nedelja, 17. avgust 2014

Vztrajna molitev

V odlomku o veri kananejske žene je veliko koristnih naukov, mi se bomo zaustavili ob tistem, kar nas odlomek uči o molitvi.

Gotovo je v tem oziru najpomembnejša spodbuda k vztrajnosti in nepopustljivosti, ne glede na vse prepreke
in ne glede na to, da - vsaj človeško gledano - molitve in prošnje niso uslišane. Gospodova pota so skrivnostna, so drugačna: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi." (Iz 55,8-9). Bog torej deluje na drugačen način in sploh ni nujno, da nas ne usliši. Pogosto to stori na drugačen način, zato je potrebno še naprej zaupno vztrajati v molitvi in ne popustiti v svojih prošnjah. 

Vendar pa je treba tu povedati še nekaj. Ko je omenjena v Svetem pismu molitev, je to mišljeno zelo široko, medtem ko ljudje stvari radi zožamo. Kaj in na kaj vsakdo pomisli, ko sliši besedo "molitev"? Navadno asociacije na to besedo niso ravno prijetne. Morda pa na molitev nimamo pravega pogleda. Pa se še enkrat ozrimo na prej omenjeni odlomek iz Izaija, ki je le eno poglavje pred današnjim prvim berilom. Tam smo spodbujeni k tej širši obliki molitve, hkrati pa najdemo v besedilu tudi vsebino molitve: "O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša ... Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical, in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal. Božja beseda je živa. Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,1-8). 

Jasno nam tako postane, kaj je to molitev. To je zakramentalno življenje, zlasti evharistija in sveta spoved. Potem je to branje in premišljevanje Svetega pisma. Tudi branje in poglabljanje krščanskega nauka, ki ga premalo dobro poznamo (tudi duhovniki) se lahko šteje kot molitev. Zatem pride družinska molitev, za katero je primeren zlasti večerni čas. Koliko je še te družinske večerne molitve? Pa ni treba, da bi bila to komplicirana zadeva, ko se lahko zberemo skupaj, preberemo odlomek iz Svetega pisma, zmolimo desetko rožnega venca in še večerno molitev - to ne bi smelo biti tako težko izvedljivo. Nato pride še osebna molitev, ki je še kako pomembna zlasti zjutraj in zvečer. Zjutraj je treba izročiti dan v Božje in Marijine roke ter v roke angelov in svetnikov za blagoslov in varstvo čez dan. Zvečer je premislek dneva, kjer premislimo, kaj se je zgodilo čez dan - v dobrem in slabem smislu. Slabo obžalujemo, za dobro se zahvalimo, obenem je to tudi čas za prošnje za naslednji dan. Vse to potem, skupaj s seboj in drugimi dragimi ljudmi, izročimo spet v Božje in Marijine roke ter v roke angelov in svetnikov. 

Če na to pozabimo, v tem ne vztrajamo, to opustimo, potem nismo daleč od tistega, za kar je bila označena kananejska žena in je to tudi sama priznala. To nam potrdi Renzo iz romana Alessandra Manzonija "Zaročenca" ("I promessi sposi"), ko se odpravlja spat na kup' sena, pa skoraj pozabi na večerno molitev. Ko se spomni, si reče, da vendarle ne more iti spat kot pes, temveč kot kristjan, zato pa je treba najprej zmoliti. Kako lahko pričakujemo takšnih in drugačnih milosti, Božje pomoči, če pa naše molitveno življenje, in sicer v najširšem smislu, ni dobro? 

nedelja, 10. avgust 2014

Hoditi po vodi

Evangeljski odlomek te nedelje nam daje dva velika nauka, prvi zadeva molitev, drugi pa zaupanje, glede na dva dogodka, ki ju naslika pred naše oči. V prvem dogodku Jezus na samem moli, potem ko je pomnožil kruh, v drugem dogodku pa so učenci v čolnu sredi Jezera, Jezus pa gre proti njim, nazadnje pa se tudi apostol Peter odpravi proti Jezusu, a podvomi in se začne potapljati, Jezus pa ga potegne na varno. 

Zaustavimo se pri zaupanju, ki zadeva zlasti ta zadnji del okrog apostola Petra, v katerem se lahko prepoznamo vsi. Jezero, kjer so bili v čolnu apostoli, je bilo razburkano. To razburkano jezero predstavlja svet, v katerem živimo, ki ga takšne in drugačne sile pogosto razburkajo, tako da življenje za ljudi ni lahko. Mislimo sicer, kako bomo vse obvladali, vendar tem silam, ki so večje od nas, mi ljudje sami nismo sposobni kljubovati. Postavljeni smo, da plujemo po teh vodah sveta, kakor apostolom, pa tudi nam na pomoč prihaja Gospod Jezus. Tudi nam govori: »Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!« (Mt 14,27), kadar pridejo težave. Še več kot to, vabi nas, da gremo preko teh težav, da tudi mi na neki način hodimo po vodi. 

Kakor Peter pa je tudi naša težava v tem, da nimamo dovolj vere in zaupanja, zato pa težavam pustimo, da nas preplavijo, sami pa obupujemo. V obupu velikokrat tudi mi zakličemo: »Gospod, reši me!« (14,30), a kaj, ko je to navadno le neki prazen krik, prazne besede, ker manjka v našem srcu tisto resnično zaupanje v Boga. Zaupanje lahko na neki način izenačimo z vero, saj pomeni zaupati v Boga verovati, da se bodo zadeve razpletle tako, kakor želi on, kakor je njegova volja. Zanimivo, da pri maši, pa tudi drugače, molimo: »Zgodi se tvoja volja,« v resnici pa je vprašanje, koliko to res želimo in koliko raje želimo, da bi se zgodilo po naše, po moje, tako kot jaz želim. Ni nujno, da je tisto, kar jaz želim, najboljše – dostikrat je celo napačno. Kadar je napačno, jaz pa trmasto vztrajam v napačnem, to prinese s seboj tudi slabe posledice. 

Da bi se naša volja čim bolj umikala Božji volji, da bi bilo vse manj dvomov, nezaupanja in nevere, več pa zaupanja in vere, se je potrebno hraniti z zakramenti, Božjo besedo in molitvijo. Vse to nam bo pomagalo, da bomo »hodili po vodi«, da bomo torej z Božjo pomočjo premagovali življenjske težave.

nedelja, 03. avgust 2014

Dati se Bogu na razpolago

Da je Gospod Jezus naredil enega od svojih najčudovitejših čudežev, vsaj v očeh tiste ljudi, ko je pomnožil kruh, se je poslužil človeške pomoči. Ta pomoč ni bila velika – le pet hlebov in dve ribi za več tisoč ljudi. Bog namreč deluje na tak način. Lahko bi vse naredil sam, vendar pa se v svoji dobroti poslužuje človeške pomoči. Kot smo slišali, je rekel Gospod svojim učencem: »Ni treba ljudem oditi domov, dajte jim vi jesti!« (Mt 14,16). Pomeni, da so z Božjo pomočjo lahko učenci naredili nekaj tako velikega, samo dati so morali na razpolago tisto, kar so imeli.

Koliko majhnih čudežev bi se zgodilo med nami vsak dan, če bi ljudje znali dati Bogu na razpolago tisto, kar
sami imajo? Zagotovo bi svet bil precej boljši. Kot nas uči evangelij, ni prav, da govorimo, kako je malo tisto, kar lahko ponudimo. Bog je vendarle vsemogočen in se lahko čudovito posluži tistega, kar mu damo. Že on poskrbi, da s svojo močjo zadosti naši majhnosti in nezadostnosti. Dati mu moramo tisto malo, kar imamo, on bo dodal, kar primanjkuje oz. bo dodal, kot se pri njem dogaja, še več kot je treba, kakor dokazuje dvanajst košar preostale hrane. 

Na neki način lahko rečemo, da Bog čaka na doprinos ljudi, da bi nam podelil svoje milosti. Najprej zagotovo pogojuje svoje milosti z našo molitvijo, saj so njegovi darovi najprej duhovni darovi. Tisto malo, kar danes imamo, je naš čas. Velikokrat govorimo, kako imamo malo časa. Bog ne potrebuje veliko časa, potrebuje pa naše razpoložljivosti. K sv. patru Piju je nekoč prišla mati veliko otrok, ki mu je dejala, da veliko premalo moli, ko pa ima toliko dela s svojimi številnimi otroki. Pater ji je pa rekel: »Ali ne prosite neštetokrat na dan svojih otrok, naj naredijo to in naj ne naredijo onega? Ali to ni molitev?« Vidimo, kako tudi vsakdanja opravila, če jih delamo v Božjem imenu, da izročimo vse, kar delamo v Božje roke, prosimo pred začetkom za Božji blagoslov in varstvo, lahko postanejo molitev. Žal se dogaja ravno to, da pozabljamo zjutraj na to, da bi Gospoda prosili za pomoč, blagoslov in varstvo. Pozabimo prositi, da bi čez dan vse potekalo kot je treba. Pozabimo položiti v Božje roke vse ljudi, ki jih bomo srečali čez dan. 

Če bomo zjutraj tistega malo časa, kar ga je izročili Bogu, se bo to še kako poznalo, v nasprotnem primeru pa bomo ostali sami s tistim malo v rokah, a brez Božje pomoči. Pa ne recimo, da ni časa, ker se ga vedno najde dovolj. Če drugače ne gre, med vožnjo ali hojo proti službi ali šoli. Nikar ne pozabljajmo na jutranjo molitev!

nedelja, 20. julij 2014

Trud za duhovno svežino

Da bi nam opisal Nebeško kraljsestvo, v današnjem evangeliju Jezus uporabi tri prilike, ki so pomensko zelo bogate. Mi se bomo zaustavili ob prvi priliki, ki je med tremi tudi najdaljša, in sicer je to prilika o pšenici in ljulki. 

Ta prilika govori o prisotnosti zla v svetu in v nas. Res je, da je mišljen celoten svet s to njivo, kjer skupaj rasteta dobro in zlo, pa vendar je ta resničnost tudi v vsakem izmed nas. Bog je seveda vse ustvaril kot dobro, tudi nas, pa vendar je prisotnega tudi veliko zla, mi pa se sprašujemo, kako je to mogoče? Morda se resnično preveč oziramo samo na svet okrog nas, ko gledamo na zlo, ki je v njem prisotno, premalo pa se oziramo vase in na dejstvo, da je tudi vsak od nas precej na široko posejan z zlom. Vsekakor pa se Gospod Jezus posluži primere sovražnika, ki ljulko zaseje ponoči.

Ljulka je take vrste plevel, ki je na zunaj precej podobna pšenici in se zlahka pomeša z njo. Šele ob žetvi je bilo mogoče ločiti ljulko od pšenice, ko so lahko primerjali med seboj žitne klase. Če se je slučajno zgodilo, da so ju zmleli skupaj, potem je ljulka kruh pokvarila, slednji pa je postal za človeka škodljiv. V tedanjih časih je bilo sejanje ljulke med pšenico kar pogost pojav osebnega maščevanja, zato je tudi rimsko pravo predvidevalo strogo kazen za tovrstno početje. 

Prilika je bogata s pomeni, a si bomo izbrali tokrat enega. Najprej je tu sejanje ljulke ponoči, medtem ko vsi spijo. To pomeni, da če je bila zasejana ljulka, potem dobri niso bili pozorni, so spali, zato je sovražnik, v tem primeru hudič, lahko nemoteno deloval. To je opozorilo za nas, da moramo biti v duhovnem boju vselej budni, saj zlo izkoristi vsako nepozornost, da se vsili. To zaspanost lahko imenujemo verska mlačnost. Kristjan opušča zakramente, molitev, branje Svetega pisma, duhovno branje, misleč, da se ne bo zgodilo nič posebnega. V resnici pa hudi duh tako nemoteno seje svoje pokvarjeno seme v srca takšnih kristjanov, tisto, kar rase iz njega, ki je zlo, pa duši vse dobro v kristjanu. Najhuje je to, ker mori njegovega duha.

Najbrž nam je vsem približno jasno, kaj pomeni, če je ubit naš duh. Pride namreč do splošne utrujenosti in naveličanosti – tega je v današnjem svetu veliko. Utrujenost je najprej duhovne narave, ki pa potem preide tudi na duševno in telesno področje. Skrbimo torej za svojo duhovno hrano, da bomo sveži in budni. Redna nedeljska maša, redna spoved, obhajilo, redna molitev, duhovno branje in premišljevanje… Vse to bo pomagalo k naši budnosti in svežini, tudi v naših odnosih. 

nedelja, 13. julij 2014

Sejati, ne glede na vse

Prilika o sejalcu je prva od Matejevih prilik. Jezus jo vzame iz vsakdanjega palestinskega okolja, kjer sejejo drugače kot pri nas, zato nam je to sejanje najbrž čudno. Pri nas najprej poiščemo primerno zemljo, jo zorjemo in pripravimo, potem pa šele sejemo, tam pa ravno nasprotno - najprej so, govorimo o Jezusovih časih, vrgli po tleh seme, potem pa šele zemljo preorali, da bi se seme prijelo tam, kjer bi našlo kaj dobre zemlje. Tu že lahko nekoliko razumemo, da ne gre toliko za zemljo, ampak za samo seme, ki pada na zemljo, zato bi bilo poimenovanje lahko tudi »Prilika o rodovitnem semenu«, saj je poudarek ravno na semenu, da bi potem prišli do sejalca, ki je Gospod Jezus v občestvu z Očetom in Svetim Duhom.

Če se naslonimo na prvo berilo vidimo, kakšno moč ima v sebi to Božje seme. Prerok Izaija pravi, da je
Bog prepričan, kako bo njegovo seme zagotovo obrodilo sad, v njem je namreč skrita Božja moč, ljubezen, usmiljenje. Iz semena lahko razberemo, kakšen je naš krščanski Bog, ki nam ga je Božji Sin Jezus Kristus prišel razodet.

To seme je podoba vseh Božjih darov, ne samo Božje besede, ki je pač eden od teh darov. Konec koncev že za Božjo besedo velja, da je en del Božjega razodetja, tistega, kar nam je o sebi povedal Bog, drugi del tega razodetja pa je sveto izročilo – eno brez drugega ne moreta. Sveto izročilo je tisto, kar sicer ni zapisano, pa se je vse od apostolov iz roda v rod prenašalo po Cerkvi vse do nas. Če dobro pogledamo, marsikatera vsebina naše vere ni dobesedno zapisana v Svetem pismu, temveč je stvar izročila. 

Je pa seme še nekaj, še en pomemben Božji dar, brez katerega nam ne Božja beseda ne izročila ne bi nič pomenila. Govorimo o daru vere. Brez tega daru Sveto pismo ni Božja beseda, temveč kvečjemu neka knjiga, kjer so zbrane stare modrosti. Torej postane le človeška beseda, zato pa je ni treba jemati kot celote, ampak vsakdo vzame le tisto, kar njemu v Svetem pismu ustreza, ostalo pa zavrže. Brez daru vere odpade seveda tudi sveto izročilo, odpadejo vse avtoritete, najprej seveda Cerkev. Tudi na področju krščanske vere tako postane zadeva precej izbirna in stvar posameznika. Kaj bom veroval in sprejemal glede krščanstva, si bom izbiral sam, nihče mi tega ne bo govoril. Seveda to potem ni več vera naših očetov, naših prednikov, ampak je neka nova zadeva. Ne gre torej za vero, ki jo v nas želi vsejati Gospod. Napuh, ponos in egoizem ne delajo plodne zemlje, temveč tako trdo, da se na njej ne more nič prijeti – ne tisto, kar nam lahko podarijo drugi ljudje, še manj pa tisto, kar nam podarja Bog.

Je pa zanimivo, kakšen je ta naš Bog in vabi nas, da bi takšni postali tudi mi. Čeprav smo ljudje takšni in drugačni, on seje neutrudno dobro seme, nam torej podarja svoje dobre darove in verjame, da bo našel kaj dobre zemlje, da se zadeve primejo in vzbrstijo. Morda bo za to potreben čas, morda se ne primejo nikdar, a to ni pomembno. Dobre reči je treba sejati, to je važno.