nedelja, 14. avgust 2016

“Ko se rušijo temelji reda, kaj more storiti pravični?” (Ps11,3)

Umori duhovnikov in rušenje cerkva

Ko to pišemo, se okoli nas dogajajo številni dogodki – pozitivni, negativni, pa tudi takšni, ki gredo mimo nas, ne da bi nas preveč zanimalo. Vsekakor so precej odmevali dogodki v Franciji in okoliških deželah, kjer je prišlo do dveh umorov duhovnikov. Umor 86-letnega očeta Jacquesa Hamela je gotovo precej odmeval, doživel pa je tudi številne obsodbe, celo s strani, za katere ne bi človek nikdar dejal, da bodo to storile. Vse skupaj pa je že minilo, še preden so umorjenega duhovnika s slovesnim pogrebom pokopali. Ne le, da se je zdelo, temveč se nikakor ni mogoče znebiti tiste avre menefregizma, ki vlada v tako imenovanem razvitem svetu, ki sicer morda opazi kako takšno anomalijo, kot je umor katoliškega duhovnika s strani muslimanskih skrajnežev v samem osrčju Evrope. Kot da je do tega umora prišlo kar tako, da je pač neka skupinica muslimanskih teroristov prišla in naredila svoje, pa ni bilo posebne podlage. Nazadnje so se takšni prizori v Franciji dogajali v časih jakobinizma, a je takrat vera imela veliko večjo vlogo v tej deželi. 

Ni kar tako prišlo do tega umora, zagotovo pa lahko rečemo, da ima verska podlaga še kako prste vmes
in nam mora dati misliti, moramo se zamisliti, kako je z našo vero in kako jo prenašamo prihodnjim rodovom. Če je v teh letih kdo želel opozoriti na nevarnosti nenadzorovane imigracije, zlasti iz dežel, kjer je islam še vedno takšen, kot je bil od samih svojih začetkov, torej takšen, da je nad vsemi drugimi religijami, da slednje želi podrediti in si jih pokoriti, pa da do tega pride tudi z mečem, torej nasilno, ga ni nihče jemal resno. Prihajalo je celo do procesov, kjer so sodniki po legalni poti takšne ljudi utišali. 

Zelo pa skrbi zaspanost kristjanov. Zastonj govorimo in ponavljamo, da je krščanska vera veliko več kot le dobra čustva, od “mi se ‘mamo radi”. Krščanstvo nima nič skupnega z legendo o dobrem divjaku, temveč je eden od njegovih temeljev ta, da smo vsi grešni, prav vsi ljudje, zato pa smo sposobni, vsak od nas, storiti nepredstavljiva grozodejstva. Že res, da so za kristjana vsi ljudje bratje, ker so pač sinovi istega Očeta, vendar pa je vprašanje, ali to velja tudi obratno. Ubiti duhovnik je svoje ubijalce imel za brate. Zagotovo je lepo čutil, vendar njegova bratska čustva niso pomagala, da bi ga rešila iz rok tistih, ki niso bratje nikomur, ki to sploh nočejo biti. Težava pa je, da sploh ni nujno, da bi šlo tu za muslimane. Kje je namreč tu tista tako opevana skupnost, ki bi tovrstna dejanja brez težav preprečila, če bi skupnost res bila? Govorimo o vseh, ne le o kristjanih, vendar pa moramo govoriti tudi o kristjanih, za katere se zdi, da jih zadeva glede krize oz. kar izginotja skupnosti kaj dosti ne gane. Vsakdo živi pač po svoje, drugo pa ni važno. 

Da lepa čustva nimajo več kaj povedati, je sporočila uporaba sentimenta na Twitterju “jesuiscatholique”, ki je že pozabljen, v nasprotju z “jesuischarlie” in podobnimi. Za nekaj malo časa je v Franciji kristjanofobija, ko recimo ne smeš krožiti okrog s preveč vidnim križem, potihnila. Pisec tega sestavka torej ne bi smel krožiti kot po navadi, temveč bi moral svoj križ skriti. 

Toda, vrnimo se k tistemu, o čemer smo govorili. Ti zločini se ne dogajajo kar tako! Le teden dni po umoru očeta Hamela so policijske sile prišle, oborožene in opremljene proti nasilnim protestom, v cerkev v 15. pariškem okrožju. V cerkvi so ljudje in duhovnik imeli sveto mašo, njihov greh pa je bil, da se niso strinjali s porušenjem cerkve. Porušenjem? Da, prav ste prebrali – tisto cerkev je treba porušiti, ker mislijo na njenem mestu napraviti parkirišče. O tem, kako v Franciji rušijo cerkve za parkirišča in podobne zadeve, smo že hoteli pisati pred leti. To torej redno in čedno počnejo, ko pa človek gleda posnetke, gredo kocine pokonci. Policisti niso počakali na konec maše, temveč so nasilno dobesedno odvlekli duhovnika iz cerkve, medtem pa so se ljudje stisnili skupaj v absido in začeli prepevati – vrnila se je antična formula protesta, ko so šli prvi mučenci v smrt, prepevajoč Kristusu.

Takšna sramota bi morala odmevati povsod, a razen posameznikov in določenih medijev ni prišla nikamor. Četudi bi, se nihče ne bi preveč vznemirjal, da ne bi prišlo do porušenja tiste ali katere druge cerkve v Franciji. Pravzaprav že prihaja čas, ko ljudi ne zanima več, če se sesede ali poruši cerkev v vasi ali mestu, kjer živijo, in sicer pri nas, ne v Franciji. Sicer pa – ali tako ali pa spremenitev cerkve v diskobare, markete, telovadnice, restavracije… Takšna je, denimo, rutina na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji, na Danskem, če pa cerkva ne določijo ravno za rušenje, tudi v Franciji. 

Najboljši odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, nam ponuja Voltaire, ki je trdil, da ni vere, kjer ni molitve. Imel je seveda prav. Morda v kakih drugih zadevah ni imel prav, a tu je njegova trditev popolnoma resnična. In smo že pri tem, kar se dogaja tudi pri nas, ko je treba imeti ponekod nedeljske maše za le peščico ljudi, kot recimo tisti župnik v bližini Nove Gorice, ki je imel na veliki četrtek, petek in soboto le ene obrede velikonočnega tridnevja v osrednji župniji, pa je bilo le devet ljudi. Marsikje je podobno. Kdor ne moli, prekine svoj odnos s svetim. Včasih, še pred nedavnim, je nedeljska maša pomenila vrhunec tedenskega molitvenega življenja, ki se je čez teden seveda dogajalo izven domače cerkve, danes ni več tako. Veliko vprašanje je, ali so naše cerkve še kraji molitve ali raje kaj drugega? 

Če ne molimo, zakaj bi sploh hodili k najvišji obliki molitve, ki jo predstavljajo sveti zakramenti, še zlasti sveta evharistija, sveta maša? Joseph De Maistre je zapisal: “Tisti, ki nehajo moliti, najdejo v svoji moralni popačenosti, ne vem dobro, kakšno čudno privlačnost … Če se ne bi javno bogoslužje nekoliko postavljalo po robu splošni degradiranosti, sem pri svoji časti prepričan, da bi ljudje postali prave zverine. V žalostnih izpovedih sem izvedel, da obstajajo ljudje, za katere je zrak cerkve pokvarjen, jih dobesedno potlači in jih sili k temu, da gredo ven, medtem ko se po drugi strani zdrave duše čutijo prepojene z blago duhovno roso”. Tako pa res prihaja, tudi zato, ker ne molimo več in ker cerkve niso več temu namenjene ali jih nimamo za take, da se družba popači, da postane nora. 

Rušenje cerkva in spreminjanje v kaj drugega ni zadeva, ob kateri bi kristjani lahko ostali ravnodušni. Konec koncev je cerkvena stavba simbol, ki je vsem na očeh, opomnik vesti, pa tudi neka trdnjava. Je simbol nekega ljudstva, neke skupnosti, pa tudi trdnjava, v kateri ljudje, kakor vojaki, ki se branijo, najdejo svoje zatočišče v hudih in zmedenih trenutkih. Dobro, če namesto Najsvetejšega najdem v cerkvi pivnico, bom svojo žalost vsaj skušal utopiti v dobrem pivu, a bom potem ugotovil, da težave znajo plavati, pa bom spet tam, kjer sem bil prej. Razpad družbe gre tako tudi prek izgube teh trdnjav, ki so naše vaške ali mestne cerkve. Zakaj že potem ni več skupnosti? Morda pa je naloga nas kristjanov tudi ta, da ljudi spet pripeljemo v cerkev oziroma še bolje v Cerkev. Vse dokler bomo le kristjani besed in ne dejanj – molitev in dejavna udeležba pri zakramentih, ki je najprej notranja naravnanost človeka, ne tekmovanje, kdo bolje skače, pleše in kriči -, so pa velika dejanja. Ko bodo zravnali s tlemi tudi našo cerkev, bo že prepozno.

Uvodnik priloge "Bodi človek!" v tedniku Novi glas

sobota, 06. avgust 2016

Da bi bile svetilke prižgane

Današnje evangeljske besede nas spodbujajo k pripravljenosti, da ne bi morda prišlo do neprijetnega presenečenja. To presenečenje je takšno, da pride neodvisno od nas ljudi in mi pravzaprav ne moremo narediti nič proti temu, da ne bi prišlo. Seveda govorimo o koncu našega zemeljskega življenja, ki se imenuje smrt. Od tega, kako gledamo na naše zemeljsko življenje, pa je odvisno tudi to, kakšen je naš pogled na konec zemeljskega življenja, na smrt. Kakor nam je v pridigi za veliko soboto lepo povedal sv. Janez Zlatousti, pa s Kristusovim prihodom na svet za tistega, ki ga sprejme, smrt ne pomeni več konca, temveč prehod v drugačno resničnost. Ta cerkveni oče smrt imenuje “zaspanje”, seveda v luči velikonočne skivnosti, v kateri je treba brati tudi tiste odlomke, kjer Jezus koga obudi od mrtvih. Pri obuditvah reče tudi sam, da nekdo ni umrl, temveč spi, kot recimo pri tisti oblastnikovi hčeri ali pri obuditvi prijatelja Lazarja (Mt 9,24; Mr 5,39; Lk 8,52; Jn 11,11), po Božjem navdihu pa za Lazarja zatrdijo tudi učenci: “Gospod, če spi, bo ozdravel!” (Jn 11,12). 

Take navdihe lahko imamo tudi mi, vendar pa moramo vzdrževati držo pripravljenosti, ki nam jo ponuja evangelij. Tu se zdi povabilo takšno, kot da bi vsak trenutek bilo treba kreniti na pot, ko nas pride iskat tisti, ki nas bo po tej poti vodil. Danes seveda nimamo več olja ali petroleja za svetilke, lahko pa bi primerjali, da imamo dovolj goriva v avtomobilskem rezervoarju, da so polne baterije kake naprave, ki jo bomo nujno potrebovali… Vsekakor je treba v življenju vselej nekaj pripraviti, da ne prihaja do neprijetnih presenečenj. Spomnim se recimo, kako so mi pred leti morali starši prinesti do postojnskega avtocestnega počivališča potni list, da sem lahko šel potem prek državne meje na neko potovanje. Lahko bi imel vse drugo s seboj, a v tistih časih ne bi prišel nikamor brez potnega lista, temveč bi bil resnično na državni meji jok in stok ter škripanje z zobmi, glede na to, da je bila zima. Evangelij govori o tem, da moramo hraniti tiste tri najpomembnejše darove, ki jim pravimo tudi božanske kreposti, ker so to nadnaravni darovi – gre za vero, upanje in ljubezen. Treba je torej živeti v Božji luči, v Božji milosti, v Božjem življenju. Tisto pravo življenje namreč za kristjana ni in ne more biti zemeljsko življenje, ki ima svoj začetek in svoj konec, temveč bi moralo pravo življenje za nas biti Božje življenje.

Tu je tista dopolnitev, ki jo vera daje razumu oziroma znanosti. Slednja lahko raziskuje in bolj ali manj razišče stvarstvo ali, če rečemo z drugo besedo, vesoljstvo, ne more pa dati odgovora na tisto, kar je prej in potem, če tako rečemo, še bolje pa bi bilo reči, kaj je onkraj. Ko evangelij zato govori o življenju, govori o njem ne le v biološkem smislu, sicer bi uporabilo besedo bios, temveč govori o polnem življenju, za to pa je izraz zoé

En pogled na življenje je tako samo tisti zemeljski, ki se bodisi ne ukvarja s tistim, kar je onkraj, bodisi trdi, da ni nič, da je vse, kar je, le zemeljsko življenje. Pazimo, da ne bi zožili zemeljskega pogleda le na to, da smo pozorni le na materialno, ker to ni vse. Danes je mnogo poudarka tudi na čustvih, na odnosih, tudi na spominih. Tudi to pa s smrtjo mine, se pretrga, če je zadeva le človeška. Mnogi pravijo za pokojnega, da bo ostal za vedno v njihovem spominu. V resnici bo ostal v spominu le, dokler bodo oni živeli, če pa ne obstaja še kak večji spomin od le človeškega, potem bomo prav vsi prej ali slej pozabljeni, ker nas bo povozilo kolo zgodovine. Srce, ki je vezano le na zemeljsko, je tudi sestavljeno le iz zemeljskega, torej iz minljivega. Če je torej tisto, kar je v nas, prav tako iz prahu, kot smo mi sami, se bo tudi tisto ob smrti spremenilo v prah, bo izginilo. 

Drugače je, če je naše srce drugod, končni cilj je, da bi bilo v Bogu, a do tega je kar težka pot. Če želimo imeti srce v Bogu, potem mora biti v naši notranjosti za Boga dovolj prostora. Ni namreč vprašanje, kaj bomo mi naredili za Gospoda, temveč koliko prostora mu bomo dali, da bo on deloval v nas in nas čim bolj upodobil po sebi, kakor lepo prosimo na prvi petek: “Upodobi naše srce po svojem srcu!” 

V tem oziru je lepa tista zgodba sv. Antona Padovanskega, ko so se v Padovi pripravljali, da nekega bogataša pokopljejo z vsemi častmi in zelo slovesno. Mož je slovel po svoji neverjetni skoposti. Svetnik je zakričal z močnim glasom, da se moža nikakor ne sme pokopati v posvečeno zemljo, temveč izven mestnega obzidja. Vsi so se začudili, Anton pa je dejal, da je mož pogubljen, njegovo truplo pa da je brez srca, po načelu iz evangelija, da je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad. Prišli so kirurgi in odprli mrliča, a v njem res niso našli srca. Srce so našli, kakor je lepo napovedal svetnik, v okovani skrinji z denarjem. 

Olje naših svetilk tako niso naše moči, temveč Božje življenje, ki mu pustimo prostor v nas, ali pa ne. Že od vedno so tu tri orodja za to: post, molitev in dobra dela. Pod postom je poleg telesnega posta mišljena vsaka naša odpoved in naša mrtvičenja, torej to, da se krotimo. Pod molitvijo je najprej mišljeno bogoslužno življenje, kjer je najpomembnejše, da vredno prejemamo sveto evharistijo, zlasti redno ob nedeljah. Da bi jo prejeli vredno, je treba sebe redno očiščevati pri sveti spovedi, ki jo vzhodni kristjani imenujejo “drugi krst”. Poleg notranje priprave, pa je treba biti tudi zunanje pripravljeni, sedaj poleti je zlasti važno, da smo dostojno oblečeni in obuti v svetem prostoru cerkve. Potrebna je seveda tudi vsakdanja molitev, najpomembnejša in največja prinašalka milosti je rožni venec. Seveda ne smemo nikdar pozabiti na osnovo – jutranjo in večerno molitev, pa da se vsaj pokrižamo pred in po jedi, če drugače ne gre. Potem pa so tu še dela usmiljenja, telesna in duhovna. Če pa hočemo drugim svetovati in jih učiti, se mora poučiti v katoliškem nauku najprej vsak sam. Treba je delati, vera brez del je mrtva. To je naša stalna pripravljenost: “Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,16).

torek, 02. avgust 2016

Z kot ZLODEJ 2

Cerkveni in družbeni antislovar (29b)

Kako torej razložiti to oživitev satanizma v naši dobi, ko se tako naslanjamo na znanost, tehniko, razum in človekoljubje, kar smo omenili zadnjič? Mnogi znanstveniki menijo, da je to eden od odgovorov na preveliko racionalizacijo našega bivanja – če smo pošteni, potem moramo v isti sapi dejati, da je prišlo hkrati tudi do racionalizacije naše vere. Ni namreč naključje, da se je satanizem najbolj razširil ravno tam, kjer so se presekale vezi s tradicionalnim verovanjem, zato pa je fenomen razširjen še zlasti v severnejših in mestnih predelih, oziroma še natančneje, na področju velikih metropol t. i. “razvitega sveta”. 

Dejstvo, ki ga morda kar prevečkrat spregledamo, je, da človek ne more brez nadnaravne oz. duhovne dimenzije življenja, vendar mu tega zbanalizirana religiozna ponudba zahodnega sveta, kjer je treba poslušati sociološke, antropocentrične, preveč tostranske pridige in kjer se je treba udeleževati hladnih in stehniziranih obredij, ne more dati ali zagotoviti. Človekova notranjost se, velikokrat nezavedno, upre zbanaliziranosti in zvodenelosti, težava pa nastane, ker človek ne išče več Boga Cerkve, temveč v resnici išče prav Zlodeja v tistem, kar je skrito in prepovedano, pa čeprav se le-ta skriva pod še takšno preobleko duhovnega in še kakšnega. Če namreč človek namesto vere in duhovnosti dobi le še tisto, kar dobi tudi drugod, pri recimo drugih nevladnih organizacijah, potem se mu res zdi nesmiselno, da bi še zahajal v domačo cerkev. Vera, o tem smo nekaj povedali pri prejšnji temi, je vedno nekaj izrednega, nepričakovanega, čudežnega, presežnega, ne pa zbirokratizirano in človekoljubno ljudski zbor, kjer je bolj kot duhovno poglabljanje važno “mi se ‘mamo radi” in čehljanje ušes, ker “smo že dobri takšni, kakršni pač smo”. 

Nekoč je Cerkev hudiča obvladovala in ga, seveda včasih tudi s pretiravanjem in preveliko okrutnostjo, tudi premagovala. Z izjemo nekaterih eksorcistov pa danes o njem niti več ne govorimo in pridigamo, kot ne pridigamo več o peklu in o tem, da obstaja tudi negativna stran večnosti, ki je pogubljenje, saj to pomeni večno trpljenje. To je naravnost zanimivo, če vemo, da o tem govori tudi Sveto pismo in naš Gospod Jezus sam. Kako je z zlom danes? Nima več nadnaravnega izvora, temveč je izvor zla družbeni ali socialni. Boj zato ni več med Bogom in Satanom, temveč med revnimi in bogatimi. Celo za nemalo duhovnikov hudiča poosebljajo prej Amerika, globalizacija, nestrpnost in še kaj. Zato so se pa vsi tako čudili, ko so v zadnjih desetletjih papeži govorili o hudiču, od bl. Pavla VI. in sv. Janeza Pavla II., pa do seveda papeža Frančiška, ko so bili sami katoliki presenečeni, njegove tovrstne besede pa so bile hitro potisnjene na stran. Pravzaprav je bilo že pri prejšnjih dveh papežih tako, da smo njunim sredinim besedam sledili šele kasneje, v primeru poljskega papeža šele po njegovi smrti. Če se je pa Zlodeja Cerkev znebila oziroma ga ignorira, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja, se ga je polastila industrija, v najširšem smislu, torej tudi medijska oz. “infotainment”. 

O tem, da je bil satanizem že zelo zgodaj v umetnosti, smo že govorili, še posebej se je zadeva razpasla v 20. stoletju, a to ni bilo dostopno širšim množicam. Zato pa je ponudila in še ponuja t. i. “kulturna” industrija marsikaj v tej smeri – v glasbi, v športu, v stripih, romanih, filmih … Bolj ko se torej družba in religije racionalizirajo, bolj se poveča žeja po nadnaravnem, vendar se ljudje, glede na to, da ne najdejo več Gospoda, zadovoljijo z njegovo parodijo, saj je Zlodej prav to, saj je “Simia Dei”, “Opica Boga” oz. njegovo popačenje. Seveda se ob tem rojevajo tudi nove ločine in cerkve, ki pa so satanove.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 20. julij 2016

Z kot ZLODEJ 1

Cerkveni in družbeni antislovar (29a)

To nadnaravno bitje, poglavarja padlih angelov, po starem imenujemo, kakor je v naslovu, sicer pa večinoma hudič. Danes je javnost naravnost škandalizirana ob vseh okrutnih zadevah, ki jih prebira v črni kroniki, kakor tudi glede raznih temačnih ritualov, a je tudi večinoma prepričana, da v tehnološko tako razvitem svetu nima več smisla govoriti o hudiču. Temu ni tako.

To figuro najdemo v vseh religijah, v nekaterih je kar nekakšen bog Zla, v stalnem boju z bogom
Dobrega. Razsvetljenska miselnost seveda narekuje, da zlodeja ni oz. se ga da znebiti, ta miselnost pa je še kako prodrla v glavo zahodnega človeka. Vsekakor pride brez hudiča v krizo tudi navzočnost Boga. Krščanski miselci in teologi so vselej trdili, kako je zanikati hudiča hudičevo, če se poslužimo besedne igre, saj je zlodejeva največja premetenost ravno v tem, da se skrije pod podobo nekega normalnega bitja in nam da misliti, da sploh ne obstaja. V molitvi, ki nas jo je naučil sam Gospod Jezus, pa molimo ne le, da bi bili rešeni hudega, temveč tudi tistega, ki je vir vsega zla, povzročevalec, činitelj, zato pa so ga stari tudi lepo imenovali zlodej, torej tisti, iz katerega izhaja vsako zlo.

Hudič je v “vernih” časih bil strah in trepet ljudi, v dobi romantike pa je za kar nekaj avtorjev postal le neki literarni lik ali model. Ena od dimezij romantike je bil tudi satanizem, ki ga zasledimo zlasti pri Byronu, Shelleyju, Leopardiju in Baudelairu, potem pa tudi še, recimo, pri Thomasu Mannu, a to je bil neke vrste elitizem, elita, ki se ga je posluževala, pa se ni branila posluževati se tistih prav hudičevih pripomočkov, kar so droge. Ravno romantična generacija se je prva močno posluževala drog. Konec koncev je vloga Skušnjavca ravno tako pomembna, kot je vloga Odrešenika, zato pa je Jezus Kristus za apostola Janeza in Pavla tudi veliki Eksorcist - pred kom pa bi nas sicer rešil in od koga odrešil? Če imamo namreč Osebo, je treba imeti tudi Protiosebo, Neosebo, tistega, v čemer je zlo v polnosti, če je v Bogu dobro v polnosti. Vsekakor pa se je razcvet satanizma zgodil v 20. stoletju, saj gre z roko v roki z razcvetom vsesplošnega nihilizma, zlasti nihilizma vrednot. Zlodej je namreč največji nihilist, je torej Nihilist par excellence. Mefisto v Goethejevem Faustu namreč pravi, da je tisti, ki vedno pravi “ne”.

Zato je že od nekdaj hudič tisti, ki ločuje, ki razkraja, ki razceplja in razdrobi na prafaktorje, saj je Diabolos, iz grškega dia-ballo, ki pomeni razdelim, razkropim, razcepim. Je nasprotje simbola, v grščini syn-ballo, ki združuje, tudi v eno vero. Kot pravi Nietzsche, je Zlodej “odsotnost Boga”, ker pa smo poleti, bi lahko rekli tudi, da je, če se ozremo na izvirne besede, “Bog na dopustu” oz. “Bog, ki si je vzel dopust”. Tega pa ne smemo vzeti le kot besedno igro, ker je pravzaprav resno opozorilo, kako je za človeka nadvse nevarno, zlasti če se izreka za vernega, da pošlje Boga na dopust, da mu da prosto. Za marsikaterega človeka, ki se sicer ima za kristjana, pravzaprav velja, da je napravil ravno to, zato pa je postal to, kar je značilno po mnenju teologov za mnoge, da so namreč “praktični ateisti”. To pomeni, da živijo tako, kot bi Bog ne obstajal, govorimo seveda o praktičnem življenju in izpovedovanju idej ter prepričanj.

Ni torej čudno, da je prišlo v naši dobi do neke oživitve satanizma, četudi človeštvo tako močno veruje v neke “reči”, vendar so to zlasti znanost, tehnika, razum in filantropija. Lahko bi seveda našteli še kaj. Vsekakor pa prisiljeno mišljenje, da nekaj ali nekdo ne obstaja, še ne pomeni, da je to res tako. Tisti znani rek pa pravi, da, če nekaj pahneš iz hiše skozi vrata, se vrne skozi okno. Vsekakor smo v dobi, ki ni več moderna, temveč postmoderna oz. tekoča moderna (Bauman), Zlodeju pustili odprto več kot le eno okno. O tem bomo razmišljali naprej prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 16. julij 2016

V kot VERA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (23c)

Govorili smo o tem, kako je kriza vere še kako pomembna težava, ker je temeljna, saj se vse začne tam, potem pa preide tudi na življenje nasploh. Živi se sprotno, trenutno, brez neke moralne podlage, odgovornosti in stremljenja po “nečem več”, kar sicer kristjani imenujemo tudi večno življenje, kar pa na koncu ni nič drugega kot življenje tudi z duhovno dimenzijo, odprto za navdihe od zgoraj, hkrati pa zavedajoč se svoje krhkosti brez te pomoči in moči. Brez tega gre le za neprestano iskanje ugodja in užitkov, zabave in koristoljubje. 

Tu imamo dva izraza sekulariziranega življenja – racionalizem in “svobodno življenje”. Za prvo je življenje eno samo, konča pa se s prenehanjem življenjskih funkcij – gre torej za povsem fizično in biološko pojmovanje človeka, kar se navsezadnje zrcali tudi v pogledu na človeka in njegovo telo, kakor smo to obravnavali. Pri drugem izrazu, torej “svobodnem življenju”, obstaja sicer odprtost za presežno in vse, kar je s tem povezano, vendar to ne sme pogojevati posameznikovega življenja ali ga oblikovati. Le-to se namreč ravna zlasti glede na neko ne natančno določeno “ljubezen”, ki pa je ljubezen brez resnice ali Resnice, torej brez tistih omenjenih presežnih resničnosti: enega, resničnega, dobrega in lepega, če pa se že opiramo na slednje, to vsekakor ni nekaj presežnega ali absolutnega, temveč nekaj relativnega in delnega, je lahko hkrati nekaj in nič, eno in razdrobljeno, resnično za nekatere… Vse skupaj je le še subjektivno, torej odvisno glede na posameznika, nič pa objektivno, torej splošno veljavno. Objektivno je le to, da je vse skupaj relativno. Obstajajo sicer neke oblike notranjega življenja, neke duhovnosti, a te so za vsakogar različne in drugačne. 

Predstavili smo že današnjo družbo kot neki nenehen karneval, kar je dobra metafora. Na političnem področju ni vse le razčetverjeno, temveč še bolj razdeljeno. Po mnogih deželah je to, da so voditelji pogoreli in odpovedali, privedlo do tega, da so izbrali na njihovo mesto klovna ali, kot bi se izrazil prijatelj, “makaka”. Karneval je predstava družbe, ki je obrnjena na glavo, kjer hlapci postanejo gospodarji, ni razlike med moškimi in ženskami… Vendar, medtem ko so te pustne ceremonije imele svojo jasno časovno omejitev, pa karnevalu našega časa ni videti konca. Ta prevlada čutnega, počutnega, čustvenega in še kakšnega, ki zavrača ljubezen kot sladko odgovornost, bežanje od skrbi za bližnjega, nepriznavanje meja, privede tudi do tega, da ljudje namesto presežnega Gospoda naredimo boga po svoji podobi, da si postavimo zlato tele, kakršno nam pač ustreza. V svoji ozkosti in omotičnosti si bomo seveda domišljali, da smo sami svoji gospodarji, v resnici pa delamo le uslugo tisti peščici vplivnežev, ki vodijo naša življenja po mili volji. Jasno imajo namreč preštudirane naše korake in naše želje, mi pa nimamo moči, da bi se peklenskemu plesu uprli, ker slonimo le na sebi, ne pa v resnici na Gospodu, ki ima edini oblast nad vsem zlom. Ni torej izbire, ker je nekomu pač treba služiti, na nas pa je, komu bomo služili. Odločitev je pomembna, ker sicer kdo drug služi, dobesedno, z nami.

Objavljeno v tedniku Novi glas