sreda, 06. junij 2018

S kot SEKULARIZACIJA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (45b)

Tokrat moramo najprej spregovoriti o tem, kaj bi naj ta sekularizacija ali sekularizem, če ga hočemo uvrstiti, in to seveda hočemo, med vse ostale -izme, sploh pomenila kot omenjeni proces. Vsekakor danes ni tako lahko zaslediti ne ene ne druge besede, čeprav ju lahko najdemo, medtem ko se veliko govori o »laičnosti« in se jo tudi propagira, ne le v sodobnem svetu, če je ta doba, s katero korakamo (so-dobnost) tista, ki se je rodila sicer že prej, a razvila po drugi svetovni vojni, zlasti pa po seksualni revoluciji šestdesetih let. Ampak o tem mitu »laičnosti« bomo spregovorili posebej, je pa zadeva v tesnem sorodu s sekularizmom ali sekularizacijo, kot je komu ljubše. 
 
V sorodu sta zadevi zato, ker je laičnost koncept, ki je nastopil kot posledica sekularizacijskega
Marshall McLuhan
procesa, saj je vedno tako, da revolucionarji pravo »orožje« (ki ni nujno le vojaško, v smislu pušk, bomb in raket!) uporabijo šele potem, ko so gotovi svoje zmage. Do definicije našega procesa pridemo postopno. Če je komu všeč ali ne, je treba dejati, da je sekularizacija zlasti in predvsem svojevrstna vojna, in sicer revolucionarna, zato pa tudi podtalna ali pritlehna. Vsebuje seveda tudi t. i. propagando, a je slednja le vrh ledene gore. Laičnost je le načelo ali »vrednota«, ki se jo propagira, potem je pomemben seveda jezik, ki mora biti nov in zamenjati starega, o čemer smo že govorili v naših druženjih, imamo pa tudi sredstvo za širjenje novih vsebin, ki so pa javne debate ali razprave, ki jih je zlasti omogočil in potenciral poseben izum, to pa je seveda televizija. 
 
Kot je dejal genialni Marshall McLuhan, naslanjajoč se na evangeljsko opozorilo, da kdor ne zbira, raztresa, določene iznajdbe nujno raztresajo, začenši s tiskom, posebej pa seveda televizija, ki jo je podrobno preučil. Pride namreč do raztresanja ali fragmentacije, kar se zlasti zgodi prek očesa, ki kot organ nadomesti uho. Kanadski strokovnjak žal ali k sreči ni mogel videti še ene iznajdbe, interneta, ki je fragmentacijo izstrelil v oblake, je pa vse to v svojih zapisih na neki način predvidel. Voditelji procesa sekularizacije so vsekakor televizijo pridoma in spretno izrabili za svoje podle cilje, pa to še naprej počno, lahko rečemo, da vse bolj podlo, zraven pa seveda še vse druge naprave in iznajdbe, ki lahko zavajajo človekovo oko. McLuhan je izrekel tudi znano trditev, po kateri je sredstvo hkrati tudi sporočilo (»The medium is the message.«). Če torej pogledamo sredstvo razprave, potem je tisto, kar je pomembno to, da se razpravlja. 
 
Tu je pomembna ključna beseda novega jezika, ki je »dialog«. Važno je torej »imeti dialog«, »biti v dialogu«… Jasno, da ni važna vsebina, resnica, resničnost, temveč le še »dialog«. Namen ni priti do nečesa, do nekega cilja, temveč samo to, da se ima dialog. Ta brezciljnost je pa še ena vsebina sekularizacije, ki že kaže na njeno definicijo, torej, kaj sekularizacija je. Sekularizacija je pomik določene družbe iz takšne, ki je tesno poistovetena z verskim pogledom na svet in človeka ter goji tovrstne vrednote, ki jih jemlje za del svojega lastnega bistva, do tega, da za svoje sprejme nereligiozne ali celo protiverske vrednote in posvetne (sekularne) institucije. Na kratko – središče ni več Bog, temveč svet.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 17. maj 2018

S kot SEKULARIZACIJA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (45a)

Po nekem obdobju pavze, se naše skupno druženje spet vrača. Če bi ljudi vprašali, kaj razumejo pod naslovnim pojmom, bi gotovo odgovorili tisto, če bi že odgovorili, kar se pod sekularizacijo pojmuje danes, vendar pa prvotni pomen besede ni takšen. Vrniti se moramo v čas, ko je imelo redovno življenje v družbi svoj močan pomen, saj je to pomenilo dovoljenje redovniku ali redovnici s slovesnimi zaobljubami, da lahko nekaj časa živi v svetu, vendar to osebo še vedno veže redovna disciplina, ne živi pa v redovni skupnosti. 'Saeculum' namreč pomeni po latinsko 'svet', torej je bilo to dovoljenje za nekoga, ki se je svetu odpovedal, da za nekaj časa spet živi »v svetu«. Po drugi strani, je pa sekularizacija nekoč pomenila, da je cerkvena lastnina postala »sekularna«, torej lastnina »sveta«, navadno se je to zgodilo zaradi kakega podržavljenja ali podobnega nasilnega ukrepa, govorimo torej o stvareh in nepremičninah, kakor tudi o avtoriteti cerkvenih oblastnikov. 

ponedeljek, 16. april 2018

Bog in vera mladih

Sinoda o mladih

Ob letošnji sinodi mladih velja ponovno razmisliti par reči, četudi smo o temi v naši prilogi pred časom že obširno razpravljali. Lansko leto je izšla raziskava inštituta »Giuseppe Toniolo«, ki deluje pod okriljem milanske katoliške univerze Jezusovega Srca, ki sem si jo tudi sam nabavil in preletel. Potem so seveda mladi tudi izpolnjevali tisti spletni vprašalnik, a mislim, da rezultati niso kaj precej drugačni, nazadnje pa smo potrditev dobili tudi sedaj, ko je bilo 300 mladih pri papežu. Opiranje na razne sociološke in podobne raziskave je sicer do neke mere dobro, po drugi strani pa daje misliti, da položaja »na terenu« ne poznamo, kar je v cerkvenem oziru zaskrbljujoče. Če bi namreč vprašali recimo dijake naše vipavske gimnazije, bi rezultati ne bili drugačni od tistih v teh študijah in raziskavah. 

V raziskavi je seveda nekaj spodbudnih reči, vendar pa dobimo le še eno potrditev, da so današnji mladostniki in mladi praktično »homologirani« s prevladujočo miselnostjo v današnjem svetu, ki je tudi edina. Če bi slučajno namreč mislili drugače, se zgodi tisto, kar je pokojni Žarko Petan dal za naslov svoji knjigi aforizmov: »Kdor išče, ga najdejo!« Tako tudi intervjuvani mladi govorijo o raznih »svobodah«, »spoštovanju«, »dialogu«, o veri, ki je osebna in ne dogmatična.

sreda, 04. april 2018

R kot REVOLUCIJA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (44c)

Ko se je rojevala ta četrta revolucija, ki v resnici še vedno traja, so strukturalistični tokovi želeli doseči plemensko vrsto življenja ali tribalizem, saj naj bi se v takšni družbi doseglo višek svobode, pa tudi kolektivizem bi vsi sprejemali. To je seveda iluzija, saj kolektivizem nazadnje vselej požre svobodo. V takšnem kolektivizmu, kakršnega so si avtorji predstavljali, »bi se posamezne osebe z njihovo inteligenco, voljo in občutljivostjo, pravzaprav s svojimi načini bivanja, ki so značilni in med seboj različni, zlile in se raztopile v kolektivno osebnost plemena, ki rojeva neko vrsto miščljenja, volje in bivanja, ki je skupno za celo množico«. To mora seveda iti »prek izumiranja starih modelov mišljenja ... ki jih postopoma nadomestijo načini mišljenja, odločanja in čutenja, ki so vse bolj kolektivni«. 

Kako naj bi se to zgodilo? »V plemenih je povezanost med člani zagotovljena predvsem s skupnim
mišljenjem in čutenjem, od koder izvirajo skupne navade in enotna volja. V njih individualni razum praktično ostane omejen na praktično nič, oz. na najprvotnejše in najbolj osnovne vzgibe, ki jih njegovo stanje atrofije (brezobličnosti, op A. V.) dopušča«. De Oliveira omenja delo enega od temeljnih mislecev tistega časa, ki je bil Claude Levi-Strauss, zlasti njegovo delo »Divja miselnost«, saj pri ljudeh pride in je prišlo ravno do te divje miselnosti, kjer človek pravzaprav ne razmišlja, temveč je osredotočen le na konkretno. Seveda imamo potem razne vrače, ki zadevo vzdržujejo, namreč to življenje, ki je po besedah brazilskega misleca pravilno označeno kot »kolektivno psihično življenje«, to pa počnejo prek pravih »totemskih kultov, polnih »sporočil«, ki so sicer zmedena, toda »bogata« s kratkotrajnimi plameni, če ne celo »prebliski« ... S pridobivanjem teh »bogastev« pa naj bi človek nadomestil brezobličnost razuma«. 

Naš mislec tudi pove, da so najprej naredili, in sicer v prejšnjih revolucijah, razum za tisto najvišjo zadevo, sedaj pa se zdeva razvodeni in postane »suženj, ki je v službi transpsihološkega in parapsihološkega totemizma«. Sprašuje se, v kakšni meri lahko katoliški vernik sploh sprevidi v tej zmedi, »kjer je magija predstavljena kot oblika spoznanja«, da so to vse skupaj le »lažni prebliski«? On sicer pravi, da bi jim odgovorni cerkveni ljudje in dobri teologi morali pri tem pomagati, a vemo, kako v resnici je, pa da so preveč prepuščeni samim sebi. Nadaljujemo naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 03. april 2018

Resničnost ima več obrazov

O Veliki noči - v celoti

Ko se bližajo velikonočni prazniki, ima človek večjo priložnost premišljevati o tem, kaj sploh praznujemo oz. še bolj o tem, kaj ljudje danes praznujejo ob teh praznikih. Seveda je porabniška komponenta praznovanja jasno navzoča, pa ne le pri nekaterih, pa bi jih zato morali gledati zviška – porabništvo je del nas vseh, je torej navzoče tudi pri še tako dobrih kristjanih, pri posvečenih in še kom. S to zadevo se da boriti, zato pa tudi imamo postni čas, kjer je ena od skušnjav, ki se ji moramo z Gospodom postaviti po robu prav ta. Druga zadeva je tista, ki tu bolj skrbi, to pa je to, da se je naše praznovanje Velike noči pravzaprav zreduciralo na le en vidik, na praznovanje vstajenja. Še to vstajenje pa ni Kristusovo, temveč le še Jezusovo vstajenje.

Celostna Velika noč

Velikonočna skrivnost je, kot nas lepo uči naša vera, trpljenje, smrt in vstajenje, ne moremo tu narediti kar neki »reductio ad unum«. Rečeno drugače, to pa je še kako navzoče v našem življenju, – ni prave ljubezni brez brez boja, ni pravega boja brez požrtvovalnosti oz. žrtve, čemur sledi tudi to, da mora nekdo umreti, da bi nekdo drug živel.