nedelja, 14. december 2014

Odsev luči

Za ključno besedo današnje nedelje bi lahko dali luč. Lepo je, da je še včeraj godovala sv. Lucija, ki tudi nosi to besedo v svojem imenu, podobno kot velja za sv. Janeza Krstnika v evangeliju, pa je tudi zanjo veljalo, velja pa tudi za vsakega kristjana: “Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči” (Jn 1,8). Nihče od nas sam po sebi ni luč, temveč tisti, ki to luč lahko odseva, ko zanjo pričuje. Prava luč je namreč nekdo drug, kakor nam pravi apostol Janez – Božji Sin Jezus Kristus. Prava luč namreč po besedah preroka Danijela “biva pri Bogu” (Dan 2,22). 

Najprej se je treba jasno zavedati te svoje majhnosti pred Bogom, tudi zato, ker nam to prinaša nove
možnosti, ki so se odprle prav s tem, ko je Božji Sin postal človek – po njem, z njim in v njem smo namreč lahko tudi mi deležni te Božje luči, te neverjetne notranje moči. Bolj kot smo namreč v Kristusu, bolj odsevamo to svetlobo, bolj svetimo, ker smo bolj sveti. Knjiga Modrosti namreč za Gospoda Jezusa pravi, kako je “odsev večne Luči, čisto ogledalo Božjega delovanja, podoba njegove dobrote” (Mdr 7,26). Po Kristusu smo prejeli posvečujočo milost, Božje življenje, možnost torej, da odsevamo Božjo podobo, po kateri je bil vsak od nas ustvarjen. Prejeli smo to pri svetem krstu, vendar pa smo ljudje grešna in nepopolna bitja, ki svoje notranje ogledalo, ki je narejeno ravno za to, da odseva Božjo luč v svetu, hote in nehote umažemo, ko se oddaljujemo od Božje poti, ko se torej ne trudimo za čim bolj posvečeno življenje.

Najprej pozabimo na svete reči, potem pa se vse razširi tudi na naše medčloveške odnose, pa tudi na odnos, ki ga imamo do sebe in do stvarstva. S svojim življenjem, ki se zanima predvsem za materialno, telesno, za čutno in čustveno, zares oslepimo, kakor nam lepo pove starinski adventni vstopni spev “Rorate Caeli” v drugi kitici: “Grešili smo, postali smo nečiste stvari in oslepeli, padamo kakor listje z dreves, naše krivice so nas odnesle stran kot veter…” Če smo preveč prepričani in zaverovani sami vase, v svoje sposobnosti, se to pozna na naši notranji gotovosti in trdnosti. Zavedati se moramo, kako je naš obstoj, pa tudi vse dobro, kar smo in imamo, odvisno od Boga. V tej zavesti moramo biti ponižni in zelo hvaležni, zavedajoč se z apostolom Jakobom, kako “vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči” (Jak 1,17). 

Če torej nočemo metati sence na svet okrog nas, se moramo neprestano truditi, da “hodimo v Gospodovi luči” (Iz 2,5). To bomo počeli s pobožnim in spokornim življenjem, kjer se bo vsak od nas trudil, da bo v svojem vsakdanjem poklicu, pa katerikoli že ta je, pričevalec luči. Karkoli namreč že smo, smo najprej kristjani, vsi pa smo pri krstu prejeli trojno službo duhovnikov, prerokov in kraljev. Duhovniki smo, kadar posvečujemo sebe in tiste, ki so nam zaupani. Udeležujemo se svetega bogoslužja in prejemamo redno svete zakramente, kjer je pred sveto evharistijo (obhajilom) najprej spoznanje in izpoved svojih grehov pri zakramentu pokore. K posvečevanju sebe spadata tudi redna molitev, zasebna, družinska in skupna, pa tudi branje in premišljevanje Svetega pisma. Preprok je za Sveto pismo tisti, ki se upodablja po resnici, zato se moramo tudi poglabljati v vsebino krščanskega nauka in se ne bati resnice, ki ljudi osvobaja. Kraljevanje pa je predvsem boj proti zlu in strastem, torej gre za samoobvladanje, kakor tudi pazljivost, da v greh in pohujšanje ne vodimo drugih. V pismu Galačanom je apostol Pavel lepo povedal, da so to duhovni darovi (Gal 5,22-23). Odločimo se za to pot luči, na njej pa pogumno in zvesto vztrajajmo.

nedelja, 07. december 2014

Zgradimo dobro cesto

Druga advetna nedelja nas vabi, da pripravimo pot Gospodu. K temu nas vabita dva preroka – Izaija in Janez Krstnik, ki je tudi zadnji starozavezni prerok. Izaija kliče: “V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina” (Iz 40,3-4). Besede, namenjene zasužnjenemu izraelskemu ljudstvu, veljajo danes nam, ki smo prav tako zasužnjeni, čeprav si tega kar nočemo in nočemo priznati. Danes pravzaprav ni treba daleč, da bi dospeli v puščavo, ker smo v bistvu že vsi v puščavi, glede na to, kako se je vsak individualiziral, se oddelil od skupnosti. Za slednjo smo tako ali tako že večkrat ugotovili, kako je pravzaprav ni več. Pa vendar nam Božja beseda pravi, da je prav sredi te puščave mogoče srečati Gospoda, da ni nemogoče opravilo pripraviti mu pot.

Težava je, da se tega Odrešenika mi danes bojimo, pa bi morali hrepeneti po njem vsaj tako, kot je po njem hrepenelo starozavezno izraelsko ljudstvo. Zakaj se ga bojimo? Ker se bojimo resnice. Tudi zato, ker slednja praktično nikdar ne pride na lahek in neboleč način, kar Izaijeve besede, ki smo jih omenili tudi ponazarjajo, saj si lahko kar predstavljamo nekega buldožerja, ki pripravlja teren za gladko cesto, a je ta cesta v nas. Pa vendar je resnica edina, ki nas osvobodi, da zares zaživimo ter nismo sužnji greha in strasti, tako pa smo odprti za Boga in bližnjega, začenja se graditi nova skupnost. Zakaj bi se pravzaprav bali nekoga, ki “pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe ovce” (Iz 40,11). Gospod Jezus je ta dobri pastir, ki nam vendar hoče samo dobro, vendar smo mi prepričani, da je dobro samo tisto, kar mi mislimo, da je dobro. Vendar je Božja volja pogosto precej drugačna od naše, kakor nas tudi opozarja Izaija (Iz 55,8-9). Kar nam svet predlaga je mikavno in lahko dosegljivo, a nas tudi dela nesrečne. Treba se je odločiti za Gospoda, ki edini daje tisto hrano in pijačo, ki resnično potešita, čeprav takšna pot ni lahka, zahteva številne odpovedi, kakor tudi vztrajnost, ponižnost in zvestobo. Lahko primerjamo z zdravilno dieto, za katero se nočemo in nočemo odločiti, čeprav vemo, da bomo z njo bolj zdravi. Kako težko se je recimo odpovedati sladkarijam in podobnemu, pa čeprav vemo, da bi se morali.

Povabljeni smo, da sprejmemo dar odrešenja, da se odpremo Gospodu. Danes toliko govorimo o ljubezni, a če je kaj imamo, potem moramo pozitivno odgovoriti na to povabilo – kot Janez Krstnik se moramo mi manjšati, Gospod pa mora rasti. Če zares ljubimo Gospoda, pa tudi bližnjega in sebe, potem bomo v sebi tudi čutili, da je treba nekaj ukreniti. Boriti se proti zlu in delati dobro je nekaj izredno težkega, a je ta boj nujen, saj smo, če ne poprimemo za “orožje luči” (kot pravi sv. Pavel), pokorni zlu. Nimamo torej izbire, proti zlu se je treba boriti. Vsi torej povabljeni, da postajamo čedalje bolj preroki, za Sveto pismo pa so to tisti, ki se ravnajo po resnici, za nas pa resnica ni le pojem, temveč celo oseba, sam Jezus Kristus. To resnico srečujemo v molitvi, v Boji besedi, v dobrih delih… Še zlasti pa v zakramentih, kjer je Gospod Jezus resnično navzoč. Okrepimo svoje zakramentalno življenje. Začnimo si pošteno vsak večer izpraševati vest in poglejmo, kako smo preživeli dan, v dobrem in slabem. Ko se slabega dovolj nabere – in ni treba veliko časa, če še svetniki sedekrat na dan grešijo –, pa pristopimo k sveti spovedi. Zato, da bo sveta evharistija zdravilo za naše duše. Bo pa to veljalo le, če bo tesno povezana z zakramentom pokore, s sveto spovedjo. Kako bomo bolje spoznali svoje grehe? Za to potrebujemo spokornost – odpoved, post, več molitve in dobrih del. Videli bomo, kje bi lahko še kaj več postorili za svoje duhovno življenje, za to, da bi ne bilo na tisti poti do našega srca ovir za Gospoda. 

petek, 05. december 2014

Množično obhajilo in nič spovedi

Težave s svetim obhajilom (2)

Obhajilo dandanes, kot pravijo, “gradi občestvo”, “povezuje župnijo”, tudi zato, ker je maša postala “občestveno praznovanje”, kjer je kot občestvo mišljena predvsem pri maši zbrana skupina ljudi in nič več. Toliko bolj lahko to trdimo, glede na to, da se praktično o vsaki aktivni skupini v župniji govori, da je “živo občestvo”. Toda v resnici je pri sveti maši, zlasti pa pri prejemu svetega obhajila, vprašanje, koliko je kdo kot posameznik v občestvu s Cerkvijo v najširšem pomenu – koliko je torej v edinosti z Bogom, nebeško in očiščujočo se Cerkvijo ter s Cerkvijo na zemlji (ki je položila orožje in se raje odločila za potovalno agencijo), kjer je zlasti pomembna spravljenost z okolico in svojimi najbližnjimi. Za kogar to ne velja, ne bi smel pristopiti k obhajilu. Jezuit p. Janez Poljanšek nam je na duhovnih vajah lepo dejal, kako vernik s svojim “Amen” na duhovnikove besede “Kristusovo telo”, potrdi tudi to, da je v edinosti s Cerkvijo, da je njegova vest na mestu.
 
V praksi pa so zadeve precej drugačne, saj tisti, ki niso zares v edinosti s Cerkvijo in “v občestvu” z
njo, veselo pristopajo k obhajilu, četudi živijo, kot se danes reče, “v partnerski zvezi” (takšni in drugačni), če so le civilno poročeni... Takšnih ljudi se seveda ne sme izključevati, treba je biti strpni do njih, zato pa jih “občestvo” tudi veselo, bratsko in popolnoma sprejme medse in jim celo zaupa določene naloge v župniji, za katere se je nekdaj zahtevala tudi moralna neoporečnost – lahko so organisti, zborovodje, pevci in še kaj. Toda, resnici na ljubo, ob nedeljah takšnih ljudi po naših cerkvah ni veliko, prej zelo malo. Zato se tudi nekateri sprašujemo (ne bojte se, nisem sam, ki to počnem!), ali je potrebno tako veliko ukvarjanje s civilno ločenimi in ponovno poročenimi, ko pa so težave drugje? 

Kot smo rekli, je težava v temeljih. Pa tudi, če gledamo statistično, v oči najbolj bode množično pristopanje k obhajilu, po drugi strani pa zelo majhno, če ne skoraj nično, pristopanje k zakramentu sprave, k sveti spovedi. Zato bomo tu nekoliko provokativni in se bomo strinjali s “koruznikom”, ki protestira, rekoč: “Kako je sedaj to, obhajilo delite temu in onemu, čeprav je uradno zares cerkveno poročen, pa vemo vsi, kako živi, meni pa ga ne daste”? Težava ločenih in ponovno poročenih je zato lažna težava. Prava težava je v neposredovanju vsebin in soka zakramentov, tudi seveda zakramenta svetega zakona, še pred njim pa seveda evharistije in pokore. 

Gremo še naprej in bomo rekli, kako je izginil sam koncept greha, ki je seveda eden od temeljnih v krščanski veri in brez katerega se vse skupaj vsebinsko izprazne. Že smo kot Ninivljani pri preroku Jonu, ki niso znali ločevati “med svojo desnico in svojo levico” (Jona 4,11). Ne moremo kar reči, da so pač ljudje slabotni in ignorantski, zato pa jim bomo vseeno podelili zakramente, predvsem sveto evharistijo. Kakšen kriterij je to? Zdi se na las podobno permisivni vzgoji, katere katastrofalne sadove sedaj žanjemo. Izkušnja in zgodovina nas učita, kako kriterij “odprtosti” ne prinaša rezultatov. Evangelizacija, o kateri se toliko govori, je predvsem v učenju osnov verskega nauka in v uvajanju drugačnega pogleda na svet in življenje, večnostnega pogleda. Kako je lahko neki podeželski župnik spreobrnil eno od najpomembnejših varietejskih francoskih pevk 19. stoletja Eve Lavalliere samo tako, da jo je vprašal, ali kdaj pomisli na pekel? Seveda je pevka vedela, o čem župnik govori – pisalo je v katekizmu, ki se ga je učila kot deklica. O poslednjih rečeh, smrti, sodbi, nebesih in peklu, se danes ne govori in pridiga več. Koliko se skrbi tudi za to, da bi se ljudje naučili vsebin vere, dobrih navad in izročila, kakor tudi molitve?

Obe nadaljevanji objavljeni v tedniku 'Novi glas'.

torek, 02. december 2014

Obhajilo kot znamenje pripadnosti

Težave s svetim obhajilom (1)

Tisto, kar piše v nadnaslovu, za nekatere, ki imajo vest, velja osebno, mi pa se bomo v dveh zapisih dotaknili spremembe pojmovanja in prakse glede svetega obhajila. Pred kratkim je bilo moč pri vatikanistu tednika 'L'Espresso' Sandru Magistru prebrati zanimivo razmišljanje o obhajilu pri maši, torej o delu maše, ko zbrani verniki v vrsti pridejo naprej k duhovniku, da bi prejeli posvečeno hostijo. Po katoliškem (in pravoslavnem, z vsemi dolžnimi razlikami) verovanju seveda ne gre za navaden okrogel košček nekvašenega kruha, temveč verujemo, da je v njem resnično navzoč Gospod Jezus Kristus, Božji Sin in naš Odrešenik. Če se pred “obhajilnim obredom” zlasti obhaja Kristusova velikonočna skrivnost, zlasti seveda njegovo zveličavno trpljenje in smrt, pa gre pri omenjenem obredu že za predokus nebeške gostije, ki nam jo pripravlja Gospod Jezus. Mislim, da bo sedaj dovolj o tem, glede na to, da je tovrstne evharistične vere, zavesti in pobožnosti čedalje manj. 

Treba se je strinjati z g. Magistrom, da gre danes pri obhajilu vernikov prej za neki sociološki pojav ali fenomen. “Iti k obhajilu”, kar pomeni prejeti posvečeno hostijo, je predvsem znamenje pripadnosti, pripadnosti prej neki skupini kot pa skupnosti, če se strinjamo v tem, da je tudi skupnost na vseh ravneh zvodenela, da ne bomo rekli, kako je izginila. Iti k obhajilu je praktično enako kot izmenjati si “pozdrav miru”, če bi pa kdo bil od tega izključen, da bi mu bil pristop prepovedan, bi se seveda kršile njegove pravice. No, pogojnik bi pravzaprav lahko kar vzeli proč in rekli kar, kako danes zares razumejo prejem svetega obhajila kot legitimno pravico. Morda pa je kaj narobe z našim današnjim krščanstvom, za katerega po večini velja velik poudarek na čustvih, enako velika pa je tudi ignoranca (beseda “nevednost” je premalo) na področju verskega nauka. Takšno krščanstvo seveda ne more dopustiti kakršnegakoli izključevanja, saj je bolj pomemben “mi se imamo radi” in so bolj pomembne naše pravice od česarkoli drugega, kar naj bi sicer za kristjana bilo pomembnejše od teh zunanjih reči. Bolj pomembne so tiste notranje, duhovne razsežnosti, če je res, da prejmemo pri sveti maši Najsvetejše. 

Pomeni, da bi morali biti tudi sami na ta veličastni dogodek ustrezno naravnani in pripravljeni, pa je seveda resničnost precej daleč od tega. Tako pa se danes sprejema vse, če je bilo včasih zelo striktno in rigorozno, velikokrat še preveč. Če je včasih veljala prav bolna pozornost na vsak, še najbolj minimalen vidik moralnega življenja, pa velja danes marsikdaj prav nasprotno in nas moralna plat življenja vernikov ne zanima kaj preveč, po drugi strani pa nas zelo, morda še preveč, zanima zasebna moralna plat duhovnikov – a to bo zadeva, ki se ji bomo bolj posvetili v kaki od prihodnjih številk.

/se nadaljuje

nedelja, 30. november 2014

Zbudimo se

Spet začenjamo milostni čas adventa, ki pomeni "prihod". Ker pride vselej Gospod Jezus, je vedno eden in isti prihod, ko pa govorimo v časovnem smislu, gre za trojen prihod, kot nam lepo pojasni sv. Bernard: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Rekli smo, da je sedaj milostni čas, in sicer za pripravo naših src na prihod Boga, na srečanje z njim. V nas se morata zbuditi tista goreča želja in pričakovanje, ki sta bila značilna za izvoljeno ljudstvo, ki je pričakovalo prvi prihod Božjega Maziljenca, kar nam slikovito opiše prerok Izaija v 1. berilu: "O da bi predrl nebo in stopil dol" (Iz 63,19). Vsak človek, pa četudi se tega ne zaveda, ima v sebi to željo in pričakovanje, za verne pa je povabilo, da bi še bolj ozavestili v sebi to pričakovanje in hrepenenje, sploh v tem današnjem času, ko nas številne reči, ki so kakor prepovedani sad "mikavne za oči in vredne poželenja” (1 Mz 3,6), v resnici vlečejo stran od Boga, kakor tudi od nas samih in pravih ter pravilnih odnosov. Če se vrnemo k tistemu o trojnem prihodu, potem bomo rekli, kako se je prvi prihod že zgodil, mi pa se sedaj zlasti pripravljamo na tisti drugi prihod, na prihod v Duhu, to je tisti prihod, za katerega mora vsak od nas odpreti svoje srce Gospodu, ki trka na njegova vrata, tudi zato, ker je za ustrezno pripravo na tretji in dokončni Gospodov prihod ta drugi, ki je duhovni, nujen, kot tudi pove sv. Bernard: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.”

Najbrž smo že opazili, kako se v prvem delu adventa jezik nič kaj ne spremeni od tistega, ki smo ga
poslušali ob koncu cerkvenega leta - tudi ob začetku cerkvenega leta je poudarek in opozorilo na poslednjih človekovih rečeh. Tretji Gospodov prihod se namreč pravzaprav za vsakega od nas zgodi ob smrti, ko tudi odgovarjamo za tisto, kar smo grešili v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Zato tak poudarek na tej duhovni pripravi in budnosti, ne pa toliko na neki nostalgiji po preteklosti, na čustvih in fantazijah - treba je končno zares odriniti na globoko. Ni se potrebno več kot toliko ozirati na prvi Gospodov prihod, ker je to, da je Bog postal človek že vključeno v našo vero, če je le-ta prava. Nevarno je namreč, da bi se oddaljili od sedanjega trenutka, od Gospoda, ki prihaja tukaj in sedaj, ki je pravzaprav vedno navzoč, še posebej v svetih zakramentih. Peter iz Bloisa, kanonik iz Chartresa (ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”), je v adventni pridigi lepo dejal, kako se je prvi prihod "že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi". Enostavno moramo verjeti številnim pričam, ki nam o Kristusovem učlovečenju in delovanju med ljudmi ter o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju govorijo - gre za Božjo besedo in Izročilo Cerkve. Kot pa omenjeni kanonik nadaljuje, smo mi sedaj "v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam". Naše življenje je torej en sam adventni čas, ki pa ga je treba zares preživeti bogato tudi v duhovnem smislu: "Rekel je namreč [Gospod], da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobro vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vedo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8)." 

Negotovost torej, ker ne vemo, kdaj pride Gospodar življenja, da bi nas poklical, kdaj se bo torej za vsakega od nas zgodil tisti tretji prihod, za katerega "je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo". Ob tem mi prihajajo na misel besede Guareschijevega junaka don Camilla, ki se je v besedah energično zoperstavil svojemu do tedaj zvestemu faranu, ki je zaradi čisto materialne obljube "rdečega" župana Pepponeja (da mu bodo pred hišo postavili bencinsko črpalko) pristal, da se bo njegova hčerka poročila z županovim sinom le na občinskem uradu, ne pa tudi v cerkvi. Tako je šel približno ta dialog: "Gospod župnik, toda tudi vam je najbrž jasno, da človek mora tudi od nečesa živeti." Na kar je župnik odvrnil: "Moral boš tudi umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede." Misel na poslednje reči bi nas kristjane resnično morala prebuditi iz spanja, da nas razno razne stvari tega sveta ne odvrnile od tistega le enega, bistvenega, kar je zares potrebno. Navadno veliko mislimo o tem zemeljskem življenju, ki pa je ena sama negotovost - edina gotovost je ta, da se bo končalo. Kakor pravi namreč Peter iz Bloisa: "Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.” Za kaj delamo in živimo, če si pošteno priznamo, v našem življenju. Naj nam o tem spregovori kar sv. Janez Marija Vianej: "Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” 

Kam je torej šel ta večnostni pogled, ki nam pomaga hkrati gledati realno in trezno na sedanjost, hkrati pa nas odpira v večnost? Nas nič ne skrbi, da smo ga bolj ali manj že izgubili? Želimo si vse lepo urediti in postlati v materialnem smislu, pa je vse to tako krhko in negotovo. Ali nam težave pri iskanju zaposlitve, čedalje večja brezposelnost in podobne reči ne dovolj zgovorno pričajo o človekovi negotovosti ter krhkosti? Vse gradimo samo na sebi, pa bi morali misliti tudi na prihodnje rodove. Misel na poslednje človekove reči nam pomaga tudi k temu, saj nam skrb in prizadevanje za rešitev lastne duše pomaga k temu, da se ozremo tudi na bližnjega, kamor spadajo najprej naše družine, od katerih je postalo marsikaj bolj pomembno. Kakšno prihodnost gradimo zase in za druge? Kakšne prihodnosti si zase in za druge pravzaprav želimo? V začetku adventa je kot nalašč opozorilo apostola Pavla: "Poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

Potrudili se bomo torej, da bomo stopili z norega vrtiljaka življenjskega tempa. To seveda ni lahko, a se velja za to potruditi, se boriti. Za tisto, kar ljubimo, se je po besedah Chestertona potrebno boriti. Treba se je boriti za tisto, kar je zares vredno, kar ostane, za tisto, česar ne uničujeta molj in rja (Mt 6,20). Blagoslovljen in buden adventni čas!