petek, 03. november 2017

N kot NOVO (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (41a)

Povsod opažamo, kako je vedno potrebno imeti, videti, slišati, povedati, pa tudi napisati, »nekaj novega«. Svet to danes potrebuje oz. naj bi potreboval. Tako se je tudi v krščanskih krogih obrnilo v isto smer in se poslužilo iste mode, da je treba povedati svetu »nekaj novega«.
 
Seveda se je zadeva morala nekje začeti, da bi potem prišla do laikov in klerikov, torej »na teren«, če rečemo po domače. Tisti laboratoriji, kjer je tendenca nastala, so seveda teološke šole, potem pa je zadeva pronicala v miselnost kristjanov nasploh. To sem brez težave videl tudi sam, ko smo imeli srečanje našega gimnazijskega letnika, ko smo govorili recimo o svetem krstu, a nadaljujmo. 

Če smo že omenili teologijo, kaj to sploh je? Morda se preveč to razume kot neko »refleksijo o Bogu«, v etimološkem pomenu, da Theos-logos pomeni ravno razpravo o Bogu. Toda, kakor sem lepo povedal tudi dijakom naše škofijske gimnazije, imamo neko filozofsko teologijo, imamo pa tudi tisto pristno krščansko teologijo, ki pa je in mora biti na povsem drugačnih osnovah in na drugačni ravni. Ne gre torej za neko aktivnost naših možganov, našega razuma, temveč izvira iz nekega milostnega srečanja. Najprej so teologi postali apostoli in drugi učenci, ki so srečali Kristusa in bili po tem srečanju spremenjeni. Mnogi svetniki so prav tako veri in Božji milosti, postali teologi, pa četudi nikdar niso obiskovali univerzitetnih hodnikov, kar je nenazadnje potrdila tudi sveta Cerkev, ko je tudi tem dodelila naslov cerkvenih učiteljev in učiteljic, pa čeprav niso bili nobeni profesorji. V tem mesecu smo recimo imeli dve sveti karmeličanki Tereziji, ki sta cerkveni učiteljici – sv. Terezijo Deteta Jezusa in sv. Terezijo Avilsko. 

Predpostavka za teologijo je vera, ponižnost, sodelovanje človeka z Božjo milostjo. Zatem se seveda teologija res tudi zbere v neko razpravo, a to recimo nikdar ni bila primarna potreba cerkvenih očetov, ki so pisali predvsem zato, da bi tudi drugim posredovali tisto, kar so sami doživeli. Bili so torej pričevalci tudi na pisni način, da bi tako morda omogočili, da bi tudi sam prišel do podobnega, kar so sami doživeli. Ko se teologijo uokviri v neko razpravo, se je seveda treba poslužiti kategorij kulture, ki nas obdaja, saj drugih pač ni, vendar pa je potrebno zadeve vselej prečistiti, da ne bi prišlo do zmešnjav, nerazumevanj ali nepotrebnih sprememb, saj sicer pride do tistega, kar se tradicionalno imenuje krivoverstvo ali herezija. Treba je namreč ohraniti razodete resnice vedno enake, da bi lahko neka oseba preko tega prišla v Duhu do Kristusa. Če se namreč veruje na neki pokvarjen način, je tako, kot da bi vodo zlivali mimo posode in ne v posodo. Vera človeško dušo pripravi tako, da lahko voda Svetega Duha lahko pride v srce. Sicer je tako, kot da bi želeli spustiti svetlobo v hišo tako, da bi imeli zaprte rolete ali polkna.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 25. oktober 2017

M kot MORALA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (40c)
 
Pri naši čudni morali smo danes prišli do anakardov oz. indijskih oreščkov. O njih velja spregovoriti zlasti zaradi tega, ker so ključni element za zamenjavo pri tistih receptih, kjer so sicer prisotni mlečni izdelki, kot recimo bešamela, siri za mazanje, nadev za cheesecake, sladoledi ali mousse. Pravijo, da so potem te zadeve “cruelty free”, za razliko od naših klasičnih mlečnih izdelkov, ki naj bi, po drugi strani, trpinčili živali. 

V 40% je dobavitelj te sestavine Vietnam, ki ima zanimivo proizvodno verigo za pridobivanje. Po
poročanjih Human Rights Watch so namreč vietnamski anakardi skoraj v celoti plod prisilnega dela v centrih za rehabilitacijo odvisnikov, ki so jih obsodili. Seveda jih je veliko prišlo tja brez normalnega sodnega procesa, nimajo svojega odvetnika, prisiljeni pa so tam delati osem ur na dan, šest dni v tednu, izluščiti pa morajo po en orešček vsakih šest sekund. Kdor ne drži tega ritma, je deležen določenih telesnih kazni - da ga tolčejo z gorjačo z žeblji, da ga zaprejo v samico, da je prisiljen k postu in mu odvzamejo vodo, velikokrat pa se tudi uporablja elektrošok. Zato je te oreščke, podobno kot afriške diamante, HRW poimenovala “krvavi anakardi”. 

Preostalih 60% anakardov sicer prihaja z juga Indijske podceline, kjer to delo počno ženske, ki zadevo delajo sede po deset ur dnevno za plačilo okoli 2,20 evrov na dan. Težava pa ni v naporu, temveč zlasti v tem, da imajo anakardi kar dve lupini, ki pa ob luščenju izpuščata močno jedko olje, ki razžira gole in nezaščitene roke delavk. Poleg tega so v Indiji anakardi tako dragoceno živilo že od nekdaj, da ob izhodu delavke telesno pregledajo, tudi nedrčke in spodnjice, kakor je to recimo delal Escobar. Morda res niso vseh polna usta glede ubogih odvisnikov, vsaj ne več, zagotovo pa to velja za “ženske tretjega sveta”, a ne v tem primeru - boljša je čudovita presna in veganska cheesecake, ki pa za svoje “testo” uporablja mandlje, ki so v resnici še en problematičen element, čeprav je res, da jih reklamirajo tudi v znamenitih okroglih sladkih vafljih italijanske multinacionalke, ki se imenujejo po znanem italijanskem slikarju. 

Zaradi visoke vsebnosti kalcija, se iz njih pridobiva mleko, ki potem služi za proizvodnjo rastlinskih sirov in krem. Povpraševanje po mandljih je tako naraslo, da jih Evropejci, ki smo jih sicer tradicionalno uživali, sedaj moramo uvažati, največ iz Kalifornije ki pokriva 82% tržišča. Gre skorajda za monopol, ki še narašča v deležu, vendar pa je to ameriško zvezno državo spravil na kolena glede vodnih rezerv. Za en sam mandelj se namreč potrebuje več kot štiri litre vode, Kalifornija pa proizvede vsako leto več kot 950 tisoč ton mandljev, kar močno vpliva najprej na živalstvo, pa ne samo, saj ima suša seveda še širše vplive. 

Podobno glede vode velja tudi za še eno statusno živilo, ki ga proizvedejo veliko tudi v Kaliforniji, sicer pa tudi v sosednji Mehiki - avokado. Za pol kg avokada je namreč potrebnih kar 270 litrov vode. Omenjena Mehika seveda ne stoji precej bolje. Ta država je postala prva proizvajalka avokadov, potem ko se je v manj kot desetih letih tamkajšnja prozvodnja pomnožila za vsaj desetkrat. Živilo je tam znano kot “zeleno zlato”, pa ne zastonj, vendar zaradi tega prihaja do: krčenja gozdov za pridobivanje plantaž, prekomerne uporabe pesticidov in umetnih gnojil, naraščanja kriminala in nasilja, saj imajo za avokado podobne kartele, kakor za trde droge. Kako se torej ravna z ljudmi, nam je potem najbrž jasno. Zato se spet govori o “krvavem avokadu”, kakor to velja za anakarde in diamante.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 23. oktober 2017

M kot MORALA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (40b)

Že zadnjič smo začeli s to posebno obliko morale, ki je danes pri delu prebivalstva nadomestila prejšnje oblike. Še enkrat naj povemo, da nimamo v bistvu nič proti temu, da se nekdo odloči, da se bo prehranjeval izključno rastlinsko, vendar pod pogojem, da se ne postavlja zaradi tega za moralno boljšega od drugih, ker je to težava, kot bomo videli. Idealno bi bilo sicer prehranjevanje z lokalno pridelano hrano in s hrano, katere izvor ni vprašljiv. 

Pri tovrstni »morali«, o kateri govorimo, namreč ni pomemben odnos do človeka in okolja, kolikor bolj zvestoba nekim načelom za vsako ceno, rado pa se dogaja tudi to, da je veganstvo povezano z animalizmom, mesto človeka pa potem zasedejo živali. Od zadnjič omenjenih živil zaseda prvo mesto kvinoja, ki jo imajo za eno od najbolj hranljivih živil, pogosto pa je uporabljena v veganskih dietah zaradi visoke vsebnosti beljakovin. Pridelujejo jo v dveh najrevnejših državah Južne Amerike, Peruju in Boliviji, odkar so jo pa odkrili v »etičnih dietah«, je zadeva življenje tamkajšnjih prebivalcev obrnila na glavo. Med letoma 2006 in 2011 se je cena potrojila, tako da je dosegla tri tisoč evrov na tono, vendar pa lahko najžlahtnejši vrsti, kraljevska rdeča in črna, staneta tudi več kot štiri tisoč in več kot osem tisoč evrov na tono. 

Zato so v Boliviji pridelovalci spremenili prehranjevalne navade prebivalstva, saj je kvinoja postala preeč dragocena, da bi jo jedlo domače prebivalstvo, pa čeprav je to delalo več tisoč let. Namesto tega kvinojo seveda raje prodajajo ali menjujejo za Coca-Colo, industrijske slaščice in druge zahodnjaške proizode – globalizacija ne prizanaša. Zadeve so resne tudi glede lokalnih tolp, ki se med seboj bojujejo za nove prideloalne poršine, ki jih pridobiajo še s pomočjo dinamita. Tudi t.i. »biotska raznovrstnost« pridelkov se je morala umakniti monokulturi kvinoje, saj za kmetovalce ne bi niti imelo smisla delati drugače. 

V Peruju zadeve niso nič drugačne, saj kvinoja stane več kot piščanec in štirikrat več od riža. Ravno kvinoja je prej poskrbela, da revno prebialstvo prej ni bilo tako močno podhranjeno, sedaj pa je podhranjenost močno prisotna, še zlasti med otroki, saj jih je kar 19,5 % kronično podhranjenih. Tako je v teh deželah prišlo do paradoksa, da je v deželah izvora postalo ceneje pojesti hamburger multinaconalke, medtem ko bogati Američani in Evropejci lahko pojejo moralno nesporni, etični, zdravi in za okolje vzdržni veganski burger iz kvinoje. Kot dodatek lahko damo majonezo iz anakardov, o katerih pa bomo spregovorili prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 20. oktober 2017

M kot MORALA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (40a)

Za tokratne zapise gre zahvala FB prijateljici Jasni, ki je delila z nami članek Mattea Lenardona. Slednji pove marsikaj prav, nekaterih stvari pa tudi ne, vendar pa vsekakor nudi odlična izhodišča, da vidimo, v kakšnem svetu živimo tudi na tem področju. Mi namesto besede »etika« uporabljamo »morala«, gre pa za isto stvar, le da je ena beseda grškega, druga pa latinskega izvora. Lenardon se na začetku nekoliko zajedljivo poigrava z besedo etika, potem pa vendarle gre k težavi. 
 
Nekoč so se namreč številni misleci ukvarjali s tem, danes pa, kot pravi naš blogger, spet imamo
definicijo morale, še zlasti pri določenih javnih osebah, ko se oglašajo v oddajah ali celo napišejo knjigo. Tako je knjigo napisala tudi sodelavka Micheleja Santora, Giulia Innocenzi, in sicer knjigo »Tritacarne« (»Mlin za meso«), kjer trdi, da je etika ali morala v tem, da se ne ubija živali. Seveda pa ne gre le za Innocenzijevo, ampak zadeva izvira iz veganskega gibanja, ki ji pripada že kar nekaj milijonov po vsem svetu in ki trdijo pravzaprav isto. Kot kaže, so prav obsedeni s tem, saj se imajo za »etične osebe«, v Parmi pa so ustanovili celo »Parma Etica Festival«, kjer v treh dneh širijo vegansko in vegetarijansko moralo. Najbrž ni treba poudarjati, da je prav Innocenzijeva bila posebna gostja festivala. 
 
Moralna ali etična je tudi njihova kuharska knjiga, neke vrste Sveto pismo za italijanske vegane, ki se seveda imenuje »Cucina etica«, long in best seller, ki ima tudi številne različice. Trije avtorji želijo ponuditi recepte, ki so: »etični, zdravi, ekološki, duhovni in ki so seveda okoljsko vzdržne«. Že smo prišli do tega, da se dotikamo naše tematike iz zadnje priloge »Bodi človek!«, kjer smo govorili ravno o hrani in okolju. Samo posebej torej ne bi bilo nič narobe, če bi tisti, ki prisegajo na veganstvo, dejansko sledili temu, da bi jedli le zdravo in še kaj, zelenjavo in sadje, ki prihaja iz čim bolj lokalnega okolja in je sezonsko, a temu ni tako. Kot mnogi, namreč tudi oni sledijo neki »modi«, ki je beseda, ki smo jo sprva želeli uvrstiti v tokratno rubriko pod črko »M«, a sedaj nima smisla, ker nas je vreme prehitelo. Moralna ali etična kuhinja namreč temelji na določenih živilih, kot so recimo kvinoja, anakardi, mandlji, avokado, pa seveda soja. Zlasti zadnjo seveda proizvajajo tudi v Evropi, pa zato morda ni tako vprašljiva glede evropskega kupca, je pa zagotovo vprašljiva za ameriškega kupca, kar bomo tudi videli. V glavnem, gre za nič kaj »moralna« živila, kar bomo tudi pogledali. Tako, da nimamo nič proti temu, da se nekdo odloči za to, da ne je mesa ali celo živalskih izdelkov. Težava je v tistem poniževalnem gledanju in katedriranju drugim kot manjvrednim z moralnega vidika. Prav zato nas bodo ta živila pobliže zanimala.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 16. oktober 2017

L kot LEPOTA 4

Cerkveni in družbeni antislovar (39č)

Umetnost je torej postala stvar elite, medtem ko je njena lastnost nekoč vselej bila njena navzočnost med ljudmi. Bila je torej v njihovi službi, dosegljiva vsem in vsem na uporabo, o čemer nam lahko pričajo čudovita italijanska mesta, ki jih vsi radi obiskujemo, prav zaradi njihove »lepote«. Ali torej ne privabljajo ljudi z vsega sveta prav zaradi njihove »objektivne« lepote? Seveda bo takoj kdo oporekal, da sedanji okusi niso takšni, kakršni so bili srednjeveški ali baročni ali tudi viktorijanski. O tem seveda ni dvoma, a se seveda, kot smo dejali, duša hrani s tistim, kar vidi in sliši, če pa je okoli nje le grdo, bo seveda na ta račun trpel tudi njen smisel za presojo. 
 
Če se razširi prepričanje, da je umetnost v tem, da gremo izven okvirjev in shem za vsako ceno, potem se bo množično odklanjalo vse tisto, kar je preteklo in kar smo podedovali. Na ta način se prekine stik z vsem tistim, kar je bilo pred nami. Kar je torej umetnost pripeljalo v krizo, se je odvilo in se še odvija predvsem na neki ideološki ravni, ki se seveda opira na ta spremenjeni občutek za presojo, ki smo ga omenili. Tisto, kar se tako na področju umetnosti dela in interpretira, sedaj ni več stvar srca, temveč možganov, saj je umetnost v veliki meri postala predvsem intelektualistični napor, isto pa velja tudi za tiste, ki jo morajo razbrati in interpretirati, pa obupno iščejo neki smisel. 
 
»Pomislite na srečo, ki jo lahko začutite, ko imate v naročju prijateljevega otroka. Z njim ne želite narediti nič – nočete ga pojesti, ga kakorkoli uporabiti, še najmanj v znanstvene namene. Želite ga samo gledati in občutiti veliko veselje, ki vas prevzema, ko se osredotočite na tega otroka, ne pa na vas same. To je tisto, kar je Kant definiral kot nezainteresirano obnašanje, kar je tisto obnašanje, ki je značilno za našo izkušnjo lepega.« To je po angleškem filozofu Rogerju Scrutonu mistična izkušnja, ki jo občutimo pred nečim lepim, gre namreč le za zrenje, ki ne vključuje nobenega drugega dejanja ali napora, kot le to, da se prepustimo lepoti, da nas prevzame. V prid temu, o čemer govorimo, vam predlagamo ogled filma »Dove vai in vacanza?«, vsaj tistega dela, kjer Alberto Sordi kot rimski branjevec z ženo obišče Beneški bienale, pa ugotovi, da je popolni analfabet v sodobni umetnosti. Hudomušni način nam pove točno to, kar nam je hotela povedati že pravljica »Cesarjeva nova oblačila«, kjer le nedolžni otrok, ki nima plašnic družbe, lahko vidi – da je namreč cesar gol, medtem ko vsi drugi občudujejo njegova nova oblačila.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas