petek, 12. februar 2016

Sveto pismo in izročilo, temelj katoliške vere

Če na Cerkev gledamo pravilno, ne le racional(istič)no, potem jo vidimo v luči apostola Pavla, ki uporabi zanjo podobo telesa, in sicer gre za telo božanskega izvora, saj ga je postavil sam Kristus. Temelj duhovnega pogleda na Cerkev je torej najprej vera v Kristusa kot Božjega Sina, iz tega sledi vse ostalo. Temu božansko ustanovljenemu in postavljenemu telesu je bilo potem zaupano izročilo vere. Po latinsko se temu pravi Depositum fidei, kar si lahko predstavljamo kot svoje denarno premoženje, ki ga izročimo sami v upravljanje banki, zato pa tudi temu, kar damo na banko, pravimo »depozit«.

To izročilo je sestavljeno iz dveh elementov, od katerih je eden tisto, kar se je prenašalo bolj ali manj ustno iz roda v rod, drugi pa je pisni element. Tudi, ko rečemo »pisni element«, ne mislimo absolutno le na Sveto pismo, saj je bil v času tudi še kak drug del izročila Cerkve lahko zapisan, je pa res, da se kar v večini primerov zadeve naslanjajo na Sveto pismo. Izročilo vere je tisto, kar je Cerkev vedno učila in verovala, zato je pravilo, da gre za stvari ki se jih je verovalo vedno, povsod in s trani vseh vernih (»Quod semper, quod ubique, quod ab omnibus creditum est«), kakor se je lepo izrazil sv. Vincencij Lerinški.

Kristus svojim učencem namreč ni nikdar zapovedal, naj pišejo, temveč naj ljudi poučujejo oz. še več kot to, naj naredijo vse narode za njegove učence in jih učijo izpolnjevati, karkoli je zapovedal (Mt 28,19-20). Učence je poslal, jim je dal to poslanstvo: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas« (Jn 20,21). Gospod Jezus je torej učil, zapovedal, povedal in napravil marsikaj – nekaj od tega so kasneje zapisali, večino pa ne, temveč se je naprej prenašalo po ustnem izročilu iz roda v rod. Zapisano je bilo bolj ali manj tisto, kar je bistveno za naše verovanje, kakor nam pove apostol Janez na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25).

Tako pridemo do nekega dejstva, ki pravi, da je izročilo pred pisano besedo, saj ugotovimo, kako je zapisano neke vrste povzetek tistega, kar je vsebina verovanja, še zdaleč pa ne gre za vso vsebino. Zapisano besedo je konec koncev potrebno tudi pravilno razlagati ali interpretirati, sicer bi bila zadeva precej subjektivna in bi si jo vsakdo lahko razlagal po svoje. Tudi za judovsko vero so načela na las podobna, tudi tam je namreč najprej izročilo, potem pa pisana beseda. Staro zavezo so začeli namreč zapisovati nekje v 9. stoletju pred Kristusom, najprej pa so bile napisane nekatere preroške knjige, bolj intenzivno zapisovanje se je začelo praktično šele v času t.i. »babilonske sužnosti«, ki jo povečini uvrščamo v 6. stoletje pred Kristusom. Pomembne verske vsebine so logično zapisali zato, da se ne bi izgubile za nadaljnje izraelske rodove, glede na negotovost, v kateri se je izvoljeno ljudstvo nahajalo. 

Kot rečeno, lahko zelo podobno rečemo za zapisovanje novozaveznih spisov, da je torej najprej bilo izročilo, potem se je del izročila zapisalo, da se bistvene vsebine ne bi izgubile. Ker krščanstvo nima nekega predmeta verovanja, temveč osebek, subjekt, mora biti tudi pred zapisanim določen subjekt, določeno telo. To telo je Cerkev, ki je tako živ organizem, sestavljen iz tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo, seveda pa tu razmejitev ni stroga, saj se moramo vselej tudi tisti, ki poučujemo, učiti, pravi in edini učitelj je namreč zgolj in samo eden – Jezus Kristus, ki je Beseda sama. Po Svetem Duhu je Kristus v svoji Cerkvi vedno navzoč, po istem Duhu pa svojo Cerkev tudi nenehno razsvetljuje in uči. Zanj je naš Gospod dejal: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal" (Jn 14,26). Tudi tu je torej izražena resnica, da je najprej izročilo, torej tisto, kar so apostoli slišali in videli, kar je tudi tisto, na kar jih mora Sveti Duh spomniti. Nekaj od tega, na kar je bila Cerkev po apostolih in njihovih naslednikih spomnjena, je bilo tako zapisano v Sveto pismo, nekaj kasneje v nauk Cerkve, veliko pa je ostalo kot "živo izročilo", torej tisto, kar je Cerkev verovala, razglašala in učila. Določene stvari so se šele sčasoma izoblikovale v natančno določen nauk ali versko resnico. Nekatere tovrstne resnice so bile natančno definirane in predložene v verovanje, temu rečemo s tujko tudi "dogma". Apostol Pavel pravi, da je Cerkev "steber in njiva resnice" (1 Tim 3,15; prim. Mr 16,16; Rim 10,17; Apd 15,28).

Takšno je tudi, če pogledamo, učenje cerkvenih očetov in učiteljev v vsakem času. Sv. Ignacij Antiohijski pravi, da je treba biti čim bolj stran od krivovercev, kar smo, če smo vselej povezani z Bogom, Jezusom Kristusom, škofom in z nauki apostolov, kar pa nismo, če smo napuhnjeni. Gre torej za nenehno duhovno povezanost s Cerkvijo v celoti in za zvestobo Pismu ter izročilu. V spisu proti krivovercem pravi sv. Irenej pravi za slednje, da oznanjajo same sebe, zato pa izkrivljajo resnico. Pravi: "Ni prav, da iščemo pri drugih tisto resnico, ki jo zlahka najdemo v Cerkvi, glede na to, da so jo vanjo apostoli izlili v polni meri in ustvarili veliko bogastvo, iz katerega lahko kdorkoli pije vir življenja". Lahko bi še nadaljevali, a praktično vsi navajajo pomembnost cerkvenega telesa, ki ljudem daje duhovno hrano iz svojega bogatega izročila in ki tudi primerno ter pravilno razlaga Sveto pismo. V tej smeri so značilne besede sv. Avguština, da bi ne veroval evangelijem, če ga ne bi v to vodila avtoriteta katoliške Cerkve. To pa ne pomeni pasivnega sprejemanja izročila, saj denimo Tertulijan in sv. Irenej izročilo razumeta v aktivnem smislu, kot cerkveno interpretacijo. Zagotovo misli tako tudi sv. Pavel, ko pravi Timoteju: "Za vodilo imej besede zdravega nauka, ki si ga slišal od mene, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa" (2 Tim 1,13). 

V tem smislu so se konec koncev tudi razvile razne formule veroizpovedi, kakor recimo vidimo eno do prvih v 1 Kor 15,3-5, ki ji pravimo "Antiohijska vera": "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim". Temu rečemo tudi "osnovno oznanilo" ali kerygma, beseda, ki jo danes v Cerkvi tako na veliko ponavljajo, a preveč ekskluzivno razumejo, se pravi brez zgodovinskega spomina in izročila. V resnici imamo tu zgodovinski spomin, nadszgodovinski spomin in izročilo. Kristusovo trpljenje, smrt in pokop so zgodovinski spomin, vendar v sebi nosijo tudi vse tisto, kar je bilo prej in imenujemo "zgodovina odrešenja". Tudi tisto je že hkrati nadzgodovinski spomin, ker nima smisla brez presežnega razumevanja zgodovine človeštva oz. Božjega delovanja v njej. Popolnoma presežno je seveda tisto, da je bil Kristus "tretji dan obujen" in je stvar vere. Apostoli namreč niso bili in niso mogli biti zraven pri tem povsem božasnkem dogodku, temveč so verovali, da se je to zgodilo, ko jim je bilo tako povedano, potem pa seveda tudi, ko se jim je Jezus sam prikazal. Ta vera pa je hkrati že tudi stvar izročila - tisto, kar so sami slišali in videli, so apostoli in učenci izročili naprej. Zato tudi sv. Pavel pravi: "Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." (1 Kor 11,23-25). 

Naša težava danes v Cerkvi je zavračanje cerkvenega izročila in tradicionalnega svetopisemskega učenja. Namesto tega sledimo modam in interpretacijam določenega časa, ko se zadeve pač oblikujejo po meri vsakokratne filozofske ali druge podlage. Ločevanje Svetega pisma samega od zgodovinske podlage in izročila je izredno nevarno, značilno pa je to bilo za Bultmanna in druge njegove sledilce. Tudi danes pravijo mnogi, kako niti zgodovina (dejanska in presežna) niti izročila nista pomembna, temveč je važno zgolj osnovno oznanilo, osnovni nauk, kerygma. Temu smo bili konec koncev priče tudi na nedavnem katehetskem simpoziju, kjer je govoril br. Enzo Biemmi. Ne rečem, da ni povedal mnogo dobrega, s čimer se je zagotovo moč strinjati, ne moremo se pa strinjati z vztrajanjem zgolj na podajanju "kerigme" brez izročila in tradicionalne razlage Svetega pisma. Netradicionalno je bilo recimo razlaganje svete družine, ki je pa tako ali tako že zelo razširjeno po Cerkvi. Kerigma je neki začetek, neka oporna točka, vendar se nikakor ne moremo ustaviti le pri njej - potrebna je tudi vsebina krščanske vere, nauk in izročilo, ki je vselej povezano z zgodovinskim spominom, katerega pa spet ne more biti, če se ne naslonimo na prejšnje rodove in na apostolske stebre.

Zanimivo je to, kako vse tisto, kar temelji na izročilu, torej tistemu, kar je Cerkev vedno in povsod verovala in učila, ostane ter obstane. Vsakdo lahko razume nauk v vsakem času. Če se pa sledi določenim modam, je treba vsake toliko časa vse obrniti na glavo in spremeniti. Treba je prav spremeniti sistem, kot temu pravimo. Tudi to je bilo jasno izraženo v dejstvu, da so nekateri govorili, kako bo potrebno spet popolnoma spremeniti "katehetski sistem", torej način podajanja verskega nauka. Človek se vpraša, kako je lahko tradicionalni sistem normalno deloval devetnajst stoletij, sedaj pa naj bi ne deloval več? Dejstva kažejo prej obratno, da aktualni sistem po nekaj desetletij ne deluje več oz. ni prinesel nobenih sadov, nobenega izboljšanja, prej obratno. Kot pravi Andrea Brugnoli, se bo treba na neki način vrniti k prejšnjemu sistemu, ko so bili jasni cilji, kam je treba koga pripeljati, imeli smo oporne točke v cerkvenem katekizmu, potem pa se je posluževal lahko vsakdo ustreznih metod, struktur in podobnega, da je oznanilo in poučevanje v veri izvajal. Vesel sem bil, da je tako razmišljal tudi voditelj simpozija in vodja pastoralne službe v naši škofiji.

četrtek, 04. februar 2016

M kot MUSLIMANI

Cerkveni in družbeni antislovar (14)

Zdi se, da se uresničuje tisto, kar so nekateri že pred leti napovedovali, da bo namreč v tretjem tisočletju prišlo do soočenja in spopadanja krščanstva z islamsko vero. Zagotovo to drži v precejšnji meri, če izvzamemo druge zadeve, s katerimi se mora krščanstvo neprestano spopadati, tako da je imel prav kardinal Martini, ki je v največji škofiji na svetu, kar je milanska nadškofija, videl na lastne oči, kako je čedalje več priseljencev muslimanske vere. Mnogi so napovedovali, kakor je pisal pred časom Messori, kako bosta za peščico preživelih vernih največji izziv ateizem in sekularizacija, migrantska kriza pa je še en vidik, ki prikazuje možnost spopada z neko religijo, ki je “najmanj sekularna od vseh”, kot je dejal italijanski katoliški publicist. 

Z neke vrste marksizmom se mora seveda krščanstvo še vedno spopadati, saj gre ideologija še vedno
v isto smer, le da sedaj namesto rdeče zastave raje plapola tista z narobe obrnjeno mavrico, ki predstavlja “gender” ideologijo, a drugega spopada tudi ne moremo zanemariti, če pa to ni spopad, je vsaj izziv. Messori pravi, da imata obe zadevi isti judovsko-krščanski izvor, brez teh korenin pa bodisi ne bi sploh obstajali bodisi bi bili povsem drugačni. Če je tako marksizem neke vrste “laizirana” oblika judovstvo-krščanstva, pa je islam poenostavljena oblika le-tega. Seveda bodo zagovorniki, kakor sem bral pri Besançonu, dejali, kako je Mohamed bil analfabet in to ni mogoče, v resnici pa je zrastel v okolju, v katerem je bilo izredno močno prisotno judovstvo, kakor tudi izkrivljeno krščanstvo, in sicer v obliki nestorianizma in arijanizma. 

Koran je tako “najnovejša Nova zaveza”, če tako rečemo, glede na to, da pošilja Sveto pismo v pokoj, tudi tisto Nove zaveze. Za kristjane se je namreč Božje razodetje končalo z Jezusom Kristusom, muslimani pa trdijo, da šele s prerokom Mohamedom. Jezus Kristus in ostali so sicer spoštovani, a na koncu niti ne več kot toliko, pravi, zadnji in resnični dopolnitelj razodetja pa je prav tisti, ki je resnično, tudi po imenu, “vreden spoštovanja”, torej Mohamed. Dandanes se pa res zdi, da je tudi za Zahod le-ta postal spoštovanja vreden, medtem ko spoštovanja vredno ni več krščansko izročilo. 

Zanimivo, kako je na vse skupaj morala opozoriti, da smo slišali, pred kakim mesecem kar predstavnica muslimanskih žena v Italiji na državnem radiu, ko je dejala, kako smo si kar sami krivi za vso “štalo”, ker smo se odpovedali svojim kulturnim in verskim koreninam. To gospo, po rodu Maročanko, sem imel sicer priložnost srečati in z njo spregovoriti nekaj besed v Redipulji na papeževem obisku. Povedala je sicer še nekaj, kar je trinajst stoletij prej veljalo za celoten islam, sedaj pa za t. i. Islamsko državo, da slednja namreč ni prišla v tiste muslimanske države, ki so kolikor toliko politično stabilne, kot recimo njen Maroko, pa tudi drugam, pravočasno sta se namreč pobrala Tunizija in Egipt, recimo, brez težav pa je dobila plodna tla v Libiji, Siriji, Iraku… Pisali smo o veliki napaki ob smrti polkovnika Gadafija, pa smo očitno imeli prav, saj smo potegnili črto tudi z Irakom in Afganistanom, Sirija pa še ni bila problematična. 

Trinajst stoletij je torej islam ostal bolj ali manj v okolici tropskega pasu, sedaj pa prihaja. Kakor pa pravi Messori, se tista tako opevana islamizacija Evrope morda sploh ne bo zgodila, saj upamo, da bodo tako vrednote kot tudi strupi Zahoda napravili svoje. Zagotovo bo prišlo do močne prisotnosti muslimanov pri nas, a se ne bojimo, da bi prišlo do našega masovnega spreobračanja. Pa tudi tako opevana rodnost muslimanov odpove, čim se dvigne standard, kot recimo piše David P. Goldman v svojem delu How civilizations die (and why Islam is dying too). Muslimanska mladina, ki si naroča pizzo s pršutom in sendviče s porchetto, nam vliva nekaj upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 31. januar 2016

Moteči napis na Jezusovem križu

Ne vem, če ste se kdaj spraševali kaj glede Jezusovega križa oz. natančneje napisa na njem, ki je navadno na naših križih tisti tetragram INRI, kar so latinske kratice. Bog je, kot beremo v Stari zavezi, sklenil svojo zavezo z izraelskim ljudstvom in je Mojzesu razodel, kakor beremo v 2 Mz 20,2: "Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti." Ni zastonj beseda Gospod napisana z velikimi črkami, saj gre za tiste znane štiri črke ali tetragram יהוה, "YHWH", ki se ga lahko izgovori na več načinov, najbolj znani je gotovo Jahvé, vsekakor pa imamo črke, od desne proti levi: yod-he-waw-he. 

V Janezovem evangeliju beremo: "Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan, judovski kraljTa napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano po hebrejsko, po latinsko in po grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj,‹ ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal

Janez je želel s svojim pisanjem jasno povedati, kako se je vse skupaj odvilo, vendar imamo mi vedno nek film v glavi, kako se je vse skupaj odvilo, ne poznamo pa dovolj hebrejskega jezika, kakor tudi ne takratnih okoliščin, razen seveda strokovnjakov. Tisti INRI je seveda zelo verodostojen, saj kaže na zgoraj navedeni napis v latinščini: “Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum“. Janez pa jasno pravi, da je bil napis tudi v hebrejščini, poleg grščine. Pa ne le to, saj se zaustavi na podrobnostih, ki se ne zdijo nič kaj pomembne na prvi pogled: 

  • da je napis prebralo veliko Judov, ker je bil kraj Jezusovega križanja zelo blizu samega mesta Jeruzalema;
  • da se judovski prvaki obrnejo na Pilata, da bi napis spremenil; 
  • Pilat, ki tega noče storiti.

Poncij Pilat je bil Rimljan in morda ni razumel, kaj je povzročil s svojim pisanjem med judovskimi voditelji, lahko pa je tudi namerno napravil to, da bi videl reakcijo, pa vseeno ni mogel razumeti, kaj bi jih tako motil en tak napis nad mrtvim človekom. Tega seveda ne vemo in ne bomo vedeli, zagotovo pa je najpomembnejši namen evangelista in njegovo sporočilo, saj ne gre toliko za faktografsko natančno zgodovinsko poročilo, kolikor bolj za zgodovino v teološki oz. duhovni luči. 

Tako se je veliki francoski igralec, komik, posnemovalec in pisatelj, sicer pa tudi strokovnjak za hebrejščino, Henri Tisot, obrnil na razne rabine, da bi izvedel, kakšen naj bi bil natančni prevod Pilatovega napisa. O zadevi Tisot govori v knjigi "Ève, la femme: l'injustice de tous les temps". Tisot je tako ugotovil, da je v hebrejščini slovnično pravzaprav nujno napisati: "Jezus, Nazarečan in kralj Judov". S hebrejskimi črkami dobimo: ישוע הנוצרי ומלך היהודים. Kdor zna hebrejsko bo ugotovil, da je treba prebrati z desne proti levi, kot je pravilo, za vse ostale, ki hebrejsko ne znamo, pa je tu napisano še v latinici: “Yshu Hnotsri Wmlk Hyhudim”, če pa dodamo še samoglasnike, zadeva izgleda kot: “Yeshua Hanotsari Wemelek Hayehudim“. Zato dobimo, če napravimo podobno kot z latinskim napisom (grško bi bilo, kot vidimo na ikonah INBI...), v hebrejščini: יהוה oz. “YHWH“.

Sedaj razumemo, zakaj je evangelist Janez tako osredotočen na določene podrobnosti. Judje so videli človeka, ki so ga dali križat in ki je še v času svojega življenja zatrjeval, da je Božji Sin, kako ima napisano Božje ime nad sabo, torej neizgovorljivi tetragram, ki ga je izrekel le enkrat letno lahko veliki duhovnik, ko je vstopil v presveto, pa nihče drug! Le kako bi lahko sprejeli, da bi nad Jezusom ostalo, vsem na očeh, napisano YHWH? Zato so dejali Pilatu, naj napis spremeni. Tako tudi Pilatov izrek: "Kar sem napisal, sem napisal," ki mu ga Janez položi na usta, zveni precej drugače in globlje, saj gre za izpolnitev Jezusovih besed, pa tudi prerokb. V Jn 8,28 Jezus namreč pravi: "Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem." Jezus seveda s povzdignjenjem misli prav njegovo križanje, saj je bil "povzdignjen na križ", "jaz sem" pa vedno kaže, ko se ponavlja v evangelijih, prav na judovski tetragram, torej Božje ime, ki je bilo razodeto Mojzesu v 2 Mz 3,14: "Bog mu je rekel: »JAZ SEM, KI SEM.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›JAZ SEM‹ me je poslal k vam." Jezus tako zatrjuje, da je Bog, isto pa s svojim napisom zatrjuje, vede ali nevede, tudi Poncij Pilat. 

nedelja, 24. januar 2016

Veselje v Gospodu

Začenjamo z razlago deseterih Božjih zapovedi - danes bomo ob berilih 3. nedelje med letom napravili uvod, da bomo lažje potem vstopili v zapovedi same. V dobi relativizma so praktično vse besede krščanske vere, ne le zapovedi, pogosto za ljudi le neke formulacije, ki naj ne bi imele posebnega učinka na naše življenje, kaj šele, da bi resnično šlo za stvari, ki so v človekovem srcu, ker so izraz naravnega zakona. Naravni zakon pomeni, da imamo ljudje neko splošno veljavno postavo, vest, ki velja za vse zrele ljudi. Ti zakoni, ta vest, so tisti, ki človeku sploh pomagajo, da se poveže z vesoljstvom, ki mu v veri rečemo stvarstvo, kar samo po sebi pove, da ni nič nastalo slučajno, temveč namensko in je nekdo za vsem. Človek, ki torej ni samotni otok, temveč je zares človek šele, v kolikor se je sposoben vključiti v neko celoto, ki ga določa. Lahko torej, kot se dela, zavračamo naravo in njene zakonitosti, a zaradi tega v resnici nismo bolj ljudje, temveč manj.

Pri deseterih zapovedih gre za zapečatenje zaveze, ki jo je Bog sklenil s človeštvom od začetka
časov, potem pa vseskozi znova potrjeval, zlasti po rešitvi Izraelcev iz Egipta, ko so bile desetere zapovedi dokončno izoblikovane, polnost zaveze in zapovedi pa pride s prihodom Božjega Sina in našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, na svet, kar pove tudi sam v evangeliju: "Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali." Bog je torej vedno tisti, ki daje pobudo, pobudo pa je dal tudi pri sklenitvi zaveze, ki jo je s smrtjo Sina še zapečatil v krvi. Zaveza je namreč izmenjava oseb v njihovi celoti, ne le navadna pogodba, ko bi se dva le nekaj pogodila. Prva oseba se popolnoma podari drugi, druga pa naj bi storila isto. Bog je torej tisti, ki se je popolnoma podaril človeku, ki se podarja in ki se ne bo nehal nikdar, do konca časov, podarjati. Vse od začetka želi z nami živeti v popolnoma iskrenem odnosu, ki je hkrati ljubezenski, prijateljski, očetovski in družinski. Ne ozira se na našo nepopolnost in krhkost ter na našo neubogljivost. Ne neha nas iskati: "Človek, kje si?" (1 Mz 3,9), to pa zato, ker je resnično naš Oče, ki pa seveda ne more pozabiti svojih otrok, sicer ne izpolnjuje svojega bistva in poslanstva.

Za Gospoda ne obstajata pridni in poredni otrok, temveč zgolj in samo otrok, slednji pa se mora Očeta spominjati, kakor se je Izrael spominjal zaveze, ki jo je Bog sklenil z njim. Ko je nanjo pozabil, se ni le oddaljil od Boga, temveč tudi od sebe, od svojega bistva, od tistega, kar v svoji globini je. V Nehemijevi knjigi vidimo, kako se Božje ljudstvo vrne k temu spominu in je celo ganjeno, ko posluša slovesno branje Božje postave. Tudi vsak od nas je povabljen k temu, da se spominja, in sicer Očeta in očetov, saj je zapisani in izročeni nauk sveto izročilo, tisti zaklad, iz katerega črpamo svojo istovetnost. Kdor vse to pozabi, pozabi tudi na samega sebe, se odreže, kar pa na koncu privede tudi do tega, da ne ve več, kdo je sam, saj se odreže od svojih lastnih korenin. Svet, ki je pozabil na Boga in na izročilo, zvodeni, postane brezobličen, zato pravilno ugotavlja sociolog Zygmunt Bauman, da je vse postalo "tekoče", kar pomeni ravno to, kar smo dejali - zvodenelo, brezoblično, brez pravega pomena. 

Preden so bile zapovedi vklesane na kamen, so torej bile že vklesane v človeško srce, zato ni nič hudega, če so se izgubile. Izgubil se je samo kamen, večni zakon pa ostaja zapisan v človeška srca. Ko človek skuša živeti po zapovedih, ne samo izpolnjuje dolžnosti, temveč je v Bogu samem, v življenju Svete Trojice, v odnosih, ki vladajo znotraj nje. Tam je ljubezen, ki "ne misli svojega" (1 Kor 13,5), ker se osebe druga drugi popolnoma podarjajo. V spoštovanju zapovedi tako človek sodeluje z Bogom, zemeljsko se povezuje z nebeškim. Človek je deležen Božjega življenja, tiste moči, ki zemeljsko preustvarja in posvečuje. Končno se dviga k neskončnemu, minljivo k večnemu. Ko prelomimo zapovedi, prekinemo ta življenjski tok, kakor bi aparat izklopili iz električnega omrežja, zato je tako pomembno, da se v omrežje človek, torej v Božje življenje, ponovno vključi pri sveti spovedi, ker je sicer zapisan minevanju in v njem ni večnosti. Po spovedi, ki ji na Vzhodu ne zastonj pravijo "drugi krst", pa je ponovno zapisan Življenju, Bogu, večnosti, ljubezni, ki "nikoli ne mine" (1 Kor 13,8). Pri krstu smo ljudje postali del skrivnostnega Kristusovega telesa, kakor smo slišali danes pri Pavlu. Tako ali tako smo Božje ljudstvo, ker smo njegove stvari (vsi, pa če priznavamo, ali ne), vključimo pa se v Kristusa, postanemo njegovo skrivnostno, mistično Telo. To je Cerkev, ne samo neki sociološki fenomen - gre za zemeljsko in hkrati presežno stvarnost, saj smo v duhovni vezi v edinosti s Troedinim Bogom, angeli, svetniki, vernimi dušami in vsemi Gospodovimi na zemlji. Ko krši Gospodovo zapoved, del tega telesa zboli in ni v popolni edinosti z ostalo celoto, ne prejema toka Božjega življenja v polnosti. 

Zato se po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu spet vključujemo v tok življenja. On je polnost zapovedi, ker je on sam zakonodajalec, on je tisti, ki jih je dal, v edinosti z Očetom in Svetim Duhom. Večna Beseda, Kristus, je postal meso, nase je prevzel našo krhko človeško naravo, "da bi imeli življenje in bi ga imeli v izobilju" (Jn 10,10). Kristus, ki je Novi Adam, torej Novi človek, vrača človeku prvotno lepoto, tisti neposredni odnos z Bogom, ki ga je imel pred prvim padcem oz. izvirnim grehom, ko se je Bogu človek uprli in dejal, da ga ne bo ubogal in mu ne bo služil.  Zapovedi so nam bile dane, da bo v nas tisti, ki je resnično veselje: "To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje popolno" (Jn 15,11). Veselje v Gospodu je namreč, kakor je dejal Ezra, naša moč (Neh 8,10).

nedelja, 17. januar 2016

Življenjsko veselje

Zagotovo ni naključje, da beremo takšne svetopisemske odlomke tako blizu božičnih praznikov, ko se je resnično Bog na neki način poročil z ranjenim človekom, kot nam pravi prerok Izaija, to pa je napravil po svojem sinu Jezusu. Gre tudi za tisto mistično poroko Gospoda Jezusa s svojo Cerkvijo, vendar nam to skrivnost naše preveč sociološko gledanje na Cerkev samo zamegljuje. V človekovo življenje je ponovno prišlo tisto vino, ki je bilo zmanjkalo. Vino je namreč za Sveto pismo izredno močan simbol, ki ponazarja tisto pravo veselje, ki si ga ljudje sami ne moremo dati, temveč lahko pride le od Boga. Gre za dar odrešenja, Božjega življenja, ki ga vsak od nas prejme pri krstu, a zaradi naše grešne narave tega vina tudi zmanjka. V takšnih trenutkih je za to vino Božjega življenja, njegovih milosti, njegovih radosti potrebno prositi.

Za to imamo zgled pri kralju Davidu, ki v svojem znanem spokorniškem psalmu "Miserere" Boga prosi tudi takole: »Vrni mi veselje svojega odrešenja.« Želi se torej spet veseliti tega, da ga je Bog rešil, da ga rešuje iz brezna zla. Dejstvo namreč je, da v življenje zlo pride, marsikdaj tudi nepovabljeno, velikokrat pa ga prav povabimo. Treba se je namreč zavedati, da je zlo trivrstno. Imamo nadnaravno ali metafizično zlo, samo delovanje hudiča in drugih demonov. Potem imamo tisto zlo, ki je vpisano v naravo samo, zato je naravno ali fizično zlo. Vendar pa imamo tudi človeško ali moralno zlo - slednje proizvajamo ljudje sami. Ko to zadnje zlo proizvajamo, ljudje grešimo, kot temu splošno pravimo. Dandanes se je ta zavest močno izgubila, kakor se je močno izgubila tudi občutljivost za greh, za to, da sami delamo, proizvajamo zlo. Najbrž ima veliko pri tem tudi dejstvo, da se ne zavedamo čudovitih darov, ki nam jih Bog naklanja po svojem Sinu Jezusu, po katerem, in samo po njem, smo rešeni, odrešeni, smo Božji sinovi in hčere. Bog je za nas naredil neskončno veliko, da več sploh ne bi mogel, saj je na svet poslal svojega Sina, da bi nas, kot pravi ena od šestih resnic, "s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal". Nezavedanje tega oz. prava brezbrižnost botruje temu, da se zlu potem prepuščamo, namesto da bi se proti njemu borili. Davidov zgled pa nam vseeno pove, da lahko ta spomin velike Božje ljubezni, žrtve in, ko smo že v posebnem letu, usmiljnja, nazaj pridobimo kadarkoli, zato pa lahko spet pridobimo tudi Božje življenje, veselje do življenja, odrešenost. Pomembno je, da ob svoji oddaljitvi od Boga spet pridobimo spomin in zavest,  da v Bogu živimo, se gibljemo in smo, da je on naša moč in tolažba.

Kralj David to vzklika v molitvi, zato je zlasti pomembno, da kljub vsemu molimo, se udeležujemo bogoslužja, poslušamo Božjo besedo, delamo spokorna dela, pomagamo bližnjemu, pa naj bo naš položaj še tako težak. To je prva stvar, ki jo je treba obnoviti - molitveno in bogoslužno življenje. To je gotovo težko, a najboljša in najbolj pristna molitev je tista, ki je boj. Marsikdaj se je treba prav prisiliti, da bi si vzeli nekaj časa za molitev, da bi šli k sveti maši, da bi se ustavili ob odlomku Svetega pisma... Jezus je v Getsemaniju od apostolov želel prav ta moloitveni boj, ki ga je označil prav kot smrtni boj, kot agonijo. To pomeni, da isto zahteva tudi od nas. Kot je rekel Chesterton, zares ljubimo samo tisto, za kar se borimo, vse drugo je le pohota. Ko zato pridejo težave v življenju, nismo naredili nič, če se nismo tudi duhovno borili za tisto. Če se nismo borili v molitvi. O tem smo pred kakim mesecem gledali s študenti lep ameriški krščanski film "Vojna soba", ki govori prav o tem. Tam je bilo seveda Sveto pismo kot glavno orožje, a imamo mi še močnejše orožje, to pa je rožni venec. Mnogi smo prav v življenjski stiski odkrili njegovo čudovito moč. Poleg svetopisemskega besedila in evangeljskih prizorov namreč pri rožnem vencu drži prav tisto, kar smo brali v evangeliju: "Jezusova mati je bila tam." Ona je vselej tista, ki posreduje pri Sinu za milosti, zato je v naši veri "srednica vseh milosti", kar je resnica, ki velja, čeprav še ni bila uradno razglašena. Vse gre preko nje, vse naše prošnje in rotenja. Vse je podkrepljeno še z njeno mogočno priprošnjo. Za vsakega od nas pravi, če ji to povemo, Jezusu: "Temu in temu je zmanjkalo vina." Povedali smo, kaj to pomeni.

Treba se je torej vrniti k molitvenemu in bogoslužnemu življenju, kakor tudi k bolj moralnemu življenju, da torej ne delamo več zla. Zato stavek: »Karkoli vam reče, storite!« Jezus je tisti, ki je večna Beseda in nam je dal pravih navodil za naše življenje. Truditi se moramo res, da storimo, karkoli pravi. Imamo verski nauk, ki je posebej skoncentriran v Božjih zapovedih zapovedih, katerim se bomo pobliže posvetili v naslednjih nedeljah. Ko bomo namreč spoznavali, kakšno je naše življenje pred Bogom, bodo lahko odpadle tudi vse druge blokade, ki nam preprečujejo to, da bi se posluževali kaj več "drugega krsta", preroditve v Duhu in ognju, ki je sveta spoved. To je namreč zakrament, ki nas resnično očiščuje in nas dela vredne, da uživamo Boga samega. Sajvemo, da samo "čisti v srcu Boga gledajo", ga torej zares v polnosti uživajo.