V obeh spokornih časih imamo nedeljo veselja oz. radosti - v adventu veselja, v postu radosti. Ko v velikonočnem času molimo posebno molitev namesto angelovega češčenja, vabimo Devico Marijo k obojemu: "Veseli in raduj se, Devica Marija!" Zadnji starozavezni prerok, Janez Krstnik, nam nakazuje, da tu ne gre za navadno človeško veselje, temveč da je to stanje duha. Okoliščine, v katerih se je Kristusov predhodnik in glasnik znašel, namreč niso nič kaj vesele, če vzamemo tako človeško, saj je zaprt v ječi v trdnjavi Maheront. Čeprav pa ima težak in brezizhoden življenjski položaj, ne obupuje, saj ima v sebi nekaj, kar ga dviga. Po svojih učencih namreč pošlje Jezusa vprašat, če je resnično on »ta, ki mora priti«, kar pomeni, če je on Mesija, torej Božji Maziljenec, kar se, izhajajoč iz grščine, reče 'Kristus'. Slišal je namreč, da se po njem dogajajo takšne reči, ki potrjujejo starozavezne prerokbe. Želi pa, da se njegovi učenci prepričajo o resničnosti vsega, da na lastna ušesa slišijo, kakor potrjujeta tudi sv. Hieronim in sv. Hilarij iz Poitiersa.
Zadnji starozavezni prerok torej kaže na vso množico tistih, ki so imeli vero za trdno oporo skozi vso zgodovino do nas, ne pa samo za neko čustvo. Za Janeza in ostale, ki gredo po poti za Kristusom (ali smo mi med njimi?), je vera trdnost in gotovost, zato pa so trdno prepričani tudi v večnost, da torej izhajajo iz Osebe in ne iz slučaja ali Slučaja, torej iz nič, pa tudi vračajo se k tej isti Osebi, ne pa v nič. Kakor namreč pravi psalmist, imata namreč Gospodova dobrota in zvestoba temelje v nebesih, torej so večni (Ps 89,3). Samo na takšni podlagi ima lahko človek v sebi pravo veselje, kajti to ni možno brez večnih temeljev. To so, če vzamemo apostola Petra, razlogi upanja, ki je v nas, Janez Krstnik pa jih želi podati ne samo svojim učencem, temveč vsem ljudem vseh časov. Gre torej za sporočilo, da nobena ovira ni tako velika, da je s pomočjo Božjega Sina ne bi mogli premagati, je pa res tudi, da ni večje slepote in gluhote od duhovnih.
Težava je, da vse presojamo, kakor nam pravi častitljivi Božji služabnik Fulton Sheen le s svojimi lastnimi močmi. Vendar smo prišli do konca, kakor pravi, »po-renesančnega obdobja«, pred našimi očmi pa se drobijo v prah tri temeljne dogme moderne dobe: »Prva je dogma ekonomskega človeka ... človek nima drugih funkcij v življenju, kot le proizvodnjo in nabiranje bogastva, potem pa tako kakor pašna živina postarati se in umreti. Kot drugo, izginja ideja o naravnem božanstvu človeka, ki nima potrebe po nikakršnem Bogu, ki naj bi mu dajal pravice, ali po Odrešeniku, ki naj bi ga odrešil krivde, ker je napredek postal nekaj avtomatskega, zahvaljujoč se znanostim, vzgoji in evoluciji, kar naj bi nekega dne napravilo iz človeka neke vrste boga. Pred našimi očmi razpada tudi racionalizem oz. ideja, po kateri naloga človeškega razuma ni v odkrivanju pomena in smisla življenja, torej rešitve duše, temveč v iznajdbi novih tehničnih napredovanj, da bi človeško mesto tu na zemlji prevzelo mesto Božjemu mestu. ...
Znamenja časa nam kažejo tudi drugo resnico, da smo namreč gotovo na koncu neke neverne dobe civilizacije, s čimer mislim na dobo, ki je pojmovala vero kot neki privesek življenja, neki dodatek pobožnosti, neki moralni element za posameznika, vendar brez vsakršnega družbenega vpliva, Boga pa kot tihega sopotnika, čigar ime podjetje uporablja, da bi si zagotovilo neko spoštovanje, ki pa nima prav nič opraviti s tem, kako je potrebno voditi posel.« Z besedami ameriškega škofa, ki bi moral biti že v tem decembru razglašen za blaženega, a žal še ne bo, lahko rečemo samo, da imamo lahko takšne in drugačne temelje v svojem življenju, na koncu pa vedno gre za odločitev za Kristusa, ali proti njemu – Janeza Krstnika in velikega duhovnika in vse ostale, ki mu skozi zgodovino sledijo.
