petek, 20. september 2019

Sredstva in cilji v našem življenju


Misel za 25. nedeljo med letom

Ta nedelja velja na Slovenskem tudi za Slomškovo nedeljo. Prav je, da ponosno praznujemo tega modrega in svetega škofa in dobrega vzgojitelja. Ko premišljujemo priliko o krivičnem oskrbniku, naj veljajo njegove besede o življenju: »Ni v naši moči prešteti liste v knjigi življenja. To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli«. Dobra dela pa niso, kakor danes zmotno mislimo, tista dejanja, ki bi jih bili dolžni storiti, temveč tista, ki so storjena potem, ko smo svoje dolžnosti že izpolnili. So torej nekaj več.

Evangelij nam sicer ne govori ravno o tem, saj vidimo, da oskrbnik ni bil zgleden izvrševalec svojih dolžnosti. Sv. Avguštin nam pove, česa nas uči ta prilika: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Pomembno je torej, da na neki točki v življenju odkrijemo, kaj je v življenju cilj, kaj pa sredstvo za dosego nekega cilja, potem pa da se teh sredstev tudi poslužujemo, da bi dosegli zastavljeni cilj, ki so, kot radi rečemo nebesa. Seveda pa cilj človeka v življenju ne more biti predmet, pa če je slednji še tako plemenit, temveč mora vselej biti nekdo. Človekov cilj je torej, če nadaljujemo z jezikoslovjem, osebek, ne predmet, je Oseba in oseba, z veliko in z malo začetnico. Ne želimo si torej le nebes, temveč Boga, ki je v nebesih, njega si želimo večno uživati, kakor nam pravi psalmist: »Da bi zrl Gospodovo milino in občudoval njegovo svetišče.« (Ps 27,4). Sv. Pij X. Nas zato v svojem katekizmu uči, da moramo Bogu služiti v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem. 

Pa bo kdo dejal, da je krivični oskrbnik izkoristil svoje podrejene služabnike kot sredstvo za dosego cilja, vendar nam Gospod ne govori tako, temveč nam pravi tudi on, da izkorišča denarna sredstva, da bi si pridobil prijatelje. Zanimivo nam v tej smeri govori sv. Janez Zlatousti: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.« Pridemo do tega, o čemer smo govorili – oskrbnik je končno videl v teh služabnikih osebe s svojimi težavami, ki jim jih je pomagal rešiti, to pa je pohvalil tudi gospodar, ki, ne pozabimo, edini vidi v človekovo srce. Oskrbnik se tudi prvič ne ozira samo na trenutne zadeve, ampak ga zanima njegova nadaljna usoda. Zaveda se namreč, da bo trenutno službo v vsakem primeru izgubil, pa vendar izkoristi še zadnje, kar lahko, da bi si zagotovil boljšo prihodnost. 

Vprašajmo se, kako v luči povedanega pojmujemo svoje življenje. V knjigi E. E. Schmitta »Oskar in gospa v rožnatem« beremo nekaj v smeri besed sv. Janeza Zlatoustega, ki smo jih prej navedli: »Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.« V današnjem svetu žal opažamo ravno nasprotno težnjo tu navedeni, zato pa je potrebno spreobrnjenje naše miselnosti. 

Omenimo še enkrat bl. Antona Martina, kaj moramo ukreniti, da se poslovimo od tega sveta kot je treba: »Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo«. Ko delamo dobro bližnjemu, služimo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Katoliški nauk pa nas uči, da nam na koncu rešitev (četudi bo ptrebnega kaj očiščevanja) zagotovi prav dejanje ljubezni.

petek, 13. september 2019

Kako biti v življenju zadovoljni

Misel za 24. nedeljo med letom

Evangelij te nedelje nam ponuja celotno Lukovo 15. poglavje, ne le t.i. "Priliko o izgubljenem sinu". Tudi slednja je sicer usmerjena predvsem v starejšega brata, kar je značilno za judovski način pripovedovanja, ki se mu reče "vključevalna pripoved" ali "inkluzija". Gospod namreč vse tri prilike pripoveduje vsem tistim, ki ne potrebujejo odrešenja, ozdravljenja... pravzaprav Božje milosti. Prav zato obstaja nevarnost, da se poslužujemo nekega stereotipnega gledanja na farizeje in pismouke, češ kako grdi so. Že s tem početjem se kažemo kot na las podobne tem ključnim evangeljskim likom, saj se postavljamo nad druge ljudi, pa čeprav neupravičeno. 

Večkrat se mi je že zgodilo, da mi je kdo dejal, kako na življenje gledam preveč črno-belo, češ da življenje ni črno-belo. Žal se tu ne morem strinjati, saj je življenje prav črno-belo, nekatere stvari so namreč dobre, torej bele, spet druge zle, torej črne. Res pa je, po drugi strani, da se ljudje ne delimo na črne in bele, v smislu tega, da bi bili nekateri dobri, drugi pa slabi. Nimamo tega tako značilnega pogleda na ljudi, ki ga zasledimo v ameriških filmih, kjer so na eni strani dobri fantje (good guys), na drugi pa podli fantje (bad guys). Prvi seveda morajo druge vsaj pošteno naklestiti, si jih pokoriti, jih ponižati, če že ne iztrebiti. Resničnost človeka je seveda zelo drugačna. Po prvem padcu namreč drži, da: "Nihče ni dober, razen enega, Boga!" (Lk 18,19). Padli človek je torej vedno samo "črn", zaznamovan z zlom. Zato pa prav vsak izmed nas potrebuje ozdravljenje in odrešenje. 

Težava je pa v človekovi "trdosrčnosti", kjer si domišlja, da z njim pač ni nič narobe, da je že "v redu, kakor je". Tudi sveti oče se večkrat obregne ob takšne kristjane, ki bi se zadovoljili s "status quo", pa ne bi nič spremenili, pri sebi seveda. Pri drugih bi vse spremenili. To so tisti zdravi, ki ne potrebujejo zdravnika (Lk 5,31). Kaj pa, če vsi trije "iskalci" iz evangelija, ki jih sveti Ambrož označuje kot Cerkev (žena), Kristusa (dobri pastir) in Očeta z neverjetno potrpežljivostjo (Tertulijan) skušajo najti prav te "zakrknjence"? Tu je napuh in ponos sodobnega samozadostnega človeka, ki ne potrebuje Kristusove žrtve na križu, torej njegovih svetih zakramentov, ki so privreli iz njegove strani, prebodene iz nore ljubezni do nas. 

Pa vendar Kristus s svojim telesom nosi vsakega od nas, saj je nase prevzel vse naše grehe (sv Ambrož). Cerkev išče vsakega izmed nas, kakor žena drahmo, ker se v vsakem od nas skriva neka vrednost. Želi nas pripeljati na pravo pot, nas vzeti v zavetje ladje, da bi bili varni pred valovi zla. Ponuja nam Kristusov nauk, da bi bili "beli" in ne "črni", da bi imeli življenje in ne bi živeli smrti. Za modernega človeka seveda krati njegovo svobodo, ki bi naj bila v tem, da dela, kar hoče. Ta sodobni človek pa ne potrebuje niti presežnega, temveč je zanj edino, kar obstaja, zemeljsko. Ne potrebuje torej, da bi ga Oče oblekel v dostojanstvo, za katero ga je ustvaril (sv. Ambrož). Ne zaveda se, da je, kakor pravi Job, prišel nag iz materinega telesa in da se tudi nag vrača v zemljo. 

Brez Boga smo torej povsem goli in bosi. Potrebno je zato to spreobrnjenje, torej popolna sprememba miselnosti, da bomo sprejeli Kristusovo usmiljenje, posredovanje svete Cerkve (najvišje za Bogom so tu Marija, angeli in svetniki, vsi "nebeščani") in spravo z Bogom Očetom (sv. Ambrož). Tako bomo tudi mi usmiljeni, bomo odgovorni in skrbni posredniki za naše brate in sestre, začenši doma, pa seveda v miru tudi s seboj, z drugimi in z vsem stvarstvom. Kdor je (že) zadovoljen s sabo, ne bo v resnici nikdar zadovoljen - s sabo, z drugimi, z življenjem.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 09. september 2019

Med drobtinicami in konkretnostjo

Skozi drugačno prizmo (16)

Za razliko od raznih italijanskih navijačev, sam sicer imam določene ekipe, za katere navijam, vendar pa predvsem rad spremljam in gledam nogomet. Slednji se je v času prcej spremenil, žal v marsikaterem pogledu predvsem na slabše. Tokrat bodo lahko najbolj zadovoljni navijači milanskega Interja, tudi drugi pa lahko upravičeno občudujemo takšne nogometaše, četudi nam je bolj pri srcu kak drugi klub. Ko je imel mega zvezdnik Lionel Messi poroko v svojem rodnem mestu Rosariu v Argentini, je pozval povabljene k zbiranju sredstev za določeno dobrodelno organizacijo (Techo Argentina), namesto poročnih daril. 260 skrbno izbranih svatov, med katerimi je bil tudi še en superzvezdnik, Neymar, pa še kdo, je skupaj zbralo 10 tisoč evrov, kar znaša 37 evrov na vsakega. 

Zares gre za drobtinice. O zadevi poroča športni novinar Ziliani, ki pa se spominja zgodbe drugega
Astutillo Malgioglio med mladimi nogometaši
Interjevega vratarja iz Trapattonijevih časov, Astutilla Malgioglia iz Piacenze. Slednji je v svojem rodnem mestu odprl telovadnico za otroke z gibalnimi motnjami, ki jo je poimenoval ERA 77 (po hčerki Eleni, rojeni prav leta 1977, ženi Raffaelli in sebi). V ustanovi je delal zastonj, pomagala pa mu je žena. To je delal na skrito, ker v svetu nogometa pač niso radi videli, da bi se profesionalec preveč posvečal drugim dejavnostim izven nogometa, pa tako ne bi bil predan svojemu poslu. Razen, če bi srečal primerne ljudi, kakršna sta bila v času njegovega dela pri Romi švedska trenerja Niels Liedholm in Sven Eriksson, ki sta mu prek predsednika Viole omogočila uporabo telovadnice v kraju Trigoria (trening center Rome), da bi delal tudi v Rimu tisto, kar je počel v Piacenzi. Drugačni ljudje v drugačnih časih. 

Združenje italijanskih nogometašev je sicer organiziralo zbiranje sredstev med vsemi porofesionalnimi nogometaši, a je več kot tisoč profesionalcev tudi takrat darovalo le drobtinice. Je pa zelo zanimalo nemškega soigralca in tedanjega superzvezdnika Klinsmanna, kam vsakokrat tako hitro in skrito izginja Malgioglio. Slednji je Nemcu povedal, na kar je le-ta dejal, da bi drugi dan šel z njim, da bi na lastne oči videl, kaj dela. Tako sta se z razmajanim Malgioglievim hroščom odpeljala po treningu v Piacenzo. Ko je Klinsmann videl, kaj dela njegov soigralec, je brez besed in z rosnimi očmi vzel čekovni blokec in napisal ček za 70 milijonov lir ter ga izročil Malgiogliu. To je bilo stokrat več, kot je uspelo zbrati skupaj več kot tisoč profesionalnih nogometašev, ne drobtinice, temveč konkreten dar res velikega športnika in človeka. Drugačni časi in … drugačni zvezdniki!

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 07. september 2019

Kako biti pravi Kristusovi učenci

Misel za 23. nedeljo med letom
(Mdr 9,13-18; Ps 90; Flm 1,9-10.12-17; Lk 14,25-33)

Krščanstvo je zagotovo po eni strani zahtevno, zlasti zaradi miselnosti, ki je zanj potrebna. Ko pa Kristusov učenec to miselnost enkrat osvoji, zadeva lahko ni več težka. Kakor je nekoč lepo dejal naš pokojni prijatelj, psiholog Bogdan Žorž, ne moremo kar tako izkoreniniti nekih slabih navad oz. razvad, temveč moramo na njihovo mesto postaviti dobre navade. Če rečemo s krščanskim duhovnim jezikom, potem moramo na mesto pregreh (grešnih navad) postaviti vrline, bolj ko se vadimo v vrlinah, bolj lahko rastemo na poti svetosti. 

Gre torej za težavo miselnosti, saj je človeška, kakor vidimo iz tokratnega nedeljskega branja, nasprotna Božji. Kakor nam pravi prvo berilo, človek sam po sebi sploh ne bi mogel priti do te Božje logike, temveč mu je moral slednjo Bog sam razodeti. Kot smo dejali zadnjič in izpovedujemo v veroizpovedi, je bila slednja najprej razodeta po Božjem Duhu najprej »po prerokih«, potem pa je ta Božji Um, Logos, postal meso, si je torej privzel človeško naravo. Kakor pravi sv. Avguštin, dejali pa smo tudi mi v začetku, je ta Božja miselnost za nas čudna, ne gre v naš sistem. Govori nekaj prav nasprotnega človeškemu: »Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi pa moramo sovražiti svoje družine«. 

Da, prav smo prebrali, saj je pravi prevod tega, kar mora početi Kristusov učenec to, da »sovraži«, ne samo »zavrača« vseh svojih najbližjih. Izraz je torej zelo radikalen, da nam pove, kako se moramo, v primeru, da njihova miselnost ni v skladu z razodeto Božjo miselnostjo, popolnoma odpovedati v tem miselnem pogledu svojim najbližjim. Njihova miselnost ne more in ne sme biti tudi naša miselnost. Še kako na mestu so torej druge besede našega Gospoda, da moramo najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, pa se bo uredilo tudi vse drugo (Mt 6,33). Sv. Ciril Aleksandrijski nam zato pravi, da ne gre za to, da bi ne ljubili svojih dragih, temveč, da moramo najprej in predvsem ljubiti Gospoda Jezusa. Bolj kot ga bomo, bolj bomo imeli pravi odnos tudi do svojih bližnjih, pa do sebe, do vseh dobrin... 

Vem, da se spet ponavljam, a se je treba, zato da vidimo, kako niso minljive samo naše materialne dobrine, temveč tudi naši medčloveški odnosi, naša čustva. Če seveda niso vcepljeni v Kristusa. To pa pomeni, da človeške sodbe, mnenja in podobno same po sebi nimajo prave veljave. Zato jih moramo, če se ne skladajo z resnico, odbiti kot ne naše. Kakor je na ne posebej prijazen način Kristus opozoril Simona Petra, ko ga je odvračal od trpljenja. 

Katoliški nespremenljivi moralni nauk je sicer težak, zato pa so danes v zvezi z njim številne preveč človeške in posvetne težnje, da bi ga spremenili. Dejstvo pa je, da je ta nauk razodet, ni človeški konstrukt, sveta mati Cerkev pa nam ga daje v hrano, da bi se zveličali. Zato opozarja sv. Avguštin, da »ne moremo pustiti, da bi nas naša naravna mati in naša čustva zanjo zamenjali našo ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani s hrano, ki traja večno«. Velikokrat bi nas sicer naši bližnji radi prepričali k temu, da, podvrženi mamljivim vabilom in čustvom, še mi odvržemo križ in izberemo raje to, kar »vsi delajo«, »vsi govorijo«, kar je »moderno«... Sv. Bazilij pa nas opozarja, da moramo živeti iz svetega krsta in biti v njem pokopani v Kristusu, kar pomeni, da križamo sebe in svojo miselnost. Smrt v Kristusu je dokaz, da bomo sprejeti med Kristusove učence (sv. Simon Novi Teolog).

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 31. avgust 2019

Ponižnost je mati vseh kreposti

Misel za 22. nedeljo med letom
(Sir 3,17-18.20.28-29; Ps 68; Heb 12,18-19.22-24; Lk 14,1.7-14)

Vrlina ponižnosti je ključna beseda branja te nedelje, tudi sicer pa je to vstopna točka v duhovnem življenju. Zelo hitro lahko ugotovimo, zakaj je temu tako, če pogledamo v t.i. modrostne knjige, saj imamo tam na eni strani tiste, ki to vrlino, poleg drugih, imajo, po drugi strani pa imamo kar “brezbožne”. Sirah recimo pravi: “Stori dobro ponižnemu, ne dajaj pa brezbožnemu” (12,5). Gre namreč za to, da če je nekdo poln samega sebe, potem v njem ni prostora za Boga, posledično pa seveda niti za bližnjega.

Kakor lahko razberemo v 1. berilu, je to prvi korak, če želimo napredovati, da namreč postanemo
poslušni. V današnjem času je, med drugimi, tudi krza avtoritete. Ni res, da sploh ni več nobene avtoritete, temveč, da je samo vsak samemu sebi avtoriteta, ker je v središče postavil sebe, od tam pa je že davno odstranil Boga. Tu je korenina vsega, saj pravi rek, da če je Bog na prvem mestu, da je vse na pravem mestu. Potem se namreč spoštuje tudi vse oblastnike, ki nam jih je postavil, začenši z našimi starši, da bi potem pravilno spoštovali, upoštevali in bili poslušni še drugim avtoritetam, ki so nam v življenju dane.

Tako ni nobene težave v razlagi zakonov in določil, saj se v luči nadnaravnega zakona ni težko držati tudi naravnih zakonov, v luči prvih dveh pa potem človeška družba dela prave in dobre človeške zakone. Dandanes bi se vsi radi pritoževali nad oblastniki, vendar pa nas Sveto pismo uči, zlasti, če pogledamo Staro zavezo, da imamo takšne oblastnike, kakršne si zaslužimo, na družbenem in cerkvenem področju. Če premoremo dovolj ponižnosti, potem lahko ugotovimo, da je potrebno najprej izboljšati sebe, da bi se potem lahko izboljšali tudi drugi. 

Gospod Jezus uči najprej prvaka med farizeji, potem pa še ostale, da bi ga posnemali v ponižnem in hvalevrednem življenju, ne pa da sledijo častihlepju (sv. Ciril Aleksandrijski). Narobe bi bilo misliti, da tega ne govori tudi nam samo zato, ker ne bi bili radi farizeji, vendar smo pravzaprav vsi tudi vsaj malo farizeji, če drži, da postavljamo svojo miselnost in zakone pred Božje, cerkvene in naravne. Bolj kot se trudimo slediti Božji volji, ki jo imamo v Svetem pismu in Svetem izročilu, slednje pa je strnjeno v nespremenljivem katoliškem nauku, tem bolj bomo napredovali. 

Kakor nam pravi sv. Benedikt, je naše življenje kakor Jakobova lestev, po kateri se lahko bodisi vzpenjamo bodisi spuščamo, a to ni naše delo, temveč je Bog tisti, ki nas povišuje ali ponižuje. Treba se je vselej truditi za napredovanje v dobrem, v vrlinah in v duhovnem življenju (poglabljanje v nauk naše vere, molitveno in zakramentalno življenje). Kdor ne napreduje, ne obstane na mestu, temveč nazaduje. V sebi delamo prostor za Boga, če je naš Gospodov dan (v evangeliju je to še vedno sobota) duhovna daritev sebe in svojega življenja na Božji oltar, ki pa se potem ves teden nadaljuje v vsakdanjem življenju. Kdor zna Bogu darovati življenje, ga zna tudi bližnjemu, kdor ima v srcu prostor za Boga, ga ima tudi za bližnjega.

Objavljeno v tedniku Novi glas