nedelja, 17. maj 2015

Nositi v srcu

17. poglavje Janezovega evangelija, ki ga imenujemo tudi »Jezusova velikoduhovniška molitev«, ni toliko besedilo razuma, kolikor je to bolj »besedilo srca«, saj te besede Gospod Jezus izreka za svoje prijatelje, ki jih nosi v srcu, to pa so sprva apostoli in drugi učenci, v celoti gledano pa vsi tisti, ki se bodo podali na pot za njim, torej kristjani. Te svoje prijatelje tako Gospod izroča svojemu in našemu skupnemu Očetu, ki je v nebesih. Kogar torej nosi v svojem presvetem Srcu, izroča nebeškemu Očetu. Če pomislimo, je to zgled za vse nas, kako naj bi delali pri sveti mašni daritvi, ko naj bi vsak od nas Bogu kot svoj lastni dar izročil tisto, kar nosi v svojem srcu, predvsem pa tiste ljudi, ki jih nosi v srcu. To seveda zahteva našo vsaj kratko pripravo na, zlasti nedeljsko, sveto mašo. Vera nas uči, kako je sveta maša slavilna, spravna, prosilna in zahvalna daritev. Pri maši tako najprej hvalimo in slavimo Boga, že ko preidemo na spravni vidik, pa moramo predenj položiti svoje srce ne le za tisto, kar smo zagrešili proti njemu samemu, temveč je treba pomisliti tudi, kaj je bilo narobe v odnosu do bližnjih – če je to nedelja, si je treba v spomin priklicati pretekli teden. K iskrenemu kesanju spada zraven tudi trden sklep, kjer se vsak od nas tako vpraša, kaj bo v bližnji prihodnosti, v našem primeru v prihodnjem tednu, napravil bolje. Ko potem pomislimo, kaj bomo Boga prosili in za kaj se bomo zahvalili, so tu spet najprej ljudje – za katere ljudi se bom Bogu zahvalil in za katere ljudi Boga prosil? Tako se upodabljamo po Jezusovem presvetem Srcu, ki vselej nosi v sebi svoje prijatelje v vseh vidikih njihovega življenja, in jih izroča Očetu. 

Gospod je »povzdignil oči k nebu« in molil omenjeno molitev, kjer je že bil pravzaprav pri Očetu (»Že nisem več na svetu ... odhajam k tebi«). Vsi smo povabljeni, da bi znali sredi svetnih opravil »gledati preko«, da bi bilo naše srce pri Bogu, kakor nas pravzaprav učijo zlasti vzhodnokrščanski menihi. Tu je še kako pomemben spomin – kaj me sredi vsakdana spomni na Boga, na presežno stvarnost, kaj mi pomaga, da nisem le tu na zemlji, temveč se moje srce dviga k nebesom? Pred leti smo se izkušenemu bratu duhovniku, ko smo še bili bogoslovci, smejali, ko nam je govoril, kako nas določene stvari na svetu lahko spomnijo na Boga, a je imel prav. Ozrimo se naokrog in slavimo Boga – stvarstvo ponuja ničkoliko priložnosti za to – morda res, kakor je dejal sobrat, ob rdeči luči zavzdihnemo na kratko: »Prisi, Sveti Duh!« Ta spomin nam lahko pomaga, da vidimo preko naših bridkih stvarnosti, kakor je nenazadnje veljalo tudi za samega Gospoda Jezusa, ki se je jasno zavedal, kaj ga že v kratkem čaka, a je znal povzdigniti pogled in srce k Očetu.

Kdor se potrudi, da se tako pripravi na sveto mašo, nenzadanje pa tudi na molitev, napravi prostor za prejem duhovnih darov, za prihod Svetega Duha – smo v binkoštni devetdnevnici. Gospod Jezus nas opozarja, da se dar Svetega Duha daje samo tistim, ki za to prosi v molitvi: »Nebeški Oče bo dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Apostoli so zbrani okoli Božje Matere Marije v dvorani zadnje večerje vztrajali v molitvi, ko so pričakovali dar Svetega Duha (Apd 1,14), zato pa so tudi v obilnosti prejeli Svetega Duha (Apd 2,4). Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom, ta dar pa prejemamo tudi mi, če s srcem molimo, najvišja oblika molitve pa je seveda sveta maša. Kaj nam ta dar “ljubezni od zgoraj” prinaša, nam pove sv. Pavel, ko nam poda njegove lastnosti: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23a). Kako nam bo Bog dal duhovne darove, nam poslal Sv. Duha, če pa se ne potrudimo, da bi ga za to v molitvi prosili? 

Kot beremo v evangeliju, je znal Gospod Jezus svoje skrbi spremeniti v molitev, saj ga je skrbelo, da bi učenci ohranili vero in ostali med seboj enotni: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« Znamo mi svoje skrbi in težave spremeniti v iskreno prosilno molitev k Bogu, ali pa mislimo, kako bomo vse rešili sami s svojimi močmi? Vera in edinost, za kateri v evangeliju prosi Gospod, sta “dar od zgoraj”, tako pa velja še za številne druge zadeve, kot je denimo mir, pa ljudje mislimo, da si jih bomo sami zagotovili, brez Božje pomoči.

Objavljeno v 3. številki revije "Oznanjevalec".

nedelja, 10. maj 2015

Naše prijateljstvo z Bogom

Če rečemo z avtorjem zgodb iz Narnije C. S. Lewisom, potem je ljubezen povsod zelo uporabljena beseda, hkrati pa tudi izredno zlorabljena. Navadno ljudje pri njej izhajamo iz sebe in gledamo, kako imamo sami radi, kako ljubimo... Evangelij, ki se še vedno navezuje na priliko o trti in mladikah ne izhaja glede ljubezni s človeške perspektive, temveč z Božje. Mislim, da je tako tudi prav, ker bi sicer bila precej velika nevarnost, da bi skušali, kot se navadno dogaja, takšno zadevo, kakršna je ljubezen spraviti v naše človeške okvire, še tu pa vselej v perspektivo posameznika. Evangelist Janez nas torej želi dvigniti nad te okvire, hkrati pa pokazati, kako Bog krščanskega razodetja ni neka oddaljena instanca ali nekaj abstraktnega, temveč nam je povsem blizu in do nas goji neki poseben odnos, neko posebno ljubezen. To je ponazorjeno s prijateljstvom.

V Svetem pismu ne najdemo zastonj tistega izreka, ki je postal v mnogih jezikih pregovor, da "kdor
najde prijatelja, najde zaklad", s tem, da se resnični izrek glasi: "Zvesti prijatelj je močna zaščita,
kdor ga je našel, je našel zaklad" (Sir 6,14). Koliko pravih prijateljev imamo v resnici? Res je, na Facebooku imamo celo množico "prijateljev", vendar pa se postavi vprašanje, s katerimi od teh smo res pravi prijatelji? Kaj sploh je prijateljstvo? Težko je tu uporabiti neko besedo, ker je danes njen pomen povsem spremenjen in bi praktično vsi razumeli drugače - to je beseda intimnost. Pa recite danes komu, ali ga vprašajte, če je s kom intimen... Reakcije bodo najbrž zanimive. Ampak v resnici biti res pravi prijatelj z nekom, pomeni, da si z njim intimen v pravem pomenu besede, da deliš z njim svojo notranjost, tisto, kar se ne vidi in se ne ve. Še več, prijatelji si skušajo deliti med sabo tisto, kar je najbolj notranje v njih, svojo najglobljo skrivnost, torej, posledično pravzaprav same sebe. Koliko takšnih zakladov smo tako v resnici dobili v življenju? Takšne vrste prijatelja je res težko dobiti. Ni čudno, da je ljubljena v Visoki pesmi označena kot prijateljica. Gospod Jezus Kristus govori prav o tem, če pogledamo: "Vi ste moji prijatelji...".

Toda, kdaj postanemo Kristusovi prijatelji in kaj to pomeni? Gospod pravi: "Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta" (Jn 15,15). To je značilna drža prijatelja, tistega pravega - pravi prijatelji si namreč zaupajo vse, zaupajo si skrivnosti. Kako težko je, ko ima človek starega prijatelja, pa potem ugotovi, da mu je slednji zamolčal kako zelo pomembno stvar o sebi. Zdi se ti, da si izključen iz tega prijateljstva. Prijateljstvo je, kot smo dejali, poznavanje notranjosti sočloveka, poznavanje srca, če rečemo preneseno. Tako že razumemo, kaj pomeni postati Kristusovi prijatelji: on vstopa v intimen odnos z vsakim od nas tako, da nam razkrije vse svoje skrivnosti, od katerih je najpomembnejša Bog. Bog je skrivnost ali celo Skrivnost, samo Sin pa nam lahko razkrije vsebino. Bog je skrit in ljudje sami po sebi nikdar ne bi mogli priti do njega, temveč se nam mora sam razkriti, se nam razodeti. To je v zgodovini sicer že počel na razne načine, tudi po ljudeh, potem pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, saj nam je ob dopolnitvi časov spregovoril po svojem Sinu (Heb 1,1-2). V prijateljstvo z Bogom je tako mogoče vstopiti samo preko Kristusa - on predstavlja vrata (Jn 10,7). On je tisti, ki nam razkriva svojo skrivnost, to pa je tisto, kar mu Oče govori.

To seveda ni le skupek nekih informacij, kar lahko ugotovimo tudi sami, če pomislimo na to, kako imamo v svojem srcu svoje starše in tisto, kar so nam povedali. To nosimo vedno s seboj, četudi staršev ni več. Tudi mi torej nosimo v srcu tisto, kar so nam starši povedali. Povedali pa nam niso le z besedami, temveč so nam marsikaj povedali tudi drugače. Izrazili so nam svojo ljubezen, naklonjenost in še veliko drugega. Kristus nam prinaša pravzaprav in nam razkriva odnos, ki ga imata z Očetom. Osebe, ki se imajo rade, med sabo govorijo, komunicirajo, si izražajo naklonjenost in ljubezen. Kdor ima pravo intimnost med sabo, se z veseljem pogovarja in čas teče, pozabijo nanj. Biti prijatelji s Kristusom tako pomeni ugotoviti njegovo skrivnost, ki je nežnost, ljubezen in naklonjenost Očeta. Ko spoznam to skrivnost, potem mi ni težko nič, kar predme postavi krščanska vera, četudi bi bilo sicer zelo težko ali celo nemogoče sicer pri ljudeh.

Toda, premalo je, da za krščanstvo, za Kristusa, za Boga le navdušim ali se le čustveno odločim, iščem neko čutno ali čustveno potešitev, neki "feeling" - to je premalo. Kaj je potem z mojo vero, ko nisem dobro razpoložen, ko sem na tleh, ko sem naveličan, ko pridejo preizkušnje? Kaj se zgodi z mojo vsakdanjo versko prakso? Kaj navsezadnje potem vzamem od vsebin naše vere? Samo tisto, kar mi ustreza, kar mi paše. Podobno je, kot z današnjimi medčloveškimi odnosi in zvezami - tržno in porabniško naravnano. Ko ni več "feelinga", ko ni več pravo, ko nismo več "srečni", zadovoljni, zadovoljeni, zamenjamo. Za prijateljstvo z Bogom, kakor posledično s človekom, se odločimo umno, torej s pametjo, srcem, celotno osebo. Podobno gredo te zadeve v poglobitvi medčloveških odnosov. Po pametni odločitvi pride še tista poglobitev, ki bi se ji lahko reklo okušanje, ko dejansko odnos živimo. Otrok okuša in živi odnos s starši, kristjan podobno okuša in živi odnos z Bogom in njegovim Sinom. Dejansko potem res drži, da "hodi v stajo in ven iz nje" (Jn 10,9), in, kot pravijo cerkveni očetje, živi ta odnos kristjan povsod, kamor ga vodi življenjska pot, ne le v svetišču.

nedelja, 03. maj 2015

Središče življenja

Po zadnji večerji, ko se je Gospod Jezus dal učencem, po njih pa vsem nam v jed kot »kruh življenja«, nam isti Gospod v priliki o  trti in mladikah pove, kako pomembno je ostati v edinosti, v odnosu z njim, ter po njem z Očetom. Pravi: »Jaz sem trta, vi mladike« (Jn 15,5). Ta trditev je izredno pomembna, kakor bomo videli.

Dandanes je namreč tako, da smo ljudje prepričani drugače. Morda tega ne na glas govorimo, a delujemo že tako oz. vsak posamezno velikokrat deluje tako, kot bi on sam bil središče vsega dogajanja v svetu, kot bi se vse gibalo okrog njega samega. Po zgornji Gospodovi trditvi si tako velikokrat, prevečkrat vsak od nas domišlja, da je on trta, drugi pa mladike. Prepričani smo celo, da ne potrebujemo vinogradnika, ker že sami vemo in znamo vse, kar je o življenju treba vedeti. Ne potrebujemo torej nad seboj nobene druge avtoritete, ne potrebujemo se več ničesar o življenju naučiti, ne potrebujemo nobenega oblikovanja več. Oblikovati oz. preoblikovati se morajo zlasti drugi. Izboljšati se morajo drugi. Meni morajo streči drugi, ne pa obratno.

Toda jaz nisem in nikdar ne bom središče sveta. Jaz torej, če rečemo z evangelijem, nisem trta, temveč sem mladika. Trta je Gospod Jezus, nebeški Oče vinogradnik. Nihče od nas torej ni popolnoma neodvisen, temveč smo vsi odvisni – neodvisni smo le do neke mere. Ali ne velja, da je človek, vsak človek bitje odnosov? Torej smo zavezani odnosom, ti pa so naravni in nadnaravni. Vsak od nas je vpet v neke naravne in nadnaravne odnose, v teh odnosih pa nekomu, neki osebi tudi odgovarja. Odgovarja, kako živi svoje življenje in ni vseeno, kako človek živi svoje življenje, če je z nekom v odnosu – in vedno v odnosu z nekom je. 

Do neke mere se tako, če se trudimo za medčloveške odnose, napolnimo z življenjskim sokom že po naravi stvari, naravno. Vsak od nas je namreč del neke skupnosti in je važno, da ne samo pričakuje od drugih v skupnosti, da bodo kaj naredili za vso skupnost in zanj, temveč mora tudi on sam dati svoj doprinos. V družini mora vsak dati svoj doprinos, glede na svoj položaj – oče svojega, mati svojega, otroci svojega… To so naše stanovske dolžnosti. Tako stvari lahko dobro tečejo. Gotovo, da to ni lahko – treba se je marsikdaj čemu odreči, se zadržati, tudi zdržati. A, kot so rekli že stari: hočeš, nočeš, treba je. To je potrebno za nekakšen reden potek, velikokrat pa pridejo tudi izredne zadeve, ki od članov določene skupnosti, od vsakega posebej zahtevajo, da se še bolj potrudi in da da še kaj več od sebe. To velja, ko pridejo razne preizkušnje in krize, a ne samo, saj tudi lepi izredni dogodki terjajo dodaten trud od posameznih članov – recimo nosečnost, rojstvo, poroka…

Seveda pa človek ni le naravno, temveč je tudi nadnaravno bitje. Če bi bili le naravna bitja, potem bi stremeli le k naravnim rečem in to se žal tudi prepogosto dogaja. Toda pomislimo – če je naravni konec človekovega življenja smrt, ali naj bi potemtakem človek stremel po smrti? Nasprotno, vsak od nas stremi po življenju, po takšnem, ki je močnejše od smrti in v katerem ni vsega tistega, kar označuje to našo zemeljsko življenje – bolezni, bolečina, takšna in drugačna revščina, nepravičnost in seveda zlo. Stremimo torej tudi po nadnaravnem življenju, to pa nam lahko da le tisti, ki zase pravi, da je trta.

Povezavo z Gospodom Jezusom potrebujemo zato, da prejmemo za naše življenje prepotrebne duhovne darove. V nobenem človeškem odnosu kristjana ne sme biti pogled usmerjen le na »midva«, temveč mora biti ta odnos včlenjen na Gospoda Jezusa, ker se sicer hitro zreducira z »midva« na »jaz« in smo spet na začetku, ko človek misli, da je on sam središče, da je on sam trta. Pomembno je torej, da gojimo molitveno in zakramentalno življenje, da se hranimo mi sami in naši odnosi s »hrano večnosti«. Pač, po načelu psalmista, ki je dejal: "Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji" . Človeške reči so minljive, torej tudi naši odnosi, za obstojnost potrebujejo pomoč od zgoraj, ki pa jo nudi le povezanost s pravo vinsko trto, Gospodom Jezusom. Medčloveški odnosi, ki bi ostali le na človeški, torej na čutni in čustveni ravni, so neobstojni in krhki, kakor sami ljudje, ki jih sestavljamo - trdnost, trajnost in nadnaravnost prinaša le Božji Sin.

torek, 28. april 2015

Resničnost, prihodnost in odgovornost

Krščanstvo pri nas v prihodnje 

Vprašanje, kakšna je prihodnost krščanstva v Evropi, se čedalje pogosteje postavlja, čeprav nas je kar malo strah iskreno se spopasti s tem vprašanjem. Po Besedah sociologa Giuliana Guzza pa tega strahu nima, kakor zgleda, Pew Research Center. Slednji pravi, da bo, če se bo tendenca nadaljevala, leta 2050 le še 15% svetovnih kristjanov Evropejcev, medtem ko je bil leta 1910 delež precej večji – 66%. Afrika bo po raziskavah vse bolj krščanska, Evropa vse manj. 

Treba pa je paziti, saj bo Evropa vse manj krščanska, ne pa manj religiozna – povpraševanje se bo
enostavno spremenilo in se že spreminja, najpogosteje v tisto tako udobno in, po papeških besedah »a la carte« individualistično religioznost: »Po mojem mnenju sicer Bog obstaja, vendar drugega ne bi vedel povedati«. Namesto človekovega iskanja podobe, po kateri je bil ustvarjen, torej Boga, raje slednjega upodablja po svoji lastni podobi in obliki, tako da si naredi takšne vrste boga, ki zagovarja njegovo obnašanje. 

Ta predvidevanja niso presenetljiva, glede na tiste napovedi, ki jih je že leta 1969 izrekel neki Joseph Ratzinger, ki se seveda z vprašanjem ni spopadel v smislu številk, morda pa prav zato kar zmrazi njegova tedanja napoved: »Iz današnje krize se bo dvignila Cerkev, ki bo izgubila veliko. Postala bo majhna in bo morala začeti bolj ali manj od začetka. Ne bo več sposobna zasedati stavb, ki jih je zgradila v časih blaginje. Z manjšanjem svojih vernikov bo izgubila tudi velik del družbenih privilegijev. Njen novi začetek bo izviral iz majhnih skupin, gibanj in tiste manjšine, ki bo postavila vero v središče življenjske izkušnje. To bo bolj duhovna Cerkev, ki ne bo prišla do političnega mandata tako, da se bo enkrat spogledovala z Levico, drugič pa z Desnico. Bo revna in bo postala Cerkev ubogih. Takrat bodo ljudje videli tisto malo čredo kot nekaj povsem novega – ugotovili bodo, da je tista mala čreda upanje za njih same, da je odgovor, ki so ga vselej na skrivaj iskali.« 

Samo tistemu, ki jih na hitro prebere, bodo te besede zvenele kot žalostne, pesimistične in polne obupa, v resnici so polne upanja in so spodbudne, kakor tudi kot »vzgojni udarec« za današnjega evropskega, torej tudi za slovenskega in goriškega kristjana. Naša dolžnost tako ni samo v tem, da svoje krščanstvo izpričujemo, temveč da to delamo na najbolj iskreni možni način. Zlasti je treba o krščanstvu pričevati vsem tistim, pogumno, jasno in umirjeno ter z ljubeznijo, ki si mislijo, da krščansko vero že dovolj dobro poznajo, zato pa nanjo gledajo zviška kot na nekaj za življenje brezveznega, dolgočasnega in kar nima kaj povedati. Prav ti lahko ugotovijo, ob spreobrnjenju, da gre zanje za »nekaj povsem novega«. Naloga, ki nas tako ne le čaka, temveč je že tu, je torej hkrati zelo težka in lepa. Sadov najbrž mi ne bomo videli, kot jih niso videli že mnogi preprosti verniki pred nami, a važno je, da sejemo »dobro seme« krščanske vere z velikim upanjem, vero in ljubeznijo, iščoč – po sv. Pavlu – »stvari, ki so zgoraj«. Za sadove bo poskrbel Gospod sam, kot je vedel že očak Abraham.

Objavljeno v Novem glasu in Oznanilih.

nedelja, 26. april 2015

Za dobro "stajo" smo odgovorni vsi

Ko so preroki napovedovali Odrešenika svojega ljudstva, so le-tega označili tudi s podobo pastirja svojega ljudstva (Iz 40,11; Ezk 34,23; 37,24; Zah 13,17...), pa tudi samo izraelsko ljudstvo je bilo poimenovano Gospodova čreda (Ezk 34,5; Mih 7,14; Zah 10,3...). Ko je nastopil Jezus Kristus, je med drugim slovesno zatrdil, da so se te prerokbe dopolnile v njem, posledično pa tudi Gospodova čreda ni več le izraelsko ljudstvo, temveč vsi tisti, ki bodo poslej krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, torej tisti, ki bodo priznali in sprejeli Gospoda Jezusa za svojega Odrešenika, kajti: »v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti« (Apd 4,12). 

Iz Gospodovih besed vidimo veliko razliko, ki nastopi s prejšnjim pojmovanjem Boga, saj je sedaj Bog ne le blizu svojega ljudstva, prej pa je bil precej daleč, temveč je prav sredi svojih, jih pozna v globini in se žrtvuje popolnoma za te svoje ovce, saj da zanje življenje. Takoj nam pride na pamet vzporednica staršev, ki so pripravljeni za svoje otroke žrtvovati vse, tudi svoje življenje. Pri Gospodu Jezusu vse to niso le prazne besede, kot so velikokrat pri nas ljudeh, ki si sicer želimo biti karseda zvesti svojim besedam, pa nam tolikokrat ne uspe, temveč je Gospod Jezus tisto, kar je rekel, tudi storil, saj je šel za rešitev vseh ljudi v trpljenje in smrt, tretji dan pa je vstal. Vseeno pa ljudem pušča svobodo, da ga sprejmejo in prepoznajo za svojega Boga in Gospoda, ali pa ga zavržejo, čeprav on vselej čaka in vabi v svojo stajo – nekatere, da se vrnejo, spet druge, da se pridružijo njegovi čredi, saj so tudi vsi ti pravzaprav njegove ovce, četudi tega ne priznavajo, ne priznavajo več, ali pa se tega sploh ne zavedajo: »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16).

Ker je Jezus šel k Očetu v nebesa, ostaja sedaj nevidni pastir svoje črede, Cerkve, postavil pa je tudi vidnega poglavarja Cerkve, svetega Petra, papež pa je vselej naslednik apostola Petra, ki ima naročilo: »Pasi moja jagnjeta… pasi moje ovce!« (Jn 21,15.17). Iz prvega berila vidimo, kako je zaupano mu službo apostol Peter tudi izvrševal, saj je skupnost Gospodovil apostolov in drugih učencev vodil in učil, v imenu apostolov govoril ljudem, po njem je Gospod sprejel tudi prve pogane v Cerkev… Sveti Peter je bil prvi rimski škof, po njem pa služba poglavarja Cerkve na zemlji preide na vsakokratnega rimskega škofa, kar je sedaj sveti oče Frančišek. Ostali nasledniki apostolov so škofje, ki so, kakor so bili apostoli pod vodstvom apostola Petra, pod papeževim vodstvom. Papež skrbi kot pastir za celotno zemeljsko Cerkev, škof za en del, škofijo. Prav zato imajo škofje tudi znamenje pastirske palice ali »pastorala«. V njihovi službi vodenja škofije pa škofom pomagamo duhovniki, saj je škofija razdeljena na župnije. Tako da podoba pastirja velja tudi za duhovnike.

Znamenja, da pripadamo tej veliki čredi, ki je Cerkev, so isti in enotni nauki, pripomočki za naše posvečevanje, ki jih Cerkev deli, to so zakramenti, nazadnje pa tudi množica svetnikov, ki so živeli po evangeliju in naukih Cerkve, Bog pa jih je poveličal z nadnaravnimi znamenji, čudeži. Glavni namen Cerkve je ta, da ljudi vodi k večnemu zveličanju, saj je Jezus prišel »iskat in zveličat, kar je izgubljenega« (Lk 19,10), Cerkev pa to delo nadaljuje. Jasno je tukaj, da to delo ni le delo duhovnikov, temveč tudi vseh vernikov, saj je vsakdo poklican, da v to čredo, ki ima za svojega pravega pastirja Kristusa, vabi še druge. Vsak kristjan je na neki način poklican k temu, da, po navodilu apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti…« (1 Pt 3,15-16a). 

Da bi pa to kristjani zares lahko vršili, pa nas isti apostol Peter najprej vabi, da »Gospoda Kristusa posvetimo v svojih srcih« (1 Pt 3,15a). Imamo seveda, kot smo dejali, kot Kristusove ovce dovolj svobode, celo tako, da lahko gremo po svoje, če pa želimo ostati v edinosti z našim Dobrim pastirjem, potem smo poklicani, da smo učljivi, zvesti in poslušni. Cerkev namreč po svojih pastirjih vse Kristusove učence uči, hrani, ko jim deli zakramente ter jih vodi po naukih in zapovedih. To je tista trojna služba, ki je učiteljska, duhovniška in pastirska, isto trojno službo pa po svetem krstu vrši tudi vsak kristjan: ko se najprej poglablja v evangelij in krščanski nauk ter to tudi širi v svojem okolju; ko sebe posvečuje s pomočjo zakramentov in duhovnega ter molitvenega življenja; ko se trudi gospodovati nad seboj in se bori proti grehu in zlu. 

Danes smo posebej povabljeni, da molimo ne le za nove duhovne poklice, temveč tudi za tiste pastirje, ki jih imamo, pa tudi tiste, ki smo jih imeli. Obnovimo svojo zvestobo Kristusu in Cerkvi ter se zavežimo, da bomo po najboljših močeh delali za Kristusa, dobrega pastirja. To bomo delali s trudom za dobro krščansko življenje povsod, kjer smo, pa tudi tako, da bomo po svojih močeh sodelovali v župniji in z duhovniki župnije. Pomembna je zavest pripadnosti neki skupnosti, kjer svoje darove delimo z drugimi. Župnija je še malo večja družina, ki med seboj povezuje več družin in posameznikov ter skupnosti. Ali tej svoji župniji kaj dam na razpolago od svojega, ali pa se v domačem župnijskem uradu oglasim le ko kaj nujno potrebujem, ker je pač to še eden od servisov? Na vseh področjih je vprašanje, ali le od drugih zahtevamo, ali pa tudi sami kaj damo v skupno dobro, kaj naredimo. Kakor so vsi družinski člani odgovorni za dobro družinsko življenje, tako velja tudi v življenju župnije. Če želim, da bi se kaj v župniji in njenem življenju izboljšalo, se najprej moram vprašati, kaj sem v tej smeri pripravljen narediti sam, kakor tudi, kaj sem za to naredil.