nedelja, 16. marec 2014

Abrahamova pot

Na 2. postno nedeljo smo povabljeni k posnemanju očaka Abrahama, pa ne le v veri, ampak tudi v smislu celotnega njegovega življenja. Njegovo življenje in njegova vera sta bila polna odločnosti, zaupljivosti, pa tudi razumnosti. Ni šlo le za neprestano iskanje tolažbe in dobrega počutja, "feelinga", ki tako zaznamuje današnjega človeka. Šlo je za trezno in realno življenje in verovanje. Še kako torej potrebujemo, današnji izgubljeni in zmedeni ljudje, tega realnega in treznega pogleda na življenje, ki čustev sicer ne izključuje, jih pa ne postavlja za središče bivanja, za nekakšen pogoj tega, da smo izpolnjeni in srečni. 

Nevarno bi namreč bilo, da se išče samo ta čustvena izpolnjenost in srečnost, ker lahko postanemo v tem oziru prav zasvojeni, da potem vse presojamo skozi to. Ne smemo se, če nekoliko parafraziramo apostola Petra, "ušotoriti" v tem iskanju čustvenega zadovoljstva in samo lepih trenutkov, zlasti zato ne, ker to ni realen pogled na življenje. Kot namreč iz izkušnje vidimo in vemo, naše življenje po večini ni sestavljeno iz lepih in čudovitih občutkov, temveč je zlasti "križev pot", ne pa "pot luči". Drži namreč  tisti rek, da šele prek križa pridemo do luči (Per crucem ad lucem). Pa ne gre le za to, da pridemo le do neke razumne ugotovitve, da vse tisto, čemur z eno besedo rečemo "križ", predstavlja večinski delež našega bivanja tu na zemlji. V ta večinski življenjski del, ki je sestavljen iz bolečine, trpljenja, žrtvovanja in umiranja, moramo stopiti z vsem svojim bitjem. Samo tako se bomo zares lahko učili živeti in ljubiti. Pesnik Srečko Kosovel nas to lepo spomni: "Kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti križ." 

Ali potem to pomeni, da vera človeka ne osrečuje? Ne, "vera križa", če jo tako poimenujemo, nam pomaga, da pravega veselja, sreče in zadovoljstva ne zamenjujemo z občutki veselja, sreče in zadovoljstva. Ni vse tisto, kar se samo zdi za nas dobro, v resnici dobro. Ni vse tisto, za kar se zdi, da nam bo prineslo srečo, zares osrečujoče. Marsikdaj se je treba temu odreči. Ta odpoved je boleča, zelo boleča, vendar pa je včasih nujna, da pridemo do prave sreče. Le-ta ni nekaj, kar bi si ljudje lahko sami zagotovili, temveč je vselej "dar od zgoraj".