sobota, 19. april 2014

Prava luč


V prvih stoletjih so verniki celo noč s sobote na nedeljo bedeli v cerkvi, pričakujoč radostni trenutek vstajenja. Zato se je ohranilo ime velikonočne vigilije. Četudi danes naše pričakovanje ni dolgo, temveč je bolj simbolično, je to vseeno najpomembnejše pričakovanje, čeprav ne bedimo v njem celo noč. 

Najpomembnejši je poudarek na krstu in čeprav nimamo nobenega novega odraslega novokrščenca (katehumena), moramo pa zato sami pri sebi ponovno prebuditi misel na vsebino zakramenta krsta, ki je prehod iz duhovne smrti v Božje življenje. Vsaka velikonočna vigilija je poziv k temu, da bi, kot pravi apostol Pavel, odložili starega človeka in oblekli Kristusa (Ef 4,22-24). Vsak od nas naj v sebi prebudi željo po tem, da bi se trudil za čim bolj sveto življenje, kakor nas poziva Gospod večkrat v Mojzesovih knjigah (zlasti v 3Mz).

Blagoslovimo novi ogenj, katerega simbolika je precej jasna. Jezus je rekel: “Jaz sem luč sveta” (Jn 8,12), zatorej je ta dejanski, materilani ogenj, podoba Božjega Sina. Ta ogenj posebej slovesno blagoslovimo in tudi pokadimo, saj z njim prižgemo velikonočno svečo, potem pa tudi oltarne sveče pri prepevanju speva “Slava Bogu na višavah”. 

Velikonočna sveča ni zastonj tako podolgovata, da takoj lahko pomislimo na steber – Kristus je namreč rekel, ko so učenci občudovali čudovite tempeljske stebre: “Podrite mi ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil” (Jn 2,19). Pomeni, da ne smemo iskati svoje rešitve v in ne smemo zidati svojih temeljev na zemeljskih dobrinah, temveč je naš temelj in naše svetišče Kristusovo telo. Naš temelj je oseba Jezusa Kristusa, so zakramenti in je sveta Cerkev, ki te zakramente deli. Nihče se ne more sam rešiti, temveč le po Kristusu in njegovi Cerkvi, “templju njegovega telesa” (Jn 2,21). Ko sveča še ne gori, spominja na Kristusa v grobu, ki je kakor oblačni steber, ki je varoval izraelsko ljudstvo ob izhodu iz Egipta, prižgana sveča pa je ognjeni steber, ki razsvetljuje korake Božjega ljudstva – vstali Kristus je tisti, ki kristjanom razsvetljuje pot in ki prinaša luč upanja na večno življenje, ter greje srca vernih s tisto večno ljubeznijo, ki je močnejša od bolečine, bolezni, zla in smrti. Res je, gre le za majhen plamenček, a dovolj velik in močan, da lahko razumno in svobodno sprejmemo Kristusovo povabilo, hoditi za njim. Ostajajo pa tudi še vedno razlogi proti pritrdilnemu odgovoru, ker je prava vera neprestan boj med lučjo in temo, med svetlobo in senco, kjer je potrebna neprenehna budnost in pokončnost. Popolna tema, ki v tem času vlada v cerkvi, potem pa prižiganje nove luči pomeni, da je stara postava prešla, zavladala pa je Kristusova postava nove zaveze, ki je osvetlila vse sence, ki jih je imela nekdanja judovska postava. 

Trikratno klicanje: “Kristusova luč!” oznanja Sveto Trojico, ki se je ljudem razodela v Kristusu: prvi klic oznanja svetost Očeta, ki se nam je razodel po Sinu, ki je dejal: “Nihče ne pozna Očeta, razen njegovega Sina in komur je ta razodel” (Mt 11,27); drugi klic oznanja svetost sina, ki je postal človek, a ohranja isto Božjo naravo z Očetom; tretji klic razodeva svetost Duha, ki ga je Sin razodel učencem in ga poslal apostolom, ter jim naročil: “Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence terjih krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). To naročilo velja tudi nam. Kristusovo luč, ki razsvetljuje vsakega človeka moramo ponesti na svoje domove in povsod tja, kamor gremo. Samo Kristus je namreč odgovor na človekovo najgloblje hrepenenje.

četrtek, 17. april 2014

Do konca

Z Velikim četrtkom začenjamo praznovanje velikonočnih skrivnosti. Pogosto smo površni in pod besedno zvezo “velikonočna skrivnost” mislimo le Gospodovo vstajenje od mrtvih, kar odraža tudi našo siceršnjo življenjsko držo, ko bi se radi znebili vsega tistega slabega in negativnega, ki je del tega našega življenja. Če vse zožimo na eno samo besedo, potem je tisto, česar bi se pravzaprav radi znebili, česar bi se radi osvobodili, križ. Kako napačno in zgrešeno je to. Kdor se želi znebiti križa, namreč to dela navadno tako, da po eni strani niti misliti več noče na križ, torej se na vse pretege trudi, da bi nekako izbrisal iz svojega obzorja bolečino, trpljenje in seveda smrt, po drugi strani pa se mnogi slepijo, da bodo svobodni in srečni, če bodo živeli le za sedanji trenutek in skušajo, kolikor se le da, uživati. Tudi slednji porivajo vprašanje trpljenja, bolečine in smrti proč od sebe, kolikor se le da. 

Prav nasprotno temu pa nastopi naš Gospod Jezus Kirstus v evangeliju, kjer smo slišali tole: “Pred
velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, izkazal svojim ljubezen do konca.” To je torej tisti zgled, kaj naj bi pomenilo zares ljubiti, pa tudi zares živeti. Treba je iti do konca. Danes seveda ima ta “do konca” precej drugačen pomen, ko se dva spoznata, pa tudi v življenju pomeni nekaj drugega. Pomeni namreč uživati, kolikor se le da, ne meneč se za vse drugo. Naš Gospod je šel “do konca” drugače. Sprejel je na svoje rame križ in se dal križati, potem pa za “svoje”, torej za nas ljudi, na križu tudi umrl. Kako daleč od tiste današnje tako moderne povsem neobvezujoče ljubezni. 

Po tem Gospodovem zgledu moramo tudi mi stopiti v življenje in v naše odnose, v naše pomembne odločitve. Z vso svojo osebo mora vsak izmed nas sprejeti križ, ki mu je v življenju naložen. Kljub vsem težavam, ki zagotovo pridejo, ga je treba vzljubiti in pogumno nositi. Biti kristjan samo na papirju ali samo govoriti, da smo kristjani, ni tako težko. Toda, ali smo v tem primeru zares Jezusovi učenci? “Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec” (Lk 14,27), takole pravi Gospod Jezus. 

Radi bi bili kristjani, a le v tistem, kar je neobvezujoče. Delamo izbire in pravimo: “To bom vzel, tega ne…” Tako ne gre in nam je to povedal tudi naš sveti oče Frančišek. Imenuje jih kristjani “a la carte”. Kdor želi biti zares Jezusov učenec, mora vzeti celoten paket, ki nam precej natančno določa, kako moramo živeti. Nihče nam ne obljublja, da bo lahko in nihče nam ne obljublja, da bomo takoj, v trenutku srečni in zadovoljni. Bomo pa to zagotovo na dolgi rok že v tem življenju, še posebej pa v prihodnjem, v večnosti. Danes, ko je Kristus postavil službeno duhovništvo in evharistijo, nismo samo duhovniki poklicani, da bi se še bolj zavzeli za čim bolj evangeljsko in sveto življenje. Vsak kristjan je povabljen, da tudi sam vsak dan obnavlja in prečiščuje svoje duhovništvo, ki ga je prejel na dan svetega krsta in ga utrdil pri birmi. Trojna služba – poučevanja, vladanja in posvečevanja, je prav tako pomembna za vsakega kristjana. V veri se je treba stalno poučevati in se vanjo poglabljati. Treba je vladati sebi, tako da se borimo proti grehu in obvladujemo svoje strasti. Treba se je posvečevati, tako da obiskujemo zakramente, molimo in uresničujemo dela usmiljenja do bližnjega. S tem izkazujemo najbolje hvaležnost njemu, ki nam je izkazal ljubezen do konca, ko se je za nas popolnoma daroval.