četrtek, 18. maj 2017

J kot JOGA (1)


Cerkveni in družbeni antislovar (36a)

Ni treba najbrž posebej poudarjati, kako močno je razširjena ta v naslovu omenjena praksa danes. Kdor jogo prakticira, trdi, da gre za povsem sprejemljivo in neškodljivo zadevo, ki je pravzaprav šele koristna. Tako trdijo. Zelo stara asketska in mistična tehnika z daljnega Vzhoda je prišla na Zahod potem, ko so jo odkrili zahodni popotniki, vse bolj priljubljena pa je postajala od konca 19. stoletja naprej, posebej se je razširila po t.i. »kulturni revoluciji« v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Po mnenju tistih, ki jo prakticirajo, recimo »Hatha Yoga« pripomore k večji elastičnosti mišic in
boljši prekrvavitvi, zato pa k boljšemu splošnemu počutju. Podobno se trdi za nadzorovanje dihanja s pomočjo metode »Pranayama«, discipline dihanja, pa tudi drugih oblik nadzorovanja misli, fantazij in volje, kot je recimo »Bhakti Yoga« oz. pot predanosti. »Yoga« pravzaprav pomeni združenje ali zedinjenje. Izhaja iz vedskih Upanišad iz 5. stoletja pred Kristusom. Joga se ne ponuja kot religija, temveč kot psiho-duhovna praksa, ki pa je povezana z določenimi religijami, posebno s hindujsko. Pri jogi je pomemben nadzor nad »drobnimi energetskimi tokovi«, ki tako, da gredo skozi številne energetske vozle ali »čakre« (vsaka ustreza natančno določenemu delu telesa), pripomorejo k temu, da se osvobodimo vsake zemeljske želje (»nirvana«) in tako na koncu pridemo do razsvetljenja (»sāmadi«). To zadnje stanje mnogi pisatelji duhovnih vsebin približujejo združitvenemu stanju ali celo blaženemu gledanju katoliške duhovne teologije.

Skupno gledano, je joga skupek zelo starih praks, razdeljenih na razne šole, ki so močno zaznamovale mnoge religije ali religiozne filozofije, zlasti hinduizem in budizem. Kote rečeno, že kako stoletje jogo cenijo tudi krščanske posvečene osebe in verniki, ki pravijo, da v tem najdejo duhovno polnost, ki jo potem še dokončno izboljšajo s krščanskim zakramentalnim življenjem. Seveda smo tu povedali bolj približno, za kaj gre, zelo skrčeno in povzeto, tudi zaradi prostora. Nam gre bolj za to, da skupaj s Cerkvijo opozorimo, da morda le ni vse tako brez nevarnosti in neškodljivo.

Cerkveno učiteljstvo pravi, da gre za prakso, ki je neškodljiva le na videz, v resnici pa privede do pravega pravcatega miselnega in duhovnega onesnaženja. Poleg številnih priložnosti, ko se je cerkveno učiteljstvo izreklo glede joge in podobnih zadev, velja posebej omeniti dokument, ki obravnava pravzaprav številne starinske nauke in tehnike, ki so prišle skupaj v tisto, kar poznamo danes kot New Age. Ta dokument je »Jezus Kristus, prinašalec žive vode«, ki je v slovenščini izdan kot cerkveni dokument št. 104, na spletu pa ga je mogoče dobiti v »pdf« obliki. Natančneje se bomo z načeto vsebino ukvarjali v prihodnjem zapisu. Podali bomo nekaj ugovorov proti zavračanju joge s strani kristjanov, da je torej ta praksa v redu in neškodljiva, na to pa bomo dali še nekaj odgovorov, ki seveda trdijo nasprotno.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 15. maj 2017

Duhovna zgradba

Na 5. velikonočno nedeljo je glavna arhitektura, o kateri najbolj govori berilo apostola Petra, a tudi Apostolska dela in evangelij. Seveda je beseda o tisti pravi arhitekturi Cerkve, ki je duhovna arhitektura. Slednja je tudi edina prava arhitektura kristjanovega življenja, a do tega preskoka mora vsakdo priti po določeni poti. Podobno, kot je to veljalo za recimo sv. Frančiška, ki je sprva razumel, da mora popraviti tisto cerkev, v katero je zahajal k molitvi. Vemo, kako je dal popraviti cerkvico sv. Damijana, kakor tudi še dve drugi zraven, preden je razumel, da je veliko bolj važno popraviti tisto duhovno cerkveno zgradbo. Pa tudi tu gre veliko bolj za to, da razumemo, kako je ta zgradba sestavljena, kaj je njeno bistvo. Mnogi tega namreč celotno življenje ne doumejo. Kakor so temelji Cerkve najprej duhovni, šele zatem tudi socialni in materialni, tako je tudi z življenjem vsakega človeka.
 
Lepo je rečeno, kako je temelj cerkvene zgradbe Kristus, »živi kamen«, kakor je napisal tudi apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom, da je namreč to edini pravi temelj in da nihče ne more postaviti drugačnega. Na tem temelju se potem dvigajo stene, sestavljene iz mnogih drugih »živih kamnov«, kakor smo lepo slišali. Tako se dviga svetišče, ki je veliko plemenitejše od vsakega svetišča, ki je postavljeno iz materialnih kamnov, pa če je slednje še tako arhitekturno dovršeno ali umetelno okrašeno. To je tisto svetišče ali tempelj, ki ga je Jezus »v treh dneh postavil«, saj je njegovo skrivnostno ali mistično telo tisto, ki je sestavljeno iz živih kamnov in je zrastlo iz njegove velikonočne skrivnosti. V tem živem svetišču, ki ga bomo potem pobliže pogledali, kako je sestavljeno, pa se dogajajo daritve in žrtve, ki so precej različne od tistih, ki so jih darovali Izraelci v jeruzalemskem templju, saj se ne darujejo več tuja telesa in življenja nekih živali, temveč Kristusovo telo in življenje, kakor tudi naša telesa in življenja, kakor je spet dejal apostol Pavel: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev,« (Rim 12,1) kar je tista daritev, ki je, po istem apostolu, »smiselna«, »logična« oz. »duhovna«.
 
V kršanstvu je namreč tako, da velja čudovito ravnovesje med materialnim in duhovnim, med človeškim in Božjim. Materialno, telesno, človeško je celo treba uporabiti, da bi prišli do duhovnega in Božjega. Zato je prava daritev in žrtev uporaba vsega tega kot sredstva za dosego duhovnega in Božjega. To je smiselno bogoslužje (logiké latréia), o katerem govori apostol Pavel. To pomeni, da se zavedam, kako vse izhaja iz Boga in se k njemu vrača, da mu izročam vse svoje življenje in ga povabim vanj, kakor tudi, da se zavedam, kako sem del neke duhovne resničnosti, ki je sestavljena tudi iz materialnega in zemeljskega, a vseeno "ni narejena z rokami". Cerkev je namreč predvsem in zlasti duhovna zgradba, "Očetova hiša" ki je tudi na tem svetu, a le delno, tista prava je v nebesih, materialne cerkvene zgradbe in družbena cerkvena zgradba pa morata nanjo kazati in biti vanjo usmerjeni. Na tem svetu smo le začasno in smo romarji, pravi prostor se nam pripravlja drugod.

Rekli smo, da je cerkvena zgradba zlasti duhovna, kar pomeni, da je presežna. Vidimo samo en njen del, še tega ne v celoti in še tega moramo gledati bolj z duhovnimi očmi, če hočemo prav videti, ker se sicer zadeva hitro zreducira na gledanje, ki je le sociološko, materialno ali oboje hkrati, kot se danes rado dogaja, žal tudi med kristjani samimi in celo med posvečenimi. Imamo namreč Cerkev, ki jo sestavljamo ljudje na tem svetu in je "vojskujoča se Cerkev" (Ecclesia militans). slednja je sicer tudi "potujoča", a je to njen drugotni vidik. Prvotno se Cerkev mora boriti, vojskovati, in sicer je ta boj predvsem duhovni - proti grehu in zlu. Poleg te Cerkve pa imamo še "očiščujočo se Cerkev", ki jo sestavljajo očiščujoče se duše v vicah, namenjene v nebesa, ki nam z veseljem pomagajo, če jih prosimo, močno pa potrebujejo tudi naše pomoči, ker si same ne morejo več pomagati. Tem dušam služijo naše molitve, svete maše in odpustki, ki jih zaslužimo v posebej določenih dneh, kakor jih zaslužimo tudi na milostnih krajih, pa tudi neke molitve so bile posebej določene. Kot zadnja pa je še "zmagoslavna Cerkev" oz. nebeška Cerkev, ki ne potrebuje posebne razlage.

Ostalo nam je še vprašanje, kaj je tisto pravo, logično, razumno, smiselno bogoslužje. To je življenje, ki se zaveda, da živimo, se gibljemo in smo v Bogu, kot tudi, da je sveta Cerkev vedno navzoča in da je povsod navzoča, vendar mi lahko zavrnemo ali zavračamo oboje. Smiselno bogoslužje je zahvalna, prosilna, spravna in hvalna ali častilna daritev. V najvišji obliki je to seveda sveta maša in zakramenti, a tudi naša siceršnja molitev in življenje naj bi bila takšna. V življenju, v molitvi, pri zakramentih in pri sveti maši se je namreč treba Bogu, angelom in svetnikom zahvaljevati, jih prositi, se jim izpovedovati, priznavati svojo majhnost, krhkost in grešnost, pa jih seveda slaviti, moliti in častiti. Najpopolneje to počnemo pri svetih zakramentih, posebej pri sveti maši. Žal je preveč le fizične navzočnosti in zaprtih ušes ter čutov pri tej "združitvi nebes in zemlje". A četudi smo le fizično navzoči, je to veliko bolje, kakor sploh ne biti navzoči. Zakramenti namreč delujejo tudi sami po sebi, so pa res čudežni, če sodelujemo tudi mi. Če pa svojih teles in svojega življenja ne darujemo v takšno daitev, potem se dogaja nasprotje tega, ki pa je "idolatrija" oz. malikovalstvo. V tem primeru častimo le tisto, kar je zemeljsko in človeštvo, v končn fazi sebe in svoj egoizem. Ker pa je slednji nasprotje ljubezni, se to izkrivljeno bogoslužje pozna tudi v naših medsebojnih odnosih in v odnosu do samega sebe.

ponedeljek, 08. maj 2017

Nebeška vrata

Na nedeljo Dobrega Pastirja nam je ponujena podoba vrat, ki pa nas spremljajo pravzaprav že ves dosedanji velikonočni čas, bodisi da je govora o vhodu v grob bodisi o zaprtih vratih, skozi katera je vstopil Gospod k učencem, ali tudi o vhodu v hišo v Emavsu, skozi katerega je Gospod Jezus vstopil šele na povabilo obeh učencev. So namreč tisti zemeljski in človeški vhodi ter vrata, so pa tudi vhodi in vrata drugačne vrste, ki so nam ljudem dana, da bi lahko prišli v neki drugačni svet, na neko drugačno raven. Že v medčloveških odnosih govorimo o vratih srca, kot podobi vhoda v notranjost drugega. Ni pa težko ugotoviti, da govori evangelij še naprej, pa govori o duhovnem svetu in duhovni ravni, kamor je pravzaprav logično, da vodijo neka vrata ali neki vhod. Ta vhod je Jezus sam, krščanska vera pa ni le v neki tehniki ali filozofiji, temveč je osebna zadeva, oseben odnos, kjer so potrebni človeški napori, a so slednji precej podobni tistim, ki jih moramo vlagati tudi v našem življenju v naše človeške odnose, o čemer bomo še spregovorili.

Zato je tako bogata in zgovorna ta podoba vrat. Jezus takoj omeni, da imajo vrata poseben pomen že
sama posebej, saj praviloma v hišo ali drugam vstopamo prav skozi vrata, ker se v drugem primeru upravičeno sprašuje po čudnih namenih, ki jih imamo – če namreč ne vstopimo skozi vrata. Vsekakor želi navadno tisti, ki bi rad vstopil drugod v hišo, da ga hišni gospodar ne bi videl ali opazil, četudi pa bi šlo za nekoga, ki vstopa recimo skrivaj k dekletu, pa bi seveda bilo bolj pošteno, da lepo vstopi skozi vhodna vrata in se javi gospodarju, da dobi uradno dovoljenje. V duhovnem oziru ni nič drugače, saj je Jezus, ki je Božji Sin, torej Bog, vedno skrajno obziren in vstopi le pri glavnem vhodu k nam, pa če mu seveda dovolimo. Spomnimo se na učenca v Emavsu, ki sta Jezusa povabila, šele nato je vstopil v hišo. Kot nam lepo pove knjiga Razodetja, je on tisti, ki potrpežljivo čaka pri naših vratih in trka, a zelo obzirno, čakajoč na naš pozitivni odgovor in na to, da mu odpremo vrata v našo notranjost (Raz 3,20).

Nasilen, neobziren, roparski in tatinski je seveda nekdo drug, je sovražnik v pravem pomenu besede. Slednji prihaja velikokrat v našo notranjost, v naša srca, a pušča vselej v njih tudi določeno razdejanje, določene rane. Zanimivo, da ga pogosto spustimo tudi mi sami v našo notranjost, a v bistvu izvemo iz evangelija, da nikdar skozi glavni vhod, ker je tam nekdo, ki tistega ne bi nikdar spustil noter. Torej smo pravzaprav v teh primerih podobni dekletu, ki spusti k sebi svojega skrivnega ljubimca skozi okno ali stranski vhod, če spet uporabimo to podobo. Pa brez zamere. Tu se torej postavlja tudi nam ljudem vprašanje, kako vstopamo drug k drugemu že samo v klasičnih medčloveških odnosih, še lepše je, seveda, če drug k drugemu vstopamo prek Jezusa Kristusa. Z njegovo navzočnostjo in pomočjo so namreč tudi naši medsebojni odnosi šele zares polni in pravi, ker so tudi posvečeni. 

V evangeliju pravi Jezus, da je prišel, da bi imeli življenje. V grškem izvirniku imamo za življenje dve besedi - "bíos" in "zoé". Že sicer imamo samo za obravnavanje obstoja življenja na tem svetu vedo "biologijo", za recimo specifično živalsko življenje pa "zoologijo", kjer sta uporabljeni ti dve besedi v nekem dopolnjujočem se pomenu. V evangeliju je podobno. Najprej je namreč dejstvo, da obstajamo na tem svetu, da živimo v tem smislu obstoja, a je potrebno še nekaj več, zato še drug izraz za življenje. Tisti nekaj več, ki pomeni polnost življenja, dosežemo prek Kristusa samega. On ni le zgodovinska osebnost, kot jih je bilo veliko, pa se govo ri O njih, temveč je živa oseba. Žive osebe pa krasi to, da ne govorimo O njih, temveč govorimo Z njimi. Če namreč govorimo o drugih, kar velikokrat delamo, navadno širimo kvante, pa o njih bodisi govoričimo, jih opravljamo, ali celo obrekujemo. Prek Jezusa Kristusa imamo torej tako biološko, kot tudi psihično, intelektualno, čustveno, pa tudi duhovno življenje, ki pa je šele tisto, ki zares naredi posameznikovo življenje polno. 

Zato vstopajmo skozi vrata Jezusa Kristusa. To delamo seveda v molitvi, ki ima po eni strani določene oblike, po drugi pa je sestavljena tudi iz vsega, kar Gospodu, njegovi Materi, angelom in svetnikom izročimo. Torej so to naše zahvale, prošnje, priporočila, tožbe, priznanja... Tudi naši vsakdanji odnosi, naše delo, vse tisto, s čimer se ukvarjamo, je lahko neke vrste molitev, če le to izročamo v Božje roke, na Boga, Jezusa, Marijo mislimo pogosto itd. V vsem tem je Gospod Jezus, če ga povabimo, duhovno navzoč, kakor je obljubil. Najbolj pa skozi njega kot vrata vstopimo k Očetu prek svetih zakramentov, zlasti sveto spoved in evharistijo. Tu je pa resnična navzočnost. Duhovnik je le orodje in posrednik, v resnici pa vse govorimo Jezusu samemu, z Očetom in Svetim Duhom. Ravno tu je tako glavna zmota tistih, ki mislijo, da jim ni treba v cerkev, saj se odpovejo tej resnični navzočnosti v tej veliki Družini Cerkve, kjer so združene vse tri njene ravni. Če je še tako hudo z nami, se pri svetem bogoslužju dvigamo na višjo raven, kar vsi potrebujemo.     

petek, 28. april 2017

I kot ISLAM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (35b)

Že pred kar veliko leti, natančneje pred osemnajstimi, je kapucinski nadškof v Smirni (Izmir) v Turčiji pravil o zgovornem dogodku oz. še bolj zgovornih besedah v okviru tega dogodka. Dogodek je bilo uradno srečanje krščansko-muslimanskega »dialoga«. Na neki točki se je muslimanski govornik obrnil na navzoče kristjane in dejal: »Zahvaljujoč se vašim demokratičnim zakonom, vas bomo osvojili; zahvaljujoč se našim religioznim zakonom vam bomo zagospodovali«. Sicer so te besede in ta dogodek mnogi že navedli, a je zaradi svoje aktualnosti dobro, da se zadevo večkrat ponovi. Velikanska vsota denarja, ki z nafto prihaja v blagajne islamskih držav, bi nam morala dati misliti glede ene zadeve – kdo vrši karitativnost do tistih, ki obupani zapuščajo dežele tretjega sveta? Seveda samo krščanske ali ex-krščanske dežele, torej dežele s tovrstnimi temelji, med katerimi je seveda tudi demokracija in z njo povezani zakoni. 
 
Ta dobrota je namreč izključno krščanski koncept, četudi pa bi iskali z mikroskopom, ne bi našli šejkov med sponzorji mednarodnih humanitarnih organizacij, kjer se sicer najde takšne in drugačne sponzorje, tudi precej sumljivih okoliščin. Razen, ponavljamo, muslimanskih bogatunov. Tudi zadeve, kot so recimo »demokracija«, »socialna pravičnost«, »človekove pravice« in še druge podobne reči, ki so se rodile pod krščansko streho, tam tudi ostanejo, ker se jih samo tu razume in se z njimi strinja. Tudi »dialog« je samo enostranska zadeva, če tako rečemo, saj so tudi razna muslimansko-krščanska srečanja praktično vedno na pobudo krščanske strani. Tudi tisti namen, da bi se »bolje spoznali«, zveni kot ena floskula, če nismo politično in še kako korektni, saj bi sicer dejali le, da je zadeva odvečna. O Islamu vemo namreč že vse, kar je treba vedeti, vprašanje je, če hočemo vedeti. 
 
Poleg tega je tudi tako, da z muslimanske strani ni sogovornik en sam, tisti, ki pa želijo biti sogovorniki, bodisi povedo ene in iste stvari glede invazije in podjarmljenja, kar je pač v DNK islamske religije, bodisi pridejo »zmerni« in »razumni« muslimani, katerih mnenje pa v muslimanskem svetu kaj prida ne velja, če sploh kaj velja. Kot pa je bilo rečeno nekemu našemu sodelavcu, muslimani včasih na določena odgovorna mesta tudi nalašč dajo kakega, vsaj na videz, intelektualnega in močno spravljivega predstavnika, vendar imajo povsem drugačne namene, ki niso nič kaj prijetni, zelo milo rečeno. 
 
Imamo znova in znova poudarjeno ironijo zgodovine, ki se (če verujemo, skrbno vodena od določenih prstov, op. a.) poigrava s človekovo domišljavo inteligenco. Tako se je po padcu komunizma zgodilo, da so na površje ponovno priplavale tiste težave človeštva, ki so navzoče že praktično od vedno. Tako ni prišlo do nikakršnega »konca zgodovine«, tudi zato, ker do slednjega ne more priti, saj ima zgodovina bolj kot svoj konec, neki svoj cilj. Za to ni potrebno biti krščansko ali kako drugače veren, a pustimo to. Tako ni prišlo niti do »smrti svetega«, temveč se prav to »sveto«, kot ga pač določena stran pojmuje, vsiljuje s še ne videnim in občutenim nasiljem, za katerega se je – govorimo o muslimanskem svetu - mislilo, da se je končalo pred stoletji. Marsikdo se je tako zmotil v svojih napovedih za prihodnost. Kot se pogosto zgodi, so dejstva drugačna od napovedi. Zadnjič smo dejali, kako je vezivo islamskega nacionalizma zamenjal socializem-komunizem, sedaj pa je slednjega zamenjal islamski fundamentalizem, ki seveda vključuje nasilje. Kdo od teh strokovnjakov, ki so delali napovedi, je predvidel, da bo »best-seller« tretjega tisočletja Koran?
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 26. april 2017

Ne smeš – to je žaljivo!

O rušilnosti politično korektne miselnosti in vzgoje

Ob vsakdanjem brskanju po Facebooku, kjer malo pogledam, če je kaj zanimivega, sem našel povzetek intervjuja, ki ga je za revijo Tempi pred skoraj letom dni dala britanska libertaristična pisateljica Claire Fox, ustanoviteljica inštituta “The Institute of Ideas” in še kaj. Rodila se je katoliškim staršem v okolici Manchestra, nikdar pa ni skrivala svojega levičarstva. Zase še vedno pravi: “Sem levičarka, saj zares verjamem v svobodo in v pravice žensk. Nisem zamenjala svojih prepričanj, če že, je levica tista, ki se jim je odrekla.” No, ta nekdanja članica Revolucionarne komunistične partije (Revolutionary Communist Party) je napisala knjigo 'To se mi zdi žaljivo! ' ('I Find That Offensive! '), kjer obsoja škodo, ki se dela novim generacijam z edino veljavno miselnostjo “politično korektnega”. Pravi, da gre v resnici za miselnost, ki je v resnici “antiliberalna in sovražna do žensk”.

Kot mnogi nekonformistični intelektualci ima tudi sama praktično od nekdaj težave, posebej velike
ima zaradi svojega zagovarjanja svobode mišljenja in govora, obsodbe multikulturalizma in politčne korektnosti. Ker gre za pravzaprav “belo vrano”, je deležna tudi precej “prijateljskega ognja”, saj močno streljajo po njej tudi levičarji. Napisala je tako knjigo o “snežinkasti generaciji”, da bi spregovorila o sodobnih mladih. Kaj misli pod to “snežinkasto mladino”? “Tako so opisani ameriški in britanski dvajsetletniki, ki so se nesposobni spopasti z vsem tistim, kar se jim kaže kot problematično oz. kar razumejo kot žaljivo samo zato, ker se ne sklada z njihovim načinom mišljenja, ki je seveda tisti, kot ga pozna splošni “mainstream”. Tako krhki so, da, ko se znajdejo pred idejo, ki je drugačna od njihove, prosijo, da se le-to odstrani, da bi imeli mir. To se dogaja, ker absolutno niso zmožni, da bi se spopadli z drugačnimi pogledi z razumnimi argumenti. Točno tako krhki so kot snežinke.”
 
Da navedemo misli Claire Fox, smo se odločili, ker se tudi sami spopadamo s podobnimi težavami, ko se ne strinjamo s prevladujočo miselnostjo. Edino, najbrž bi bilo treba pri nas nekoliko popraviti starost tistih, ki zahtevajo, da se tisto, kar se ne sklada z njihovim prepričanjem ali miselnostjo, umakne, zlasti ko govorimo o medijskem svetu. Pa, da ne bo pomote, nobena stran ni izvzeta iz cenzure, kot lahko zlahka zasledimo. Tako se torej obtožuje po eni strani »ta rdeče«, kako nočejo vsega objaviti, po drugi strani pa se uporablja isti sistem.
 
A nadaljujmo s Claire. Da napiše knjigo se je odločila zlasti potem, ko je bila priča dogodku med eno od okroglih miz s študenti, kamor je bila povabljena v zadnjih letih. Bila je pred množico sedemnajstletnikov v neki višji šoli (srednji šoli za Slovenijo, op.a.), da bi jim govorila o spolnem nasilju. Vprašala jih je, kaj mislijo o primeru znanega nogometaša, ki je zaradi spolnega nasilja bil zaprt, odsedel predpisano kazen, potem pa ga je njegov klub spet zaposlil. Praktično vsi so bili mnenja, da je to bilo narobe, pa da bi tisti nogometaš moral ostati v ječi do smrti. Ko je Claire začela argumentirati svoje prepričanje, da pa je prav, da je dobil še eno priložnost, potem ko je odslužil predpisani dolg z oblastmi, so pričele mladostnice histerično jokati in vpiti, vse škandalizirane, zatrjujoč, da nikakor ne sme trditi česa podobnega, saj spolno nasilje zaznamuje žrtev za celotno življenje. Claire jim je odgovarjala, da se ne strinja, da je odkup vendarle možen, nakar so ji začele vpiti eno samo stvar – da ne more tako govoriti, ker je pač žaljivo.
 
To pa je le en primer, saj se ji podobno dogaja na raznih drugih konferencah, ko pod vprašaj postavi multikulturalizem ali svobodo izražanja kristjanov glede določenih vprašanj. Prišlo je torej do neke nove diktature, kjer ni dovoljeno več priznati niti tistih različnosti, ki vendarle veljajo, pa se ne sme recimo uporabljati določenih besed, ki označujejo lastnosti nekoga, ker so seveda žaljive. Nasprotno mnenje ni več dopustno: »Univerza v Edinburgu je celo grozila študentki, da jo bo izključila, ker je v sklopu nekega srečanja dvignila roko, da bi izrazila svoje nestrinjanje z določeno vsebino, o kateri je tekel pogovor.« Pa prihaja do neke vrste »nevzgojenosti«, saj učitelji, profesorji, vzgojitelji, konec koncev pa tudi starši, ne opravljajo enega od svojih temeljnih vzgojnih poslanstev: »Tako delajo nasprotno od tistega, kar bi morali – vzgojiti otroke h kritičnosti tako, da jim predložijo jasna izhodišča, s katerimi se potem lahko primerjajo še z drugimi, da bi jim tako pomagali zrasti tako, da bodo sposobni argumentirati in misliti.«
 
Potem se namreč sprašujemo, kaj da je narobe s temi mladimi: »Iz istega razloga smo se znašli z mladino, ki je obsedena z vsem, celo z okoljem in s hrano, ko je preplašena za gram soli preveč v hrani. Potem se pa sprašujemo, kako to, da so ti mladi tako patološko obsedeni s telesom in zdravjem … te reči so produkt strahu, ki se je rodil iz ene in iste vzgojne ideje, tiste ene generacije, moje, za katero sta največji vrednoti meščansko porabništvo in udobje in za katero je maksimum življenja to, da se živi nemoteno. Težava pa nastane potem, glede na to, da je življenje polno nasprotij, da smo nesposobni odreagirati, ko se pojavijo težave. Dodajam, da je tak tip vzgoje nevaren še iz enega razloga, saj spodbuja slabšanje medosebnih odnosov tako, da veča nezaupanje«. Tako se sproža rdeči alarm, ko naredijo fantje kako neumnost, ko ponagajajo sošolkam ali drugim, kar je nekoč veljalo za normalno, pa se je tudi »normalno« reševalo – z ustrezno kaznijo v šoli in doma, poleg kake vzgojne in, če dodamo, zdravilne, klofute.
 
Claire Fox tako pravi, da so rušilne te kampanje proti mladim nasilnežem, proti nasilju nasploh, proti diskriminaciji, kot tudi prepoved učiteljem, da ne bi imeli z učenci drugačnih vezi kot le strogo profesionalnih. Nagajanje sošolkam postane dejanje spolnega nasilja, ki ga dela spolni maniak, če ni, pa bo to postal. »Po drugi strani pridemo do tega, da imamo vsako nežnost odrasle osebe za dejanje, ki gotovo cilja k nečemu drugemu. Na ta način se ženske vse bolj bojijo moških, mladi pa ne znajo več razločiti med šalo in zlorabo. To prerase v nezaupljivost do odraslih in napravi mlade nesposobne, da bi sprejeli tveganje, ki se vedno skriva v vseh odnosih, zato se pa raje poslužujejo umetnih in nič kaj zdravih odnosov na medmrežju«. To odrasli delajo, ker so izgubili upanje in so sami polni strahov. Izgubili so vero v življenje. Goreče prosimo vstalega Gospoda, da nam vse to milostno podeli.
 
Objavljeno v velikonočni prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas.