sreda, 13. september 2017

L kot LEPOTA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (39a)

Tematiko iz naslova smo že dalj časa želeli predložiti, a so bile na vrsti pač druge, a vendarle je napočil tudi čas za lepoto, sploh ob ironiji nekoga, ki je »polepšal« novi spomenik vsem žrtvam v Ljubljani. 

Danes se je smisel za lepoto prelevil v tisti aksiom, po katerem ni več lepo tisto, kar je lepo, temveč tisto, kar je – nekomu ali več ljudem – všeč. Izgubilo se je tisto, kar smo še do nedavnega uvrščali med enega od osnovnih čutov, da je torej tudi ta bil »Sensus communis«, kakor je veljalo za tip, vid, sluh, vonj in okus, vsaj zelo podobno je veljalo za čut za lepoto, pa še za druge podobne čute, tudi za tistega za sveto, če izpostavim samo enega. Ker govorimo o čutu, gre za zaznavanje zunanjih dražljajev, za to, da dešifriramo sporočilo, ki ga okolje s slednjimi sporoča. Kdor je barvno slep, ne zaznava barv takšnih, kakršne so v resnici, ker ima pač določeno napako, defekt. Podobno bi se dalo reči za pijanca, da ne more v polnosti zaznavati resničnosti... Primerov je veliko, to kar je pomembno, pa je, da obstajajo položaji, ko nekdo ne more priti do resničnosti takšne, kakršna pač je, ne more torej »gospodovati« svoji okolici, če si sposodimo začetek Svetega pisma, ne more dešifrirati sporočil, ki mu jih sporoča. Tudi z lepoto je tako, da je podvržena naši sposobnosti, da jo znamo videti, razbrati. 

Zato pa ni samo neki subjektivni vtis ali občutek, temveč ima tudi svojo objektivno dimenzijo, prav kakor resničnost, ki nas obdaja, ko človeku ne preostane nič drugega, kot samo to, da postane poslušalec in gledalec, da skratka postane poslušen tistemu, kar ga obdaja, pa se temu pusti poučiti. Vse od antičnih časov so lepoto uvrščali med tiste temeljne vrednote, ki se jim po filozofsko pravi »trancendentalije biti«. Že samo to učeno ime nam pove, da so to neke presežne danosti, ki jih sami nikdar ne bomo zaobsegli, jih pa lahko sprejmemo in vanje vstopimo, se jim pustimo nagovoriti, jim pripravljamo prostor v sebi. Gre najprej za eno, resnično in dobro, potem pa se že dodaja tudi lepo, pa pravično. 

Lepoto se je recimo v antični Grčiji upodabljalo z boginjo Venero, pravičnost z boginjo Diké, modrost z boginjo Ateno... Lepota je tako tema, ki spremlja vse kulture in vse čase, v nekaterih ima pomembnejšo vlogo kot v drugih. Grki so bili recimo prav obsedeni z iskanjem »idealnega lepega« oz. popolnosti v tem oziru, zato pa tak trud v skulpturah, geometrijskih oblikah arhitekture in še drugod. Niso je seveda dosegli, ker je zadeva pač, kot smo dejali, presežna, a vendarle je zelo pomembno takšne vrednote močno iskati. Prav pri njih, pri antičnih Grkih bomo pričeli s tem našim sprehodom po lepoti v naslednjem delu.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

torek, 05. september 2017

Prehranjevanje kot kmečko dejanje

Kaj nam pravi ameriški avtor Wendell Berry

Za osrednjo temo tokratne priloge smo izbrali temo prehrane in narave, ki je s tem povezana. Pred časom sem kupil dve deli ameriškega kmetovalca, romanopisca, pa tudi avtorja številnih člankov ter predavatelja Wendella Berryja, ki se je po nekaj letih življenja v velemestu vrnil v rodni Kentucky kmetovat. Tema je vsekakor pomembna za vse, o njej pa moramo razmišljati tudi kristjani, pa tudi kaj storiti, misli Berryja pa nam lahko koristijo. Zanimivo se je pogovarjati, kako jemo, pa rečejo ljudje, da pri babicah jedo “tradicionalno” hrano, a je treba reči, da to ni tako, saj je to kuhinja, ki še nima tako “dolge brade”, v resnici pa se je poslužujemo zadnjih petdeset ali šestdeset let, ko so na razpolago stvari, ki jih prej bodisi ni bilo bodisi niso bile za domačo uporabo. Še kako se je spremenil tudi naš odnos do zemlje, kakor nas je rad večkrat opozoril tudi naš urednik Jurij Paljk, pa živeli smo kot v nekakšni iluziji, ko se je zgodila industrializacija in še kaj. 
 
Naš omenjeni Američan pravi, da smo “se petdeset ali šestdeset let ujčkali v iluziji, da dokler bomo
imeli denar, bomo imeli tudi hrano. Motili smo se. Če bomo še naprej izčrpavali zemljo in delo, ki nam omogočata, da se prehranjujemo, se bodo zaloge prehrane zmanjšale in se bomo znašli pred težavo, ki je precej večja od padca te papirnate ekonomije. Vlada ne bo mogla proizvesti hrane zgolj tako, da bo podarila več sto milijard dolarjev družbam agrobusinessa”. To je Berry govoril jeseni leta 2008, nekaj mesecev po izbruhu velike ekonomske krize. Naš kmet in pisatelj neprestano postavlja ob bok dve ekonomiji, ki se med seboj izključujeta, kjer je prva seveda tista papirnata, medtem ko je druga osnovana na dobrem in pravem odnosu do narave in zemlje, ki je torej tudi vzdržna na dolgi rok, medtem ko prva vse to le izčrpava in uničuje, iščoč le čim večji in čim hitrejši dobiček. 
 
S tem je tesno povezan tudi način prehranjevanja, ki je seveda ena od osnovnih človeških potreb, vendar ni več neko naravno dejanje, temveč je postalo žrtev prehrambnega trga, ki pa služi drugim namenom, ne pa primarno prehranjevanju ljudi. Kateri so ti nameni? Zagotovo so najpomembnejši prav večanje dobička, financiranje ekonomije in spodbujanje zlorabljanja tistega, kar ni bistveno. Prva od obeh zbirk člankov in esejev Berryja nosi v italijanščini zanimiv naslov 'Jesti je kmečko dejanje' ('Mangiare e' un atto agricolo'). No, danes to več ne drži, ker naše prehranjevanje ni več zadnji del neke “kmečke” verige, torej procesa od setve do žetve, sledeč pravilom spoštovanja do zemlje oz. do Stvarstva, če rečemo po krščansko. Prehranjevanje je danes daleč od tega in je postalo žrtev vsega, kar se na nas zvrača s televizije in spleta v številnih oblikah. 
 
Seveda se tu postavi tisto vprašanje, kaj lahko storimo tisti, ki nismo ravno kmetje, ki živimo v urbanem okolju, pa se Berry na to pogosto vprašanje, ki mu ga zastavljajo ob koncu konferenc, odzove, da je treba “jesti odgovorno”. Pri razlagi, kaj bi to bilo, začne ravno pri trditvi, da je prehranjevanje kmečko in ekološko dejanje. "Prehranjevanje je sklep vsakoletne drame prehranske ekonomije, ki se začne s setvijo in rojstvom. Mnogi od jedcev ne vedo več, da je to res tako. Na prehranjevanje gledajo morda kot na kmetijsko proizvodnjo, ne pa kot na del agrikulture (puščamo ta izraz, ker vsebuje tudi besedo “kultura”, ki je v sobesedilu izjemnega pomena, op. A. V.). Sebe pojmujejo kot “porabnike”. Če malo globlje pomislijo, morajo priznati, da so pasivni porabniki. Kupijo tisto, kar želijo, ali tisto, v kar so jih pregovorili, da želijo, v mejah tistega, kar lahko kupijo. Plačajo, po večini brez nobenih protestov, zahtevano ceno. Na splošno tudi ne vedo nič glede osnovnih zadev kakovosti in cene proizvodnje tistega, kar jim je prodajano – koliko je zares sveže, koliko je pristno ali čisto ali prosto od nevarnih kemičnih substanc, s kakšne razdalje je kaj prišlo in kaj je hrani in ceni dodal transport, kaj industrijska predelava, embalaža in reklama. Ko je nekaj bilo spremenjeno, predelano ali prekuhano, ne vedo, kakšen vpliv so ta dejanja imela na kakovost, prehransko vrednost in ceno živila." 
 
Berry zato predlaga “vrnitev k zemlji” v zelo širokem smislu. Treba je namreč spet vzpostaviti tisti pravi odnos do narave in Stvarstva, kakršnega so znali imeti naši predniki, kakor tudi vrnitev k življenju v skupnosti in skupnostih, namesto pogubnega individualizma. Samo na ta način se lahko izognemo dokončni pogubi tudi v smislu tega zemeljskega življenja, kjer moramo biti pametni gospodarji po Gospodovem naročilu. Tu gre za spremembo načina mišljenja in življenja. 
 
Zaradi pomanjkanja prostora seveda ne moremo obdelati vsega, kar pravi Berry, a se vseeno na koncu ozrimo še na skupnost, kakor misli on o njej. “Skupnost”, pravi, “ni le izključno človeška skupnost, temveč skupek bitij na nekem določenem ozemlju, vključno s samim ozemljem, torej z zemljo, vodo, zrakom in vsemi družinami in vrstami nečloveških živih bitij, ki so del tega ozemlja”. Zato pa “proizvodnja, dobiček, učinkovitost, ekonomska rast in tehnološki napredek ne vključujejo nobenega ekonomskega ali družbenega kriterija in mu ne odgovarjajo. Obstaja pa drug skupek ciljev, ki pa, nasprotno, imajo neke kriterije, ti pa so: svoboda (skorajda sinonim posameznikove in lokalne samozadostnosti), užitek (oz. veselje do tega, da živimo) in dolžina življenja ali vzdržnost (ki izraža našo željo, da svoboda in užitek trajata). Vsa ta stremljenja imajo že v sebi kriterij blagostanja. Končno je vse to odvisno od blagostanja narave – ideja, da lahko svoboda in užitek dolgo trajata v bolnem svetu, je popolnoma absurdna”.

Iz priloge Bodi človek! 3.8.2017 v tedniku Novi glas

petek, 21. julij 2017

K kot KREACIONIZEM 2

Cerkveni in družbeni antislovar (38b)


Nadaljujemo z našim kreacionizmom in z njim povezanimi težavami. Mislim, da lahko pustimo ob strani mnenja ne le nevernih, ateističnih oz. celo protivernih, kot je recimo Richard Dawkins in njemu podobni, da bi se raje posvetili nekim drugim težavam. Najprej se je potrebno ustaviti ob tem, kar Bizzarri imenuje »dekonstrukcija termina evolucija«. Pravi namreč, da se znajdemo pred težavo, kako bi omenjenemu terminu pripisali natančen pomen. Danes imamo namreč več ravni analize, po drugi strani pa tudi, na kar smo pa tudi že opozarjali, strukture, ki so po mnenju našega znanstvenika »meta-znanstvene in ideološke«. 

Če tako pogledamo, se v široki definiciji evolucije lahko najdejo praktično vsi, razen kreacionistov, ki pa tvorijo precej dvoumno gibanje, cvetoče zlasti in predvsem v deželah protestantske kulture. Katoliška Cerkev je od vedno menila, da je mogoče življenje na zemlji povezati z nekakšnim »procesom«, pa da seveda ni izšlo iz nekega kaosa. Že sv. Avguštin je trdil, da četudi je Bog svet ustvaril na podlagi nekega temeljnega načrta, da je dal vsemu »semenske lastnosti«, torej tista načela in vzvode, po katerih bi se narava potem lahko razvila tako, kot to danes poznamo. Tako je recimo dejal tudi sveti oče Frančišek nekoliko bolj artikulirano 27. oktobra 2014: »Evolucija v naravi ni v nasprotju s pojmovanjem Stvarjenja, ker evolucija predvideva stvarjenje bitij, ki se razvijajo«. Isti sv. Avguštin poudari tudi, da bi bilo tisto pojmovanje, da je Bog z rokami iz prahu oblikoval človeka, zelo otročje: »Bog ni oblikoval človeka z rokami, niti ni dahnil nanj z grlom in ustnicami.« V to smer so šli tudi sv. Tomaž Akvinski in številni drugi znanstveniki in avtorji katoliške vere. 

Morda je dobro za to prebrati nekatera dela Rodneya Starka, zlasti se s protikatoliškimi stereotipi ukvarja v zadnjem svojem delu – poudarjamo, da je Stark vzgojen kot protestant, sicer pa se izreka za agnostika. Zaslužni papež Benedikt XVI. je pomenljivo dejal, da je: »Nauk o evoluciji nedvoumno pomembna hipoteza, ki pa tudi zagotovo ima tudi precej problemov, ki so potrebni široke diskusije«. Kar je pa dejal papež Frančišek in smo navedli, lepo spada v neko izročilo, ki ga lahko lepo pripeljemo vsaj do sv. Avguština. Evolucija je pač neka teorija, del kompleksne biološke teorije, ki ji še zdaleč nismo prišli do konca. Bizzarri takole pravi: »Še vedno moramo razumeti, kaj je »motor« vsega tega. So »novosti« res novosti, ali pa so le variacije na določene formalne diskretne teme? Jim botrujejo genetske modifikacije ali pa so tu drugi dejavniki, kot recimo biofizično pogojevanje, ki ga vsiljuje okolje? Jih vsiljuje »slučaj« ali pa se pojavljajo v okviru neke predefinirane poti?

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 18. julij 2017

K kot KREACIONIZEM 1

Cerkveni in družbeni antislovar (38a)

Pred časom je na naše pisanje o evolucionizmu, darvinizmu, neodarvinizmu odgovoril psihiater Aldo Jovan. Tokrat smo sicer pod črko »K« že pisali, ampak bomo še drugič. To ne bo pravi odgovor g. Jovanu, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za njegov odziv, ker je to prej redkost kot pa stalnica, da se kdo odzove na kak zapis. Omenjen je bil kreacionizem, zato se zaustavimo ob njem. 

Ker mi nismo najbolj kvalificirani za te reči, bomo navedli nekaj znanstvenikov, ki se veliko bolj
ukvarjajo s tem. Mariano Bizzarri, docent raziskovalne medicine, obravnava najprej t.i. biblični kreacionizem, ki ga zagotovo ne moremo pripisati katoliški veri niti Cerkvi, temveč je sad protestantskega sveta. Po svoje je to zanimivo, saj je eno od glavnih protestantskih načel svobodna interpretacija Svetega pisma vsakega vernika, ko pa se propagira biblični kreacionizem, se pa vsiljuje zelo dobesedno interpretacijo tja, kjer ima Sveto pismo določene pravljične in mitske elemente, ki pa so seveda bolj orodje, da bi podalo globlje resnice in resničnosti. Podobno se je potem dogajalo z drugimi, ki so spet bili dobesedni in so šli »po črki« v svojih kritikah, saj je bilo zelo enostavno argumentirati, kako je pripoved o stvarjenju nevzdržna z znanstvenega vidika.

V svojem bistvu je katoliški svet precej tuj takšnemu načinu gledanja, ki je veljaven za določene protestantske denominacije inskupnosti, saj nas bolj zanima duhovno sporočilo. Po apostolu Pavlu vemo, kako »črka ubija, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), Dante Alighieri pa tudi pravi, kako je potrebna določena interpretacija Svetega pisma, ki temelji na nekako štirih ravneh možnih pomenov (Convivio, Libro II, 1. pogl.,2-15). Podobno potrjuje tudi papež Pij XII. v okrožnici »Divino Afflante Spiritu iz leta 1943. Sveto pismo torej ni nekakšen znanstveni traktat, temveč modrostna literatura, pa jo je treba kot takšno tudi jemati. Bizzarri pravi, da je prav zaradi te zmede med »duhom« in »črko« prišlo do teh nerazumevanj, ki nimajo tako dolge brade. Šele od razsvetljenstva naprej so namreč določeni ljudje prav obsedeni z iskanjem med vrsticami svetih spisov tistega korpusa znanja, za katerega se je začel vse bolj uporabljati izraz »znanost«, da bi našel v svetih spisih neke skupne točke s tistim, kar se je v znanosti izkazovalo prek poskusov. Na ta način se je vse bolj izkazovalo in dokazovalo prelom med vero in znanostjo, v končni fazi pa med vero in razumom. 

To je še kako resnično tudi, ko govorimo o evolucionizmu, vsaj zelo pogosto je. Ne bomo se preveč spuščali v tiste podrobnosti, ki nas tu ne zanimajo, ker bi se spet vračali k samemu evolucionizmu, zanimajo nas tu druge reči, ki se jim bomo podrobneje posvetili v naslednji ali naslednjih nadaljevanjih, da bi pokazali, za kaj gre pri kreacionizmu, h kateremu se pa ne prištevamo, temveč nas tja uvrščajo drugi. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 09. julij 2017

Utrujenost in obteženost

V današnjem hitrem tempu, v katerega je človek vpet, zelo pogosto od ljudi slišimo, da so utrujeni, preobremenjeni in podobno v tej smeri. To, da pride v življenju do neke utrujenosti in velikih obremenitev, je nekaj normalnega že praktično od začetkov sveta. Tisto, kar ni normalno, je vrsta preobremenjenosti in utrujenosti, ki jo danes poznamo, pa je drugačna od tiste pretekle. Tista logika, ki jo imamo, in jo še predobro poznamo, je razpetost praktično med samo domom in službo, ko smo pa doma, vemo, kje se preživi zelo velik del tega časa, če izvzamemo posteljo. Američani zato ne zastonj pravijo v zadnjih časih, da je kavč nova oblika kajenja, v smislu škodljivosti in odvisnosti. Tam se pridružijo potem vse možne elektronske naprave, ki še dodatno pripomorejo k temu, da smo le še bolj "utrujeni in obteženi", kar življenje tako ali tako prinaša s sabo.

Tako pridemo do tega, da ni vprašanje, ali bomo utrujeni in obteženi, kot pravi evangelij, temveč, kaj bomo s tem naredili. S tem se je treba nekako spopasti, a je predpogoj najprej ta, da postanemo "mali", da smo torej ponižni in krotki, podobni tistemu, kar je Gospod Jezus v svojem bistvu. Lahko se odločimo, da bomo za središče sveta naredili le sebe, lahko pa stvari zastavimo tudi drugače. Načeloma tisto niti ne bi bilo tako narobe, če bi oblikovali svoje življenje tako, da smo pomembni tudi sami, a težava je, da se potem usmerimo le v svoje velike, ogromne težave in probleme, v vse tisto, kar gre v življenju narobe, pa nič drugega ne vidimo. Na takšen način res ostanemo na koncu osamljeni v vsem tem, tudi zato, ker mislimo, da bomo sami vse rešili. Pa ne gre. 

Središče sveta in vseh časov je eno samo - Jezus Kristus, ampak mi na to središče pozabimo, kakor pozabimo na vse drugo, kar je pomembno v življenju, pa se na to ne bi smelo pozabiti. Človek je vendarle enota telesa, duše in duha, vse tri naše razsežnosti pa potrebujejo vsaka svojo hrano. Jo danes dobijo? Včeraj mi je, ko sem intervjuval svojega sošolca, osebnega trenerja, večkrat ponovil tisto vprašanje, ki se sicer nanaša bolj na telo, a je hkrati povezano tudi s duševno in duhovno razsežnostjo: "Ali vnesemo vase dovolj kakovostnih hranilnih snovi?" Zato vprašanje, kakšne in katere so naše prioritete, nikdar ni odveč. Če se želimo dobro počutiti, če hočemo, da bomo spočiti in nam bo lažje, je treba za to vendarle kaj narediti. Če je potem vprašanje, če vnesemo dovolj zdrave hrane vase na mestu za naše telo, je toliko bolj na mestu tudi za našo dušo in duha. 

V duhovnem smislu gotovo ne vnesemo dovolj hrane vase, ker nismo duhovnega življenja uvrstili med svoje prioritete. Zato rečem rad prijateljem, da naj se po službi za nekaj časa ustavijo v cerkvi, potem pa gredo domov. Naj gredo kdaj tudi med tednom k sveti maši, po možnosti skupaj, in tam res izročijo svoje življenje. Naj vzpostavijo skupno večerno molitev takoj po večerji, po molitvi pa naj se grejo še kako družabno igro. Kot temelj pa seveda redna nedeljska sveta maša, redna sveta spoved, redna osebna molitev vsak dan. Če ni časa, imamo tudi pobožne vzdihe, ki jih je veliko, med katerimi je tudi: "Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu."