sreda, 20. julij 2016

Z kot ZLODEJ 1

Cerkveni in družbeni antislovar (29a)

To nadnaravno bitje, poglavarja padlih angelov, po starem imenujemo, kakor je v naslovu, sicer pa večinoma hudič. Danes je javnost naravnost škandalizirana ob vseh okrutnih zadevah, ki jih prebira v črni kroniki, kakor tudi glede raznih temačnih ritualov, a je tudi večinoma prepričana, da v tehnološko tako razvitem svetu nima več smisla govoriti o hudiču. Temu ni tako.

To figuro najdemo v vseh religijah, v nekaterih je kar nekakšen bog Zla, v stalnem boju z bogom
Dobrega. Razsvetljenska miselnost seveda narekuje, da zlodeja ni oz. se ga da znebiti, ta miselnost pa je še kako prodrla v glavo zahodnega človeka. Vsekakor pride brez hudiča v krizo tudi navzočnost Boga. Krščanski miselci in teologi so vselej trdili, kako je zanikati hudiča hudičevo, če se poslužimo besedne igre, saj je zlodejeva največja premetenost ravno v tem, da se skrije pod podobo nekega normalnega bitja in nam da misliti, da sploh ne obstaja. V molitvi, ki nas jo je naučil sam Gospod Jezus, pa molimo ne le, da bi bili rešeni hudega, temveč tudi tistega, ki je vir vsega zla, povzročevalec, činitelj, zato pa so ga stari tudi lepo imenovali zlodej, torej tisti, iz katerega izhaja vsako zlo.

Hudič je v “vernih” časih bil strah in trepet ljudi, v dobi romantike pa je za kar nekaj avtorjev postal le neki literarni lik ali model. Ena od dimezij romantike je bil tudi satanizem, ki ga zasledimo zlasti pri Byronu, Shelleyju, Leopardiju in Baudelairu, potem pa tudi še, recimo, pri Thomasu Mannu, a to je bil neke vrste elitizem, elita, ki se ga je posluževala, pa se ni branila posluževati se tistih prav hudičevih pripomočkov, kar so droge. Ravno romantična generacija se je prva močno posluževala drog. Konec koncev je vloga Skušnjavca ravno tako pomembna, kot je vloga Odrešenika, zato pa je Jezus Kristus za apostola Janeza in Pavla tudi veliki Eksorcist - pred kom pa bi nas sicer rešil in od koga odrešil? Če imamo namreč Osebo, je treba imeti tudi Protiosebo, Neosebo, tistega, v čemer je zlo v polnosti, če je v Bogu dobro v polnosti. Vsekakor pa se je razcvet satanizma zgodil v 20. stoletju, saj gre z roko v roki z razcvetom vsesplošnega nihilizma, zlasti nihilizma vrednot. Zlodej je namreč največji nihilist, je torej Nihilist par excellence. Mefisto v Goethejevem Faustu namreč pravi, da je tisti, ki vedno pravi “ne”.

Zato je že od nekdaj hudič tisti, ki ločuje, ki razkraja, ki razceplja in razdrobi na prafaktorje, saj je Diabolos, iz grškega dia-ballo, ki pomeni razdelim, razkropim, razcepim. Je nasprotje simbola, v grščini syn-ballo, ki združuje, tudi v eno vero. Kot pravi Nietzsche, je Zlodej “odsotnost Boga”, ker pa smo poleti, bi lahko rekli tudi, da je, če se ozremo na izvirne besede, “Bog na dopustu” oz. “Bog, ki si je vzel dopust”. Tega pa ne smemo vzeti le kot besedno igro, ker je pravzaprav resno opozorilo, kako je za človeka nadvse nevarno, zlasti če se izreka za vernega, da pošlje Boga na dopust, da mu da prosto. Za marsikaterega človeka, ki se sicer ima za kristjana, pravzaprav velja, da je napravil ravno to, zato pa je postal to, kar je značilno po mnenju teologov za mnoge, da so namreč “praktični ateisti”. To pomeni, da živijo tako, kot bi Bog ne obstajal, govorimo seveda o praktičnem življenju in izpovedovanju idej ter prepričanj.

Ni torej čudno, da je prišlo v naši dobi do neke oživitve satanizma, četudi človeštvo tako močno veruje v neke “reči”, vendar so to zlasti znanost, tehnika, razum in filantropija. Lahko bi seveda našteli še kaj. Vsekakor pa prisiljeno mišljenje, da nekaj ali nekdo ne obstaja, še ne pomeni, da je to res tako. Tisti znani rek pa pravi, da, če nekaj pahneš iz hiše skozi vrata, se vrne skozi okno. Vsekakor smo v dobi, ki ni več moderna, temveč postmoderna oz. tekoča moderna (Bauman), Zlodeju pustili odprto več kot le eno okno. O tem bomo razmišljali naprej prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 16. julij 2016

V kot VERA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (23c)

Govorili smo o tem, kako je kriza vere še kako pomembna težava, ker je temeljna, saj se vse začne tam, potem pa preide tudi na življenje nasploh. Živi se sprotno, trenutno, brez neke moralne podlage, odgovornosti in stremljenja po “nečem več”, kar sicer kristjani imenujemo tudi večno življenje, kar pa na koncu ni nič drugega kot življenje tudi z duhovno dimenzijo, odprto za navdihe od zgoraj, hkrati pa zavedajoč se svoje krhkosti brez te pomoči in moči. Brez tega gre le za neprestano iskanje ugodja in užitkov, zabave in koristoljubje. 

Tu imamo dva izraza sekulariziranega življenja – racionalizem in “svobodno življenje”. Za prvo je življenje eno samo, konča pa se s prenehanjem življenjskih funkcij – gre torej za povsem fizično in biološko pojmovanje človeka, kar se navsezadnje zrcali tudi v pogledu na človeka in njegovo telo, kakor smo to obravnavali. Pri drugem izrazu, torej “svobodnem življenju”, obstaja sicer odprtost za presežno in vse, kar je s tem povezano, vendar to ne sme pogojevati posameznikovega življenja ali ga oblikovati. Le-to se namreč ravna zlasti glede na neko ne natančno določeno “ljubezen”, ki pa je ljubezen brez resnice ali Resnice, torej brez tistih omenjenih presežnih resničnosti: enega, resničnega, dobrega in lepega, če pa se že opiramo na slednje, to vsekakor ni nekaj presežnega ali absolutnega, temveč nekaj relativnega in delnega, je lahko hkrati nekaj in nič, eno in razdrobljeno, resnično za nekatere… Vse skupaj je le še subjektivno, torej odvisno glede na posameznika, nič pa objektivno, torej splošno veljavno. Objektivno je le to, da je vse skupaj relativno. Obstajajo sicer neke oblike notranjega življenja, neke duhovnosti, a te so za vsakogar različne in drugačne. 

Predstavili smo že današnjo družbo kot neki nenehen karneval, kar je dobra metafora. Na političnem področju ni vse le razčetverjeno, temveč še bolj razdeljeno. Po mnogih deželah je to, da so voditelji pogoreli in odpovedali, privedlo do tega, da so izbrali na njihovo mesto klovna ali, kot bi se izrazil prijatelj, “makaka”. Karneval je predstava družbe, ki je obrnjena na glavo, kjer hlapci postanejo gospodarji, ni razlike med moškimi in ženskami… Vendar, medtem ko so te pustne ceremonije imele svojo jasno časovno omejitev, pa karnevalu našega časa ni videti konca. Ta prevlada čutnega, počutnega, čustvenega in še kakšnega, ki zavrača ljubezen kot sladko odgovornost, bežanje od skrbi za bližnjega, nepriznavanje meja, privede tudi do tega, da ljudje namesto presežnega Gospoda naredimo boga po svoji podobi, da si postavimo zlato tele, kakršno nam pač ustreza. V svoji ozkosti in omotičnosti si bomo seveda domišljali, da smo sami svoji gospodarji, v resnici pa delamo le uslugo tisti peščici vplivnežev, ki vodijo naša življenja po mili volji. Jasno imajo namreč preštudirane naše korake in naše želje, mi pa nimamo moči, da bi se peklenskemu plesu uprli, ker slonimo le na sebi, ne pa v resnici na Gospodu, ki ima edini oblast nad vsem zlom. Ni torej izbire, ker je nekomu pač treba služiti, na nas pa je, komu bomo služili. Odločitev je pomembna, ker sicer kdo drug služi, dobesedno, z nami.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 10. julij 2016

Ljubiti bližnjega

Zanimivo nasprotje se ponuja pri teh poletnih mašah, ko poslušamo tako močne besede in bogata berila, sami smo pa raje kje drugje. Kot bi nam res hotel Gospod sporočiti, kako nezadostno je to, da damo enostavno "možgane na off", ampak je zelo pomembno, da imamo oddih, ki je tudi duhoven, da nahranimo zlasti svojo dušo, kot pravimo. Če se namreč resnično želimo odpočiti, potem rešitev zagotovo ni v nič ali čim manj, temveč čim več in da je čim bolj kakovostno tististo, kar zaužijemo. Z učiteljem postave iz evangelija bi lahko rekli, da malo parafraziramo: "Kaj moram storiti, da se zares spočijem?" 

Kristus učitelja postave napelje, da v primeru vprašanja o večnem življenju odgovori z zapovedjo ljubezni, o kateri poterm naprej razmišlja in jo osvetljuje s pomočjo znane prilike o usmiljenem Samarijanu. Tudi za nas je dobro, da razmišljamo o svojem poletnem življenju in tistem nasploh, s pomočjo zapovedi ljubezni. To je namreč ključna zadeva, saj je ljubezen, ki je seveda veliko bolj kompleksna kot le čustvo, saj gre v končni meri za presežno in torej tudi duhovno stvarnost. 

Zanimivo je to, kako veliko se danes govori o odnosih in tudi o ljubezni, kako daleč pa smo od ljubezni in človeka potem v resnici. Kako daleč smo pravzaprav od osebe, ki je pravzaprav vedno tisti pravi cilj, ne odnos, ki je sredstvo. Tudi ljubezen je, če je resnična, pravzaprav poosebljena, ker tista oseba je ljubezen, ali pa je ni. Torej, ko govorimo o veri, ne govorimo le o človeški osebi, temveč še prej o Osebi z veliko začetnico, ki je najprej Božji Sin Jezus Kristus, po njem, pa pridemo še do drugih dveh Božjih Oseb, Očeta in Duha. Ali ne starši svojih otrok poistovetijo z ljubeznijo? 

Ali ni tako pri zaljubljencih in zakoncih, da z ljubeznijo poistovetijo ljubljeno osebo? Zato je izrednega pomena, poleg tega, da je zelo zanimivo, kako je Gospod Jezus naobrnil vprašanje učitelja postave in to vprašanje zastavlja tudi nam danes: "Komu si ti bližnji?" Za to gre namreč pri tistem: "Kateri od teh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?" (Lk 10,27-37). To vprašanje odzvanja tudi danes, kot recimo, kdo je bil bližnji tistemu prijatelju mojega prijatelja, ki je umrl sam in so ga našli šele po dveh dneh? Veliko je danes te samote, a začne se pri tej razosebljeni in popredmeteni ljubezni, ki je torej težava naše duhovnosti. Je tvoja ljubezen Oseba in oseba? To vprašanje je zelo pomembno za vsakega od nas danes.

Zato je nadvse zanimivo, kako mnogi navajajo tisto Avguštinovo trditev:"Ljubi in delaj, kar hočeš!" Le, da se danes zadevo naobrača in bi lahko prej rekli: "Delaj, kar hočeš, in ljubi!" Lahko bi rekli tudi: "Ljubi, kakor hočeš!" Mislim, da ni potrebno še nadaljevati v tej smeri, da bi razumeli, kam pes taco moli. Misli se namreč, da Jezusova zapoved ljubezni pomeni, da so druge zapovedi sedaj odveč, da gre za razveljavitev ostalih zapovedi, pa temu seveda ni tako. Zapoved ljubezni je srce zapovedi, je neke vrste kompendij oz. koncentrat vseh zapovedi, prav tistih, ki jih je Mojzes dobil vklesane na dveh kamnitih tablah. Kot pa smo slišali v prvem berilu, so to tisti zakoni, ki so že zapisani v našem srcu in se moramo truditi živeti po njih zato, da bi bili bolj mi, da bi bili bolj ljudje, bolj Božji otroci, bolj Kristusovi učenci, bolj bratje in sestre med seboj. Tisti, ki ljubi, nosi namreč ljubljeno osebo vedno v svojem srcu in mu je nadvse drago, da naredi vse, kar le more, da bi bila tista oseba zadovoljna. 

Ljubimo Boga? Prav - koliko časa na dan mu posvetimo? Kako težko je v bistvu narediti tiste osnovne reči, ki so jutranje in večerno zahvlajevanje, prošnja, obžalovanje, izročanje in slavljenje. Saj je molitev prav to. Pa saj ni treba veliko - le malo zbranosti v tišini in potem iz srca izrečeni tisti obrazci ali molitvice, ki smo se jih naučili kot otroci. Kako težko se je vsaj pokrižati pred jedjo in po njej, da ne rečem, da zmolimo. Kako težko je graditi nedeljo na nedeljski maši, pa zadeva dandanes postaja le še privesek ali neka dodatna oprema ali "optional", če rečemo v angleščini, ki je ravno tako dobro, če je, ali pa ni. Če je rečeno, da je molitev pobožno govorjenje z Bogom in njegovimi svetniki, zakaj tega pogovora ne prakticiramo. Najvišja možna stopnja tega pogovora je pri sveti maši, pa jo tako lahko miselno izpuščamo, se je površno udeležujemo, se nanjo notranje in zunanje (tudi obleka in urejenost, zlasti poleti!) nič ne pripravimo. Se mar tisti, ki ljubi, ne pogovarja z ljubljeno osebo?

Če potem preidemo na svoje družine, starše, sorodnike in prijatelje - koliko časa jim posvetimo? Koliko časa gre za pogovor, igro ali podobne reči, koliko pa raje za televizijo, tablico, pamtni telefon ali še kaj drugega? Govorimo, kako so mladi le še na elektronskih napravah, vendar je na mestu tudi vprašanje, od koga so dobili dober zgled. Službe se danes nadaljujejo doma, četudi na domačem kavču v nedogled, razne dejavnosti za otroke, ki so postale prava parkirišča, da se jih rešimo za par ur. Zakonci, ki se med sabo ne pogovarjajo več... Nima smisla naštevati, ker je pravo pravcato morje tega vsega. Res je težko je dobiti nekaj časa, ker smo mu prepustili, času namreč, pravico odločanja nad našim življenjem. Kdor nima časa, potem je že znamenje, da ima čas njega. Velja razmisliti. 

Zapoved ljubezni potemtakem ni zvit način, ki nam ga je dal Jetzus sam, kako delati, kakor se vsakemu pač zdi, temveč je pomoč in navdih, kako v polnosti in polni zavesti delati tisto, za kar nas je Gospod ustvaril in postavil na ta svet. Kdor ljubi, se posveča Gospodu in bližnjemu, s tem pa uresničuje tudi samega sebe, saj se konec koncev posveča tudi sebi, s tem, ko služi drugemu in Drugemu.  

ponedeljek, 04. julij 2016

Napačno veselje

Pri bogatem evangeljskem odlomku se bomo zaustavili pri zadnjem stavku: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 12,20). Tako pravi Jezus dvainsedemdeseterim, ko se vrnejo z oznanjevanja.

Ta številka kaže na vse človeštvo, saj je po judovskem verovanju bilo na svetu natanko 72 ljudstev.
Številka je seveda simbolična, saj danes vemo, da je teh ljudstev več, ima pa to natančen pomen – evangelij je treba oznaniti vsem ljudstvom in vsem ljudem. Ko prosimo gospodarja žetve za nove poklice, mislimo vedno, da molimo samo za to, da bi nekdo šel za duhovnika ali kaj podobnega, seveda vedno mislimo na koga drugega, naj pokliče namreč Gospod raje sosedovega mulca, ne pa našega, temveč je tu mišljeno, kako si mora za oznanilo evangelija prizadevati vsak kristjan, po svojih najboljših sposobnostih in močeh.

V resnici imamo s tem precej velike težave in nam krščanska vera ni neko veselje, ki bi ga radi podarili tudi drugim. Zato pa tisti zadnji stavek odzvanja prav nam, današnjim kristjanom in nas sprašuje, česa se mi pravzaprav veselimo? Kakor tisti učenci, se tudi mi veselimo napačnih stvari. Veselimo v tem smislu, da jih postavljamo pred krščansko vero, torej pred samega Jezusa Kristusa, saj gre pri krščanski veri za živo osebo, če naj bo to prava vera, ne pa le za enega od bolj ali manj posrečenih naukov. Čeprav bi morda teoretično vedeli, da je vera v Kristusa tista, ki odrešuje, da nas osvobaja »biti z njim«, da nas hranijo zakramenti in molitev, pa temu v življenju ne namenjamo potrebnega prostora. Vse to pravzaprav zapostavljamo.

Namesto tega veliko preveč moči namenjamo vsemu tistemu, česar ne bomo nesli s sabo ob smrti, kar se bo takrat končalo ali bo ugasnilo. Zatorej se ne veselimo tega, da so »naša imena zapisana v nebesih«. To namreč ne pomeni, da bomo avtomatsko tja kar prišli, ne glede na to, kako bomo živeli, temveč je zelo pomembno, kako se za to trudimo vsak dan. Pa ne, da si bomo sami to zagotovili, smo pa tisti, ki lahko Gospodu damo prostor, da nam podari duhovne darove, lahko pa tudi tega ne storimo. Takrat se vselej zamegli tista »zapisanost« v nebesih, raje pa smo zapisani smrti, torej niču. Nihilizem namreč ni nič drugega kot to, da se v življenju raje odločamo za tisto, kar nas in našega življenja v resnici ne napolnjuje, namesto tistega, kar življenje v resnici napolnjuje. Evangelij nikdar ne govori le o golem biološkem življenju (bios), temveč govori o polnem življenju (zoé) na vseh ravneh, kjer je duhovna raven tista, ki je temelj vsemu drugemu.

V teh dneh je bil pokopan priljubljeni igralec z umetniškim imenom Bud Spencer. Carlo Pedersoli, kot se je imenoval v resnici, je bil italijanski plavalni šampion in olimpionik, potem pa je postal slaven s »spaghetti westerni« in drugimi komedijami, zlasti skupaj s Terenceom Hillom (Mariom Girottijem). Naj nam njegove besede na koncu pomagajo razumeti, kako prazno je po večini vse tisto, kar nas na prvi pogled tako veseli v tem zemeljskem življenju.

»Enostavno moram verovati, da obstaja neka oseba, ki je v mojem primeru Bog. To pa zato, ker v trenutku, ko kot odrasla oseba razumem, da smo potopljeni v morje stvari, ki so neskončno večje od nas, se moram nasloniti na Boga, z upanjem, da od trenutka, ko me on pokliče, razumem vse, ker se danes ne razume ničesar … V življenju je ključna stvar razumevanje, da se brez vere ne naredi nič … Dosegel sem marsikaj, a brez Boga ne bi napravil ničesar. Zelo sem hvaležen Bogu … Potrebujem vero. Verujem v Boga, to je tisto, kar me rešuje. In molim. Zakaj? Ker vse bolj dobro dojemam, kako je nič vse tisto, čemur sem prej dajal veliko vrednost – šport, kjer sem se želel uveljaviti, in popularnost. Kdor se ponaša s takimi rečmi, kdor išče le slavo in popularnost, je neumnež … Kakšen idiot sem bil. Napravil sem veliko napak – z ženskami, s prijatelji, povsod … Sedaj, pri 86-ih letih vidim mnoge stvari z drugačnimi očmi. Življenje me je izučilo, da zares štejejo druge stvari … Jaz sem nihče, ne štejem. Tudi najboljši, nsjmočnejši in najbolj briljantni so umrli. Naučil seme se, da je misliti le na to zemeljsko življenje le pesek v oči … Življenje ni v naših rokah. Prej ali slej se bomo znašli pred nebeškim Očetom, ne moremo ubežati. Od rojstva naprej potujemo proti smrti … Sem eden od mnogih. Življenje je farsa, veliko peska v oči … V mojem primeru je heroizem nekaj umetnega, fikcija. Pravi heroj je tisti, ki da življenje za svojo deželo ali z izrednim dejanjem obvaruje svojo družino. Sam nisem eden od teh.«

Skupaj z Budom Spencerjem, ki naj mu Gospod nakloni večni pokoj, tako vidimo, da se res preveč ženemo za stvarmi, ki ob preizkušnji smrti niso obstojne. Morda pa še spremenimo kaj pri sebi, da bi lahko dobro opravili ta preizkus in zares prestopili prag večnosti, ne pa šli v nič.

sreda, 29. junij 2016

V kot VERA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (23b)

Zadnjič smo končali z verskim relativizmom, načeli pa smo vprašanje vere. Že smo pisali o veliki nevarnosti relativizma, ko smo navajali Fabricea Hadjadja. Francoski katoliški filozof pa sicer omenja še več drugih nevarnih ideologij, pravi pa tudi, kako se v marsikaterem pogledu vračamo k starim zablodam, ki so bile celo obsojene kot prava, pravcata krivoverstva. 

Vsekakor za vero, ki temelji na določenih temeljnih resnicah verovanja, končno pa na Resnici kot
Fabrice Hadjadj
osebi, saj je končna resnica v Bogu in to celo je Bog: “Beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog…” (Jn 1,1-14), relativizem in historicizem sodobnega sveta predstavljata velikansko oviro in jo zastrupljata. Da ni nobene prave resnice oz. da se spreminja, privede do tega, da ni več nobene prave avtoritete, posledično pa nobene prave in resnične morale. Lahko se začne pri zavračanju Cerkve, velika nevarnost pa je, da potem pride do nepriznavanja tudi tiste končne in dokončne avtoritete, Boga samega. Če je resnica relativna in subjektivna, kakor pravi relativizem, in če se spreminja, novo pa je vselej bolj resnično od starega, kakor pravi historicizem, potem je omenjena nevarnost zelo aktualna. Vsakdo namreč lahko postane razsodnik, in sicer celo pod pretvezo svobode, tega, kaj je resnično in kaj je dobro, v končni fazi tudi tega, kdo Bog je. 

Bog torej ni tisti, ki se je razodel in spregovoril po prerokih, nazadnje pa po Sinu, ki potem še naprej govori po svoji Cerkvi, kateri radovoljno pošilja Svetega Duha, temveč tisto, kar si vsakdo izoblikuje sam. Čisto normalno je tako, da je vse tisto, kar je bilo prej, torej sveto izročilo, vredno izredno malo ali nič, veljavno pa postaja tisto, kar je pač trenutno v modi, kar čutim kot posameznik, da je prav… Celo tisto, kar je naravno, se spreminja oz. naj bi se. Kakor jaz mislim, je tudi prav, zato je tudi pravo verovanje takšno, kakor pač jaz mislim, da je prav. Tisto, kar so nekoč bile presežnosti biti – eno, resnično, dobro in lepo – sedaj ne velja več oz. je relativno oz. se spreminja. Vse je postalo tekoče, tudi vera, kakor je lepo označil sociolog Bauman. In tako se vsakdo poda sam tudi na notranje potovanje, ki pač vodi tja, kamor si vsakdo sam določi, vladati mora namreč neka svoboda (čeprav le navidezna ali utopična). Nič ne de, če ta relativna svoboda velikokrat za tiste ob nas potem postane absolutna, kakor velja tudi za resnico in drugo. 

Se pa v tem ne oddvajamo samo od struktur katoliške vere, temveč tudi od drugih struktur zahodne civilizacije in človeštva, ki so bile postavljene, da bi regulirale, urejale, klasificirale – sodobna miselnost namreč pravi, da vse to škodi svobodi posameznika, da posameznika zatira in ga dela nesrečnega. Kaže, da je tako ali tako končni cilj danes le to, da bi bili srečni, pa naj pomeni karkoli že. Če hočemo namreč zares zaživeti, se je treba prebuditi, se vaditi v krepostih, se podati na neko osebno popotovanje, v iskanju nekega svetega Graala. Tako namreč želijo vsi tisti, ki vršijo kontrolo nad tem tekočim verovanjem – da ima namreč človek občutek neke navidezne svobode, vendar pa oni skrbno nadzorujejo, da vse poteka v (njihovih) začrtanih mejah. Človek vedno nekomu služi, vprašanje samo komu, v tem primeru zagotovo nekomu ustreza, da smo sužnji strasti, pa čeprav se na prvi pogled propagira zavračanje slednjih in oddaljevanje od njih. 

Pridemo tako do tega, da živimo glede na trenutni položaj, živimo za ta trenutek, za danes, nimamo pa neke morale, odgovornosti in stremenja k večnosti. Večnost je nekaj oddaljenega oz. je najbrž niti ni, zato je treba uživati danes, ne ozirajoč se preveč na jutri. Zadovoljujemo svoje primarne nagone in nas ne zanima bližnji, pa ne le v podobi brata ali sestre svetopisemskega spomina, temveč tudi v podobi lastnih otrok. Važno, da se uresničim jaz, da se spočijem jaz. Postali smo sužnji “carpe diem” in absolutne svobode, kar se posledično še kako pozna na družbi. Slednja se je spremenila v neprestani karneval, mrzlično iskanje ugodja in užitkov, kakor tudi le tistega, kar trenutno koristi posamezniku ali ozki skupinici posameznikov. Vidimo lahko, da v resnici gre pri družbeni krizi še kako tudi za versko krizo, ki potem prerase oz. je že, na vsa druga področja, tudi na gospodarsko.

Objavljeno v tedniku Novi glas