torek, 09. april 2019

Zanimiva stoletnica

Skozi drugačno prizmo (7)

23. marca smo obhajali, kakor je marsikdo opozoril, stoletnico fašizma. Ta dan so bili namreč na trgu San Sepolcro v Milanu ustanovljeni »Fasci di Combattimento«, le teden kasneje smo zadevo dobili tudi v Trstu. Marcello Veneziani lepo pravi, da je imel fašizem starše, brez katerih bi ga ne bilo, to pa sta bila socializem in vojna oz. »interventizem« - volja po bojevanju, skratka. Seveda bi se številni prvega starša, ki je socializem, prav radi znebili, da ne bi bilo prevelike podobnosti z našimi komunizmi, ki so jim raje nadeli socialistično oznako, a ni enega brez drugega, kakor tudi v Nemčiji ne moremo govoriti le o nacizmu, temveč vselej o nacionalsocializmu. Da je bil Mussolini najprej prepričan socialist, je znano. 

Fašizem je torej sin in pastorek socializma, je dediščina, kakor tudi reakcija nanj. Zanimivo pa je, da je očitno eden večen, medtem ko bi nas radi prepričali, da za drugega to ne velja. Vendar pa, če je večen fašizem, je večen tudi socializem, drugače ne more ali ne bi moglo biti. V resnici, zgodovinsko gledano, nimamo več ne enega ne drugega, saj te stvari vselej imajo neko zoro, neki višek in neki zaton, ostanejo pa dediščina, sledi in spomin, to pa. Fašizem in komunizem, ali, če hočete, socializem, se lahko od časa do časa spet pojavita, a nista večna, bolj je »večna« neka druga zadeva, to pa je revolucija, ki se nadaljuje, a dobi v posameznem obdobju drugo preobleko. Če je torej včeraj ali, še raje, predvčerajšnjim imela slednja rdečo zastavo, je potem izobesila mavrično in še kako drugo. Če želimo določene pojave razumeti, jih je treba najprej zgodovinsko umestiti oz. s tujko »historizirati«. Tako lahko razumemo smisel, doseg in posledice. Pri tem je treba paziti, da ne bi katerega od teh pojavov absolutizirali, kakor se rado počne, ker potem vse prej našteto ni mogoče. 

Če za katerega od teh naštetih »-izmov« rečemo, da je »absolutno zlo«, potem zgrešimo marsikaj. Sploh pa je to zgrešeno v marsikaterem smislu, seveda tudi krščanskem, saj absolutno zlo ne obstaja, medtem ko je absolutno dobro počelo in smoter vsega, saj je to sam Bog. Danes tako imamo »fašiste brez fašizma«, kakor pravi dobro Fusaro, kar pa bi lahko uporabili še za druga gibanja. Imamo seveda tudi danes neka prepričanja, podobna preteklim, a v osnovi je vedno to, da zadeve slonijo na nekem mišljenju, na neki filozofiji ali nekih filozofijah, potem pa se izrabljajo določene zgodovinske označbe, parole in še kaj. Tako danes tisti, ki še vedno slonijo na temeljih revolucije iz Šestdesetih, označujejo tiste, ki se z njimi danes ne strinjajo, kar s fašisti. Skratka, precej stvari je prav anahronističnih, zato pa smešnih, tudi te v povezavi s fašizmom, seveda, po drugi strani pa imamo to, kar je večno, a današnje takšne in drugačne protestnike, hujskače, kričače, mazače in še koga bolj malo, če sploh kaj, zanimajo.  

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 23. marec 2019

Še o okolju

Skozi drugačno prizmo (6)

Tokrat se ne moremo izogniti »okoljski« tematiki, ko so se zgodili znameniti protesti. K tem je pozvala mlada Greta Thunberg, ki je trenutna svetovna zvezda – prav mogoče je, da ji bodo podelili še Nobelovo nagrado, kar že pove veliko, če ne vse. Čudna povezava je to, saj imamo po eni strani to medijsko izpostavljenost, po drugi strani prodajo nove knjige njene mame, ki je, kot po naključju, znana pevka Malena Ernman. V ozadju pa je tudi Ingmar Rentzhog, strokovnjak za marketing, s svojim »start-up« podjetjem. 

Na protestih smo slišali spet ene in iste pozive, ki jih že stalno poslušamo, kot recimo tisti k veganstvu kot poti odrešenja, imeli smo kričanje proti »ukradeni prihodnosti«, na koncu pa je bil tudi odstranjen prah iz petdeset let starih sloganov revolucije 60-ih let 20. stoletja. Slednja naj bi naredila tako ogromno dobrega, da se je hvaležno spominjajo celo nekateri sobratje. V cerkvenem hipijevstvu sicer najbrž uživajo danes le še oni sami, obenem s tistimi, ki so takrat bili mladi. Od teh sloganov iz 60-ih očitno ta o »naravi« še vedno »pali«, kot bi se reklo v slengu, drži pa tudi, da morda najde še največji družbeni konsenz. Ostali ta konsenz sicer vseeno v družbi imajo, vendar ne tako očitnega, če recimo govorimo o »sveti trojici« tistih let – seksu, drogi in rock'n'rollu.

Temeljne težave okolja seveda tičijo v človekovi notranjosti, prava prihodnost pa je vselej v »mi«, ne pa v »jaz«, kar lepo pravi angleški mislec Roger Scruton, sicer velik okoljevarstvenik, kakor se tudi pravi tistim, ki se borijo za dobro okolje. K njemu se morda še vrnemo. Torej, »mi«, ne pa »jaz« oz. ta »hiper-individualizem«, o katerem je govoril kard. Eijk. Grajenje skupnosti, ki temelji na pravih vrednotah, na temeljni skupnosti, ki je družina – ta je seveda ena in edina, ne pa da sem bašemo vse živo -, pa seveda čistost misli in jezika, da bi bila čistejša posledično tudi naša dejanja.

Zato so močno nevarne utopije o »reševanju sveta«, če najprej ne počistimo pod svojo streho. Tako pa kličemo ena in ista revolucionarna gesla, medtem ko je revolucija zdesetkala zahodno prebivalstvo. Spominjamo se razno-raznih žrtev, kar je sicer prav, a nočemo povedati, kako sta Aids in legalni splav naredila v desetletjih pokol, ki je precej večji od žrtev ne samo druge svetovne vojne, temveč tudi tistih tovariša Stalina in še koga. Spet je šlo le za: »Jaz, potem jaz, potem dolgo nič in potem spet jaz.« O »mi« ne duha ne sluha. Igre brez meja v moralnem pravilu Aleisterja Crowleyja, da delamo, kar nas je volja. Takrat so se pač še kako dobro zavedali, da je treba zlasti vplivati na mlade, da se jim vzame dušo in odklopi razum. Tako bi ostala samo še človeška estetika, torej njegovi čuti in čustva, ostalega nič. 

Manipulacija je dandanes neverjetno enostavna in se dogaja v vseh krogih. Zato se strinjam s sociologom Giulianom Guzzom in ne verjamem tem pozivom o boju za podnebje. Morda bi si veljalo pogledati glede tega govor goriškega domačina in Nobelovega nagrajenca, senatorja Carla Rubbie, ampak je to najbrž pretežko. Tako, da bom tudi sam, kakor Guzzo, bolj verjel vsemu skupaj, kadar bodo namesto k ugašanju avtov in motorjev, pozivali k ugasnjenju televizije.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 19. marec 2019

Pravljica o bio hrani

Skozi drugačno prizmo (5)

V Italiji je prišel sedaj v senat predlog zakona o biološkem kmetijstvu, na katerega se odziva veliko znanstvenikov s tega področja, ki želijo preprečiti še en nateg oblasti do uporabnikov. Elena Cattaneo, docentka na Državni univerzi v Milanu in doživljenjska senatorka nam pove, kaj se dogaja.

Najprej pravi, da je dokument znanstvenikov prvič zavrnil »lepo a neverjetno« zgodbico biološke hrane, saj nam s pomočjo preverjenih podatkov pojasnjuje, da gre za komunikacijsko enoumje, ki zavaja ljudi. Kot sva se takrat pogovarjala z Alešem Koširjem, ne gre v prvi vrsti za to, ali je hrana biološka ali ne, temveč, ali je kvalitetna ali ne – to je tisto, kar je bistveno. Vsi namreč vidimo, kako to »bio« hrano preplačamo, senatorka Cattaneo pa pove, da tudi do 100%. Da bi to upravičili, nam prodajajo iluzijo, da je biološka pridelava edini način za to, da rešimo svet in nam omogoči boljše življenje ter še marsikaj. Seveda za to ni znanstvenih dokazov, kot se rado dogaja oz. analize pravijo, da biološki pridelki niso kvalitetnejši in da je bio v veliki meri sporen, saj proizvedejo v tistih poglavitnih pridelkih tovrstni pridelovalci do 50% manj, zato pa porabijo dvakrat več zemeljske površine. Če bi torej želeli preusmeriti svet v biološko pridelavo, bi morali temu nameniti stotine milijonov hektarjev, nastradali pa bi gozdovi in travniki, ki pa so spet pomembni v kmetijstvu.

Ta »pravljica« o »naravno=dobro« pa je tudi pripeljala do etikete »onesnaževalcev planeta« vseh tistih, ki se vsak dan poslužujejo najboljših možnih tehnologij, da bi zagotovili zdrave in zanesljive pridelke, pa tudi da bi prišli do načina pridelave, ki najmanj onesnažuje, po drugi strani pa zagotavlja največji učinek pridelave. Gre pač za lobije, ki prihajajo na dan z obtožbami, ki, kakor tudi na drugih področjih, kjer imamo opravka z njimi, ne vzdržijo znanstvene presoje. Zanimivo je, da želijo vsiliti kot državni način pridelave tisti način, ki je v bistvu le tržna niša, saj predstavljajo tovrstni pridelki le 3,5% živilskih nakupov Italijanov. Stvar je povsem neproporcionalna, saj jih prideluje 76 tisoč kmetov (3%), a na kar 15% kmetijske površine, njihova tehnologija pa je v mnogih primerih stara že 50 let. Ne želi se torej upoštevati ogromne večine kmetov, 97%, ki sodeluje z agronomi in znanstveniki, in združuje znanje, inovacijo in ljubezen do zemlje. Spet smo pri zatiskanju oči pred realnostjo, kakršno vidimo na mnogih področjih, da bi promovirali neko elitarno zadevo. Tudi sistem nadzora velikokrat, ko govorimo o biološkem, uhaja iz nadzora, če se poigramo z besedami. Veliko je namreč novic o lažnih bioloških pridelkih. 

Če zaključimo, pa se želi uzakoniti istočasno ne samo biološko, temveč tudi »biodinamično« kmetovanje, ki se ga enači s prvim. Gre za »new age« zadeve, kot je recimo »kozmično oplojevanje« in podobne reči. Velja torej zaključek, da se pustimo vleči za nos, saj nam želijo zaradi naše naivnosti in lahkovernosti ponuditi sistem, kako nam bodo lepše in hitreje izpraznili denarnice, pardon, bančne račune, ki že tako niso kaj preveč polne/polni. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 18. marec 2019

Prava in trajna lepota

Postni čas je zlasti čas vzpona na goro, saj se vzpon lahko reče prav »askeza«, če vzamemo to ključno besedo, mi pa jo v slovanskih jezikih prevajamo kot »podvig«. Vzpenjamo se proti Jeruzalemu, kamor se je tudi Jezus trdno namenil, a naš cilj pravzaprav, kakor nam pokaže posebej evangelist Luka, ni tam, temveč je v nebesih. Ta evangelist namreč želi bralca popeljati do Gospodovega vnebohoda kot cilja pripovedi, da bi tako nakazal, kam moramo tudi mi stremeti. Jezus zato trem izbranim učencem vnaprej pokaže, sicer le za trenutek, a vendarle, kako bo, ko dosežejo cilj zemeljskega romanja. Ključni stavek je zato vzklik apostola Petra: »Učenik, kako lepo je za nas biti tukaj!« Grška beseda za dobro in lepo je namreč ena in ista.

Tako se postavlja vprašanje, kakšno in katero lepoto si ljudje izbiramo, saj glede na ta izbor tudi
živimo. Gospod nam pravi, da kjer je naš zaklad, tam bo tudi naše srce, tako da je vprašanje lepega še kako na mestu. Lahko se seveda vprašamo, kaj je za nas lepo, kot se ljudje radi sprašujemo. Vedno kot neki fenomen, tako da je vedno vprašalnica: »Kaj?« čeprav bi se morali vprašati po: »Kdo?« - pri dobroti/lepoti bi bilo ključno takšno vprašanje, ker ljudje pogosto ostajamo tudi tu pri »kaj«. Naš trud ne gre naprej, da bi prišli do »kdo«, ostanemo na zunanjih lastnostih, kjer niti ni nujno, da gledamo samo na zunanjost človeka ali osebe, za katero trdimo, da je lepa. Pustili smo se zapeljati estetiki, ampak estetika ne pomeni pozunanjenosti v smislu samo tistega, kar se vidi, temveč v smislu samo subjektivne čutne in čustvene presoje. Torej je nekdo zame lep, ker se mi tako ZDI, glede na moje čute in čustva. Nekdo je lep, ker jaz tako vidim in čutim!

Kolikokrat se tako motimo, varamo, ker ne iščemo neke višje lepote, ki je notranja, duhovna, ampak iščemo samo zadovoljitev svojih čutov in čustev. Ker smo pa dejali, da je grška beseda za dobro in lepo ena, se morata zadevi skladati, da pridemo do lepe osebe, takšne, ki ne bo zadovoljevala le naših čutov in čustev, temveč je precej več od tega. Kakor torej v tem primeru pregorela žarnica ali skrhan nož ali znotraj preperel tram niso lepi, ker niso v prvi vrsti dobri, tako velja tudi za vsakega človeka. Ne more biti človek lep, če ni dober, ne more biti telesno, čustveno in še kako dober, če ni to tudi v duši, če ni torej lep in dober tudi v duhovnem smislu.

Podobno je, ko se sprašujemo o nebesih, za katera smo dejali, da so naš cilj. Sprašujemo se po tem, kaj so nebesa, namesto da bi se vprašali, po tem, kdo so nebesa. To delamo tudi zato, ker se sprašujemo, kaj je življenje, kaj je naše življenje, ne pa tudi kdo je naše življenje. Vse skupaj mi namreč nič ne koristi, če je življenje samo nekaj, ne pa nekdo. Življenje so namreč pravzaprav osebe, ki ga sestavljajo. Za kristjana je tako najprej Oseba z veliko začetnico, Troedini Bog, z Marijo, angeli in svetniki, potem pa vsi tisti, ki nam jih je Bog v življenju dal. V tem življenju so te osebe takšne in drugačne, dobre in slabe, v nebesih same lepe osebe. Nebesa so torej kraj samo lepih oseb. Če nam je lepo v dobri družbi, potem je v nebesih ta družba najboljša in nam bo tam neprimerno lepše! Podobno pomeni pekel slaba in sovražna družba, zato je tam neprimerno slabše kot v najslabši možni zemeljski družbi. Na oni strani je torej bodisi absolutno dobro bodisi absolutno zlo.

Če pa želimo priti v nebesa, je potreben vzpon na goro, potreben je podvig. Zato Mojzes in Elija, ki sta pred Jezusom ta podvig naredila v polni meri, kolikor je mogoče človeku. Jezus je govoril z njima o tem, kar mora dopolniti v Jeruzalemu. Vsak od nas mora iti skozi ta zemeljski Jeruzalem, skozi preizkušnje, trpljenje in nazadnje smrt, da doseže nebeški Jeruzalem, ki nam ga Luka postavi kot cilj. Cilj je torej očistiti svoje življenje, če pa je slednje v osebah, ki ga sestavljajo, moramo očistiti našo ljubezen. Brez žrtve in odpovedi, ni ljubezni – prava ljubezen je požrtvovalna. Razgnati moramo torej oblake z obzorja naše duše, da bomo res Božja podoba in bomo ljudem sijali kot sonce.

nedelja, 10. marec 2019

Hvalnica imigracije

Skozi drugačno prizmo (4)

Poznamo delo humanista Erazma Rotterdamskega, z naslovom »Hvalnica norosti«, prav tako pa bi lahko ta naslov prevzeli tudi za to, kar se dogaja s tem tako velikim sponzoriranjem priseljevanja ali imigracije. Seveda sedaj ne smemo dajati nobenih prepdon zadevam, ampak mora biti poimenovanje le še »migracije«, strogo v množini, prišleki pa so »migranti«, medtem ko očitno vlada določeni rasizem na tem področju, glede na to, da so kot migranti mišljeni zlasti in predvsem predstavniki ne-belih ras, belci pa v bistvu niti ne. 

Mnogi bi radi, kot pravi Fusaro, kar poenostavljeno te prišleke označili z Marxom kot »rezervno
industrijsko vojsko«, ki naj bi jo ti vse bolj tvorili, tako pa znižali stroške delovne sile, obenem pa zadeva še bolj oslabi to isto delovno silo. Omenjeni filozof pravi, da gre za idealne sužnje, ker so podkupljivi, nimajo zavesti pripadnosti nekemu družbenemu razredu, poleg tega pa so pripravljeni na vse, da bi preživeli. Vendar pa je potrebno tu omeniti še neki drugi motiv, ki je za vsem skupaj in očitno nekomu prija – imeti ljudi brez istovetnosti in korenin. 

Pripadnik te skupine ljudi se lahko z latinskim izrazom, ki je podoben tistemu razsvetljenjskemu za označbo človeka, »homo sapiens«, pa se glasi »homo migrans«. Ta nima svojega lastnega teritorija, svoje lastne dežele, nima korenin, zato pa je vedno s kovčkom v roki in pripravljen, da se seli, kakor je pač potreba. Zato je neke vrste hinavščina in licemernost govoriti praktično le o temnopoltih »migrantih«, po drugi strani pa praktično nič o drugih, niti tistih lastnih, ki so sicer res emigranti, po drugi strani pa morda tudi res migranti. Pustimo zaenkrat razne vzhodnoevropske ali kitajske delavce, ki se ne znajdejo več v medijih, žalostno je morda bolj to, da se ne spopadamo, ali spopadamo dovolj, s težavo tega, prej omenjenega, vala emigracij iz naših domačih dežel, ki se vse bolj zdi prisiljena. 

Še ne dolgo nazaj so hodili naši ljudje ven, ker so si to sami izbrali, ker so želeli poskusiti srečo v drugačnih resničnostih, bodisi v univerzitetnih ali delovnih krogih. Zatem je prišel čarobni program Erasmus, ki že lep čas prepričuje mlade, začenši s srednjo oz. višjo šolo (pač, odvisno, če govorimo o Sloveniji ali Italiji), kako lepo je iti na tuje in biti kozmopolitski. Prišli pa smo na koncu do resničnosti, ko naši sinovi in hčere najprej študirajo po naših šolah in univerzah, ki očitno že niso tako katastrofalne. Vendar pa morajo potem na tuje, ker na domačih tleh ne najdejo zaposlitve. Kar spremljamo v medijih nam torej pove sicer, kako postajamo Sever Afrike, kakor je to včasih veljalo za Slovenijo v oziru do drugih jugoslovanskih republik in za Severno Italijo v primerjavi z Južno. Nočejo pa govoriti o tem, kako tako Italija kot Slovenija in še katera druga podobna država postajajo Afrika Zahoda.

Objavljeno v tedniku Novi glas