sreda, 04. marec 2020

Pandemija izgube razuma in vere

Skozi drugačno prizmo (22)

O tem, kako danes deluje medijska mašinerija, smo že kar nekajkrat spregovorili. Najprej nam želi dati neke informacije, ki so seveda vselej predelane, potem nam nudi zabavo, zato pa angleška skovanka »infotainment« (»information and entertainment«), vendar pa imamo še tretjo zadevo, to pa je strah, tudi o slednjem pa smo že govorili, a »repetita iuvant«, ponavljanje pomaga. 

Ob zadnjih dogodkih je o tem lepo spregovoril katoliški psihoterapevt Roberto Marchesini, ki pravi, da je prišlo do paničnega vala, ki je bil še zlasti medijsko vnesen, kar pa nas bi, ne samo po njegovem mnenju, moralo prisiliti k razmišljanju. Lepo nas je k trezni presoji in razmišljanju ob razno-raznih informacijah pozval tudi naš urednik. Skratka, ta nenadna kriza je v naši družbi, kot lepo pravi v intervjujskih vprašanjih prijateljica Raffaella Frullone, katoliška novinarka, vzbudila strah oziroma celo trepet, kot da bi, če bi tega virusa ne bilo, bilo nemogoče tvegati smrt. Marchesini zato pravi, da se sprožijo naslednji mehanizmi: »Čustva, v tem primeru strah, zamenjajo razum pri izbirah določene osebe. Oseba se torej odreče razumnemu ali racionalnemu delovanju. To pomeni, da slednja lahko deluje: a) povsem nerazumno oz. b) zunanje pogojeno« – v angleščini imamo izraz ameriškega sociologa D. Riesmana (1909-2002) »otherdirected«, ki označuje, kako naše obnašanje oblikujejo predvsem mediji, je medijsko pogojeno. 

»Že več kot sto let nazaj je psihologija ugotovila, da kot posledica določenega šoka, oseba postane podvržena manipulaciji in jo je možno kontrolirati, deluje torej tako, kakor ji je ukazano, tudi v nasprotju s svojimi načeli in z logiko. Ali ni to tisto, kar se dogaja? Kako se s tem spopasti? Mislim, da to ni mogoče. Vse v naši družbi nas vzgaja ke temu, da na čelo našega življenja postavimo čustva, zavračamo pa razum – televizija, časopisi, pesmi... Gre za izid nekega procesa, nekega boja. Težko se je upreti, razen če neka oseba ni bila vzgojena in se ni vzgojila v klasični antropologiji, ki je izražena v Platonovem mitu o kočiji in kočijažu: čustva so koristna, vendar pa jih mora usmerjati razum. Obstaja bližnjevzhodna zgodba, ki pripoveduje o človeku, ki je hotel jesti datlje. Kateri je najustreznejši čas za sajenje datljev, če hočemo jesti datlje? Odgovor: pred sto leti. Živeti glede na razum in ne glede na čustva zahteva leta in leta vzgoje, ne moremo improvizirati. Vrline je treba gojiti vsak dan. Smo zato brez upanja? Ne. Prejšnja zgodba ima namreč nadaljevanje, še eno vprašanje: kateri je drugi najboljši čas za sajenje datljev? Odgovor: zdaj! Pričnimo sedaj živeti glede na razum, to je tisto, kar lahko storimo. Ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa spremenimo sedanjost.« 

Mnogi starši ne znajo stvari razložiti otrokom, kaj lahko storijo? Marchesini pravi, da pozna besedila, ki krožijo po spletu, da bi otrokom nekako dali vero v določene ljudi ali skupine ljudi, a pravi, da jih ne bi govoril otroku: »Ne bi mu rekel, naj svoje življenje in svoje upanje izroči ne v roke političnih oblasti, kakor tudi ne v medicino. Še sam tega ne bi storil. Kaj bi storil jaz? Ugasnil bi televizijo. Poskrbel bi, da otroke obvarujem pred temi stiskami in strahovi. Poskrbel bi, da mislijo na tiste reči, na katere morajo misliti otroci – da se igrajo, gredo v šolo, so s prijatelji. Za vse drugo bodo poskrbeli odrasli, če so tega sposobni«. 

Ali pa ni ta panika znak omahujoče vere? »Vera ne omahuje, temveč je lepo izgubljena. Govori se o pandemiji, pa naj bo resnična ali ne, kaj pa napravijo cerkvene oblasti? Mar pomnožijo svete maše? Organizirajo procesije? Zahtevajo post in pokoro? Nikakor: odvzamejo edini vir rešenja, obhajanje svete maše, odvzamejo edini vir milosti, ki lahko reši ta svet in to državo. Namesto, da bi dali Bogu dolžno čast in hvalo, mu jo odvzamejo. Obstaja strah pred okužbo? Prav, naj se obhajajo maše brez ljudstva! Namesto tega pa je edina misel izogibanje združevanju ljudi (ki molijo), da bi se izognili širitvi virusa. To je precej malo metafizična (presežna, op. A. V.), bi rekel. Mar ni to znak, da je naša družba, začenši pri vrhu, postala povsem materialistična in je izgubila vero?«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 01. marec 2020

Puščavski podvig za naše odnose

Misel na 1. postno nedeljo

Že smo zakorakali v postni čas, ki se vselej odpre z našim Gospodom v puščavi, kar je prva pomembna zadeva, potem pa seveda še hudičeve skušnjave. Post je milostni čas, dan človeku, da se res umakne in odmakne od vsega, kar dela sicer, da se posveti življenju. Slednje je sestavljeno iz treh vrst odnosov do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Na voljo imamo zlasti dve orodji, da bi se posvetili odnosu do Boga in samih sebe, ker je čas posvečen Bogu tudi čas, ki ga pravzaprav posvetimo samim sebi, čeprav ne povsem, a do tega še pridemo. 

Vsekakor je potreben odmik in umik, a tudi neki notranji vpogled in uvid, zato pa orodji molitve in posta. Krščanska asketika je prvi od dveh obrazov duhovne teologije, kjer drugega predstavlja mistika, je pa sicer to zelo konkretno prizadevanje, da bi sodelovali z Božjo milostjo, torej s tem, da bi nam lahko bili naklonjeni Božji darovi, ki so darovi Sv. Duha. Tako namreč Gospod pravi, da bo Oče naklonil prav Sv. Duha vsem tistim, ki ga bodo prosili (Lk 11,13), da bi potem s pomočjo teh duhovnih darov lahko s svojim sodelovanjem obrodili duhovne sadove, kar nam pojasnjuje, če ponovimo, sv. Pavel v 5. poglavju Pisma Galačanom. Odmik nam je vedno potreben in je stvar naše volje in odločitve, ki je odločitev in umik v tišino, da bi lahko doživeli tihoto, ali bi nam slednja bila naklonjena kot milostni dar. O tem vprašanju se sicer zelo splača prebrati knjigo kardinala Saraha, ki smo jo že omenili, namreč 'Moč tihote', morda kot lepo postno duhovno branje. 

Po eni strani gotovo gre za odpoved vsakdanjemu hrupu, da bi se morda za nekaj časa v dnevu napotili v »kamrico našega srca«, če rečemo s Cankarjem, da bi tako ne srečali samo Boga, ki bi se nam nekako razodel in nam spregovoril po svoji tihoti, temveč da bi se tako srečali tudi sami s seboj. Spoznanje samega sebe je namreč pomembno tudi v splošnem oziru, kakor nam pričajo že stari Grki, recimo konkretno Platon. 

Skušnjave nam po drugi strani govorijo ne samo o notranjem boju, v smislu samo bojev naši duši, v naši notranjosti, kakor je recimo menil sv. Ciprijan, da je šlo, ko je komentiral ta odlomek, temveč o tem, da je hudič tiste vrste premetenec, ki nas skuša čisto zunanje, v smislu naših čustev, čutov, želja in podobnega pretentati, da bi šli po napačni poti oz. se sploh ne bi spustili na raven naše duše, se s tem sploh ne bi ukvarjali. Želi, da ljudje današnjega časa vse svoje moči usmerijo v svoje želje, ne da bi mislili na svoje dejanske potrebe, ki se navadno ne skladajo z našimi človeškimi željami. V vsem navalu reklam, podob in drugega je namreč zelo težko preusmeriti svoje razmišljanje k temu, kar nam je v življenju, tako ali drugače, torej duhovno in stvarno, resnično potrebno, in ali se naše želje, po drugi strani, skladajo z našimi potrebami. Kaj res potrebujemo, nam je Bog dal v našo notranjost, a se je treba potruditi. 

Ne moremo pa tega storiti sami, temveč potrebujemo Božjo pomoč. Prav zato, ko govorimo o molitvi, ne gre samo za neko osebno ali skupinsko molitev, temveč je tu mišljeno tudi bolj pogosto oz. redno poseganje po sredstvih Božje milosti, ki so sveti zakramenti, zlasti tista dva, ki ju lahko pogosteje prejemamo, in prav je, da to v tem času res delamo, to pa sta zakrament spovedi in svete evharistije. Post seveda pomeni, da nam ne vladajo želje, ampak mi vladamo njim, podobno pa velja tudi za čute in čustva. Tretja stvar, ki je pomembna, je ta, da si vzamemo v dnevu tudi dovolj časa za primerno in pravšnje razvedrilo, kot predah od dela in molitve. Miloščina, kot tretje primerno orodje, pomeni rezultat naših odpovedi, ki se daruje, kot prava ljubezen, našemu bližnjemu. Ne pozabimo na hierarhijo ljubezni, kjer smo prvo in največjo pozornost dolžni tistim, ki so nam najbližji, potem pa gre v koncentričnih krogih naprej – središče vsega je, kot pravi spet sv. Pavel, Jezus Kristus.

Objavljeno v tedniku Novi glas