nedelja, 26. marec 2017

Spregledati

Skupna točka današnjega 1. Berila in evangeljskega odlomka je naš pogled. Ljudje mislimo, da je resnično samo tisto, o čemer se prepričamo s človeškimi očmi, prav določeni dogodki pa nas v življenju, če jim dovolimo, naučijo, da je resničnost našega življenja precej globlja. 
 
Ker sleporojeni nima imena, pa tudi ni kriv ne on ne njegovi starši za njegovo stanje, je to jasen namig, da smo vsi ljudje, v primerjavi z Gospodom Jezusom, ki je Božji Sin, sleporojeni. Kakor prerok Samuel iz 1. berila, se tudi mi radi ustavljamo na zunanjosti, na površju reči, lahko bi rekli, na površju življenja, vemo pa, kako Jezus, nasprotno, vidi v človekovo notranjost. Tako je nekaj dobro in vredno le, če zadovolji naše telesne čute in nagone, kakor tudi naša čustva. Za kaj drugačnega ali globljega nimamo ne časa, kakor se nam zdi škoda tudi napora. Zatorej se zadovoljimo s tistim, kar dobimo hitro in na lahek način. Žal pa takšne stvari tudi hitro minejo, se jih brž naveličamo, kakor otrok nove igrače. Ne živimo zastonj v tekoči družbi, kjer so takšni tekoči tudi naši medsebojni odnosi.

Znano je, kako si slepi, zlasti, če se takšni rodijo, ustvarijo neke svoje predstave o svetu, ki jih obdaja. Tudi sleporojenemu iz evangelija se je moralo zdeti vse novo, ko je spregledal. Tudi mi pa si raje ustvarjamo neke svoje predstave, se zatekamo v neke virtualne svetove, namesto, da bi se soočili z resničnostjo. Če je resničnost lepa, tega tako ne opazimo, ker se ji ne posvečamo dovolj, če pa je slednja grda, težka ali temna, pa jo želimo pahniti čim bolj daleč stran od sebe.

Resničnost je to, kar smo in kar imamo, ne tisto, kar bi lahko bili in imeli. Evangeljski odlomek nas lepo uči, da je pa tudi še tako na videz slaba resničnost lahko priložnost, da bi se tudi na nas razodela Božja dela. Vsaka človeška resničnost namreč lahko v Božji luči, torej z Božjo pomočjo, zasveti. Gospod se lahko posluži prav vsakega od nas, da se razodene svetu. V svojem kratkem življenju sem tako spoznal že kar veliko ljudi, ki so recimo invalidi ali kako drugače za svet ne pomenijo nič, pa so bili v resnici pravo bogastvo in zakladnice življenja.

Tudi nam pravi Gospod: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Tisto, kar je pomembno, je človekovo bistvo, njegovo središče, ki mu Sveto pismo pravi »srce«. Tam je pa vsak človek plemenit, ker je Božja podoba. Seveda potrebuje Božjo pomoč, da ta podoba zasije. Kdor želi kar sam poveličati samega sebe, brez Boga, mu to ne bo uspelo. Velja tisto pravilo, da človek s samo svojim lastnim naporom doseže nasproni učinek od želenega.

Velja namreč še nekaj – da je v svojem bistvu je vsak od nas tudi ranjen in potrebuje ozdravitve. Vsak človek je namreč, kakor nam lepo pravi psalmist: "Z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Četudi hočemo delati dobro, se brez Božje pomoči to ne bo zgodilo, kot nas lepo uči sv. Pavel. To velja za vsakega človeka, brez razlike, le da je treba gledati na življenje in nas same z drugačnimi očmi. Če namreč na našo resničnost gledamo le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, kakor je le nekaj odstotkov invalidov, od rojstva prizadetih in tako naprej. Če pa gledamo globlje, pa vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve. Seveda tisti, ki tega ne vidi, ne potrebuje Boga in odrešenja, saj: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« (Mr 2,17). Navadno takšni ljudje ne potrebujejo niti sočloveka, saj zmorejo vse sami.

Kako pa se lahko zdravimo te svoje sleporojenosti? Navodilo najdemo tudi v samem evangeliju: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati.« (Jn 9,4). Delati je potrebno Božja dela, dokler je to še mogoče. Treba se je torej truditi izpolnjevati Božjo voljo, dokler je to še mogoče. Vsak od nas ima odmerjen čas zemeljskega življenja, to je res.

Je pa tudi res, da če govorimo o tem, da je treba gledati drugače na življenje, da tu govorimo o ne le telesni in duševni, temveč tudi o duhovni razsežnosti našega življenja. Treba je torej opravljati zlasti duhovna dela, dokler je to mogoče. Človek z leti izgublja moči, če gledamo tudi čisto fizično. Podobno velja tudi, da je treba veliko delati v duhovnem smislu, dokler smo telesno krepki in zdravi. Ko bomo bolni ali stari, bo šlo precej težje. Ali mar nimajo starejši ljudje velikih težav z raztresenostjo pri molitvi?

V svoji knjigi »Dar miru« je kard. Bernardin pravil, kako je obžaloval, da se ni bolj posvetil molitvenemu življenju, ko bi to zmogel, saj mu potem bolezen tega ni več dovoljevala, pa čeprav je hotel. Potem je svojim mlajšim sobratom vselej polagal na srce, da naj molijo, dokler lahko. Seveda se nam pa vse druge reči in opravila zdijo precej nujnejša. Vendar vse to, kar se nam zdi nujno in neizogibno, mine skupaj z nami. Vse to je podobno sadju ali zelenjavi, ki zgnije po določenem času. Zato, Božje ljudstvo, hodimo v Gospodovi luči (prim. Iz 2,5), dokler lahko. Tudi zato, da bo v težkih trenutkih, ko torej na naše življenje leže tema, vedno ob nas plamenček vere, upanja in ljubezni, da ne bomo sami.

sreda, 22. marec 2017

G kot GLASBA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (33c) 

Ko govorimo zlasti o cerkveni glasbi, smo dolžni navesti tudi kaj, kar piše v odlokih zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, 2. Vatikanskega namreč (2. VCZ), da ne bo spet kdo govoril, češ da se nekateri držimo le tistega, kar je odločil tridentinski koncil. Dogmatična konstitucija o svetem bogoslužju, Sacrosanctum concilium (SC), pravi v točki 116 takole: “Cerkev priznava gregorijansko petje kot petje, ki je lastno rimski liturgiji. Zato naj mu v liturgiji, v enakih pogojih, vselej gre poglavitno mesto”. Ni treba torej, da veliko gledamo in raziskujemo, zato da bi ugotovili, kako so številne “novosti”, ki so bile uvedene po Koncilu (vselej z veliko začetnico!) proti sami črki tega istega Koncila. 

Seveda se bodo takoj oglasili tisti, ki mahajo s slogom “duha koncila”, ki pa ga je papež Benedikt
XVI. še kot kardinal, pa tudi kasneje, vselej označeval za “fantomatičnega”, tega “duha”, namreč. Spreobrnjeni ameriški protestantski blogger in pisec Shane Schaetzel se, recimo, ko piše o potrebnosti 2. VCZ za kolikor tolikšen obstoj katoliške Cerkve, strinja s papežem Ratzingerjem, saj pravi, da je duh koncila enak črki taistega. 

Lahko bi gledali še naprej, da še vedno velja, da tudi, ko se, recimo, igra pri bogoslužju kitaro, jo je še vedno dovoljeno igrati le na klasični način, a seveda “duh koncila” pravi drugače, kot že dolgo vidimo, potem pa imamo prave rokovske in metalske koncerte, z ojačevalci, ozvočenjem in vsem, prav kakor zasledimo pri raznih protestantskih skupnostih. Prav tako nimamo več češčenja, temveč raje slavljenje. Tihoto, mir in spokojnost je tako zamenjalo, skakanje, mahanje in kriljenje z rokami, skandiranje, ploskanje… Po letih rokovskih in metalskih koncertov in podobnih reči, človek išče malo miru, potem pa najde po cerkvah in drugih “eventih” prav iste zadeve, le da imajo morda neko krščansko noto, ki je včasih precej daljna in ohlapna. Vsekakor se na tak način zagovarja logika sveta, ki pravi, da se je vselej treba zabavati, se “imeti fajn”, si dati duška, izraziti svoja čustva, iskrenost, spontanost...

Pustimo ob strani, da je danes lahko »skladatelj« že kdorkoli, a vsekakor od tovrstnih »liturgičnih« glasbenih vložkov, med katere se stlači še sveto mašo, če uspe, ni težko priti do tega, da se lepe, častitljive in celo starodavne cerkvene stavbe, ki niso bile zgrajene za tovrstne zadeve, spremenijo v koncertne in kongresne dvorane, ali celo v snemalne studie, kot se je tudi že primerilo v bližnjih krajih. Povsod torej samo profano, nikjer prostora za malo svete tišine in podobnega svetega ozračja. Izgovor je znan – strah pred tem, da mladih ne bi bilo več zraven. Smo gotovi, če pustimo, da so sedanji mladi v cerkvi vsaj srednjih let in napol plešasti, da pa mladih ne bi zanimalo, če bi bilo v cerkvi več gregorijanskega petja, orgelske bogoslužne spremljave, lepega bogoslužnega zborovskega in ljudskega petja? Nekdo je recimo v Nemčiji zasledil prav to, da mlade te stvari zanimajo. 

Ne vem, če je lažja pot vselej tudi boljša, saj vzeti kitare in malo spremljati z akordi ni težko, za boljšo glasbo v cerkvi pa se je potrebno potruditi. Če bi uporabili recimo svetogorsko podobo kot pladenj za čaj in kavo, bi rekli, da je »greh«. Da pa vstopimo v starodavno katedralo in se tam tistih par preostalih žalujočih dere ob spremljavi dveh, treh, štirih kitar, pa ne? Naj razume, kdor more. Kako je bilo recimo vsem navzočim na pogrebih lepo, ko je ameriški župnik nekaj svojih strežnikov naučil koral »In paradisum«, kjer je rečeno, naj pokojnega v nebesa popeljejo angeli… Verjamem, saj si tega potem ni težko lepo in živo predstavljati. Kaže, da bi vendarle veljalo poskusiti kaj v tej smeri, ne pa le v smeri zabave, kratkotrajnega uživanja in čustev. 

Objavljeno v tedniku Novi glas (tam je prišlo sicer do majhnega "škrata", saj bi naj pisalo G kot GLASBA (3), potem pa (33c), a vsebina je prava)

petek, 17. marec 2017

G kot GLASBA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (33b)
V pismu ob 100. obletnici motuproprija “Tra le sollecitudini” je sv. Janez Pavel II. zapisal: “Reforma, ki jo je napravil sv. Pij X., je posebej merila k temu, da cerkveno glasbo očisti kontaminacije s teatralno posvetno glasbo, ki je v mnogih deželah onesnažila liturgični glasbeni repertoar in glasbeno izvajanje. Tudi v našem času je treba jasno povedati, kakor sem poudaril v okrožnici ‘Ecclesia de Eucharistia’, kako niso vsi izrazi upodobitvenih umetnosti in glasbe sposobni “dostojno izraziti Skrivnost, zaobseženo v polnosti vere Cerkve”. Iz tega sledi, da vseh vrst glasbe ne moremo imeti za primerne pri bogoslužnih opravilih”. 
 
Zadnjič omenjeni katoliški publicist in pisatelj Rino Cammilleri navaja svojo izkušnjo iz Kalabrije, kjer je bil pri nedeljski sveti maši deležen nasprotja tega, kar je zapisal sveti papež, ko je razmišljal o drugem svojem, prav tako svetem predhodniku. Cerkev je bila majhna, zvočniki in mikrofoni so bili naviti na ves glas, duhovnik je bil v kavbojkah, med mašo pa razbijaško petje ali popevanje, ki ga je bilo seveda tudi neprimerno več kot česarkoli drugega. Ko ni mogel več zdržati, je šel ven in pod sabo ugledal čudovito dolino. Dobrodejna tišina in lepota stvarstva sta mu končno povrnila tisti čut za Božjo skrivnost, ki mu je bila odvzeta v notranjosti male župnijske cerkve. 

Lahko bi navedli veliko primerov, njm ob stran pa dali tudi vse tiste moderne liturgične zlorabe, ki seveda nikdar ne izključujejo neprimerne glasbe, temveč lahko rečemo, da gredo zadeve z roko v roki. Kakor lahko takoj zraven dodamo tudi besede na besede skozi celotno bogoslužje, pa nič tiste “svete tihote”, ki bi je bili v današnjem hrupnem svetu še kako potrebni. Nasprotno! Cammilleri pravi, da je veliko neke “cupiditas dissolvendi”, kar bi prevedli takole: “obsedenost z uničevanjem”. Treba se je namreč znebiti, uničiti, porušiti vse tisto, kar so nam prinesli in zapustili naši predniki v Cerkvi. 

Po tolikem siljenju z raznim popevkarstvom in glasbo, usmerjeno predvsem na čustva, ki jo vseskozi slišimo tudi na katoliških radijskih frekvencah, je seveda prišlo do tega, da je zadeva postala mnogim celo všeč. Razumljivo, po svoje. Če namreč nekomu vzameš doma skrbno pripravljeno hrano, pa mu daš namesto tega samo sendvič, se bo tisti nekdo na sendviče navadil, pa drugega niti ne bo hotel. Kakor vlada hitrost, skomercializiranost in površ(insk)ost na prehrambenem področju, tako je tudi na glasbenem in mnogih drugih. Težava je, če v isti rog trobimo tudi v Cerkvi, a koliko som tako drugačni od sveta? Toda, nič ne pomaga tarnati, treba je nekaj ukreniti. Četudi pa se kaj naredi, je škoda narejena, in sicer velikanska, tako da bi bilo treba najbrž celo stoletje, da se slednjo popravi. A ni videti, da bi po tem čutili potrebo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 05. marec 2017

Boj za svobodo

Postni čas začenjamo skupaj z Jezusom v puščavi, kamor ga je Sveti Duh odvedel, da bi bil skušan. Hudič predloži Jezusu tri ponudbe, podobno, kot se dogaja tudi danes, ko se nazadnje za izvedbo izbira med tremi ponudbami. Razlika je v tem, da hudičeve ponudbe nikdar niso dobre, da nobena njegova ponudba ni dobra, se pa na prvi pogled lahko zdijo dobre, presneto dobre. Vzhodni cerkveni oče Evagrij nam pove, da gre pri hudičevih ponudbah vselej za ponudbo enega od glavnih grehov, začenši s tistimi, ki so bili navzoči pri Jezusovih skušnjavah – namreč požrešnost, pohlepnost in častihlepnost. To so vrata, skozi katerega pridemo do ostalih grehov, od katerih je zadnji in največji napuh, za katerega pravijo, da gre iz nas šele dve uri po naši smrti.

Katoliki pravimo tem zadevam glavni grehi, krščanski Vzhod pa raje pravi, da so to »slabe misli«. To
je zelo dobra označba, saj se vsaka naša beseda in vsako naše dejanje, dobro ali slabo, spočne najprej v naših mislih, šele potem preide na besedno in delovno področje. Jezus sam pravi, da se vse rodi v našem srcu, torej v naši najgloblji notranjosti. Francoski katoliški matematik, mislec in mistik Blaise Pascal zato pravilno pravi, da je treba najprej dobro misliti, da bi potem tudi dobro delali. Tudi deveta in deseta Božja zapoved obravnavata naše misli in želje ter hrepenenja ter nam pravita, naj se trudimo, da ne bi imeli slabih misli, želja in hrepenenj. Če pa mi o nekom ali nečem slabo mislimo, se bo najbrž kmalu zgodilo, kot nas učijo izkušnje, da bomo o nekom ali nečem tudi slabo govorili. O tem, kaj se lahko zgodi, če nekomu kaj slabega celo želimo ali privoščimo, nima niti smisla preveč izgubljati besed. Najbolje se je zato varovati, da tega nikdar ne bi počeli. Vendar smo ljudje grešni in v tem boju zoper moči teme potrebujemo tudi nebeško pomoč. 

Tudi hudobni duhovi namreč vselej začnejo boj z nami na miselnem področju. Nekaj te nagovori nekako takole: »Kaj misliš, če bi…«; »Pomisli, kako bi bilo, če bi ti…«. Človek dandanes seveda misli, da bo zmogel vse sam, a temu seveda ni tako, sploh ne v teh primerih, ko imamo opravka s silami, ki so večje od nas. Tudi zlo je namreč nadnaravna sila, premagati ga je pa mogoče le s silo, ki je večja od te, to pa je Božja moč in pomoč. Če je človek slabo telesno pripravljen, ne more na maraton. Težava je, da je življenje v resnici en sam velik maraton, pa nas velikokrat in prevečkrat najde nepripravljene na spopad s to veliko razdaljo. Kje smo pa še videli maratonce, da bi se sploh ne podali na progo, temveč bi se na startu proge vdajali uživaštvu, pojedanju, popivanju in lenarjenju? Navadno v življenju ljudje delamo ravno to. Pravi maratonec je tisti, ki se spopade s progo. Lahko se bo zgodilo na progi marsikaj, a nihče mu ne bo mogel očitati, da se z izzivom ni spopadel. 

Postni čas nam tako ponovno poudari tri orodja, s katerimi se borimo proti omenjenim trem glavnim skušnjavam, »da bi živeli v svobodi Božjih otrok«, kakor se reče pri eni od krstnih odpovedi. Imamo tako post, molitev in miloščino. Post je krotenje telesa, ki se začne prav z odrekanjem na prehranskem področju. Nezmerna in nezdrava hrana ter pijača ubijata človekovo telo, dušo in duha. Tak človek se potem ne mora nikamor dvigniti, temveč se vse bolj pogreza. 

Molitev je skrb za našo notranjost, zlasti duhovno, saj se tudi duševna potem uredi. Prva in najpomembnejša molitev je sveta maša, zlasti nedeljska. Nanjo pa se je treba ustrezno pripraviti, najboljša priprava je redna spoved, zlasti če naredimo kak težak greh. Še vedno sta najpogostejša preklinjanje in izgovarjanje svetih imen po nemarnem ter nespoštovanje Gospodovega dne z neudeležbo pri nedeljskem bogoslužju, nedeljskim delom ter nakupovanjem oz. »shoppingom«, ki je postal današnja nova religija. Potem je pomanjkanje najbolj osnovne molitve, kot sta recimo jutranja in večerna redna molitev, da o dnevni vsaj dvajset minutni osebni molitvi sploh ne govorimo. Družinske molitve, zlasti rožnega venca, danes ni več. Ko bi skrbeli za zakramente in molitev, bi bilo bistveno manj težav in gorja. 

Veliko časa, ki bi ga lahko namenili molitvi in skupnemu pogovoru nam pojedo televizija in druge elektronske naprave, s katerimi smo danes prav »zadrogirani«. Iz istega razloga dandanes zelo malo beremo, prav tako pa se tudi premalo gibljemo. V postnem času bi lahko skušali zmanjšati čas, ki ga preživimo pred televizijo in z elektronskimi napravami. 

Ostane še miloščina kot zadnje orodje in orožje. Miloščina je v tem, da za druge žrtvujemo del tistega, kar sami imamo, poleg seveda vseh štirinajstih del usmiljenja, duhovnih in telesnih. Dobro je tako žrtvovati seveda svoja sredstva, pa tudi svoj čas, svoje znanje… za dobro bližnjega in Boga. Kot se rado zgodi, na slednjega tudi na tem področju pozabimo. Vsak lahko tudi tu naredi veliko. 

S pomočjo teh orodij v sebi pripravljamo prostor za Boga in bližnjega, če se tega ne poslužujemo, pa se zapiramo vase in se od drugih ograjujemo. Naj vas zato v tem postnem času spremlja Božji blagoslov, drug drugega pa podpirajmo z našimi žrtvami, molitvijo in dobrimi deli.   

četrtek, 02. marec 2017

G kot GLASBA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (33a)

Tokratna tem bo obravnavala glasbo, zlasti v njenem cerkvenem pomenu. Italijanski katoliški publicist in pisatelj, Rino Cammilleri, ki je tudi sam glasbenik, pravi, da vedno, ko kaj reče glede glasbe v cerkvi danes, ima tri skupine ljudi, ki se odzovejo različno na to, kar pravi. Najprej se na to odzovejo laiki, torej zlasti tisti navadni ljudje, ki “hodijo k maši”, kot jih je po mnenju našega urednika najbolje označiti, mi pa se z oznako strinjamo. No, laiki se v zelo veliki večini strinjajo s Cammillerijem, medtem ko se kleriki, torej škofje in duhovniki z njim ne strinjajo v temi glasbe. Imamo pa še tretjo kategorijo, to so pa pripadniki karizmatičnih gibanj in neokatehumeni, ki, poleg tega, da se ne strinjajo, nadvse hvalijo lepoto “njihovih” liturgij. 
 
Nemški muzikolog Marius Schneider
Najbrž bo tako tudi ob teh zapisih o glasbi, kjer ponavadi velja, da sploh ni važno, kakšne avtoritete človek navede v prid svojih trditev, mnogi se pač “a priori” ne strinjajo. Potem pravijo, da je to kritika, ampak to seveda ni kritika, saj bi to pomenilo, da se nekdo argumentirano, ne pa kako drugače, odzove na zapis ali na zapise. Glede slabe kvalitete glasbe pri sveti maši so se v tem mnenju strinjali, denimo, umetnostni kritik Vittorio Sgarbi, docent estetike Stefano Zecchi in svetovno znani dirigent Riccardo Muti, sicer tudi reden med tistimi, ki “hodijo k maši”. 
 
Zanimivo pa je tisto, kar je napisal veliki muzikolog Marius Schneider v svojem delu “Pomen glasbe”. Pravi, da vsak tip glasbenega inštrumenta proizvaja določen tip vibracij, ki potem delujejo na določeni del ali dele telesa, pa seveda sprožijo določen tip odziva. Pihala recimo delujejo na prsni del, ki je tradicionalni del poguma in drznosti, zato pa je vojaška glasba skoraj izključno izvedena prav s pihalnimi orkestri. Tolkala stimulirajo spodnji del telesa, torej govorimo zlasti o nogah, genitalijah in jetrih. Zato je praktično samo ritem tolkal tisti, ki človeka kar nekako prisili k plesu, ali vsaj k temu, da si človek tolče takt. Pri šamanskih in vudujevskih ritualih se trans povzroči prav prek obsesivnega ritma, kar je seveda še kako važno tudi po raznih diskotekah in zabavah elektronske glasbe, pa tudi pri rokovski, zlasti pa metalni glasbi je ritem tolkal ključnega pomena. 
 
Glasbila s strunami stimulirajo trebušni del telesa, ki je sedež nagonov in čustev, pasionalni del telesa, če rečemo s tujko. Za primer damo melanholično klavirsko glasbo Chopina ali iskrivo Paganinijevo glasbo z violino. Ni slučajno, da je kitara glavni inštrument španske folkloristične glasbe z boleri in flamenki. Kitara tudi z obliko spominja na človeški trup, luknjo pa ima ravno na “trebuhu”. Edini inštrument, ki deluje na višje dele telesa, zlasti na glavo, so orgle na piščali, katerih zvok je najbolj podoben človeškemu glasu. 
 
Razumljivo, kako uradno liturgično petje, ki je gregorijanski koral, ne predvideva nobene spremljave, pri vzhodnih kristjanih pa je sploh inštrumentalna spremljava prepovedana. Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je zato dovolil le orgelsko spremljavo. Niti 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor se ni veliko oddaljil od teh zahtev, če smo pošteni, a o tem morda drugič. Glasba je tako preveč pomembna, da bi jo prepustili komurkoli. Tega so se dobro zavedali recimo Hitler, ki je uporabil Wagnerja in recimo italijanski proticerkveni “delavci” iz 19. stoletja, ki so s pridom uporabljali v svoje namene Verdija. Glasba je namreč tista umetnost, ki najbolj posnema Stvarnika samega.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas