ponedeljek, 20. januar 2020

Glejte, Jagnje Božje!

Pogosto se zastavlja vprašanje, kateri je največji krščanski praznik, kar je oni dan voditelj oddaje tudi vprašal dva kristjana. Četudi pa kristjani pravilno odgovorimo, da je največji praznik Velika noč, pa s tem še nismo povedali vsega, ne o samem največjem prazniku, ki je bil pravkar omenjen, kakor tudi ne o Božiču. Če najprej omenimo Božič, potem se lahko naslonimo na sv. Janeza, ki večkrat govori o »znamenju«, nikdar o čudežu. Vsako čudovito in nadnaravno Božje dejanje je tako nekam usmerjeno, kaže onkraj samega sebe. Tako tudi Božje učlovečenje, ki se je zgodilo seveda že na praznik Gospodovega oznanjenja, na Božič pa se je ta Božji Sin še rodil, kaže že proti dogodkom v Jeruzalemu, kjer ta isti Božji Sin človeštvo odreši s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. 

Na to z označbo »Božje jagnje« kaže tudi Janez Krstnik, saj to označuje tisto jagnje, ki bo žrtvovano Bogu, in sicer v odpuščanje grehov vsega sveta. Tudi ena od šesterih temeljnih resnic govori, da se je Bog sin učlovečil s tem namenom: »Da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.« Zato vzhodni kristjani vedno govorijo o »Pashi« Gospodovega rojstva, torej o »Veliki noči«. Ko pa govorimo o Veliki noči, se spet postavlja težava, saj mnogi kristjani pri njej govorijo le o njeni logični posledici, ki je vstajenje, ne govorijo pa o bistveni zadevi, ki pa sta Božje trpljenje in smrt. Kot smo pred kratkim dejali, je to najbolj motilo tudi Grke, saj po njihovem mnenju Bog vendar ne more umreti, kakor nam pravi apostol Pavel, pa je to težava tudi za Jude, saj je to zanje pohujšanje, je bogokletno. In vendar nam sveti evangelisti sporočajo prav to, saj se začenja Jezusova pot proti Jeruzalemu – krst v Jordanu je začetek javnega delovanja. 

Janez Krstnik tako izkazuje, kako Jezusovo poslanstvo ni v nekem lepem moralnem učenju, temveč je vse skupaj podrejeno odrešenju ljudi in celega sveta, česar starozavezne žrtve niso mogle zagotoviti. Da bi bilo njegovo pričevanje še bolj močno, ga je Bog poslal v puščavo, da osebno sicer ne bi poznal Kristusa, ampak ga je poslal glede na prerokbe in znamenja. Tudi za nas velja, kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega »Prologa«, da Boga sicer nismo videli, imamo pa različna izkazovanja in znamenja njegovega delovanja, nazadnje pa imamo odločilne besede Božjega Sina v Svetem pismu in ustnem izročilu, kako Bog človeku razodeva svojo skrivnost. 

Tako je Bog pustil svoje sledi v stvarstvu z njegovimi zakoni, v človekovi vesti, v Svetem pismu po prerokih in drugih, odločilno pa je spregovoril po svojem sinu – delno je zapisano to v Novi zavezi, ostalo je del izročila Cerkve. Duhovnik tako kakor Janez Krstnik vsakokrat pri sveti maši pokaže sveto hostijo (hostija pomeni krvava žrtev) in reče, da je to »Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta«. Tudi duhovnik ne pozna Jezusa osebno v tem fizičnem smislu, pozna pa ga, poleg vprašanja svojega duhovnega odnosa z njim, ker so tisti, ki so se s tem Božjim jagnjetom osebno srečali, vse to izročili prihodnjim rodovom, pisno in ustno. Gre za to, da mora kristjan za svojo vero delati tudi na razumski in miselni ravni, ne le na notranji, duhovni ravni. Razumnost vere je stvar, kakor molimo ob začetku žalostnega dela rožnega venca, stvar našega spomina, volje in pameti. Človek mora spoznati omejenost vsega tega in da obstajajo precej višji Božji spomin, ki je, v nasprotju s človeškim, večen; precej močnejša volja, ki je spet večna; in vrhovna pamet. Tudi na miselni ravni se mora odpirati večnosti in prevzemati Božjo logiko, ki človeški odpira obzorja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 16. januar 2020

Da ne bi bilo preganjanja...

Skozi drugačno prizmo (19)

Prošnja iz naslova je bila izrečena pred kakimi petnajstimi leti v Štandrežu, ko smo se z bogoslovci udeležili svete maše ob farnem in mojem zavetniku, kjer smo sodelovali tudi mi. Eden od otrok, ki so brali prošnje, jo je izrekel z močnim zamejsko-italijanskim naglasom, kar nam je bilo smešno, pa vendar je to pripomoglo k temu, da se je ta prošnja nekako usidrala v moj in drugih bogoslovcev spomin.

Da so kristjani preganjani, je dejstvo. Več kot 300 milijonov jih je tudi fizično in podobno
preganjanih, na Zahodu je to preganjanje bolj pritlehno, pa vendarle je. Ne tako dolgo nazaj smo bili recimo lahko priča mazaškim akcijam v naši prestolnici, ko sem bil kaplan v Tolminu, se je stvar zgodila tudi tam. Zelo hudo je po azijskih deželah, tistih z muslimansko, hindujsko ali budistično večino, kakor tudi v tistih, kjer še vedno vlada komunizem. Hongkonški kardinal Zen je bil že zelo kritičen glede raznih dogovorov s kitajskimi oblastmi tedaj, ko se ti dogovori delali, češ da se stvari ne bodo izboljšale, temveč poslabšale. Tako smo še vedno priče temu, da se sili škofe in duhovnike k temu, da bi stopili v Kitajsko patriotsko katoliško združenje. Če tega slučajno nočejo storiti, se morajo skriti in nekako izginiti, saj so sicer posledice znane. Tako se je recimo moral skriti škof Xijin, sicer zvest papežu in Cerkvi, ki pa ni hotel stopiti v prej omenjeno organizacijo.

Pred kratkim je pakistanska katoličanka kritično opozorila, kako se zelo malo ali praktično nič govori o preganjanju teh naših bratov in sester po veri, medtem ko so precej v ospredju in na katoliških ustih precej drugačne teme. Zadeva je precej nevarna, saj gre za vprašanje obzorja. Kakšno in katero obzorje imajo preganjani katoliki po Aziji, Afriki in drugod? Vsekakor presežnega, kakršno so imeli naši vrli mučenci iz rimskega obdobja (zapis zaključujemo ravno na god sv. Krizogona Oglejskega, zavetnika hrušiške farne cerkve, sveti oče pa je počastil Japonske mučence), ne zasledimo pa takšnega pri katolikih t.i. »razvitega sveta«, kjer je poudarek na tistih stvareh, ki so bolj resnične zato, ker so »otipljive«, ker so materialne. Kako to, da je poudarek zlasti na tematikah tega sveta? Najpomembnejše teme v tem našem katoliškem svetu, ki bi naj bil razvit, so politika, migranti, materialna revščina in podobne teme.

Kakor nam sporoča Kristus, ki nam kraljuje s križa, naloga njegove neveste, Cerkve, ni v tem, da svetu prinese svobodo in odrešitev od tegob in zla tega sveta, temveč, da prinese svobodo in odrešitev v tegobah in zlu sveta. Gospod nas je opozoril, da vsega tega nikdar ne bo moč odstraniti, ko je dejal, da bomo uboge vedno imeli med sabo (Mt 26,11; Mr 14,7), a da se moramo raje posvetiti na njegovo navzočnost. Z njo namreč napolnjuje vso našo bedo in revščino in nam kaže, da Bog zlo ljudi spreminja v večje dobro, kakor pove bratom egiptovski Jožef (1 Mz 50,20).

To je sporočilo preganjanih kristjanov po svetu tistim, ki si ta naziv nadevajo v t.i. »razvitem« svetu, da je namreč Jezus še kako »središče časa«, kakor je dejal razlagalec Svetega pisma Conzelmann, da živi. Zahod namreč tudi v svoji krščanski komponenti kaže praktični ateizem in če že ne kaže na smrt Boga, pa kaže vsaj na to, da je slednji nekje daleč. Je potem mar čudno, da je toliko praznine in nesmisla v delu sveta, ki si misli, da je razvit? Kako odgovarjamo na prošnjo iz naslova? Preganjanje Kristusove Cerkve tu na zemlji vedno bo, ne bo odvzeto. Moramo pa se potruditi in prepoznati Gospodovo navzočnost in besedo v tem preganjanju, še bolj pa v naših težavah, preizkušnjah, boleznih, na koncu pa tudi v smrti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 12. januar 2020

Po krstu del novega Izraela

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Evangelist Matej, ki mu bomo v glavnem sledili v tem bogoslužnem letu, nas že uvaja v eno od glavnih njegovih trditev v evangeliju, ki je ta, da je Cerkev »novi Izrael«, stari Izrael, ki je iz krvi in mesa, pa nima več svojega mesta. Glavna stvar je torej le še v tem, ali se damo krstiti in sprejmemo Kristusa kot odrešenika, ali pa ne. Dejstvo je sicer pri tem dogodku samo nakazano, a besede Janeza Krstnika že kažejo, da je res tako, kakor trdimo – njegov krst je bil namreč le simbolne narave, Judje pa so še vedno ostali Judje, nekaj povsem drugega pa je Kristusov Krst, po katerem apostoli in njihovi nasledniki »naredimo vse narode za Kristusove učence« oz. dajemo krščenim to možnost, ko se včlenijo v njegovo Cerkev, novo Božje ljudstvo. 

Matej sicer lepo nakazuje, kako se je Kristus do konca pustil temu, da je bil tudi meseno pogojen, zato pa se je svojemu sorodniku, ki ga je tudi napovedoval in ljudi na njegov prihod pripravljal, tudi dal krstiti, da bi namreč do konca izpolnil, kar je bilo potrebno za starozavezni del odrešenjske zgodovine. Zelo lep nauk za nas, ki se tako otepamo zgodovinskega spomina. Že res namreč, da gre pri odrešenjski za drugačne vrste zgodovino, a slednja poudarja, kako Bog deluje v naši, človeški, zgodovini. Krščanstvo je prineslo združitev Logosa in zgodovine, tako Judom kot Grkom je nekaj manjkalo, s Kristusom pa pride do združitve obojega. Grki so namreč, zlasti po Aristotlu, prišli do dejstva Božjega obstoja, a je pri tem ostajalo vprašanje, ali Bog tudi deluje v človeški zgodovini, do česar pa so prišli po drugi strani Judje. Kar je njim manjkalo, je še razumsko udejstvovanje. Zato nam potem apostol Pavel govori, da šele s Kristusom pride tudi »logično češčenje« Boga, ki odpravi krvave žrtve v njihovem čisto konkretnem, materialnem smislu, ki je tako lasten staremu judovskemu ljudstvu. 

V Kristusu tako postanemo Božji otroci, sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre, kri in meso nimata pri tem prav nič več. Kakor nam lepo pravi apostol Pavel, imajo razne narodnosti le svoj relativni pomen, prava in resnična vez je namreč tista v Kristusu. Tu je seveda potrebno paziti, ker Kristus ne pravi, da narodnosti in meja ni več, temveč pravi, da obstaja v njem še višja vez. Pomembna je vera v Kristusa, slednja je celo ključnega pomena, kar je konec koncev tudi poudaril sv. Frančišek sultanu, ko je bil pri njem na dvoru. Takrat se ni šel nekega pacifizma ali kar nekega splošnega pobratenja, temveč mu je dejal, da se kristjani povsem upravičeno borijo proti muslimanom, da pa bi jih ljubili bolj kot same sebe, če bi prevzeli vero v Kristusa. 

Sveti krst je tako po eni strani prvi zakrament, ker predstavlja »vrata« k še ostalim zakramentom, ko z vidnimi znamenji kažemo na nevidno delovanje Božje milosti, torej Boga samega v življenju kristjana, a je še več kot to. Zgodi se tudi konkretna notranja sprememba, ki je sicer resnična, vendar je duhovne narave, zato pa je s človeškimi očmi ne vidimo. To Božje otroštvo se sicer konkretno zgodi, tako pa nekdo ni več navaden človek ali človeško bitje, temveč kristjan in nosi Kristusovo ime, čeprav na zunaj še vedno ostaja prav takšen kot pred krstom. Žal te duhovne zavesti danes primanjkuje, ne samo s strani vernikov, temveč tudi s strani duhovnikov. Tako se s tem ne samo pomembnim, temveč ključnim zakramentom, preveč odlaša. Vse drugo, človeško, fizično, materialno je pred duhovnim, duhovnost je le privesek ali »opcija«, kakršne dobimo tudi pri avtomobilu. Četudi je tako predpisano, da je treba otroka krstiti v prvem mesecu njegovega življenja, se s tem odlaša. To je zato, ker je materialno, fizično, čutno in čustveno resnično, vera je le za neko »dobro počutje«, naj pa ne bi bila resnična. To vse kaže, da za nas danes niti Božje delovanje v stvarstvu in našem življenju ni več resnično.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 06. januar 2020

Zakaj je učlovečenje Boga tako pomembno

Pomen Božiča za človeštvo

V časih, ko spremljamo namesto adventnega časa le še neko obdobje zabave v decembru, ki ga navadno imenujejo »veseli december«, je dobro premišljevati o vsebini božičnega praznika. Pomaga nam ameriški katoliški raziskovalec in pisec, ki je sicer kratek čas tudi učil na katoliški univerzi, a le dokler ni nastopil zoper splav, to pa je precej znani dr. E. Michael Jones. »Pomen Božiča je najprej v tem, da Bog ni zapustil človeštva.« Pravi nam, da naj beremo Homerja, da bi razumeli zadeve: »Homer govori ne samo o tem, da se ti ljudje vseskozi bojujejo, temveč tudi o tem, da samo o tem govorijo. Zato je »logos«, razum in govor postala zelo pomembna tematika za Grke. Oni so iznajditelji filozofije in iznajditelji praktično prvega razumevanja Boga kot Logosa, kot »Uma«, kot Stvarnika vesoljstva. To naredijo na način, ki na tej točki še ni bil preveč jasen. Ko sta dva od največjih mislecev, Platon in Aristotel predlagala tovrstno miselnost, so se Grki le-tej uprli in jo zavrgli, kar nam sporoča že usmrtitev Sokrata. Na tej točki vidimo, zakaj je bil potreben človeštvu odrešenik. Zaradi tega, ker ljudje vedno stvari zamočijo. Si lahko zamislimo, da so umorili Sokrata, enega od največjih mislecev? In vendar so to storili. Ena od največjih civilizacij, ki je proizvedla tri od največjih mislecev, je umorila možakarja. Zato človeštvo potrebuje odrešenika, ker tu vidimo tragedijo človeške zgodovine. Tako se kakih tristo let kasneje zgodi nekaj, o čemer Grki niso niti vedeli, v Betlehemu se rodi majhno dete. Nihče tega ni vedel, pa vendarle se je prav od tam razvila cvetoča civilizacija, ki je Evropa s svojimi kolonijami, kar so tudi ZDA, ta civilizacija pa traja že več kot dva tisoč let, kljub vsem trudom in naporom, da bi jo ljudje uničili, kar je trud, da bi uničili sami sebe.«

Poganske korenine?

Dandanes mnogi govorijo o poganskih vplivih na krščanstvo, sploh v povezavi z Božičem. Jones
pravi, da je gotovo največji poganski vpliv prevzetje grške in latinske kulture: »Krščanstvo je prevzelo grščino in latinščino, ne govori recimo »krščansko«, temveč grško in latinsko. To, da je krščanstvo prevzelo grščino, je imelo globok vpliv na človeško zgodovino. Govorimo namreč o »Logosu«, o razumu, Bog je Logos. To je tretji stavek Janezovega Prologa, da je namreč Logos Bog. ... Jezus Kristus je učlovečeni Logos. Nihče, niti Arijci niti Grki si tega niso mogli predstavljati niti v svojih najbolj divjih sanjah. Judje so sicer res pričakovali Mesija, vendar pa druga ljudstva te zadeve nikakor niso mogli razumeti. Ko je sv. Pavel recimo šel v Grčijo in je govoril na Areopagu, so si morali misliti, da je nor. Zato so mu dejali, da bodo z njim govorili kdaj drugič. Čudno se jim je namreč zdelo, da je Bog umrl, ko pa Bog ne more umreti. Razumem, kaj so hoteli reči, kajti Bog zares ne more umreti. Zato Grki tam Pavla niso hoteli poslušati, ker je to bila tako nova miselnost, ki je zasenčila vse ostalo, kar je bilo prej. Sveti Janez je zato, ko je enkrat govoril grško (kar pomeni, da je vstopil v to miselnost, to kulturo, op. A. V.), sklenil, da napiše evangelij zares v grščini, a na način, da vse popelje na višjo raven, to se je zgodilo z Božičem.« Vidimo torej, zakaj ljudje poslušamo vsak Božič ta uvod v Janezov evangelij – v njem je namreč ves naš smisel.

Sprememba paradigme

Upokojena italijanska kirurginja, ki je sedaj postala precej znana pisateljica fantazijskega žanra, Silvana De Mari, nam lepo pojasnjuje, kako se je s krščanstvom spremenila človeška logika. Pravi, da se je spremenila človeška etika zato, ker se je spremenila najprej človeška epika. Če se vrnemo k prej omenjenemu Homerju, zares vidimo, kako se je spremenila paradigma, kakor se temu pravi. V Iliadi je žena z detetom zavržena – dete je vrženo prek obzidja, ženo pa si močnejši pač vzame kot sužnjo, vendar ne v smislu, da bi mu kuhala in ribala pod, temveč praktično kot seks-lutko, če tako rečemo. Ne moremo torej resnično govoriti ne o spoštovanju ženske niti o spoštovanju človeškega deteta. V krščanstvu pa osrednje mesto prevzame prav žena z detetom in spoštovanje do le-te. Spet nam torej apostol Janez spregovori, tokrat najdemo zapis v knjigi Razodetja, o tem, kako sile zla pravzaprav delujejo proti temelju prave človeške civilizacije, če kot temelj le-te vzamemo ženo z detetom. Na tem temelju se zgradi krščanska civilizacija, potem pa pride do upora prav temu temelju naše civilizacije. Človeštvo namreč ponovno zavrača spoštovanje do žene z njenim zarodom. Uresničujejo se, znova in znova, besede iz prve Mojzesove knjige, o sovraštvu do žene in njenega zaroda. Če človeštvo ne sprejema učlovečene Božje logike, ki je Kristus, potem služi tistemu, ki zavrača ženo z njenim zarodom, ne zavedajoč se, da si tako žaga samo se bi vejo, na kateri stoji.

Kulturne vojne 

Prej omenjeni dr. Jones je tako sčasoma prišel do precej logičnega spoznanja, da smo spet v času, ko je človeštvo obsedeno z vojskovanjem, le da se danes večina človeštva vojnih časov, v katerih smo, sploh ne zaveda. Svojo revijo »Fidelity« je zato sčasoma spremenil v revijo »Culture Wars«, vidimo, da si je besedo izposodil na našem prostoru, saj je »kulturni boj« bil precej znana zadeva v 19. stoletju, nato pa je vse preraslo, s pogubnimi posledicami, na vse tisto, kar se je zgodilo v 20. stoletju, kar pa se rado pozabi tudi na »drugi strani«. Skratka, človeštvo bije sedaj drugačne boje, ki so kulturne narave, vedno pa gre prav za spopad med Bogom in jegovo logiko ter njegovim sovražnikom, ki je tudi sovražnik človeštva, in njegovo miselnostjo. V svojem Prologu nam zato sv. Janez na kratko pove tisto, kar najdemo praktično skozi ves Evangelij (kar pomeni celotna Nova zaveza), ko smo povabljeni k temu, da se spreobrnemo in prevzamemo povsem drugo miselnost. Ko Janez pravi, da se je ta večni Um učlovečil, nam sporoča, da je to nekaj, kar je za človeštvo mogoče in za kar se splača potruditi. V istem besedilu pa nam tudi sporoča, da je to težak boj, ker sile teme te iste logike ne sprejemajo in delajo vse, da bi se ji odpovedalo tudi človeštvo. Tako bi se namreč odpovedalo sami svoji istovetnosti oz. identiteti.

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

torek, 24. december 2019

Božično upanje

V ta letošnji božič vstopamo kot tisti, ki več ne vemo, kdo smo, zato smo, kot rečemo, v krizi identitete. Mudimo se ob posameznih težavah, mnoge od katerih sploh niso težave, če tako pogledamo. Vsako leto bi se tudi radi spet in spet sami sebe prepričali, da bomo odgovore na svoje težave dobili drugod. Vsekakor se vedno zatekamo v to, kar nam narekuje sodobna družba, misleč da bomo tako vsaj malo zbežali od vseh težav, ki nas tarejo.

Pravzaprav je vsako leto, vsak advent eno in isto, je »copy-paste«, tako glede običajnih tematik, ki se znajdejo v medijih, kakor tudi, kar zadeva nas, ki smo podobni kakemu medvedu ali drugi živali, pa gremo v neko zimsko spanje, da bi se nato naenkrat prebudili, kakor bi kdo pritisnil gumb na »telekomandi«. Ko so prazniki mimo, ponovno hibernacija ali zimsko spanje do naslednjih božičnih praznikov. vmes se medvedje prebudimo o Veliki noči, da bi se malo nahranili z blagoslovljenimi jedmi, potem spet spanje.   

In vendarle je Božič vsakokrat rojstvo nekega tako trdnega upanja, da ga nobena slaba reč našega življenja ne more ugasiti. To upanje se rojeva iz samega dejstva, da je Bog samega sebe ponižal in spremenil v preprostega in nebogljenega otroka. On, ki je vsemogočen, postane odvisen od tega, kar bosta zanj naredila mlado dekle, najstnica, in res globoko verujoči mož. Bog je torej tako močno ljubil svet in človeka, da je v človeško zgodovino, saj o njej pravzaprav vztrajno govori evangelist Luka, vstopil na takšen način, kakor je vanjo vstopil vsak od nas – bili smo preprosti dojenčki, ki smo potrebovali vsako skrb s strani naših staršev, potem ko je za nas ustrezno poskrbelo osebje porodnišnice. Za marsikoga bi se v nasprotnem primeru kaj klavrno končal ta obstoj na tem svetu, tudi zame. 

Najvišji se torej pusti dotikati in varovati vsem nam po svojih starših in ostalih, ki so zanj poskrbeli, toliko da je tudi njegov obstoj odvisen od staršev, saj kmalu že bežijo v Egipt, da bi ne bilo po njem. Ta novost pa je tako velikanska, da se spremeni tudi vse drugo z naše strani – Bog namreč ni nekje daleč, da ne vpliva na naše življenje, da ga ne bi zanimalo za nas, temveč je postal Emanuel – Bog z nami! On je z nami vse dni, do konca sveta! Kar je bilo prej za ljudi ne samo nekaj oddaljenega, temveč nekdo, ki so se ga bali na nepravi način, sedaj postane nebogljeni in vse pomoči potrebni otrok. On, ki je ljubezen sama, potrebuje našo skrb in ljubezen. Kako bi se vendar lahko bali dojenčka? Dojenčka lahko samo imamo radi, tisti pa, ki tega ne počne, se nam upravičeno ne zdi ravno normalen! Kdo se vendar ne razneži ob novorojenčku? Kdo se mu ne muza in pači, da bi se mu mali posmejal? Dojenčka torej lahko samo ljubimo in se mu predamo, ko ga občudujemo! 

Upanje, ki ga torej prinaša Božič, je v tem, da sta naša vsakdanja rutina, z vsemi skrbmi in bolečinami, križi in težavami, kakor tudi naša osebna zgodba za Boga pomembna, da vse to zanj še kako šteje! To nam Bog pokaže tako, da se rodi na takšen način, da prevzame našo človeško naravo in vse naše odvisnosti – telesne, od staršev, kakor tudi kulturne in družbene odvisnosti. 

Krščansko upanje je torej učlovečeno v svetu, v preprostih in banalnih stvareh življenja vsakega človeka. Bog je v njih, le da ga moramo mi tam tudi poiskati, kakor so ga poiskali in našli pastirji ter vsi tisti, ki so se za to res potrudili v vsej človeški zgodovini, posebej od te noči naprej. Od Kristusovega rojstva je Bog torej še bolj navzoč v teh naših življenjskih zadevah, in sicer duhovno, vendar pa se pri sveti maši zgodi tudi čudež učlovečenja tako, da ga lahko uživamo in jemo pod podobo kruha, ki je še bolj ponižna in preprosta od podobe otroka, a prav tako dostopna. Jaslice so zato za nas znamenje radosti in sreče. Zato jih postavljamo, da bi danes še posebej temu pozabljivemu svetu pokazali, da kljub vsemu Bog še ni obupal nad nami, temveč nam tudi dandanes  pošilja žarke upanja, sreče, zadovoljstva in miru. 

Blagoslovljen Božič!