sreda, 26. avgust 2015

Ekologist po sili

Okrožnica “Laudato si’” in njen sprejem

Ob izidu nove okrožnice svetega očeta Frančiška je prav, da se malo sprehodimo skoznjo. Okrožnica je tako rekordna ne le po svoji dolžini (192 strani v izvirniku), temveč zagotovo tudi po pozornosti in prostoru, ki ga je zasedla po medijih vsega sveta. Ob izidu same okrožnice smo tako imeli takšne in drugačne odzive, ki so bili včasih prav diametralno nasprotni. Razumemo jih lahko prav v luči tega, kar se dogaja v družbi, kjer je ekološka, če ne ekologistična tematika v središču svetovnih političnih razprav, kjer slišimo pogosto, kako je, denimo, segrevanje ozračja večja grožnja od mednarodnega terorizma. Svetovne okoljske organizacije so navdušeno pozdravile izid okrožnice, vendar so jo seveda predstavljale po svoje, in sicer le v eno, svojo smer … Poglejmo zato zlasti tiste poudarke, ki so jih svetovni mediji spregledali; opravičujem se vnaprej, če prevod ne bo ravno najboljši – upam, da bo vseno razumljivo.

Tematika stvarjenja
Najprej je treba reči, da je zgrešeno govoriti o “ekološki okrožnici”. Že iz podnaslova, “O skrbi za
skupni dom”, lahko ugotovimo, da gre za širšo in globljo razpravo o smislu stvarjenja. Takole pravi papež: “Po judovsko-krščanskem izročilu je reči “stvarjenje” več kot reči narava, ker ima opraviti z načrtom Božje ljubezni, kjer ima vsako ustvarjeno bitje svojo vrednost in pomen. Naravo pogosto pojmujemo kot neki sistem, ki ga analiziramo, razumevamo in z njim upravljamo, vendar pa stvarjenje lahko dojamemo le kot DAR, ki izhaja iz odprte roke Očeta vseh, kot resničnost, ki jo osvetljuje ljubezen, ki nas kliče k univerzalni skupnosti” (št. 76). Iz okrožnice torej jasno izhaja neki element, ki je v nasprotju s prevladujočo ekologistično miselnostjo, da ima v stvarjenju namreč, poleg seveda primarne Božje vloge, osrednjo vlogo človek. Papež tako ponovno poudari, četudi z nekoliko drugačnim, sodobnejšim jezikom, da človek nikakor ni nezaželjeni gost v naravi, ki bi sicer veliko bolje obstajala in bila uravnovešena brez naše navzočnosti: “Ni ekologije brez ustrezne antropologije. Kadar človeško osebo pojmujemo samo eno bitje več med ostalimi, kar naj bi izhajalo iz neke igre slučaja ali iz nekega fizičnega determinizma, tvegamo, da se v človeških osebah izgubi zavest o odgovornosti” (št. 118). Čeprav pa papež kritizira “sodobni antropocentrizem”, ki je privedel do razumevanja popolne in neodgovorne človekove nadvlade nad naravo, pa tudi pove, da zgrešeni antropocentrizem ne sme “nujno prepustiti mesta nekemu “biocentrizmu”. Zato je po njegovem prava smer, da človeka ustavimo pri njegovi “zahtevi po tem, da bi bil absolutni vladar zemlje, da spet ponudimo podobo Očeta, ki je stvarnik in edini gospodar sveta, ker bo sicer človek vse bolj težil k temu, da bo želel vsiliti svoje lastne zakone in interese” (št. 75).

Tehnokracija in pravica do življenja
Še ena pomembna tematika zadnje papeževe okrožnice, ki jo tudi postavi kot nadaljevanje okrožnice papeža Benedikta “Caritas in Veritate”, je obsodba tehnokracije, ki je tako značilna za sodobno družbo. Tehnični razvoj je prinesel številne dobre reči, pripeljal pa je tudi do tistega, kar papež Frančišek imenuje “tehnokratska paradigma”. Kaj bi bilo to, nam pomaga razumeti tržaški škof Crepaldi: “Gre za iluzijo o posedovanju in individualističnem samopovzdigovanju, ki dajeta ljudem občutek moči, ne pa tudi čuta za odgovornost”. Papež povsem razgali mit o napredku, idejo torej, da bomo s pomočjo tehnike rešili vse težave in zato obsoja “prometejski sen o prevladi nad svetom” (št. 118). Na eni strani imamo tako to človeško domišljavost, pred našimi očmi pa imamo: “Socialno izključenost, neenakost v razpolaganju z njo in porabi energije in drugih servisov, družbena fragmentacija, porast nasilja in rojevanje novih oblik družbene agresivnosti, trgovin, porast uživanja drog med najbolj mladimi, izguba istovetnosti. To so, med drugimi, znamenja, ki kažejo, kako rast zadnjih dveh stoletij ni pomenila v vseh svojih ozirih pravega splošnega napredka in izboljšanja kakovosti bivanja” (št. 46). Samo to, da postavimo Boga v središče, lahko – ne le po papeževem mnenju – privede do resnične spremembe smeri v okoljski problematiki, predvsem pa nas bo to obvarovalo pred tveganjem, da bi se ljubezen do narave spremenila v sovraštvo do človeka, ki še vedno ostaja vrhunec stvarjenja: “Ne more biti resnično čustvo intimne edinosti z drugimi naravnimi bitji, če istočasno v srcu ni nežnosti, sočutja in zaskrbljenosti za človeška bitja. Jasno je neskladje pri tistih, ki se borijo proti trgovini z živalmi, ki tvegajo izumrtje, vendar pa ostajajo povsem ravnodušni do trgovine z ljudmi, so brezbrižni do ubogih, ali so odločeni odstraniti drugo človeško bitje, ki jim ne ustreza” (št. 91). Papež nato jasno obsodi poskus promocije splava in teorije spola (gender) z izgovorom, da se tako skrbi za okolje. Stvar ni kar tako, saj se je pri mednarodnih pogajanjih za zmanjšanje toplogrednih plinov kitajska VLADA hvalila, kako je v tej smeri svoje že naredila s politiko sina edinca (v veljavi že od leta 1979), saj je s preprečenjem rojstva kar 400 milijonov otrok – toliko manj CO2 torej. Kaj pravi papež takšni miselnosti? “Namesto da bi rešili težave ubogih in mislili na drugačen svet, se nekateri omejujejo na predlaganje zmanjšanja rodnosti”, medtem ko je v resnici “treba priznati, da je demografsko povečanje povsem v skladu s celostnim in solidalnim razvojem” (št. 50). Pa tudi: Glede na to, da je vse povezano med seboj, ni niti v skladu obramba narave z zagovarjanjem splava” (št. 120). To so vse trditve, ki svetovnemu medijskemu svetu niso všeč, zato jih je spregledal, jih izbrisal in še kaj. Želijo namreč prikazati papeža Frančiška v drugačni luči, tisti, ki ustreza njim in svetu.

Iz priloge Bodi človek! v tedniku Novi glas

sobota, 15. avgust 2015

Z Marijo povzdigniti oči k nebu

Bratje in sestre, praznujemo velik, celo največji praznik Device Marije, ki nam jo je na križu Gospod napravil za mater tudi nam, a se nam zdi tako daleč. Mi pač imamo v življenju neprestano neke težave, trpljenje in podobne reči. Ne zavedamo se, da so jih imeli ljudje pred nami, kakor da jih imajo ostali ljudje tudi – velikokrat še večje od nas -, imeli jih bodo pa tudi tisti, ki pridejo za nami oz. tisti, ki so še majhni, ko bodo odrasli. Tudi svetniki so imeli svoje težave, ker so bili po tej plati ljudje kakor mi, s podobnimi težavami in stiskami - seveda tudi Devica Marija. Človeška plat svetništva je pomembna zato, da nanje ne bi gledali, kot da so nekje daleč, prav kakor je lahko zelo daleč Božja Mati Marija. Vendar spet po drugi strani ne smemo vsega zmanjšati le na človeško plat, temveč je treba dati pravo veljavo tudi duhovni plati in nadnaravni razsežnosti, večnosti. Pri svetnikih je zanimivo prav to, kako so se znali spopasti z vsakdanom in tistim, kar je slednji prinesel zato, ker so se odprli večnosti in so tako drugače gledali na življenje. Pri preblaženi Devici Mariji je večni Bog še posebej posegel v njeno življenje, a se je tudi ona morala odpreti večnosti, Bogu, njegovi sveti volji in načrtu pritrditi. Je zgled življenja po veri, je prva vernica, saj: "Blagor ji, ki je verovala!"

Sveti jezuit Bernardin Realino (1530-1616) je imel lepo mistično videnje. V nekem zelo težkem obdobju življenja, ko se je vse zdelo izgubljeno in je močno trpel, se mu je nenadoma prikazala preblažena Devica. Lepo se mu je smehljala in k njemu stegovala roke, kakor bi ga hotela potegniti k sebi. Potem ga je dvignila s stola, na katerem je sedel, skrušen pod pritiskom svojih težkih misli, in mu pokazala nebo ter rekla: “Glej, to je tvoja domovina!” Nato je izginila. Res je, Devica Marija je izginila, ni je bilo več tam, toda srce sv. Bernardina Realina je bilo povsem drugačno, tako da je v sebi čutil veliko željo, da bi se posvetil Bogu in delal dobra ter sveta dela. 

Že res, da mi najbrž takšnega videnja ne bomo imeli, Bog daj, da bi ga, sporočilo, ki pa ga dobimo iz tega dogodka, je za nas izrednega pomena: nikdar se ne smemo popolnoma prepustiti vsemu slabemu in zlu, ki nas pač nujno zadene v življenju. Zanimivo je, kako se ustavljamo ob vsem tem slabem v življenju, ga premišljujemo in premlevamo, prav zremo vanj, si nekako vrtimo film teh slabih prigod znova in znova v glavi. Tako se zapiramo vase in svoje težave, vidimo vse črno in slabo, se smilimo sami sebi... vse to nas neverjetno hromi za pot naprej. Preblažena Marija nas pa danes vabi, da vse to slabo v molitvi in zrenju v njene milostne podobe izročimo njej. Vabi nas, da ne bi bil naš pogled zabetoniran v tla, temveč da oči dvignemo k nebu. Pomembno je, da naše srce teži k nebu, k nebeškim rečem, da bi lahko počasi ugotovili, kako je vse, kar je na tem svetu, tudi trpljenje, zlo, bolečine in bolezni, v Bogu minljivo, namesto tega pa je veselje, sreča, tolažba in vse dobro, ki nikdar ne mine. Mora biti tako, ker sicer nima nobenega smisla živeti, bivati na tem svetu, prenašati vse, kar se nam zgodi. Prav na ta način, da se namreč zatopimo v Molitev k Božji Materi, lahko tudi sami doživimo kak preblisk te večnosti, da gremo lahko naprej. Potrebujemo namreč nujno duhovnih darov. Sv. Pavel jih našteje v pismu Galačanom, pa jih bomo ponovili:  ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). Stvari, ki si jih v resnici vsi želimo, a zanje premalo prosimo v molitvi in pri sveti maši.

Ko se vzpnemo na kako goro, pod nami vse postane precej bolj majhno. Podobno zato velja v življenju, da če se trudimo za duhovno in krščansko življenje, za kakršnega se je odločil sv. Bernardin Realino, postanejo težave našega življenja, ki so se prej zdele nepremagljive ovire, precej manjše in veliko bolj rešljive uganke, kot smo si mislili. Zato je pomembno moliti, zlasti sveti rožni venec, molitev, ki nam jo je naročila velikokrat moliti sama Mati Marija. Če na začetku te molitve pomislimo, za kaj bomo molili, kaj nas teži, bomo precej lažje in z večjim veseljem molili. Lahko se pri vsaki zdravamariji spomnimo kakega dragega človeka izmed domačih in prijateljev – jagod na rožnem vencu bo še premalo. Prejemati pa je treba tudi zakramente, zlasti seveda je pomembna udeležba pri sveti maši (nanjo se pripravimo tudi s sveto spovedjo) in hranjenje s Kristusovim Telesom, sveto hostijo. Še vedno pa se predpostavlja, da se zares odpremo in svoje težave položimo v Marijine in Božje roke, da bi se lahko kaj rešilo. Pomembno je tja položiti tudi vse svoje zahvale, prošnje in tisto, kar smo zagrešili do Boga in bližnjega. S takšnim izročanjem bomo napolnjeni z novimi močmi in upanjem, saj Bog pri molitvi vdahne svojega Duha v nas, pri sveti maši pa pride on sam med nas in celo v nas, saj se nam daje v hrano. Vse človeško, kar mu izročimo, poveliča in spremeni v blagoslov za nas. 

Tako lahko gremo  v življenju naprej, kljub vsem težavam.  Molimo h Kraljici v nebesa vzeti in skupaj z njo, da bi v večno srečo in veselje prišli tudi mi.

Kraljica v nebesa vzeta – prosi za nas!

nedelja, 09. avgust 2015

Prava hrana za nas

Že več nedelj, bratje in sestre, govorimo o hrani našega življenja. Toliko je reči, s katerimi se hranimo, v pravem in prenesenem pomenu, pa še vedno ugotavljamo, da nam nekaj manjka, da še vedno ni dovolj. Pomeni, da nismo zares nahranjeni, da smo v nekem smislu podhranjeni, pa čeprav imamo telesne hrane in drugih udobnosti preveč, pravzaprav se kar kopamo v tem preobilju. Četudi je kdo med nami, ki nima toliko denarnih in drugih sredstev, še vedno težko govorimo, da bi trpel tisto pravo lakoto, kakršno pa še vedno najdemo na svetu in kakršno so nekoč trpeli tudi naši predniki. 

V 1. berilu najdemo pa neko lakoto, ki zaznamuje tudi nas, saj je prerok Elija prav utrujen nad vsem,
celo nad svojim življenjem. Dovolj mu je boja, ker ni ničesar dosegel. Kar veliko ljudi je enostavno utrujenih nad vsem, pa čeprav so naredili vse, da bi bil tisti košček sveta, v katerem se gibljejo, vsaj malo boljši. Bilo je vloženih veliko moči, sedaj pa smo preutrujeni, da bi se še borili – na las podobno preroku Eliju. V veliki večini torej ne gre za neko telesno utrujenost, niti za neko klinično stanje, ker bi sicer vsi današnji napori pomagali. Kar poglejmo namreč okrog sebe. Imamo žene in može, ki so poskusili marsikaj, da bi spet vnesli vitalnosti v zakonsko življenje, tudi terapijo parov, pa ni bilo želenih učinkov. Mnogi obiskujejo celo psihoterapije, pa ni posebnih učinkov. Mnogi poskušajo takšne in drugačne metode zdravega življenja, diete, ki obljubljajo marsikaj, pa tudi še vedno praznina. In niso le posamezniki utrujeni, temveč cele skupine ljudi, morda celi narodi. Utrujeni so v odnosu do institucij, kot sta recimo Cerkev ali politika, kakor lahko zatrdimo tudi obratno, saj sta utrujeni tudi obe omenjeni instituciji, pa še katera zraven.

Ob vsem tem iskanju in neizpolnjenosti smo še vedno utrujeni. Strokovnjaki nam ne morejo pomagati, torej pomeni, da je težava drugod. Najbrž smo ostali pri iskanju vzrokov preveč na površju in nismo videli, da je v resnici naša duša tista, ki je utrujena. Gre torej za najprej in predvsem duhovno težavo. Ampak, kako pojmujemo danes duhovnost? Pojmujemo jo še vedno preveč materialno, tehnično, psihološko in razumsko, torej še vedno preveč površinsko. Mislimo namreč, da bomo tudi to rešili ljudje sami ali s pomočjo strokovnjakov, vsekakor pa naj bi obstajali recepti in formule, po možnosti celo takojšnje, ki bi pomagale tudi pri tem. Mnogi namreč pravijo, da so naredili veliko na sebi in to tudi drži, če tako pogledamo. Mnogi so se začeli bolj zdravo prehranjevati, obiskujejo razne tečaje samozavedanja, meditacije… Mnogi začnejo brati knjige in lahko rečemo, da so res kar nekaj prebrali in še berejo, pa morda prej tega niso počeli. Marsikaj so storili in vendar so še vedno utrujeni, nezadovoljni, nesrečni, neizpolnjeni. 

Postavi se tako vprašanje, če smo na koncu res ljudje tisti, ki lahko zagotovimo v polnosti, da ni več utrujenosti, obteženosti, nezadovoljstva, nesreče, neizpolnjenosti? Očitno to ni mogoče. Zato pa je utrujenost lahko za nas vse tudi priložnost, da zase zares nekaj naredimo, saj se lahko končno odpremo tudi presežnemu, torej nekomu, ki zares lahko pomaga tem našim težavam. Ne moremo nevsakdanjega reševati z vsakdanjim. Ne moremo na duhovne potrebe in izzive odgovarjati z neduhovnimi, človeškimi sredstvi. Pravi boj se odvija na duhovni ravni, tam pa ljudje sami nimamo nobene moči. Potrebujemo pomoč od zgoraj. Ko govorimo o duhovnosti, ne mislimo orientalskih in ezoteričnih receptov, ker je to še vedno domišljanje, kako bomo vse skupaj sami rešili. Zateči se moramo k tistemu, ki je nad vsem človeškim, nad vsem vidnim in ustvarjenim, ki je močnejši od zla in celo od smrti. 

Duhovna hrana je tako zatekanje k Gospodu. Je molitev, je poslušanje in hranjenje z Božjo besedo, vendar je še več kot to, saj je naš Gospod sam »kruh življenja«, ker se nam on sam daje v hrano. Če smo torej poskušali vse mogoče v življenju, pa še vedno ni nič, potem več kot očitno primanjkuje v našem življenju Gospod sam. Njega potrebujemo zato, da bi lahko videli, da je še veliko več, kot le ta svet, mi ljudje, naši odnosi, to naše zemeljsko in človeško življenje. Dostop do tega življenja pa je mogoč le po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, kruhu življenja. 

sobota, 08. avgust 2015

Ni vsega kriv Keynes …

Ekonomska kriza in izhod iz nje (1)

Še malo se bomo zaustavili pri ekonomiji, tudi v povezavi z družbenim naukom Cerkve (DNC), saj se v teh tednih veliko govori in piše o tem. Še enkrat ponovim, da sam nisem noben strokovnjak na tem področju, vendar me vseeno stvari zanimajo in skušam kaj prebrati ter razmisliti ob zapisih tistih, ki so strokovnjaki. Odzivi tistih, ki se s temi področji ukvarjajo, so bili dobri, dobil sem tudi nekaj spodbud. Za podlago nam bo tokrat zapis, ki ga je napravil Giovanni Passali, predsednik združenja “Associazione Copernico”, ki ima večdesetletne izkušnje na področju financ, saj načrtuje programe in sisteme prav za področje visokih financ, kakor ga poenostavljeno imenujemo. 

Takole pravi: “Ni nobenega dvoma o dejstvu, da je sodobni svet v zadnjih petdesetih letih najprej
predložil, potem pa sledil modelu rasti, ki ni upošteval človeških meja in skupnega dobrega. Na začetku se je zdelo, da bi vse lahko šlo skupaj, ko pa je postalo jasno, da tako ne more biti, je žal prevladala moč tistih, ki so imeli osebne interese, in je ostal brez moči tisti, ki se je razdajal za skupno dobro. Sedaj smo na točki, ko se skupno dobro jemlje narodom v imenu uravnavanja bilanc in/ali zato, ker je treba plačati dolgove, kar se zdi, da je postalo že dogma, ki je nad vsakim drugim zakonom”. O vsem skupaj se lahko kar strinjamo in nam je vsem na očeh, potem pa Passali nadaljuje s tem, da se ozre v zgodovino, saj je to tudi po njegovem prepričanju potrebno, da bi prav razbrali sedanji čas, v katerem živimo, in to, kar se dogaja. 

Treba je gledati ne le močno nazaj v zgodovino, kjer so se razvili razni ekonomski nauki, kot je, recimo, tudi tisti Johna Maynarda Keynesa, temveč se je treba ozreti tudi na tisto nekoliko bližnjo ekonomsko zgodovino, da bi razumeli, pri čem smo danes. Marsikdo vali velik del krivde za aktualno krizo na Keynesianski nauk oz. “na dejstvo, da so se države zadolžile, da bi izplačevali plače ubogim brezdelnežem, in so strli ekonomijo tako, da so vzeli denar bogatim prek davkov”. Tako je ena od komentatork dejala, kako socialdemokratsko-keynesianska država plačuje javne uslužbence, ki ne proizvajajo dobrin, z denarjem davkov, ki jih plačujejo proizvajalci dobrin … prerazporediti bogastvo v teoriji pomeni vzeti bogatim, da bi dali revnim, v resnici to pomeni vzeti tistim, ki delajo prek davkov, da bi dali tistim, ki ne delajo prek javne porabe … Keynes je pozival vlado, naj zniža vrednost denarja, da bi tako spodbudili investicije. Ravno preveliko znižanje vrednosti denarja, ki ga je spodbudila Federal Reserve leta 2001, pa je bila tista, ki je v ZDA sprožila zadolžitveno nevihto … Nihče naj se ne slepi, da se lahko gre naprej v nedogled z nekaznovanim zadolževanjem – težava javnega dolga je v tem, da je treba prej ali slej tega plačati v celoti, vse do zadnjega centa. Takrat pa imamo Grčijo”. 

V tej rekonstrukciji pa je marsikaj, kar ne gre. Od 2. svetovne vojne do danes sta zlasti dva dogodka močno zaznamovala monetarno in finančno arhitekturo, kakor nam pove Passali: “To sta bila sporazum v Bretton Woodsu iz leta 1944 in ukinitev tega sporazuma leta 1971. S tem sporazumom so opustili kynesianske zahteve v prid tistim, ki jih je izrazil ameriški ekonomist Harry Dexter White (medtem ko je Keynes zastopal Veliko Britanijo). Razlog je preprost – Keynesov načrt je bil uravnotežen in je predvideval kompenzacijsko zbornico, ki bi uravnavala kreditna (in dolžniška) razmerja med državami, medtem ko je model, ki ga je predlagal White, bil neuravnotežen v prid ZDA, saj je predvideval, da bi vse valute drugih držav lahko bile zamenjane v dolarsko valuto po stabilnem menjalnem razmerju, dolarje pa bi se dalo menjati v zlato (spet po stabilnem menjalnem razmerju). Seveda so ZDA lahko vsilile svoj model zaradi dejstva, da so bile velika zmagovalka vojne in hkrati država, pri kateri so se zadolžile mnoge države, ki so prav tako bile zmagovalke. Ekonomist White je bil tudi veliki avtor ustanovitve Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Glede na to, torej, da je s sporazumom v Bretton Woodsu bil keynesianski model zavržen, je obtoževanje Keynesa za polomijo današnje krize (ki se je sprožila kar šestdeset let po njegovi smrti!) stvar, ki je popolnoma izven resničnosti. Sporazum v Bretton Woodsu ni mogel delovati in ni mogel trajati, ker je praktično položil svetovni denarni nadzor v roke ZDA in zato ker količina zlata v obtoku ni mogla biti zadostna, da bi pokrila ves denar v obtoku. Povečanje denarja je bilo nujno potrebno, da bi lahko podprli ekonomsko rast ZDA in sveta, že v 60. letih pa so vsi vedeli, da na svetu ni bilo dovolj zlata, da bi pokrili denar v obtoku. Ko je ameriški predsednik Nixon leta 1971 javno oznanil, da bodo ZDA nehale zagotavljati menjavo dolarjev z zlatom, ni napravil nič drugega, kot da je odkrito in uradno naredil tisto, kar so vsi vedeli – ni bilo dovolj zlata za ves denar v obtoku. Od takrat je cena zlata v dolarjih začela rasti, isto pa se je zgodilo tudi z menjalnimi tečaji, ki so jih do tedaj vzdrževali stabilne, zahvaljujoč se nenehnim intervencijam centralnih bank”.

Toliko za pokušino, prihodnjič pa nadaljujemo s še nekoliko zgodovine, da bi razumeli, kje smo, potem pa bomo pogledali, skupaj s Fassalijem, kaj lahko doprinese DNC, videli pa bomo tudi, kaj nam v tem oziru sporoča sveti oče Frančišek, zlasti po apostolski spodbudi Evangelii Gaudium.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

četrtek, 06. avgust 2015

Lažnivo socialdemokratsko zlato tele

Prerazporeditev bogastva pri nas (2)

Že pred desetletji je bila znana mantra v Italiji, da si ne želijo “divjega liberizma”, kar seveda označuje prosti trg, vendar pa je tamkajšnje gospodarstvo, ki je morda pred časom doživelo še manjše izboljšanje, potem popolnoma obstalo, zato naša Milančanka pravi: “Tisto izboljšanje se je končalo že pred kar nekaj časa in ne bi bilo neverjetno, da bi sedanja kriza imela dokončen okvir. Da bi si namreč opomogli, Italija ne bi potrebovala le kake injekcije, ampak velikanske doze “divjega liberizma”, kar pomeni svobodo proizvajanja dobrin, ne da te država izžema. Večina Italijanov pa noče proizvajati dobrin, temveč jih želi le porabljati. Zato zahtevajo od političnih strank manj “divjega liberizma” in več “socialne države” oz. manj svobode v proizvajanju dobrin in več svobode v tem, da jemo dobrine, ki jih proizvajajo drugi”. Mislim, da ni treba preveč poudarjati podobnosti položaja v Sloveniji, le da je Italijanov vendarle nekoliko več in človeka vendarle nekoliko, za drobec, bolj skrbi, kaj se bo v tej smeri zgodilo pri nas. 

Podobnosti se namreč kar še nadaljujejo: “Nočem zapasti skušnjavi, da bi mislila, kako je Italija 'nepoboljšljiva', kot pravijo mnogi, vendar je verjetno, da je tako – število porabnikov dobrin v Italiji, davčnih porabnikov (“tax consumers”, ki delajo v javnem sektorju in se vzdržujejo s socialno pomočjo), je preveliko v nasprotju s proizvajalci dobrin, davčnih plačnikov (“tax payers” iz zasebnega sektorja) ”. Kot rečeno, bi lahko samo zamenjali ime države in bi veljalo isto, težava pa je, če pridemo pogledat kak četrtek na naš novi Center Karitas, kako je število tistih, ki prejemajo socialno pomoč, čedalje večje, a videli bomo tudi dejstvo, da je vse več tujcev. Težava pa je porabniško mišljenje, mentaliteta, ki se izoblikuje in se je izoblikovala: “Jasno je, da, kadar gre to preveliko število porabnikov denarja drugih na volišča, da bodo ti ljudje volili za stranke, ki jim bodo dovolile še naprej porabljati denar drugih. Če pa želijo politiki biti izvoljeni, morajo obljubiti, kako bodo dodobra oželi te “druge”. In tako se zgodi …, da tudi tisti politiki, ki se samookličejo za 'liberalne', govorijo o 'socialno naravnani politiki', 'proizvodnih investicijah' in 'subsidiarnosti', evfemizmih torej, ki pomenijo 'trošenje denarja drugih'”. 

Najbrž tako nisem edini, ki je vse od lokalne ravni kot eno od najpomembnejših stvari iz ust politikov slišal, kako je potrebno čim bolj in čim bolje izkoristiti 'evropska sredstva'. Dobro, toda če naredi človek enostavno matematiko, pa četudi je imel v gimnaziji s tem predmetom nemalo težav, mu hitro postane jasno, da potemtakem lastnih sredstev v bistvu nimamo, če pa jih ni na lokalni ravni, jih verjetno ni niti na državni ravni? “Težava je namreč v tem, kot je dejala Margareth Thatcher, da denar drugih enkrat zmanjka. Povedano na kratko, proizvajalci dobrin na neki točki ne morejo več – ali prestavijo podjetje v Švico ali napravijo samomor pred tablo podjetja Equitalia (državno podjetje za pobiranje davkov). Najbolj sposobni mladi pa se postavijo v vrsto pred konzulatom ZDA. Saj je pred kratkim Francesco Lacapra, mlad in briljaten nekdanji zaposleni pri Olivettiju, ki je skupaj še z drugim nekdanjim uslužbencem istega podjetja (Luciano Dalle Ore) v Silicijevi dolini ustanovil uspešno podjetje Peaxy, ki nudi programe visokega ranga, dejal: “Dragi mladi, če želite dobro Italiji, jo morate zapustiti”. Če bo šlo tako naprej, bodo v Italiji ostali le še državni brezdelneži, starci in tujci”. 

Povabilo nekdanjega italijanskega, sedaj pa ameriškega poslovneža pokaže na vzporednico s povojnim obdobjem, ko so, denimo, pri nas na Primorskem izpraznili cele hribovite predele, recimo Bovško, da bi naselili Koper in Novo Gorico - največje 'glav'ce' pa so seveda šle v Ljubljano. Najboljši so tako šli stran, nekoč živi kraji so začeli propadati. Če želimo Novogoričani nemo pričo, je najbolj zgovoren morda Kanalski Kolovrat. Vsi nekoč v mesta, nova mesta, sedaj pa se praznijo ista mesta, ki so se nekdaj polnila – kaj hočemo, denarja drugih počasi zmanjka, v Novi Gorici ga je zmanjkalo 'že zdavnaj', če si dovolimo tako reči. Kopru gre nekoliko bolje, a kako dolgo? Koliko potem glavno mesto zares proizvede samo in koliko izžema vso ostalo državo, je spet drugo vprašanje, ki se zdi bolj retorične narave. 

Sklep naše gospe, ki nam je dala misliti, je naslednji: “Ker pa proizvajalci dobrin postopoma izginjajo, bo zlato tele (socialdemokratska država, op. A. V.) dobivalo vse manj prispevkov (v italijanščini je tu besedna igra – 'tributo' namreč pomeni tako dajatev ali prispevek kot tudi čast, ki jo izkažemo nekomu, v religioznem smislu božanstvu, op. A. V.), vse dokler jih ne bo več in bodo njegovi oskrbovanci umrli od lakote. Od lakote pa bodo prav zares pomrli, ker v Italiji ne bo več niti zlatega teleta niti proizvodnih struktur niti mladih briljantnih možganov, ki bi lahko na noge postavili nove. Ko pa bo Italijo pretresal kaos, podoben grškemu, bodo sirote zlatega teleta, ki jih bodo mučili želodčni krči zaradi lakote, nadaljevali preklinjati kapitaliste, banke, prostozidarje, Jude, predvsem pa ZDA. Medtem bodo prav v ZDA najboljši Italijani odprli podjetja in trgovine. Kaj pa je v ZDA takega, česar ni v Italiji oz. v vsej Evropi? Tam je še veliko 'divjega liberizma'. Obama, najslabši ameriški predsednik vseh časov, sanja o tem, da bi v ZDA uvozil zlato tele – evropski socialdemokratski model. Ne bo mu uspelo, saj bo celotna Evropa, ki že predolgo boleha za socialdemokracijo, padla v brezno revščine pred očmi ameriškega ljudstva, ki bo tedaj razumelo, da socialdemokratsko zlato tele laže, kakor lažejo vsi maliki”. Najbrž bi potrebovali tudi danes kakega Mojzesa, ki bi vrgel v to zlato tele table postave in ga zmlel v prah. Vsekakor pa tudi v tistem primeru ne uidemo močno škodljivim posledicam služenja maliku, najbrž pa še kaka generacija več kot tedaj ne bo videla 'obljubljene dežele'.

Objavljeno v tedniku Novi glas.