nedelja, 25. september 2016

Na katero stran bomo stopili?

Vsa berila današnje nedelje, še zlasti evangelij, nam spregovorijo o pomembnosti gledanja na naše zemeljsko bivanje. Evangelij nam za to ponuja znano priliko o bogatašu in ubogem Lazarju. Poanta te prilike je ravno v tem, da se ne bi ustavili le pri zemeljskem, temveč šli naprej, to pa je tudi največja možna napaka, ki jo lahko storimo pri premišljevanju te prilike, ker je to velika napaka, ki jo delamo tudi sicer v življenju. Ne gre namreč le za nasprotje revni-bogati, temveč za veliko več. Gre za različna, popolnoma različna pogleda na življenje in njegove resničnosti, ki ju imata osrednja junaka. Poglejmo ju podrobneje.

V slovenskem prevodu je rečeno, da je tisti mož navaden "bogataš", tradicionalno pa gre za moža, ki vrši točno določeno službo, je namreč "epulon". To je recimo izraženo v italijanskem prevodu. Epulon je bil v rimski antiki tisti, ki je poskrbel za slovesno pojedino na dan posvetitve templja Jupitra na kapitolinskem griču. Vemo, kako to niso bile le pojedine, temveč uživaške zabave, kjer se je žrlo in upijanjalo, da o vsem drugem niti ne govorimo, kar je spadalo zraven. Kot pa velja za športnike, da morajo trenirati, je tudi epulon moral trenirati s tem, da je podobne zabave pripravljal čez celo leto, seveda pa je dal od sebe največ na omenjeni dan. Tudi iz evangelija se zdi, da je bilo njegovo početje prav v tem, da je praktično vsak dan prirejal zabave. Možak je torej užival, podobno pa so počeli tudi njegovi prijatelji. Vse njegovo življenje in moči so bile usmerjene v to, da zadovoljuje svoje telesne čute, dokler hodi po tem svetu. 

Omenjen pa je, celo z imenom, kar je nekaj edinstvenega za prilike, ubogi Lazar. To je okrajšava pogostega in zelo priljubljenega imena Eleazar, ki pa je pomenljivo - "Gospod pomaga". Sporočilo je, da je to ime pomembno, ker kaže, kako v nasprotju je pogled tega reveža s pogledom onega bogataša. Tudi Lazar bi seveda lahko imel napačen pogled in bi preklinjal bogataša, njegove prijatelje, Boga in še koga, ker sam živi v materialnem pomanjkanju, a tega ni počel. Živel je v skladu s svojim imenom, da je zaupal v Gospoda in njegovo pravičnost, ki se bo ob pravem času razodela. 

Vidimo tako, da ne gre le za materialno stanje dveh oseb, kakršnega bi lahko našli na vsakem koraku, temveč gre za duhovno stanje. Lahko veliko govorimo o takšnih in drugačnih krizah, ki pridejo, a navadno ostanemo pri tem, da so to gospodarske, ekonomske in ne vem, kakšne še krize. Ko pride do krize med ljudmi, so to krize čustvene narave - do tam še pridemo. Težava pa je, da je vedno temelj duhovna kriza. Gre za tvoj duhovni pogled na življenje, kako ti pojmuješ svoje bivanje na tem svetu. Lazar gleda na življenje skozi večnost, s t.i. "večnostnim pogledom", bogataš ne. Za enega je bilo življenje že prej, pa ni bil kar tako vržen na to zemljo, potem pa se zadeva ne konča, temveč se nadaljuje, na podlagi ocene, kako si živel ta čas, ki ti je bil dan na zemlji. To je edina priložnost, ki jo človek ima, druge ni. Bogataš nima vere v večnost, ne v dobro ne v slabo. Ob smrti je vsega konec, ostane nič. Potem seveda ni važno, kako se živi na tej zemlji, ker je kruta usoda pač taka, da je treba žal tu živeti, potem pa je enkrat tega konec, zato je bolje poskrbeti, da človek uživa in se ima fajn, dokler le gre. Dandanes itak slišimo skoraj vedno ob pozdravu: "Uživaj!" Kar tako, brezveze rečemo tisto, ko ne vemo, kaj drugega bi rekli. 

Težava tega je, da si prizadevamo za reči, ki nas sicer navidez napolnjujejo, a se potem zbujamo razbiti in razrvani, predvsem pa prazni. Lahko tudi imamo lepe medčloveške odnose in lepe ljudi ob sebi, a jih potem, kot se rado sliši na govorih po pogrebih, "kruta usoda" vzame od nas, pa spet prazen nič. Lahko pa je seveda prej in potem Gospod, "v njem živimo, se gibljemo in smo", od njega izhajamo, k njemu gremo. Pomeni, da Gospod ves čas bdi nad nami kot dobri oče, mi pa pravzaprav živimo zaradi njegove ljubezni in dobrote, sicer nas sploh ne bi bilo. Vprašanje je samo to, ali imam odprto srce, torej svojo duhovno resničnost, odprto zanj, ali ne. Sem v njegovi navzočnosti ali ne? To je sodba, ki se vsakokrat izreka, če sem imel svoje srce odprto za Gospoda ali ne. Če namreč ni odprto za Gospoda, potem ne opazim niti svojega bližnjega, pa čeprav mi sedi praktično pred nosom, pa res ni treba, kot je lepo zapisal prijatelj, na drugi konec sveta, da bi imel ubogega pred sabo. Saj vendar uboštvo ni, kot smo dejali, le v materialnih dobrinah - tisto je še najmanj, kot nam lahko potrdijo naši siromašni predniki. 

Bizantinski srednjeveški duhovni pisatelj in razlagalec Nikolas Kabasilas pravi takole: "To je način, kako živimo v Bogu, da svoje bivanje iz tega vidnega sveta prenesemo v tisti nevidni svet, ne tako, da gremo drugam, temveč da spremenimo obnašanje in življenje ... Nismo mi šli k Bogu ali se dvignili k njemu, temveč je on, ki je prišel in se spustil k nam. Mi nismo iskali, temveč smo bili poiskani: ovca ni poiskala pastirja, drahma ni poiskala družinskega očeta; on se je sklonil na zemljo in našel svojo podobo in je šel v kraje, kjer se je izgubljala ovca, da bi jo vzel in ne bi več blodila. Ni nas vzel odtod, temveč nas je pustil na zemlji in nas napravil tudi nebeške - v nas je vlil Božje življenje, ne da bi nas peljal v nebesa, temveč tako, da je nebesa sklonil in spustil vse do nas. Kot pravi prerok, Sklonil je nebesa in se spustil."

Zato imamo "Mojzesa in preroke", da bi vztrajali v Bogu, v njegovem življenju, ker sicer tudi bližnjega ne bomo opazili, "četudi bi kdo vstal od mrtvih". Mojzes in preroki pomenijo Sveto pismo in Izročilo. Pomenijo Bogoslužno, molitveno in moralno življenje po naukih svete Cerkve. To nam je v pomoč, da bi v tem vztrajali, saj bomo ob koncu časov sojeni, sv. Janez od Križa uči, po ljubezni - do Boga in bližnjega. V bistvu pa sodba že poteka, ker se, ne le s svojimi dejanji, temveč s svojo naravnanostjo, sproti odločamo, če bomo v Bogu ali ne. S Svetim pismom se vsakokrat odločamo med "blagoslovom in prekletstvom", med nebesi in peklom. Nekega dne pride dokončna sodba in torej večnost, ki pa je laho tako dobra, kot tudi slaba, večno veselje ali večno trpljenje. Če se tudi ne bi hoteli odločiti za nič, živeti versko indiferentno, kot bi Boga ne bilo, je pa tudi jasno, na katero stran smo stopili. Bolj kot toliko omenjani praktični ateizem, je danes v modi praktični agnosticizem, ko v bistvu sploh ni važno, če Bog je ali ga ni, mi živimo po svoje. Tu je razlika med bogatašem in Lazarjem. Na katero stran bomo stopili? 

sobota, 17. september 2016

Ž kot ŽUPNIJA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (25a)

V zadnjem času je postalo precej popularno branje med duhovniki knjiga ‘Prenovitev’, ki sta jo skupaj napisala ameriški župnik in njegov župnijski laiški asistent. Knjiga je zanimiva, tudi sam sem jo prebral, in zagotovo bi veljalo kakšen nasvet upoštevati. Prinaša pa ta knjiga neko težavo, ki se vse bolj kaže tudi pri nas, morda pa pristop, ki ga ima g. Michael White, še bolj izpostavi to nujno težavo, ki bi ji lahko s skupnim imenovalcem dejali ‘istovetnost’ ali ‘identiteta’, če želite s tujko. Sv. Janez Pavel II. je napisal zanimivo knjigo, ki se imenuje ‘Spomin in istovetnost’, ravno v teh dveh zadevah pa imamo v naši zahodni družbi, torej tudi v katoliški Cerkvi težavo. Omenjali smo že zablodo historicizma, ki jo obravnava Hadjadj, pa tam seveda ni mišljena arhitekturna in umetniška smer, temveč bolj filozofsko to označuje prav izgubo spomina in istovetnosti, ki ju pa kot nujna pogoja postavlja omenjeni papež v svoji knjigi. Kar je novo, je nujno boljše, staro je vse za staro šaro, obenem pa to pomeni tudi bolj ali manj nekritično sprejemanje logike sveta. Prav to pomanjkanje katoliške istovetnosti in odpoved lastnemu kulturnemu in še kakšnemu izročilu pa je največja težava, ki jo zasledimo pri ameriškem župniku in njegovih pomočnikih v župniji Gospodovega rojstva v Timoniumu v Marylandu, predmestju velemesta Baltimore. 

Nočem reči, da se ne bi mogli posluževati tudi kakih rešitev, ki jih najdemo pri protestantskih
skupnostih in njihovih pastorjih, vendar bi postavil poudarek na TUDI. Ko namreč prebiramo knjigo Prenovitev in pogledamo posnetke ter še kaj drugega, opazimo veliko podobnost z neko finančno-ekonomsko poslovno strategijo, ki je hkrati tista, ki jo opazimo pri evangeljskih megacerkvah (“megachurches”), ki naj bi bila prava tudi za katoliške župnije. Velik poudarek je na rasti in uspehu, rezultatu torej, kar veliko tudi na tem, kako iztržiti čim več denarja. Zdi se nujno dobiti neko tako strategijo, glede na to, da naj bi bil svet vse bolj natrpan, tudi religijski trg, kjer se posamezne religije in verstva borijo, da bi se v njihovo mrežo ujelo čim več ljudi. 

To je zanimivo, glede na to, da smo današnji verniki, sami tako pravijo, pa to drži, vse bolj zahtevni porabniki. Zdi se, da je treba tudi v katoliški župniji uspeh meriti preko rasti števila “obiskovalcev” in tega, koliko darujejo, v smislu denarnih prispevkov, za svojo župnijo. Sicer je že pred časom sociolog religije Introvigne raziskal in zapisal, kako tudi večja finančna zahtevnost pomeni večjo obstojnost neke religijske skupnosti ali denominacije, ki v ZDA rastejo kot gobe po dežju, a je izpostavil tudi siceršnjo zahtevnost, ki bi morala vselej, vsaj po našem skromnem mnenju, biti pred finančno. Ne vem, ker znani italijanski profesor pastoralke Amedeo Cencini stalno pravi, da bi se morali veliko manj ukvarjati s številkami, kot se, ker to ni tisto najbolj pomembno. 

Ves čas se tudi zdi, da je poudarek na ponudbi – ljudje bodo hodili v našo cerkev, če bo zelo dobra ponudba oz. če se jim bo zdela takšna. Hodili bodo tudi tja, če se v župniji dovolj dobro počutijo oz. se jim bo tako zdelo. Tu ne pravimo, da se ni potrebno potruditi tudi za to, da bi bilo bogoslužje kvalitetno, tudi glasbeno, kar poudarjajo v knjigi Prenovitev, vendar ta kvaliteta ne bi smela biti subjektivno ali subjektivistično pogojena, temveč čim bolj objektivno pogojena, zato tudi imamo določena katoliška določila, smernice, norme, pa tudi izročilo. Tisto, kar je najmanj razumljivo, pa je nekritično sprejemanje “metode Prenovitev” kot katoliške metode po čedalje več katoliških župnijah in celo škofijah kar kot nekakšne uradne metode, pa čeprav je zadeva stara le kako leto dni, škofije in župnije ter kontinenti pa so si tudi med seboj različni, močno, da ne rečemo korenito.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 04. september 2016

Prizadevanje za Gospodov pogled

Slišali smo besede, ki so za naša ušesa, tako vajena spravljivih in politično korektnih besed, kar trde, v bistvu pa so še te polepšane. Izvirnik namreč ne govori o zavračanju, temveč o sovraštvu: “Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere…” se je glasil ta odlomek nekoč. Zakaj tako? Eno je to, da judje ne poznajo primerjalnika, da bi torej rekli, da imaš nečesa več ali nečesa manj, da imaš torej v našem primeru nekoga rajši. Toda hkrati moramo dejati, da bi delali krivico jeziku, zlasti pa sporočilu evangelija, če bi zadevo kar prevedli v naš jezik oz. naše izražanje in bi dejali: “Če ima kdo rajši svojega očeta in mater kot mene…” Drugod namreč Jezus pravi, da naj bo naša govorica zelo jasna: “Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega” (Mt 5,37). Evangeljski jezik in njegovo sporočilo je torej nekaj zelo jasnega in radikalnega, za razliko od tistega med nami, ko radi pogostokrat nekaj mečkamo in mencamo, namesto da bi jasno povedali, v čem je stvar. Neke zadeve pač morajo biti jasne, kristalno jasne, zlasti to mora veljati za življenjske zadeve in odločitve. 

Joseph Fadelle
Če je tako človek iskren in neposreden, je to že lep začetek k spremembi življenja, k spreobrnjenju, h kateremu nas vabi evangelij. To je prav radikalna sprememba svojega življenja, začenši z mišljenjem, torej gledanjem na stvari in svet. Če se odločimo, da bomo na zadeve gledali tako kot naš Gospod Jezus Kristus, torej po Božje, potem je treba vse druge in drugačne načine zavrniti in jih pravzaprav res sovražiti. Če bo naš pogled Jezusov ali evangeljski, se bo velikokrat sooočil s težavami, ker bo močno drugačen od tistega pogleda, ki ga ima svet okrog nas, zelo možno, da celo lastni starši ali domači ali prijatelji, s katerimi smo še do včeraj delili iste misli in pogled. Kako se je recimo radikalno obrnil sv. Avguštin, če beremo njegove Izpovedi, ali pa tudi tisti Iračan Joseph Fadelle, ki svoje življenje opisuje v knjigi “Cena, ki sem jo plačal”… Pa najbrž niti ni treba v književnost po pričevanja, saj lahko že v življenju vidimo, kakšne močne razlike lahko vladajo v razmišljanju ljudi. V resnici velja, da je treba biti v svojem mišljenju in izražanju zelo jasen, da bi lahko prišlo do soočenja z drugimi. 

Kako pa do tega Božjega pogleda na svet lahko pridemo? Na to lahko naobrnemo tisto priliko o človeku, ki se usede in izračuna, če in kako bo lahko sezidal stolp. Nekaj je namreč treba ukreniti, posebno na duhovnem in miselnem področju, če hočemo, da bo naša miselnost bolj skladna s tisto, ki jo od nas zahteva naš Gospod. Zlasti je torej pomembno tu tisto, čemur pravimo duhovno življenje, ki pa ni nekaj slučajnega ali samemu sebi prepuščenega, temveč zahteva neki določen red. Kot je treba za izpite na fakulteti pošteno študirati, za uspešno tekmovanje pošteno trenirati, tako je treba delati tudi za spreobrnjenje, ki mora biti najprej seveda lastno. Postaviti je treba neke osnove vsakdanjega molitvenega in rednega zakramentalnega življenja, kakor se je tudi treba odločiti, da se bomo izobraževali v naši veri. 

Treba je namreč vedeti, najprej, kdo je tisti, ki ga je treba ljubiti, potem pa tudi, kaj je tisto, kar je treba ljubiti. Krščanstvo je namreč najprej Oseba, in sicer Gospod Jezus Kristus, ki je resnično navzoč in delujoč, potem pa tudi vsebina. Niso neke prazne marnje, saj je vselej treba vedeti, kogain kaj zagovarjamo, kakor tudi, koga in kaj zavračamo, komu in čemu nasprotujemo. Apostol Peter govori, da mora verni biti vselej sposoben dati drugemu “razlog svojega upanja”, če ga kdo vpraša (1 Pt 3,15). Pomeni, da vera ne sme biti samo prazen ovoj, temveč živa zadeva, ki jo krepimo tako duhovno kot tudi intelektualno, kot tudi seveda, da ne pozabimo, praktično, z deli usmiljenja, duhovnimi in telesnimi. Nekdo, ki ne moli, ki ni redno udeležen pri svetih zakramentih in se z njimi hrani, seveda ne more imeti čedalje bolj Gospodovega, torej Božjega pogleda. Prav tako nekdo ne more imeti takšnega pogleda, če ne pozna pogleda Cerkve, Kristusove neveste. Ta pogled je katoliški nauk, ki je zlasti povzet v katoliških katekizmih. To je vsebina tistega, kar verujemo, je tudi Jezusov pogled, ker je pogled Cerkve prav takšen kot njegov, saj je to tisti nauk, ki ji ga je izročil po apostolih in njihovih naslednikih. Ker ga je izročil, je to izročilo ali tradicija. 

Tu je torej naše delovno področje za naše duhovno zdravje, tu se tudi krešejo kopja. Sem pripravljen zavzeti stališče Gospoda in njegove Cerkve, namesto stališča tega sveta? Gre za odločilno vprašanje, ker se vsakdo odloča bodisi za minljive bodisi za neminljive osebe in reči. Zgled nam je lahko tisti par v kraju Acquasanta Terme, ki se je lepo poročil v domači cerkvi na dogovorjeni datum, četudi cerkve pravzaprav ni bilo več, saj jo je porušil potres. Kakšno veliko sporočilo, ne le za sokrajane, temveč za vse – neke stvari potres, torej naravno zlo, lahko poruši, so pa druge stvari, ki so večne in jim nobeno zlo nič ne more. Kdor je namreč v Kristusu in njegovi Cerkvi, mu nobena smrt, ne prva ne druga, nič ne moreta, temveč bo z njim kraljeval na veke, pravi knjiga Razodetja (Raz 20,6). Odločitev je pa seveda na vsakem od nas.

nedelja, 14. avgust 2016

“Ko se rušijo temelji reda, kaj more storiti pravični?” (Ps11,3)

Umori duhovnikov in rušenje cerkva

Ko to pišemo, se okoli nas dogajajo številni dogodki – pozitivni, negativni, pa tudi takšni, ki gredo mimo nas, ne da bi nas preveč zanimalo. Vsekakor so precej odmevali dogodki v Franciji in okoliških deželah, kjer je prišlo do dveh umorov duhovnikov. Umor 86-letnega očeta Jacquesa Hamela je gotovo precej odmeval, doživel pa je tudi številne obsodbe, celo s strani, za katere ne bi človek nikdar dejal, da bodo to storile. Vse skupaj pa je že minilo, še preden so umorjenega duhovnika s slovesnim pogrebom pokopali. Ne le, da se je zdelo, temveč se nikakor ni mogoče znebiti tiste avre menefregizma, ki vlada v tako imenovanem razvitem svetu, ki sicer morda opazi kako takšno anomalijo, kot je umor katoliškega duhovnika s strani muslimanskih skrajnežev v samem osrčju Evrope. Kot da je do tega umora prišlo kar tako, da je pač neka skupinica muslimanskih teroristov prišla in naredila svoje, pa ni bilo posebne podlage. Nazadnje so se takšni prizori v Franciji dogajali v časih jakobinizma, a je takrat vera imela veliko večjo vlogo v tej deželi. 

Ni kar tako prišlo do tega umora, zagotovo pa lahko rečemo, da ima verska podlaga še kako prste vmes
in nam mora dati misliti, moramo se zamisliti, kako je z našo vero in kako jo prenašamo prihodnjim rodovom. Če je v teh letih kdo želel opozoriti na nevarnosti nenadzorovane imigracije, zlasti iz dežel, kjer je islam še vedno takšen, kot je bil od samih svojih začetkov, torej takšen, da je nad vsemi drugimi religijami, da slednje želi podrediti in si jih pokoriti, pa da do tega pride tudi z mečem, torej nasilno, ga ni nihče jemal resno. Prihajalo je celo do procesov, kjer so sodniki po legalni poti takšne ljudi utišali. 

Zelo pa skrbi zaspanost kristjanov. Zastonj govorimo in ponavljamo, da je krščanska vera veliko več kot le dobra čustva, od “mi se ‘mamo radi”. Krščanstvo nima nič skupnega z legendo o dobrem divjaku, temveč je eden od njegovih temeljev ta, da smo vsi grešni, prav vsi ljudje, zato pa smo sposobni, vsak od nas, storiti nepredstavljiva grozodejstva. Že res, da so za kristjana vsi ljudje bratje, ker so pač sinovi istega Očeta, vendar pa je vprašanje, ali to velja tudi obratno. Ubiti duhovnik je svoje ubijalce imel za brate. Zagotovo je lepo čutil, vendar njegova bratska čustva niso pomagala, da bi ga rešila iz rok tistih, ki niso bratje nikomur, ki to sploh nočejo biti. Težava pa je, da sploh ni nujno, da bi šlo tu za muslimane. Kje je namreč tu tista tako opevana skupnost, ki bi tovrstna dejanja brez težav preprečila, če bi skupnost res bila? Govorimo o vseh, ne le o kristjanih, vendar pa moramo govoriti tudi o kristjanih, za katere se zdi, da jih zadeva glede krize oz. kar izginotja skupnosti kaj dosti ne gane. Vsakdo živi pač po svoje, drugo pa ni važno. 

Da lepa čustva nimajo več kaj povedati, je sporočila uporaba sentimenta na Twitterju “jesuiscatholique”, ki je že pozabljen, v nasprotju z “jesuischarlie” in podobnimi. Za nekaj malo časa je v Franciji kristjanofobija, ko recimo ne smeš krožiti okrog s preveč vidnim križem, potihnila. Pisec tega sestavka torej ne bi smel krožiti kot po navadi, temveč bi moral svoj križ skriti. 

Toda, vrnimo se k tistemu, o čemer smo govorili. Ti zločini se ne dogajajo kar tako! Le teden dni po umoru očeta Hamela so policijske sile prišle, oborožene in opremljene proti nasilnim protestom, v cerkev v 15. pariškem okrožju. V cerkvi so ljudje in duhovnik imeli sveto mašo, njihov greh pa je bil, da se niso strinjali s porušenjem cerkve. Porušenjem? Da, prav ste prebrali – tisto cerkev je treba porušiti, ker mislijo na njenem mestu napraviti parkirišče. O tem, kako v Franciji rušijo cerkve za parkirišča in podobne zadeve, smo že hoteli pisati pred leti. To torej redno in čedno počnejo, ko pa človek gleda posnetke, gredo kocine pokonci. Policisti niso počakali na konec maše, temveč so nasilno dobesedno odvlekli duhovnika iz cerkve, medtem pa so se ljudje stisnili skupaj v absido in začeli prepevati – vrnila se je antična formula protesta, ko so šli prvi mučenci v smrt, prepevajoč Kristusu.

Takšna sramota bi morala odmevati povsod, a razen posameznikov in določenih medijev ni prišla nikamor. Četudi bi, se nihče ne bi preveč vznemirjal, da ne bi prišlo do porušenja tiste ali katere druge cerkve v Franciji. Pravzaprav že prihaja čas, ko ljudi ne zanima več, če se sesede ali poruši cerkev v vasi ali mestu, kjer živijo, in sicer pri nas, ne v Franciji. Sicer pa – ali tako ali pa spremenitev cerkve v diskobare, markete, telovadnice, restavracije… Takšna je, denimo, rutina na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji, na Danskem, če pa cerkva ne določijo ravno za rušenje, tudi v Franciji. 

Najboljši odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, nam ponuja Voltaire, ki je trdil, da ni vere, kjer ni molitve. Imel je seveda prav. Morda v kakih drugih zadevah ni imel prav, a tu je njegova trditev popolnoma resnična. In smo že pri tem, kar se dogaja tudi pri nas, ko je treba imeti ponekod nedeljske maše za le peščico ljudi, kot recimo tisti župnik v bližini Nove Gorice, ki je imel na veliki četrtek, petek in soboto le ene obrede velikonočnega tridnevja v osrednji župniji, pa je bilo le devet ljudi. Marsikje je podobno. Kdor ne moli, prekine svoj odnos s svetim. Včasih, še pred nedavnim, je nedeljska maša pomenila vrhunec tedenskega molitvenega življenja, ki se je čez teden seveda dogajalo izven domače cerkve, danes ni več tako. Veliko vprašanje je, ali so naše cerkve še kraji molitve ali raje kaj drugega? 

Če ne molimo, zakaj bi sploh hodili k najvišji obliki molitve, ki jo predstavljajo sveti zakramenti, še zlasti sveta evharistija, sveta maša? Joseph De Maistre je zapisal: “Tisti, ki nehajo moliti, najdejo v svoji moralni popačenosti, ne vem dobro, kakšno čudno privlačnost … Če se ne bi javno bogoslužje nekoliko postavljalo po robu splošni degradiranosti, sem pri svoji časti prepričan, da bi ljudje postali prave zverine. V žalostnih izpovedih sem izvedel, da obstajajo ljudje, za katere je zrak cerkve pokvarjen, jih dobesedno potlači in jih sili k temu, da gredo ven, medtem ko se po drugi strani zdrave duše čutijo prepojene z blago duhovno roso”. Tako pa res prihaja, tudi zato, ker ne molimo več in ker cerkve niso več temu namenjene ali jih nimamo za take, da se družba popači, da postane nora. 

Rušenje cerkva in spreminjanje v kaj drugega ni zadeva, ob kateri bi kristjani lahko ostali ravnodušni. Konec koncev je cerkvena stavba simbol, ki je vsem na očeh, opomnik vesti, pa tudi neka trdnjava. Je simbol nekega ljudstva, neke skupnosti, pa tudi trdnjava, v kateri ljudje, kakor vojaki, ki se branijo, najdejo svoje zatočišče v hudih in zmedenih trenutkih. Dobro, če namesto Najsvetejšega najdem v cerkvi pivnico, bom svojo žalost vsaj skušal utopiti v dobrem pivu, a bom potem ugotovil, da težave znajo plavati, pa bom spet tam, kjer sem bil prej. Razpad družbe gre tako tudi prek izgube teh trdnjav, ki so naše vaške ali mestne cerkve. Zakaj že potem ni več skupnosti? Morda pa je naloga nas kristjanov tudi ta, da ljudi spet pripeljemo v cerkev oziroma še bolje v Cerkev. Vse dokler bomo le kristjani besed in ne dejanj – molitev in dejavna udeležba pri zakramentih, ki je najprej notranja naravnanost človeka, ne tekmovanje, kdo bolje skače, pleše in kriči -, so pa velika dejanja. Ko bodo zravnali s tlemi tudi našo cerkev, bo že prepozno.

Uvodnik priloge "Bodi človek!" v tedniku Novi glas

sobota, 06. avgust 2016

Da bi bile svetilke prižgane

Današnje evangeljske besede nas spodbujajo k pripravljenosti, da ne bi morda prišlo do neprijetnega presenečenja. To presenečenje je takšno, da pride neodvisno od nas ljudi in mi pravzaprav ne moremo narediti nič proti temu, da ne bi prišlo. Seveda govorimo o koncu našega zemeljskega življenja, ki se imenuje smrt. Od tega, kako gledamo na naše zemeljsko življenje, pa je odvisno tudi to, kakšen je naš pogled na konec zemeljskega življenja, na smrt. Kakor nam je v pridigi za veliko soboto lepo povedal sv. Janez Zlatousti, pa s Kristusovim prihodom na svet za tistega, ki ga sprejme, smrt ne pomeni več konca, temveč prehod v drugačno resničnost. Ta cerkveni oče smrt imenuje “zaspanje”, seveda v luči velikonočne skivnosti, v kateri je treba brati tudi tiste odlomke, kjer Jezus koga obudi od mrtvih. Pri obuditvah reče tudi sam, da nekdo ni umrl, temveč spi, kot recimo pri tisti oblastnikovi hčeri ali pri obuditvi prijatelja Lazarja (Mt 9,24; Mr 5,39; Lk 8,52; Jn 11,11), po Božjem navdihu pa za Lazarja zatrdijo tudi učenci: “Gospod, če spi, bo ozdravel!” (Jn 11,12). 

Take navdihe lahko imamo tudi mi, vendar pa moramo vzdrževati držo pripravljenosti, ki nam jo ponuja evangelij. Tu se zdi povabilo takšno, kot da bi vsak trenutek bilo treba kreniti na pot, ko nas pride iskat tisti, ki nas bo po tej poti vodil. Danes seveda nimamo več olja ali petroleja za svetilke, lahko pa bi primerjali, da imamo dovolj goriva v avtomobilskem rezervoarju, da so polne baterije kake naprave, ki jo bomo nujno potrebovali… Vsekakor je treba v življenju vselej nekaj pripraviti, da ne prihaja do neprijetnih presenečenj. Spomnim se recimo, kako so mi pred leti morali starši prinesti do postojnskega avtocestnega počivališča potni list, da sem lahko šel potem prek državne meje na neko potovanje. Lahko bi imel vse drugo s seboj, a v tistih časih ne bi prišel nikamor brez potnega lista, temveč bi bil resnično na državni meji jok in stok ter škripanje z zobmi, glede na to, da je bila zima. Evangelij govori o tem, da moramo hraniti tiste tri najpomembnejše darove, ki jim pravimo tudi božanske kreposti, ker so to nadnaravni darovi – gre za vero, upanje in ljubezen. Treba je torej živeti v Božji luči, v Božji milosti, v Božjem življenju. Tisto pravo življenje namreč za kristjana ni in ne more biti zemeljsko življenje, ki ima svoj začetek in svoj konec, temveč bi moralo pravo življenje za nas biti Božje življenje.

Tu je tista dopolnitev, ki jo vera daje razumu oziroma znanosti. Slednja lahko raziskuje in bolj ali manj razišče stvarstvo ali, če rečemo z drugo besedo, vesoljstvo, ne more pa dati odgovora na tisto, kar je prej in potem, če tako rečemo, še bolje pa bi bilo reči, kaj je onkraj. Ko evangelij zato govori o življenju, govori o njem ne le v biološkem smislu, sicer bi uporabilo besedo bios, temveč govori o polnem življenju, za to pa je izraz zoé

En pogled na življenje je tako samo tisti zemeljski, ki se bodisi ne ukvarja s tistim, kar je onkraj, bodisi trdi, da ni nič, da je vse, kar je, le zemeljsko življenje. Pazimo, da ne bi zožili zemeljskega pogleda le na to, da smo pozorni le na materialno, ker to ni vse. Danes je mnogo poudarka tudi na čustvih, na odnosih, tudi na spominih. Tudi to pa s smrtjo mine, se pretrga, če je zadeva le človeška. Mnogi pravijo za pokojnega, da bo ostal za vedno v njihovem spominu. V resnici bo ostal v spominu le, dokler bodo oni živeli, če pa ne obstaja še kak večji spomin od le človeškega, potem bomo prav vsi prej ali slej pozabljeni, ker nas bo povozilo kolo zgodovine. Srce, ki je vezano le na zemeljsko, je tudi sestavljeno le iz zemeljskega, torej iz minljivega. Če je torej tisto, kar je v nas, prav tako iz prahu, kot smo mi sami, se bo tudi tisto ob smrti spremenilo v prah, bo izginilo. 

Drugače je, če je naše srce drugod, končni cilj je, da bi bilo v Bogu, a do tega je kar težka pot. Če želimo imeti srce v Bogu, potem mora biti v naši notranjosti za Boga dovolj prostora. Ni namreč vprašanje, kaj bomo mi naredili za Gospoda, temveč koliko prostora mu bomo dali, da bo on deloval v nas in nas čim bolj upodobil po sebi, kakor lepo prosimo na prvi petek: “Upodobi naše srce po svojem srcu!” 

V tem oziru je lepa tista zgodba sv. Antona Padovanskega, ko so se v Padovi pripravljali, da nekega bogataša pokopljejo z vsemi častmi in zelo slovesno. Mož je slovel po svoji neverjetni skoposti. Svetnik je zakričal z močnim glasom, da se moža nikakor ne sme pokopati v posvečeno zemljo, temveč izven mestnega obzidja. Vsi so se začudili, Anton pa je dejal, da je mož pogubljen, njegovo truplo pa da je brez srca, po načelu iz evangelija, da je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad. Prišli so kirurgi in odprli mrliča, a v njem res niso našli srca. Srce so našli, kakor je lepo napovedal svetnik, v okovani skrinji z denarjem. 

Olje naših svetilk tako niso naše moči, temveč Božje življenje, ki mu pustimo prostor v nas, ali pa ne. Že od vedno so tu tri orodja za to: post, molitev in dobra dela. Pod postom je poleg telesnega posta mišljena vsaka naša odpoved in naša mrtvičenja, torej to, da se krotimo. Pod molitvijo je najprej mišljeno bogoslužno življenje, kjer je najpomembnejše, da vredno prejemamo sveto evharistijo, zlasti redno ob nedeljah. Da bi jo prejeli vredno, je treba sebe redno očiščevati pri sveti spovedi, ki jo vzhodni kristjani imenujejo “drugi krst”. Poleg notranje priprave, pa je treba biti tudi zunanje pripravljeni, sedaj poleti je zlasti važno, da smo dostojno oblečeni in obuti v svetem prostoru cerkve. Potrebna je seveda tudi vsakdanja molitev, najpomembnejša in največja prinašalka milosti je rožni venec. Seveda ne smemo nikdar pozabiti na osnovo – jutranjo in večerno molitev, pa da se vsaj pokrižamo pred in po jedi, če drugače ne gre. Potem pa so tu še dela usmiljenja, telesna in duhovna. Če pa hočemo drugim svetovati in jih učiti, se mora poučiti v katoliškem nauku najprej vsak sam. Treba je delati, vera brez del je mrtva. To je naša stalna pripravljenost: “Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,16).