petek, 11. julij 2008

Tabu smrti

Že leto dni po slovenskih knjigarnah iščem knjižico francoskega avtorja Erica-Emmanuela Schmitta Oskar in gospa v rožnatem. To, česar nisem našel v slovenščini (takoj jo namreč razgrabijo), sem našel v italijanščini. In kaj je zanimivega v njej? V nekaj straneh velik pisatelj obravnava in, na nek način, pride do dna prepletanju ljubezni in smrti. Smrt je danes postala tabu tema, zato je knjižica v stilu Malega princa na to temo zelo, zelo dobrodošla. Tabu tema je tudi trpljenje in, nenazadnje, Bog - vse to najde svoj prostor v tej knjižici. Oskar ima namreč le deset let, vendar pa je njegovo življenje pri kraju, saj ga ubija levkemija - in on to ve. Ve, vendar pa o tem z nikomer ne more (sme) govoriti, saj se odrasli iz strahu delajo kot da tega ne vedo. Le starejša gospa, ki otroka vsak dan obiskuje, zazna njegovo lakoto po odgovorih na temeljna življenjska vprašanja. Predlaga mu zanimivo igro: predstavlja naj si, da v enem dnevu živi deset let, na koncu vsakega dne pa naj Bogu piše pismo, da bi mu povedal o svojem življenju. Oskar je sprva skeptičen, saj mu neverni starši o Bogu niso nikdar govorili, vendar pa ga gospa nazadnje prepriča. Tako si predstavlja, da živi pri dvajsetih, štiridesetih, devetdesetih letih - vse do svoje smrti pri sto desetih letih oz. deset dni od začetka igre. Temeljne življenjske resnice so v pretresljivem, na trenutke celo šaljivem, slogu nanizane v teh pismih Bogu. Hrepenenenje po združitvi z Bogom raste hkrati z napredovanjem dečkove bolezni. To vse pomaga tudi stari gospe, da obnovi svoj odnos do Boga in, da dobi pogled otroka, ki lahko vidi stvari, ki jih odrasli niso sposobni videti. Pravzaprav jih niti nočejo videti. Postavlja si tudi vprašanja, ki si jih odrasli nočejo oz. so prehitro zadovoljni s površnimi odgovori. Na koncu starši sprejmejo Oskarja takšnega, kakršen je. Na začetku ga namreč na smrt bolnega niso želeli. To Oskar lepo primerja z Medvedkom Bernardom, ki ga on še vedno ima za svojega, čeprav je brez oči, brez polovice pliša... starši pa so mu kupili novega medvedka, misleč, da je le estetsko brezhiben medvedek vreden otrokove pozornosti. Ali nismo tudi mi ponavadi takšni do ljudi?
Oskar se na koncu pobota s starši in jim omogoči, da ga sprejmejo takšnega, kakršen je, da ga ljubijo takšnega, kakršen je. Ob svoji smrti pusti deček na nočni omarici listek, na katerem piše: "Samo Bog ima pravico, da me zbudi".
Čudovita knjižica, ki vam jo toplo priporočam v branje. V njej je smisel našega življenja in trpljenja, pa tudi smrti. Videli boste tudi, da Bog ni enak božičku.