nedelja, 20. april 2014

Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje

Kristjani vsako nedeljo in zapovedani praznik pri maši »izpovedujemo vero« s tem, da recitiramo veroizpoved (pri maši je nicejsko-carigrajska, torej tista najdaljša, sicer recitiramo pri rožnem vencu tisto krajšo, »apostolsko«, pa tudi molitev »Slava Očetu« je krajša izpoved vere). To počnemo večkrat, kakor smo že imeli moč ugotoviti, precej avtomatsko in ne dajemo preveč pozornosti besedam, ki jih izgovarjamo. Zadnja od trditev ali izpovedi, ki jih izrečemo, je: »Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje,« kar še dodatno potrdimo z zaključnim: »Amen.« Kar težka trditev, torej, za katero se lahko vprašamo, koliko za vsakega izmed nas zares drži. Če pogledamo na statistiko (ki je seveda merodajna do določene mere), potem je zadnja trditev naše veroizpovedi mrtva črka na papirju. Jo sicer izpovedujemo, vendar temu, kar izpovedujemo, ne verujemo. 

To, da zadnji trditvi v veroizpovedi ne verjamemo in da v to zadevo ne verujemo, kaže naše življenje, naše bivanje na tem svetu. V njem ni prostora za kakšno drugo perspektivo od tiste zemeljske. Koliko med nami nas še živi tako, da gre preko samo zemeljskega proti večnosti? Živimo, kot da bi te večnosti ne bilo. živimo, kot bi obstajal samo ta naš človeški čas, kot bi obstajale samo zemeljske stvarnosti. In čeprav smo na tak način telesno živi, smo po drugi strani duhovno mrtvi. V bogoslužju velikonočne vigilije na Veliko soboto zvečer, je bil osrednji poudarek na krstnem bogoslužju. Ko smo bili krščeni, smo iz smrti s Kristusom prešli v novo stvarnost, sedaj pa moramo v tej novi stvarnosti tudi živeti. Nedopustno je, če govorimo, da smo kristjani, da dajemo vsemu tistemu, kar nas dela kristjane, tako malo poudarka. Ravno včeraj mi je znanec dejal: »Veš, sedaj pridem bolj malo v cerkev, ker ni časa…« Tako živimo – ni časa za Boga, posledično pa nima človek časa niti zase in za svoje bližnje, temveč se brez vsakršnega boja prepušča temu, kar mu diktirajo družba, okolje in okoliščine v katerih živi. Kakor sv. Marti, kateri je to še kako koristilo in si je zadevo vzela k srcu, pravi Gospod tudi nam: »Skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno.« Potrebno je iskati Boga in hrepeneti po njem. Kako pa ga bomo našli, če ga sploh ne iščemo? Boga se išče v molitvi, v zakramentih, v branju in premišljevanju Božje besede.

Ne, bratje in sestre, ne pričakujemo vstajenja mrtvih in večno življenje. Kakor je dejal blaženi in kmalu sveti Janez Pavel II., živimo v kulturi smrti. Kdor namreč zares veruje v Jezusa Kristusa, v tej veri zatrjuje tudi, da smrti ni več, kajti, po besedah čudovitega bizantinskega speva: »Kristus je vstal od mrtvih, s smrtjo je uničil smrt in tistim, ki so v grobovih, spet podaril življenje.« Sv. Janez Zlatousti nam pravi takole: »Pred rojstvom Jezusa Kristusa se je človekov konec imenoval smrt: ˝Na dan, ko bi jedel z drevesa, boš gotovo umrl,˝ (1 Mz 2,17) pravi Sveto pismo. Naš konec pa se ni imenoval le smrt, temveč celo pekel. Jakob pravi: ˝Moje sive lase bi z žalostjo spravili v podzemlje˝ (1 Mz 42,38). Tako so imenovali naš konec pred Jezusom Kristusom, potem pa ko je Božji Sin prišel med nas in je umrl, da bi svetu spet podaril življenje, človekov konec ni več imenovan smrt, temveč počitek ali spanec. To potrjujejo same besede Jezusa Kristusa: ˝Naš prijatelj Lazar ni umrl, temveč spi˝ (Jn 11,11) … Božji Sin je uničil moč smrti.«

Kdor torej ni kristjan le na papirju, temveč resnično veruje v celotno Jezusovo velikonočno skrivnost, bo imel globoko v sebi tudi zavest, da smrt ni zadnja beseda v človekovem življenju. Vsak od nas bo enkrat umrl, a to ni zadnja beseda, kakor nam pravi tudi pismo Hebrejcem: »Ljudem je določeno enkrat umreti, nato pride sodba« (Heb 9,27). Kdor je zares kristjan, ne živi, kot bi Boga ne bilo, kot da lahko živi kakor hoče in tako tudi dela, temveč nad seboj priznava Božjo avtoriteto. Večja težava kot jasno in glasno zanikanje Boga in njegove oblasti pa je živeti, kot bi Bog ne obstajal. Največ je med nami verske brezbrižnosti, mlačnosti, neopredeljenosti. Besede Vstalega v knjigi Razodetja so v tem oziru jasne: »Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,16). 

Naj bodo, dragi bratje in sestre, ti velikonočni prazniki za nas trdna odločitev, da ne bomo brezbrižni in mlačni kristjani, da bi nekoč, ko bomo legli k smrtnemu počitku, ne končali v mukah podzemlja, temveč bi vstali k večnemu veselju, radosti in sreči z vstalim Gospodom Jezusom Kristusom, ki je za nas trpel in umrl, da bi nam odprl nebeška vrata, sedaj pa živi in kraljuje v nebesih, kjer pričakuje tudi nas.

sobota, 19. april 2014

Prava luč


V prvih stoletjih so verniki celo noč s sobote na nedeljo bedeli v cerkvi, pričakujoč radostni trenutek vstajenja. Zato se je ohranilo ime velikonočne vigilije. Četudi danes naše pričakovanje ni dolgo, temveč je bolj simbolično, je to vseeno najpomembnejše pričakovanje, čeprav ne bedimo v njem celo noč. 

Najpomembnejši je poudarek na krstu in čeprav nimamo nobenega novega odraslega novokrščenca (katehumena), moramo pa zato sami pri sebi ponovno prebuditi misel na vsebino zakramenta krsta, ki je prehod iz duhovne smrti v Božje življenje. Vsaka velikonočna vigilija je poziv k temu, da bi, kot pravi apostol Pavel, odložili starega človeka in oblekli Kristusa (Ef 4,22-24). Vsak od nas naj v sebi prebudi željo po tem, da bi se trudil za čim bolj sveto življenje, kakor nas poziva Gospod večkrat v Mojzesovih knjigah (zlasti v 3Mz).

Blagoslovimo novi ogenj, katerega simbolika je precej jasna. Jezus je rekel: “Jaz sem luč sveta” (Jn 8,12), zatorej je ta dejanski, materilani ogenj, podoba Božjega Sina. Ta ogenj posebej slovesno blagoslovimo in tudi pokadimo, saj z njim prižgemo velikonočno svečo, potem pa tudi oltarne sveče pri prepevanju speva “Slava Bogu na višavah”. 

Velikonočna sveča ni zastonj tako podolgovata, da takoj lahko pomislimo na steber – Kristus je namreč rekel, ko so učenci občudovali čudovite tempeljske stebre: “Podrite mi ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil” (Jn 2,19). Pomeni, da ne smemo iskati svoje rešitve v in ne smemo zidati svojih temeljev na zemeljskih dobrinah, temveč je naš temelj in naše svetišče Kristusovo telo. Naš temelj je oseba Jezusa Kristusa, so zakramenti in je sveta Cerkev, ki te zakramente deli. Nihče se ne more sam rešiti, temveč le po Kristusu in njegovi Cerkvi, “templju njegovega telesa” (Jn 2,21). Ko sveča še ne gori, spominja na Kristusa v grobu, ki je kakor oblačni steber, ki je varoval izraelsko ljudstvo ob izhodu iz Egipta, prižgana sveča pa je ognjeni steber, ki razsvetljuje korake Božjega ljudstva – vstali Kristus je tisti, ki kristjanom razsvetljuje pot in ki prinaša luč upanja na večno življenje, ter greje srca vernih s tisto večno ljubeznijo, ki je močnejša od bolečine, bolezni, zla in smrti. Res je, gre le za majhen plamenček, a dovolj velik in močan, da lahko razumno in svobodno sprejmemo Kristusovo povabilo, hoditi za njim. Ostajajo pa tudi še vedno razlogi proti pritrdilnemu odgovoru, ker je prava vera neprestan boj med lučjo in temo, med svetlobo in senco, kjer je potrebna neprenehna budnost in pokončnost. Popolna tema, ki v tem času vlada v cerkvi, potem pa prižiganje nove luči pomeni, da je stara postava prešla, zavladala pa je Kristusova postava nove zaveze, ki je osvetlila vse sence, ki jih je imela nekdanja judovska postava. 

Trikratno klicanje: “Kristusova luč!” oznanja Sveto Trojico, ki se je ljudem razodela v Kristusu: prvi klic oznanja svetost Očeta, ki se nam je razodel po Sinu, ki je dejal: “Nihče ne pozna Očeta, razen njegovega Sina in komur je ta razodel” (Mt 11,27); drugi klic oznanja svetost sina, ki je postal človek, a ohranja isto Božjo naravo z Očetom; tretji klic razodeva svetost Duha, ki ga je Sin razodel učencem in ga poslal apostolom, ter jim naročil: “Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence terjih krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). To naročilo velja tudi nam. Kristusovo luč, ki razsvetljuje vsakega človeka moramo ponesti na svoje domove in povsod tja, kamor gremo. Samo Kristus je namreč odgovor na človekovo najgloblje hrepenenje.

četrtek, 17. april 2014

Do konca

Z Velikim četrtkom začenjamo praznovanje velikonočnih skrivnosti. Pogosto smo površni in pod besedno zvezo “velikonočna skrivnost” mislimo le Gospodovo vstajenje od mrtvih, kar odraža tudi našo siceršnjo življenjsko držo, ko bi se radi znebili vsega tistega slabega in negativnega, ki je del tega našega življenja. Če vse zožimo na eno samo besedo, potem je tisto, česar bi se pravzaprav radi znebili, česar bi se radi osvobodili, križ. Kako napačno in zgrešeno je to. Kdor se želi znebiti križa, namreč to dela navadno tako, da po eni strani niti misliti več noče na križ, torej se na vse pretege trudi, da bi nekako izbrisal iz svojega obzorja bolečino, trpljenje in seveda smrt, po drugi strani pa se mnogi slepijo, da bodo svobodni in srečni, če bodo živeli le za sedanji trenutek in skušajo, kolikor se le da, uživati. Tudi slednji porivajo vprašanje trpljenja, bolečine in smrti proč od sebe, kolikor se le da. 

Prav nasprotno temu pa nastopi naš Gospod Jezus Kirstus v evangeliju, kjer smo slišali tole: “Pred
velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, izkazal svojim ljubezen do konca.” To je torej tisti zgled, kaj naj bi pomenilo zares ljubiti, pa tudi zares živeti. Treba je iti do konca. Danes seveda ima ta “do konca” precej drugačen pomen, ko se dva spoznata, pa tudi v življenju pomeni nekaj drugega. Pomeni namreč uživati, kolikor se le da, ne meneč se za vse drugo. Naš Gospod je šel “do konca” drugače. Sprejel je na svoje rame križ in se dal križati, potem pa za “svoje”, torej za nas ljudi, na križu tudi umrl. Kako daleč od tiste današnje tako moderne povsem neobvezujoče ljubezni. 

Po tem Gospodovem zgledu moramo tudi mi stopiti v življenje in v naše odnose, v naše pomembne odločitve. Z vso svojo osebo mora vsak izmed nas sprejeti križ, ki mu je v življenju naložen. Kljub vsem težavam, ki zagotovo pridejo, ga je treba vzljubiti in pogumno nositi. Biti kristjan samo na papirju ali samo govoriti, da smo kristjani, ni tako težko. Toda, ali smo v tem primeru zares Jezusovi učenci? “Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec” (Lk 14,27), takole pravi Gospod Jezus. 

Radi bi bili kristjani, a le v tistem, kar je neobvezujoče. Delamo izbire in pravimo: “To bom vzel, tega ne…” Tako ne gre in nam je to povedal tudi naš sveti oče Frančišek. Imenuje jih kristjani “a la carte”. Kdor želi biti zares Jezusov učenec, mora vzeti celoten paket, ki nam precej natančno določa, kako moramo živeti. Nihče nam ne obljublja, da bo lahko in nihče nam ne obljublja, da bomo takoj, v trenutku srečni in zadovoljni. Bomo pa to zagotovo na dolgi rok že v tem življenju, še posebej pa v prihodnjem, v večnosti. Danes, ko je Kristus postavil službeno duhovništvo in evharistijo, nismo samo duhovniki poklicani, da bi se še bolj zavzeli za čim bolj evangeljsko in sveto življenje. Vsak kristjan je povabljen, da tudi sam vsak dan obnavlja in prečiščuje svoje duhovništvo, ki ga je prejel na dan svetega krsta in ga utrdil pri birmi. Trojna služba – poučevanja, vladanja in posvečevanja, je prav tako pomembna za vsakega kristjana. V veri se je treba stalno poučevati in se vanjo poglabljati. Treba je vladati sebi, tako da se borimo proti grehu in obvladujemo svoje strasti. Treba se je posvečevati, tako da obiskujemo zakramente, molimo in uresničujemo dela usmiljenja do bližnjega. S tem izkazujemo najbolje hvaležnost njemu, ki nam je izkazal ljubezen do konca, ko se je za nas popolnoma daroval.

torek, 08. april 2014

Upanje ne osramoti

Pot za ločene in ponovno poročene (1)

Ob diskusiji glede obhajila ljudi, ki so se civilno, torej pred državo, ločili in ponovno poročili, je podal zanimivo razmišljanje jezuit p. Domenico Marafioti, teolog in docent na Papeški teološki fakulteti za južno Italijo, ki ima sedež v Neaplju. Na to razmišljanje se bomo naslonili. Odgovarja namreč na tisto vprašanje, kaj lahko dušni pastirji ponudimo ljudem, ki so se znašli v tovrstnem položaju in ne morejo prejeti odpuščanja po zakramentalni poti, ker jim ne moremo podeliti odveze. Tega pa ne moremo storiti zato, ker ti ljudje bodisi ne morejo popraviti storjene škode bodisi se ne morejo osvoboditi objektivnega grešnega stanja. 

Zadoščevanje oz. popravilo krivice in škode, ki smo ju s svojimi grešnimi dejanji povzročili, je dejanje
spovedanca, ki ga ni mogoče spregledati. Trdni sklep, da v prihodnje ne bomo grešili, je seveda nujen, a je to odločitev za prihodnost, treba pa se je tudi zavezati k temu, da popravimo tisto, kar je bilo povzročeno v preteklosti, sploh, če smo krivično ravnali proti svojemu bližnjemu - kdo pa je lahko še bolj bližnji od družinskih članov? Pomeni, da, če sem ukradel določeno vsoto denarja, ni dovolj, da se le zavežem, da bom v prihodnje delil denar v dobrodelne namene, temveč moram po najboljših močeh tudi povrniti tisto, kar sem ukradel. V tem stanju, da pretekle škode ne morejo popraviti, so tisti, ki so se civilno ločili in prav tako civilno ponovno poročili, s tem pa so osnovali novo družino. 

Ti se lahko približajo Božjemu usmiljenju na nezakramentalni način, ki je v molitvi, kot prošnji za odpuščanje (Reconciliatio et Paenitentia 34; Familiaris Consortio 84). Najbolj zgovorna v tem oziru je prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18,13-14). Medtem ko se farizej postavlja s svojimi lastnimi zaslugami, cestninar priznava svoj greh in krivdo ter prosi odpuščanja, tako da ponavlja: “Bog, bodi milostljiv meni, grešniku”! Zanj Jezus pravi, da je šel domov opravičen, vseeno pa mu nihče ni dejal: “Sin, odpuščeni so tvoji grehi”, kakor je Jezus sam dejal hromemu (Mt 9,2). Cestninar gre domov opravičen zato, ker zaupa v Božjo dobroto in usmiljenje. Nima popolnega prepričanja v odpuščanje, kakor ga imajo v veri tisti, ki dobro opravijo sveto spoved, ima pa upanje, da bo usmiljenje prejel, ker je zanj prosil v iskreni molitvi. Jezus pravi, da njegovo upanje ni bilo “osramočeno”, torej upa upravičeno. 

Iskrena prošnja za usmiljenje je torej lahko uslišana v molitvi, ki je naslonjena na upanje. V tem oziru je učinkovita tudi tista prošnja za odpuščanje, ki je v molitvi Oče naš, saj sv. Pavel zatrjuje, da “upanje ne osramoti” (Rim 5,5), ker je tudi upanje ena od božanskih (teologalnih) kreposti, kakor sta še vera in ljubezen (agápe, caritas), ki so podlaga za krščansko življenje. Poglejmo natančneje, kako se to prenese na ponovno poročene ločence. Postno bogoslužje in evangeljski odlomki nam govorijo o treh vrstah spokornih dejanj - o postu, molitvi in miloščini kot poteh, ki jih lahko prehodimo, da dosežemo odpuščanje in prenovo življenja (Mt 6,1-18; Tob 12,8), kar potrjuje še veliko drugih svetopisemskih besedil. Molitev kot pot do usmiljenja najbolje izrazi najbrž Davidov psalm Miserere (Ps 51/50), pa tudi Mr 9,29 (“Ta rod se lahko izžene le z molitvijo”) in sam Oče naš. O postu kot poti za dosego milosti, pa ne le kot odpoved hrani, temveč kot o odpovedi vsake vrste, nam lepo pričuje Jona (3,7) kakor tudi Joel 2,12.15; Mt 17,21 in Apd 14,23 (molitev in post). Za miloščino, da bi dosegli usmiljenje, nam pričujejo Tobit (4,7-10), Sirah (3,29), Luka (16,9) in Matej (25,31sl), ne da bi pozabili Petrove trditve: “Ljubezen pokrije mnogo grehov” (1 Pt 4,8), kjer so mišljena zelo konkretna dejanja do ubogih in pomoči potrebnih.

/dalje prihodnjič/

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 06. april 2014

Zaupati v Gospodovo prijateljstvo


Evangeljski odlomek, ki nam ga ponuja 5. postna nedelja, je bil tradicionalno, skupaj z odlomki preteklih postnih nedelj, del priprave na krst v antični Cerkvi. Je najbolj podrobno poročilo o Jezusovem čudežu, vendar moramo to besedo “čudež” jemati v pomenu, kakršnega ponuja apostol Janez – čudež je znamenje, torej neke vrste smerokaz, ki kaže naprej, ki gre onkraj samo človeškega, da bi kristjani lahko vsaj nekoliko izstopili iz naše človeške logike stvari oz. najglobljih življenjskih vprašanj, potem pa vstopili v Božjo logiko, v Božji pogled na življenjske stvari, na življenjske težave in vprašanja. Najprej gre za vprašanje prijateljstva, potem pa še posebej za vprašanje življenja in smrti. Prav to drugo vprašanje je najtežje ne le za kristjane, temveč nasploh za vse ljudi in za vsakega človeka posebej.

Če pogledamo najprej na vprašanje prijateljstva. Vsak od nas se še kako dobro zaveda, kako dobro in lepo je imeti pravega in dobrega prijatelja, tudi Sveto pismo nam pravi, da kdor najde pravega prijatelja, najde zaklad (Sir 6,14), kar je kasneje tudi prešlo v človeški pregovor. Marta, Marija in Lazar imajo čudovit prijateljski odnos z Jezusom, kakor ga ima tudi Jezus z njimi. V njihovi hiši se rad ustavi, tam najde oporo, tudi oni pa poiščejo Jezusa, ko ga najbolj potrebujejo. Vendar je to kaj čuden in muhast prijatelj, če gledamo z našimi človeškimi očmi, to pa se prav v tem današnjem primeru najbolj očitno izkaže. Ko je Lazar smrtno bolan in je na tem, da umre, bi se pričakovalo, da bi pravega prijatelja nič ne oviralo pri tem, da ne bi obiskal tistih, ki so njegovi prijatelji, pa če je nevarnost še tako velika – ne smemo pozabiti, da je Betanija v neposredni bližini Jeruzalema, tam pa so že sklenili, da bodo Jezusa umorili. Tu se že postavi eno od pomembnih vprašanj, ki je, kako pojmujemo mi sami prijateljski odnos, kako pravzaprav pojmujemo vsak medčloveški odnos. So ti odnosi cilj našega življenja, ali pa so sredstva za dosego nečesa višjega?

Za vernega človeka to nikakor ne more biti le postransko vprašanje, ker nas pravzaprav sprašuje po naši veri v večno življenje. Res je, tudi Jezus sam drugod pravi, da nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13). To vsekakor drži, toda o kakšnem in katerem življenju je tu govora? Za Janeza tudi to ni postransko vprašanje, ker vselej govori o ne le zemeljskem, torej biološkem življenju, temveč o večnem življenju. Tega drugega pa človek ne more zagotoviti, mi pa velikokrat pričakujemo od svojih bližnjih, tudi od svojih prijateljev, prav nemogoče stvari in velikokrat mislimo le nase in na tisto dobro, za kar mi sami v svoji omejenosti mislimo, da je dobro. Ni nujno, da je v danem trenutku dobro tisto, kar jaz mislim, da je dobro. V teh svojih nemogočih pričakovanjih, smo velikokrat podobni Marti v prvem delu njene trditve: “Ko bi bil ti tu, bi moj brat ne umrl.” So neka dejstva, ki jih še tako dober prijatelj ne more spremeniti, čeprav bi jih rad. Zanimivo, kako iščemo vedno neke krivce za našo nesrečo, kako vedno iščemo tisto slabo in črno, kadar imamo priložnost, da vendarle na zadeve pogledamo tudi drugače.

Pravilno bi seveda bilo ceniti dejstvo, da je prijatelj prišel, ker bi mu potem bili tudi sposobni zaupati vso svojo bolečino, vse svoje težave. Velikokrat pa, nasprotno, temu prijatelju, zaloputnemo vrata, ker zmotno mislimo, da ni prišel ob pravem času. Toda, kako lahko vendarle nekdo, če je zares naš prijatelj, sploh pride ob nepravem času? Kdaj pa je potem pravi čas? Ko to govorim, ne mislim le na naša človeška prijateljstva, temveč tudi na prijateljstvo z Bogom, z Gospodom Jezusom, z Božjo Materjo Marijo. Ker se nam v naših bolečinah in stiskah čisto po človeško zdi, da nam niso blizu, jim zaloputnemo vrata srca ravno takrat, ko bi bilo najbolj potrebno, da bi jim ta vrata najbolj odprli in prednje izlili vso tisto grenko in težko vsebino, ker so edini, ki lahko vse to odtranijo od nas in naše srce očistijo, da lahko tudi kot ljudje spet zaživimo. Velikokrat mislimo, da nebeškemu Očetu, Gospodu Jezusu in Materi Mariji ni mogoče rešiti teh stvari, ker so preveč pokvarjene, preveč gnile, preveč polomljene in pretežke. Spet smo podobni Marti, ki je rekla, da je nemogoče obuditi njenega brata, ker je ležal že četrti dan in je bila sodba o tem, da je umrl, že definitivna. Za Gospoda ni nobena sodba v našem življenju že kar definitivna – tista pride potem. Ko smo najbolj ranjeni, ko so zadeve najbolj gnile, polomljene in težke, ravno takrat moramo spustiti Gospoda in nebeško Mater v svoja srca. Kar je človeku nemogoče, je še kako mogoče za Boga.