in sicer zagotovo, rasni zakoni, če podpiraš nekoga drugega, ali morda istega. V svoji zanimivi knjigi "Misliti drugače" ("Pensare altrimenti"), mladi filozof Diego Fusaro (ki je "moj letnik") kot zanimivost navaja tudi prav ta antifašizem brez fašizma. 

Vsekakor lahko vidimo, da nas je nekatere v družbi in Cerkvi strah, ker je strah vedno druge. Pred kratkim sem bral neki komentar, ki mi je le še potrdil tisto, kar sem že veliko časa vedel in kar že veliko časa vemo tisti, ki bi naj nas bilo strah (v cerkvenih krogih smo navadno taki zelo evangeljsko označeni!). Dobil sem namreč potrditev, da se določena družba začne bati oz. jo začne biti strah tedaj, ko se odpove svojim koreninam, ko torej nima več trdnih tal pod nogami. Tam je bilo nekoga strah, če rečemo z neko prispodobo, "črnega moža". Spet podoba iz otroštva. V glavnem, strah je druge. Drži kot pribito, ni kaj!

Objavljeno kot uvodnik v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

torek, 07. avgust 2018

T kot THIBON 2

Cerkveni in družbeni antislovar (47b)

Gustava Thibona (1903-2001) smo sedaj dolžni še predstaviti skozi katero od njegovih besed. Ker smo rekli, da je bil filozof: »Duh filozofije je v tem, da imamo raje od laži, ki omogočajo živeti, resnice, ki omogočajo umreti. Brez dvoma prav v tem smislu Sokrat trdi, da je filozofija pripravništvo za smrt«.

Zanimive pa so tudi njegove trditve glede tistih zadev, ki so jih pod vprašaj postavili pred petdesetimi
leti, potem pa praktično uničili in izbrisali. Takrat so trdili tudi to, da poslušnost oz. ubogljivost ni nič več vrlina. Thibon pravi: »Poslušnosti se ne uide, razen zato, da zapademo sužnosti. Žalostiš se, ko vidiš, čemu vse so se ljudje usužnjili. Da bi torej imel ključ za razumevanje takšne skrivnosti padca, poišči, komu so se odločili prenehati služiti«. Zanimivo je tudi njegovo mnenje, ko se govori o razmerju med Božjim usmiljenjem in pravičnostjo. Glede tega pravi: »Poslednja žalitev Boga – trepetati pred njegovo pravičnostjo, potem ko se nismo bili zmenili za njegovo ljubezen...«. Sicer pa tako ali tako pravi glede življenja človeka, v nasprotju z živalmi: »Človek je edina žival, ki se zaveda svoje smrti. In je tudi edina, ki dela, kot da ne bi nikdar morala umreti. Njegov duh ga dviga nad sedanje, ne pa tudi iznad časa. Spreobrnjenje je zanj v tem, da se odvrača od neskončnega, da bi spet našel resničnost večnega.«

Če bi spet vzeli enega od sloganov izpred petdeset let, potem je lahko to eden od tistih, da se ne sme ničesar prepovedati, da je vse dovoljeno, da lahko ljudje delajo, kar hočejo. Glede tega pravi naš filozof-kmet: »Žrtve, zakoni itd. Vsaka svoboda začne z neko oviro. Da izvira iz ne«.  Glede vere, Boga, hudiča in podobnih reči, nam lahko zadostuje spet še en njegov aforizem: »Bogu ni mogoče uiti. Imamo le eno alternativo – postajati Bog (prek asketizma ali ljubezni), ali pa igrati se Boga. Hudič in njegove žrtve niso združene z živo vezjo, kakor je to pri svetih, temveč na suženjski in mrtvi način, kakor je prepisovalec vezan na besedilo, ki ga prepisuje, ne da bi ga mogel razumeti... Bogu se ne uide – kdor zavrača, da bi bil njegov otrok, bo večno njegova popačena podoba (izv. »opica«). Zastrašujoča karikatura božjih zakonov povsod v trenutku, ko se Boga več ne spoznava in ljubi, pričuje o tem, bolj kot karkoli, prav takšne neizbežnosti«.

Glede ljudi današnjega časa pa pravi, da »so istočasno napeti in sproščeni – živčno napeti in moralno sproščeni«. Lahko bi navedli marsikaj, kaj drugega itd., vendar smo izbrali le nekaj aforizmov tega zanimivega Francoza. Če bo koga zanimalo, si bo kaj več prebral. Žal nimamo nič v slovenščini, kot še marsikaterega zanimivega avtorja pogrešamo v maternem jeziku. Sicer pa velja, da bomo morali spet postati bolj pozorni, od česar nas tehnologija odvrača, zato se bo treba kaj bolj odvrniti od nje: »Biti nenavezani na vse – prvi pogoj, da nismo do ničesar brezbrižni«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 13. julij 2018

T kot THIBON 1

Cerkveni in družbeni antislovar (47a)

Gustave Thibon (1903-2001) je slovenskemu bralcu precej malo poznan. Slovi kot “filozof-kmet”, če vzamemo tisto oznako, ki mu jo vedno nadevajo, saj sta prav ti dve službi tisti, ki sta ga najbolj zaznamovali. Že to, da se je rodil in umrl v isti vasi pove, da ni šlo za nekega revolucionarja, vsaj ne v tistem smislu, kot revolucionarje splošno poznamo. Kot mlad je Thibon precej potoval, zlasti v Veliko Britanijo in Italijo, pa tudi v tedaj francosko severno Afriko, kjer je tudi odslužil vojaščino, pri triindvajsetih letih pa se je vrnil na svojo kmetijo, kjer je bil do smrti. 

Gre pravzaprav za samouka in neštudiranega moža, vsaj v klasičnem smislu tega, saj je pustil šolo pri trinajstih letih, vendar je ogromno bral, veliko tudi poezije. Zaradi prve svetovne vojne je zasovražil patriotizem in demokracijo, pod vplivom piscev, kot sta recimo Leon Bloy in Jacques Maritain, ki smo ga omenjali v enem od zadnjih zapisov, se je naš filozof-kmet spreobrnil v katoliško vero, potem pa sodeloval z Maritainom, da je pričel s svojim pisanjem v revijah, najprej v Revue Thomiste. Vsekakor lahko zatrdimo, da je ta Provansalec šel proti revolucionarnemu toku, v smislu, da je šel proti prevladujoči miselnosti. Svojo upornost je sicer peljal naprej predvsem v svoji rodni Franciji, pa vendar je postal kasneje znan tudi širše. 

Če je Heidegger govoril o “prekinjenih poteh”, pa je Thibon predvsem pisal o “Odprti poti za povratek”, kakor je podnaslovil svojo zbirko člankov “Svoboda reda”. Pisal je predvsem o resničnosti, saj je vselej črpal iz tega, kar je videl, slednje pa potem uporabil kot neke vrste nove prilike, čisto v evangeljskem smislu, da bi tako poudaril večne resnice, pravila in zakone, ki še vedno veljajo, četudi se je vsem okrog njega zdelo obratno. Njegovi argumenti tako imajo, kot je dejal, “liste” na tleh, torej dokaze, kakor rastline pustijo svoje sledi na tleh, potem pa tudi “korenine” na nebu, to pa so vzroki, smotri in cilji. V neredu, ki vlada že toliko časa, je Thibon spet ponudil tisto, kar se je želelo zavreči. Zato je pisal o krizi ubogljivosti, o avtoriteti, o utopiji, o svobodi, o redu in o podobnih resničnostih. Napadel je ideologijo države kot vrhovnega cilja - “statalizmu”, kakor tudi o državni pomoči, kar je s tujko “asistencializem”. V tem oziru govori o naravnih skupnostih, subsidiarnosti, človeški solidarnosti, zakonu džungle… Spregovori o spolni osvoboditvi, o erotizmu v nasprotju s spolnostjo. Kot zadnje pa govori o vsakdanjih stvareh, kot recimo o živalih in ljudeh, o splošnem čutu, o uravnovešenosti, o prijaznosti, kakor tudi o svetosti v vsakdanjem življenju. Pobliže bomo pa bomo kaj iz vsebine pogledali prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 05. julij 2018

In memoriam Stanko Sivec - recenzija "Skozi ogenj"

Ob rob knjigi “Skozi ogenj”
V ognju prečiščeno zlato

Kar z določeno nestrpnostjo smo, vsaj nekateri, pričakovali izid knjige našega upokojenega župnika Stanka Sivca “Skozi ogenj”, saj bi lahko dejali, da gre za določen podvig, kolikšen, to ve samo avtor sam, mi si lahko le predstavljamo. Vsekakor ne more biti lahko napisati knjige na pragu devetdesetega življenjskega jubileja, kakor tudi ne po zdravstvenih težavah, ki jih je gospod Stanko imel in ki so botrovale našemu strahu, da spominov na težke čase, ki bi nastali na njegovem že skoraj mitičnem pisalnem stroju, ne bomo dočakali. Konec koncev je podobno mislil tudi sam, ko je bil preizkušan v udbovskih zaporih, da ne bo več videl svoje družine in svojih lepih krajev, čudovite livške pokrajine. 
Po mojem mnenju se knjigo splača kupiti že zaradi tega prvega dela knjige, kjer je čudovit oris
Stankovega otroštva in rodnih hribov. Podroben zapis zasliševanj in zaporov ter seveda težaškega kazenskega dela smo vsi pričakovali, najbrž pa nihče ni pričakoval takšne hvalnice Livku in pokrajini ob njem, kakršno lahko najdemo v tej knjigi, ki res predstavlja dodatno vrednost. Dodatno vrednost predstavljajo tudi domači izrazi in nekaj domačih oblik stavkov. To daje knjigi tisto človeško toplino in domačnost, ki jo potem najdemo tudi skozi celotno knjigo, ko ni prostora za neke zamere ali zagrenjenost nad prestalim, temveč se res vidi, da je avtorjeva življenjska zgodba šla “skozi ogenj”, da se je prečistila. Zares je po avguštinovsko preteklost prepuščena neskončno usmiljenemu Bogu, prihodnost pa prav tako neskončno previdnemu Bogu. Gospod Stanko zato ob koncu svojega zemeljskega romanja poje hvalnico našemu Gospodu za življenje skupaj z apostolom Petrom: “Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš.” (1 Pt 1,3-9). 
Knjiga gospoda Sivca je knjiga starega pastirja, ki svoje ovce, torej kristjane želi potrditi v veri, jim utrditi upanje, jim povedati, da so vse življenjske preizkušnje, ki jih imamo vsi, izredno dragocene, ne pa, da jih odvržemo stran, na smetišče zgodovine, da bi šle v pozabo. V današnjem preveč materialnem svetu, bi vse takšne nematerialne reči, kot so naši spomini, preizkušnje, tudi naše molitve – in teh v Stankovem življenju, v času zapora pa še posebej, ni bilo malo – radi zavrgli kot ničvredne. Toda ravno včeraj sem bral o tem, kako bi ob spremembi našega pogleda, ob spreobrnjenju, kot temu pravimo, bili presenečeni nad neizmernim duhovnim zakladom, ki bi ga našli pred svojim nosom in bi nas slepil v oči, sestavljale bi ga pa prav vse tiste nematerialne reči, na katere nismo bili dovolj pozorni. Gospod Stanko nas opozarja na to, da pridobivamo v življenju čedalje bolj duhoven pogled, ki nam bo pomagal razumeti ravno to, kakšen neverjeten kapital predstavljajo vse te nematerialne reči, ki jih vsebuje življenje, a morajo vendar skozi ogenj, da postanejo resnično veljavne. Podobno, kakor bi neveljavne kovance pretopili in iz njih naredili kovance trenutno veljavne valute. In če pogledamo na vse življenjske preizkušnje v luči vere, smo pravzaprav lahko ljudje zelo zelo bogati, seveda v duhovnem smislu.

V oddaji "Pričevalci" - tukaj!

-------------------------------------------------------

Tako sem napisal pred dvema letoma in pol, ko je izšla njegova knjiga spominov. Dragi g. Stanko, hvala za vse bogastvo, ki ste mi ga posredovali, posebej v času študija in potem priprav na novo mašo ter ob tem dogodku samem. Počivajte v miru na prvačkem pokopališču in si odpočijte pri Bogu!

sobota, 23. junij 2018

S kot SEKULARIZACIJA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (45c)

Preko sekularizacije kot procesa se je razvila neka druga religija, ki si izborila čedalje vidnejše mesto na račun drugih prepričanj in seveda vseh navad ter kulture. Pravzaprav lahko rečemo, da se je zamenjal celoten sistem, ki ni več isti, kot je bil poprej. Sekularizem ni le manifestacija neke preproste verske zmote ali zgolj eno od krivoverstev (herezij), ki so navadno načenjale le delno tkivo vere, temveč je precej več. Sekularizacija je pripeljala do globinske in skorajda popolne izroditve celotnega krščanskega tkiva. Lahko bi rekli, da na Zahodu, ampak to lahko sprejmemo le, če lahko zraven damo tudi vzhodnokrščanski svet, kar bi sicer bilo tudi pravilno. Saj poznamo tisti latinski rek, ki pravi: »Corruptio optimi pessima.« Marsikdo iz današnjega sekulariziranega sveta se sicer s tem ne bo strinjal, ker je po njegovem novo vselej boljše od starega, ki je potemtakem le še za pozabo in uničenje, vendar so sadovi vendarle tu pred nami in niso ravno spodbudni. 

Sekularizem tako ni le neke vrste novo poganstvo, ki bi pobožanstvil naravo in sakraliziral svet, temveč gre za veliko več. Novega poganstva se veliko najde med skupinami mladih, ki nekako simulirajo stare poganske kulture, da bi tako zadovoljili človekovo potrebo po tem, da bi se znašel pred nečim večjim od njega. Sekularizem je, nasprotno, poskus, da bi profanizirali tisto, kar je sveto, nebeško in božansko, da bi torej popolnoma umaknili božansko ali duhovno razsežnost človeku izpred oči – tako in drugače, torej v materialnem in notranjem smislu. Vse je torej le še zemeljsko, zemlja-zemlja, ne obstaja nič presežnega. Mi smo seveda sedaj priča rezultatom nekega procesa in del neke nove stvarnosti, proces je torej sekularizacija, nova stvarnost pa sekularizem, moramo pa vedeti za temelje vsega skupaj. 

Že res, da se je stvar razbohotila zlasti po drugi svetovni vojni, sploh od šestdesetih let 20. stoletja naprej, vendar je vse to sad revolucije, ki je, kot smo že dejali, pravzaprav ena, a ima štiri glavne faze, o katerih smo tudi že spregovorili. Če torej želimo razumeti sedanje stanje, moramo podrobno pogledati najprej »prvo« revolucijo, ki je Luthrova revolucija, kar pa bomo podrobneje lahko naredili posebej. Tu bomo dali le še kak namig. 

Jacques Maritain je napisal delo »Trije reformatorji: Luther, Descartes, Rousseau« (Trois réformateurs : Luther, Descartes, Rousseau), kjer je te tri može postavil kot tiste, ki so pripeljali do sodobnega sveta, in sicer je to storil že skoraj pred stotimi leti (1925), kar naredi stvar še bolj zanimivo. Po njegovem je torej Luther nekakšen oče sekularizma, a bomo podrobneje francoskega misleca navajali, kot smo dejali, posebej. Če torej vzamemo to predpostavko, potem lahko zatrdimo, da je sekularizem zanikanje kulta oz. pravega bogočastja, zanikanje človeka kot bitja, ki je liturgično, bogoslužno. Po eni strani torej popolno uničenje človeka kot »homo adorans«, namesto tega pa povzdignjenje človeka kot »homo sapiens«, in sicer na najvišjo potenco. Sekularizirani svet lahko sprejme drugega, ne more pa sprejeti prvega, je pa prav prva vrsta človeka tista prava, ker je to človek, kakršnega si je zamislil in ga ustvaril Bog.

Objavljeno v tedniku Novi glas.