nedelja, 19. oktober 2014

Živeti kakor Bog zaukaže

Božja beseda današnje nedelje nas popelje v drugačno razumevanje časa in človeške zgodovine, pravzaprav človekovega življenja in bivanja na zemlji. Dejansko bi morali imeti bolj živo zavest v sebi, da smo, če smo verni, ljudje s svojim življenjem in s svojo zgodovino potopljeni v veliko večjo stvarnost. V resnici smo v Bogu, »v njem živimo, se gibljemo in smo«, kakor je apostol Pavel lepo povedal Atencem (Apd 17,28). Mi se navadno seveda obnašamo, kot bi bil najvažnejši naš človeški čas, a je v resnici pomemben le Božji čas. Človeški čas je pač samo človeški, smo si ga omislili, a vidimo, da niti ni tako natančen, če je treba denimo imeti tudi prestopna leta zaradi napačnega izračuna. Še bi lahko kaj dejali o tem, a ne bomo dolgovezili. Moramo le vstopiti v pravo miselnost, da bi razumeli tisto sicer tako znano navodilo, ki nam ga daje evangelij: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21). 

Vsi ljudje smo v Božjih rokah, tudi naši voditelji. Bog se, kot je jasno iz prvega berila, tudi posluži
državnih voditeljev, da pokaže svojo dobroto in veličino – kralj Kir je Judom omogočil, da so se spet vrnili v svojo deželo. Po drugi strani tudi dopušča, da se iz svojih slabih odločitev – tudi glede voditeljev – kaj naučimo, ko moramo prenašati posledice svojih slabih izbir. Pa je tako tudi za druge napačne izbire, ki jih naredimo in delamo v življenju. 

Po Jezusovem navodilu naj bi pravi Gospodov učenec vedno bil tako eno kot drugo – namreč dober državljan in dober kristjan, s tem, da bi drugo moralo biti pred prvim in bi celo dejali, da se ni bati, kako dober kristjan ne bi bil dober državljan. Civilne oblasti naj bi se zavzemale za skupno dobro na zemlji, medtem ko naj gre pri veri za duhovne in večne dobrine, ki veljajo ne le za časa našega življenja, temveč tudi ali še bolj po smrti, ker so vendarle večne dobrine. Biti dober državljan tako pomeni za kristjana upoštevati državne zakone, vendar relativno. Državni zakoni morajo namreč biti pravični in ne smejo nasprotovati kristjanovim moralnim in verskim načelom, kakor tudi morajo biti v skupno dobro. Država nikdar ne sme zahtevati tistega, kar pripada samo Bogu, kristjan pa mora vzdrževati in braniti svojo svobodo, da pred vsem drugim najprej slavi Boga. Tu so tista neodtujljiva načela, o katerih se ne pogaja, kakor je dejal papež Benedikt XVI.: družina, življenje in svoboda vzgoje. To področje obravnava družbeni nauk Cerkve, ki pa ga premalo poznamo in poglabljamo, tudi zato, ker nas pogosto ne zanima, kaj pravi o družbenem življenju Cerkev.

Ne smemo pa pozabiti še na drugo plat medalje, za katero smo dejali, da je še pomembnejša. Danes se res veliko govori o državljanskih dolžnostih – kar je tudi prav, da ne bo pomote. Zelo pogosto pa pozabimo na tiste še večje dolžnosti, ki jih kot kristjani imamo do Boga. Svojo vero velikokrat pojmujemo kot neko folkloro ali kot nepomembni dodatek, »optional« k življenju, saj zija velik prepad med izpovedovanjem vere in življenjem po njej. Ni dovolj samo, da se izjavljamo za kristjane, pa ne živimo kot kristjani. Težava je, ker potem iščemo samo neke pravice, ne da bi prej poskrbeli, da bi opravili svoje dolžnosti, ki jih kot kristjani imamo. Na Cerkev potem gledamo tako, kot da mi sami nismo njen del, temveč samo njeni porabniki, da so duhovniki naši serviserji, ki nam zahtevane reči pač morajo dati. Žal je tako, da se ne moremo osvoboditi od tistega, ki nas je ustvaril, ker nas je, kot pravi sv. Avguštin, »zase ustvaril«. Isti nas je tudi odrešil. Pred Bogom nismo avtonomni oz. smo avtonomni znotraj določenih meja. Svoje uresničitve pa ne bomo našli, če bomo skušali te meje prestopati oz. jih kar sami določati, temveč, če bomo skušali čim bolj živeti po Božji volji. Učimo se od svetnikov, zlasti od mučencev, ki so s poglabljanjem v zakramente, molitev, Sveto pismo in cerkveni nauk svoje življenje na vso moč upodabljali po Božji volji. Le tako se človek zares uresniči in je svoboden.

sreda, 15. oktober 2014

Ne, kakor ga daje svet…

O vojni in miru (1)

Mavrična zastava na stopnišču kostnice v Sredipolju simbolno nakazuje, kam smo na Zahodu prišli, kakšna je naša kultura, kakšno je krščanstvo – oboje plehko in razvodenelo. Zato sem vesel, da se je v našem tedniku ta zgovorna slika znašla celo na naslovnici. Tudi zato, ker je v takšnem in drugačnem smislu naša Cerkev postala precej mavrična – govorimo namreč o tem, če je mavrična zastava prav ali narobe obrnjena. V glavnem, velika večina s tisto besedo “mir” na ustih, hkrati pa misleč, da to pomeni odsotnost vsakega boja. 

V resnici seveda temu ni tako. Zato je še nekaj, česar sem zelo vesel in česar sem bil zelo vesel, ko sem prebral besede našega škofa Jurija o vojni, ki jih danes marsikdo najbrž ne bi rad več poslušal, slišal ali prebral, ker so trde, pretrde za naša (pre)občutljiva ušesa, navajena le na tako ali drugače “korektne” besede, ki nam jih z vseh strani ponujajo. Naloga škofa je tudi ta, da je zgled preroka za svoje duhovnike in vernike, preroka v običajnem svetopisemskem smislu, tu pa je mišljen tisti, ki pove stvari take, kot so, ki svoje besede vselej oblikuje po resnici. Razno olepševanje kaj dosti ne pomaga. Sveto pismo je pač knjiga življenja in je seveda zato realno v svojem pogledu, kakor je glede vojne realen tudi katoliški nauk. 

Cerkev je vojno vselej obravnavala kot zlo, a se je tudi zavedala, da je iz src ljudi ni mogoče izkoreniniti. Od 5. stoletja naprej se je do pred kratkim vzklikalo (ponekod se še): “Kuge lakote in vojske reši nas, o Gospod.” Vendar so nekoč naši krščanski predniki bili prepričani, kako je svet neizbežno zaznamovan s kugo, torej z boleznijo, lakoto (oz. revščino) in vojsko, ker je svet pač zaznamovan z izvirnim grehom. Z enakim prepričanjem in enako pobožnostjo so naši predniki vpili k Bogu pri “blagoslovu na vse štiri strani neba” pred strelami in točo ter pred potresi. Še zadnjemu in najpreprostejšemu vaščanu, ki je hodil v procesiji, je bilo jasno, kako je s temi zadevami, danes pa se zdi, da tudi v Cerkvi prevladuje prepričanje, da je mogoče miroljubno sobivanje med ljudmi. Treba je pač gledati na dobro, ki je v vsakem človeku, ne na slabo. Treba je biti optimistični, misliti pozitivno. Mnogi nas prepričujejo, da je to tudi krščansko mišljenje in učenje – nič bolj daleč od resnice od tega. Vera mora vselej biti stvarna, realna, optimizem pa ni realna zadeva. 

Če zadušimo zavest o tem, da se v srcu vsakega človeka skrivata zlo in nasilje, s tem težave nismo rešili ali nanjo odgovorili, temveč smo jo samo nekam potlačili. Če zadeve le potlačimo in ne damo pravega odgovora nanje, pa slej ko prej izbruhnejo na dan, in sicer precej močnejše, kot so bile poprej, kakor nas uči naš Gospod Jezus v evangeliju, ko govori o tem, kako je, ko se nečisti duh vrne in najde pospravljeno v hiši (Lk 11,24-26). Kako z lahkoto danes zavračamo napor, ki je potreben, da obvladujemo zlo, ki je v nas. V svojem delu “Iota unum” tako Romano Amerio priteguje našemu škofu, ker se pač sklicuje na Božjo besedo, na krščanski nauk in izročilo. Takole pravi: “Vojna ne more biti največje zlo med vsemi, razen za tistega, ki prevzame nereligiozni pogled in vidi v tem življenju, ne pa v presežnem cilju tega življenja, najvišje dobro, iz tega sledeč pa potem vidi v užitku najvišji človekov cilj”. Gospodove besede so jasne: “Mir vam zapuščam svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet” (Jn 14,27). Žal pa danes od vseh teh besed vzamemo le še besedo “mir”, a tako, kot nam ustreza, iztrgano iz konteksta, tako da v svoji posladkanosti več nič ne pomeni. Vendar se od Kristusovega učenca zahteva neprestan boj s svetom, ker pač ni mogoč mir brez boja, brez vojne. A današnji kristjan raje pred svetom polaga orožje, ker se zadovolji z iluzornim premirjem, ki ga svet ponuja, vendar pa v resnici ta mir, ki ga ponuja svet seveda ni tisti, ki ga ponuja naš Odrešenik. 

/dalje prihodnjič/

Objavljeno v tedniku Novi glas.

(Fotografije, o kateri je govora, ni dobiti na spletu - ko jo dobim, jo objavim, op. a.)

nedelja, 12. oktober 2014

Pripravljeni na gostijo?

Kot je navadno značilno za Gospodove prilike, tudi tokrat drži, da sporočilo je bilo precej jasno tedanjemu človeku v Palestini in okolici, mi pa ne razumemo najbolj, zato se bomo vsaj malo morali spopasti tudi z razlago odlomka, a se bomo vseeno bolj posvetili sporočilu za nas danes. Tisto, kar bomo povedali, bo morda »trdo za naša ušesa«, vajena slišati zlasti tisto, kar nam prija, kar nam ugaja, ker živimo v kulturi, kjer je iskanje odrešitve in sreče v lagodju pač na dnevnem sporedu, a je neke reči treba povedati, četudi nam niso všeč. Komu pa je všeč graja – lepše je, če nam drugi vselej govorijo, kako vedno prav in lepo delamo, četudi to ne drži. Toda, treba je biti po svetopisemsko preroški, kar pomeni, da svoje besede vselej oblikujemo glede naresnico, ne glede na posledice. Konec koncev nam prilika sama pravi, da nam bo za preganjanje nekoč Bog poplačal. Sv. Gregor Veliki prosi svoje verne takole: »Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja.« So torej reči, ki jih je treba povedati.

Kakor pa pravi svojim veliki papež, pravim tudi sam zase: »Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki
ne bi komu zdeli krivični.« Za kaj gre, če še malo nadaljujemo z njim? »Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi da smo bolj zavzeti za zunanja opravila.« Kar drži, drži in je treba povedati, a pravi pridigar govori in pridiga tudi oz. predvsem samemu sebi. Takole bom rekel, da se sprašujem, kako bodo moje besede komu dale misliti, če ne dajo misliti najprej meni samemu?

Počasi prihajamo na tisto, o čemer želimo danes še posebej na podlagi evangelija spregovoriti. Govorili bomo o tem, kaj povabilo na svatbo in svatovsko oblačilo sporočajo nam danes. Najprej je tako treba nekaj malega razložiti. Ko so vabili na svatbo, so navadno poslali najprej prvo povabilo, zatem pa so služabniki šli še enkrat in povabili, spomnili torej na tisto prvo povabilo. Če je šlo za kraljevsko gostijo, so prinesli s seboj tudi primerno obleko povabljencem, da bi izgledalo tako, kot se za kralja spodobi. Sedaj pa skušajmo prenesti na današnje razmere.

Kaj je za nas prvo povabilo? Prvo povabilo je krščansko oznanilo odrešenja, ki je seveda namenjeno vsem ljudem, a se vsi na to povabilo ne odzovejo. To povabilo je v Svetem pismu in v nauku Cerkve. Mnogi slišijo to povabilo, pa se ne odločijo zanj, ker so druge, posvetne reči, pomembnejše od hoje za Kristusom, od krščanske poti posvečevanja. Mnogi mislijo, da bodo do odrešitve in sreče prišli brez Boga in brez Gospoda Jezusa Kristusa ter brez Cerkve, torej brez tistega, kar Kristus po Cerkvi ljudem nudi. Tisto, kar nudi, je »orodje«, ki ga potrebujemo za zveličanje. Poskusov, da bi zadeve rešili brez Boga, je bilo zlasti v zadnjih stotih letih kar nekaj. Končali so se klavrno, zlasti kar zadeva število človeških žrtev, pa ni nujno, da gre le za pobite ljudi, temveč o žrtvah govorimo v zelo širokem smislu. Brez Boga izgine iz našega obzorja tudi človeška oseba oz. vse druge človeške osebe, razen nas samih. 

Drugo povabilo prihaja po Božjih služabnikih. V evangeliju so to apostoli, za nas pa njihovi nasledniki, torej škofje in duhovniki. Ti potem dajo tudi primerno obleko za večno gostijo. V našem primeru je tista obleka zlasti sveti krst in krstna milost, ki jo prejmemo, obenem s krstom pa še drugi zakramenti. Ljudje namreč zaradi svoje grešnosti krstno milost, obleko, pokvarimo oz. jo umažemo. Krstno milost je tako treba obnavljati. Kje jo obnavljamo? Za to imamo poseben zakrament, ki danes ni več aktualen, mnogi kristjani celo mislijo, da ga ne potrebujejo – govorimo o sveti pokori oz. sveti spovedi. Sami te krstne obleke očistiti ne moremo, potrebujemo »pomoč od zgoraj«, le-to pa dobimo pri sveti pokori. Vsakdo, ki pravi, da bo že "rešil sam s svojim bogom," se moti. To je izgovor, da sami izbiramo, kaj je dobro in kaj zlo - zase in za druge. A nadaljujmo. 

Če gremo še malo natančneje, je predokus večne gostije, ko dobimo potrebne duhovne darove, sveta maša, zlasti se kot gostijo pojmuje sveto obhajilo.

Prvo povabilo v tem primeru spet najdemo v Svetem pismu in krščanskem nauku, ki pravi, kako je zlasti treba posvečevati nedelje, kjer ima osrednjo vlogo nedeljska sveta maša – vidimo, da imajo mnogi svoje povsem posvetne ali človeške razloge in izgovore, da se temu povabilu ne odzovejo. 

Drugo povabilo pa predstavlja tista notranja priprava, ki jo za nedeljsko sveto mašo potrebujemo, zlasti za prejem obhajila. tu so velike težave, saj mnogo kristjanov prihaja nepripravljenih, brez prave obleke k svetemu obhajilu. Pavel pravi, da kdor tako uživa sv. obhajilo, uživa svojo obsodbo. Govora je zlasti o tisti obsodbi, ko zato ljudje ostanejo zvezani in ne morejo uživati v polnosti duhovnih darov, ki jih nudi sveto obhajilo, ker niso poskrbeli za plodna tla v svojem srcu. Če je v tistem koščku nekvašenega kruha res Gospod Jezus, potem je pod velikim vprašajem naša vera v resnično Gospodovo navzočnost. K obhajilu ne bi smeli iti, "ker gredo tudi vsi drugi", kakor tudi obhajilo ni "izgrajevanje skupnosti", pa še bi lahko naštevali. Sveta evharistija je tesno povezana s sveto pokoro, jo na neki način predpostavlja. Kaj pa je greh in kaj ne, nam pravita Sveto pismo in Učiteljstvo, sicer se bo vsak sam izmišljeval, kaj je kaj, a ne bo v skladu s tistim, čemur pravimo Božje razodetje. Treba je torej obnoviti krstno milost z zakramentov svete pokore, in sicer v skladu s krščanskim naukom. 

Toliko ob tem odlomku, čeprav bi se dalo tu povedati še marsikaj, med drugim tudi o tem, kako se mi danes tudi kaj zunanje pripravimo, torej uredimo za Gospodov dan. Zagotovo bo še priložnost spregovoriti tudi o tem.

nedelja, 05. oktober 2014

Živi Božji sinovi in hčere

Vzklik današnjega psalma pravi: »Hiša Izraelova je Gospodov vinograd« (Ps 80/79). Ta vzklik nam lepo pove, kako pravzaprav vinograd pomeni Božje ljudstvo, »Izraelovo hišo«, ki pa za evangelista Mateja, ki ga prebiramo, predstavlja sveto Cerkev in ne samo enega naroda. Predstavlja vse tiste, ki so verovali pred nami in so še vedno skrivnostno z nami povezani, pa naj se za nebesa še očiščujejo ali se že z angeli in nebeško materjo Marijo, ki jo danes kot Kraljico svetega rožnega venca posebej slavimo, veselijo in Bogu prepevajo slavo. Cerkev predstavlja seveda tudi vse nas, ki smo se pri krstu včlenili vanjo, kakor tudi vse tiste, ki še bodo postali njeni udje.

Še bolj kot Božje ljudstvo, kar je nekoliko bolj starozavezni pojem, je namreč Cerkev skrivnostno Kristusovo telo. Gre torej za neko duhovno, mistično stvarnost, katere del smo lahko postali. Še lepše pa je to, da smo zaradi tega, ker smo vsi skupaj skrivnostno Kristusovo telo na enako skrivnosten način postali otroci nebeškega Očeta, samega Najvišjega Boga, zato pa tudi dediči nebeške slave, ki je temu dediču, kakor ga označi evangelij, že od vselej pripravljena. Ker je on ljubljeni Sin, sem tudi jaz postal ljubljeni sin. Res je, Gospod Jezus je bil ljubljeni Sin že od vselej – kdaj pa sem postal jaz ljubljeni sin nebeškega Očeta? Gre za bistveni dogodek, ki ga evangelij predstavi v podobi – Božji otroci in ljubljeni nebeški Sinovi smo postali v Jezusovem trpljenju in kruti smrti na križu. 

Žal je današnjemu kristjanu ta dogodek daleč ali celo samo nekaj simbolnega, neka pripovedka iz preteklosti, nikakor pa ne gre za tisti odločilni dogodek njihovega življenja. Takšna je potem tudi njihova krščanska vera, ki predstavlja nek mit, morda neko zbirko modrih in manj modrih izrekov, ki je neki moralni nauk ali neka filozofija. Podobno tudi Jezusa Kristusa pojmujejo kot nekega modrega človeka ali kaj podobnega. Papež Benedikt XVI. je na začetku okrožnice Deus Caritas est lepo zapisal: »Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev.« Temu pritrjuje tudi C. S. Lewis, krščanski pisec in mislec, ki pravi, da Jezus ni mogel biti le človek, le neki potujoči modrec, neki filozof, saj: »Človek, ki je bil zgolj človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, ne bi bil velik moralni učitelj.« Nasprotno, pravi, da bi bil ali blazen ali »peklenski hudič« - ali je torej to bil človek za psihiatrično kliniko ali velikanski hudobnež, glede na nemogoče zahteve njegovega nauka. Po Lewisu mora vsak od nas sam izbrati in se odločiti, če je Jezus Kristus bil in še vedno je Božji Sin, ali pa je norec ali hudobnež. Na izbiro nam je dal samo to, če je ali ni Božji Sin in nič drugega. Seveda temu pritrjuje tudi Blaise Pascal, pa don Luigi Giussani in še marsikdo. 

Rekli smo o skrivnostnem Kristusovem telesu – vsak od nas se pri krstu včleni v to telo. Od njega se pa potem pričakuje, da bo živi ud tega telesa, da bo zares se zavzel za tega Božjega Sina Jezusa, da ga bo ljubil »z vsem srcem, vso dušo in vso močjo«, da bi potem tako ljubil tudi nebeškega Očeta. Če zares živimo kot kristjani, potem se trudimo tudi ljubiti to telo, v katerega smo včlenjeni, ne pa da nanj gledamo čisto po sociološko, pa v njem vidimo le bando zločincev, kar pa so vselej le drugi, zlasti škofje in duhovniki. Evangelij nas postavlja, da izberemo, kaj bomo – imamo dve kategoriji. Lahko smo zločinci in lahko postanemo pravi »sinovi luči«. Pravzaprav lahko izberemo med tem, ali ostanemo zločinci, ali pa se spokorimo in stopimo na novo pot, ki bo pot posvečevanja in ljubezni do Božjega Sina in Cerkve ter posledično do vseh ljudi. Ker smo grešniki, smo že tako ali tako zločinci, saj s svojimi grehi in slabimi dejanji delamo prav isto, kar so delali in naredili Gospodu Jezusu – ga tepemo, pljuvamo, bičamo, pribijamo na križ… Prav bi bilo, da bi se vsaj zavedli, kako, ker smo skrivnostno Kristusovo telo, sami sebe ranimo in ubijamo, si, če rečemo z znanim rekom, »pljuvamo v lastno skledo«. Če bi namreč imeli vsaj malo te zavesti potem bi naše zakramentalno, molitveno in sploh krščansko življenje še zdaleč ne šepalo tako zelo. Z našim Gospodom zato povabim kristjane, da bi stopili na pot posvečevanja, začenši nekje, kjer morda že dolgo nismo bili – pri zakramentu svete spovedi. 

nedelja, 28. september 2014

Proti svoji volji

Spet je pred nami dogodek, vzet iz življenja, o dveh bratih, ki sta povabljena na delo v vinogradu, pa se tako besedn kot tudi v dejanjih različno odzoveta. Gre za vprašanje volje, želje, tega, kar čutita. Moramo reči, da sta sprva oba brata enakega srca, saj nočeta iti delat v vinograd, nimata volje, ne želita, ne čutita, da bi delala. Razlika je najprej v jasnosti besed, saj prvi jasno pove, da ne bo šel, drugi pa reče, da bo šel. V dejanjih se potem zgodi ravno obratno od besed, a pri drugem opazimo tisto prikrivanje, hinavščino, tisto “biti všeč” za vsako ceno. Opazimo prevelik poudarek na tem, kako bi izpadel pred drugimi, medtem ko vidimo pri prvem bratu iskrenost. Ta iskrenost na koncu pripelje do spreobrnjenja, ki je v tem, da prvi sin naredi po očetovi, namesto po svoji volji.

Prvi nauk za nas je v jasnosti besed, kar tolikokrat pogrešamo med nami. Velikokrat nismo jasni v
svojih besedah zato, ker ne želimo izpasti slabi, grdi, hudobni… Velikokrat je bolje jasno povedati stvari in izpasti tudi grdi, da vsaj bližnji nima nekih lažnih pričakovanj in upanj. Osebno se mi je to večkrat dogajalo v Ljubljani na študiju, ko je kdo od sošolcev in prijateljev rekel, kako bomo šli na kavo, pa potem iz tega ni bilo nič. Pa je to seveda še malo pomembno, je mimo, človeka pa marsikaj nauči, pa tudi pokaže na to, kako se obnašamo.

V življenju delamo, če se vrnemo k naši priliki, veliko reči proti svoji volji in je prav, da je tako, ker bi se sicer svet ustavil. Začne se že zjutraj, ko je navadno treba proti svoji volji vstati, se proti svoji volji umiti… Proti svoji volji se je treba učiti. Če se ne bi vsaj minimalno učili, potem ne bi bilo uspeha. Morda bi še šlo v osnovni šoli, v določeni meri tudi še v srednji šoli, ne pa na fakulteti. Koliko je študentov, ki delajo kot drugi sin, ko rečejo, da gredo študirat, pa potem ne študirajo, ker so potem druge reči v študijskih mestih bolj mamljive. Kaj bi bilo, če bi vsi delali samo tedaj, ko jih je volja in samo tisto, kar jih je volja? Kaj bi bilo, če bi učitelji, kaj bi bilo, če bi starši vzgajali otroke le takrat, ko bi se jim vzljubilo? 

V vsakdanjem življenju tako delamo marsikaj proti svoji volji. Včasih tudi potožimo, kako nam to ni nič kaj všeč, pa vendarle naredimo. Zakaj? Ker je treba, ker je to naša dolžnost, ker bi se sicer stvari ustavile. Če neka stvar v našem telesu ne dela, kot bi morala zbolimo. No, tudi tisto telo, katerega del smo v vsakdanjem življenju, zboli, če ne naredimo, kar je naša dolžnost. Zlasti so nevarne naše medsebojne vezi, naši odnosi, ker se radi skrhajo, radi zbolijo, če vanje ne vložimo svojega deleža, če ne storimo tistega, kar smo dolžni, kar moramo.

Zanimivo je, kako se zadeve spremenijo, ko preidemo na “verske reči”. Na tem področju smo obljubili, najprej pri krstu po starših, potem p apri birmi tudi sami, kako bomo delali na tem področju – če rečemo s priliko, da bomo delali v Gospodovem vinogradu. Potem pa peša naše zakramentalno, zlasti pa molitveno življenje. Saj k nedeljski maši še kaj pridemo, a se nam tudi to ne zdi nujno, ne zdi se nam, da je naša dolžnost tja priti. Svoje vere ne poglabljamo kaj dosti, v njej se ne niti izobražujemo. Naša dejavna ljubezen do bližnjega je tudi precej šibka, ker čutimo, da je treba predvsem poskrbeti zase. Da niti ne govorimo, kakšen doprinos dajemo svoji župniji. V tem oziru se obnašamo nekako takole: “Pustite me pri miru, vera je moja osebna stvar. Bom že kaj naredil ali dal, če se mi bo zdelo, kadar se mi bo zdelo in kolikor se mi bo zdelo.” 

Prava vernost in prava duhovnost nista v tem, da delamo samo tisto, kar želimo, kar se nam da, kar čutimo, ampak je v čisto konkretnih zadevah, kakor je tudi sicer naše življenje v čisto konkretnih stvareh. Če se pa vprašamo, koliko časa in truda bi morali nameniti svoji družini, svojemu sozakoncu (ženi ali možu), svojim otrokom, svojim prijateljem, potem bi se morali isto vprašati tudi v odnosu do Boga in do Cerkve. Tudi moje krščanstvo se kaže v zelo konkretnih rečeh, moja pripadnost Cerkvi, moja vera. Kot je lepo rekel John Donne, anglikanski duhovnik (1573-1631): “Noben človek ni otok sam zase, temveč je del celine” (Meditacija XVII). Vsak kristjan je del Cerkve, del skrivnostnega Kristusovega telesa. Če ne naredi, kar je dolžan, če ne da svojega doprinosa, se to pozna. Morda se ne vidi s prostim očesom, a se pozna. 

Poklicani smo tako k odgovorni veri, k odgovorni pripadnosti Gospodu in Cerkvi, kjer se vsakdo trudi, da izpolni svojo dolžnost in še kaj več. Da naredi, kar je v njegovi moči za Boga in za Cerkev. Mišljeno je seveda v vseh ozirih, tako v duhovnem smislu, kjer smo dolžni živeti po zakramentih, četudi se nam ne da. Smo dolžni moliti in se poglabljati v vero, četudi se nam ne da. Smo dolžni pomagati v župniji s svojimi talenti in darovi, četudi se nam ne zdi. Ni veren tisti, ki se zdi veren, ker tako govori in se kaže na zunaj.