ponedeljek, 3. oktober 2016

Da bi bila naša vera pomnožena

Kot že kar nekajkrat, imamo tudi tokrat Božjo besedo, v kateri premišljujemo povezavo med vero in ponižnostjo. Ponovno lahko ugotavljamo zlasti, kako brez druge ne more biti prve, saj za vero v srcu človeka ni prostora, če ta ni vsaj malo ponižen. Zlasti pri evangeljskem odlomku namreč lahko ugotovimo, s kakšnim srcem so apostoli izrazili Jezusu sicer lepo prožnjo, da naj jim pomnoži vero. Sobesedilo je namreč obračunavanje s farizeji, apostoli pa bi radi očitno imeli neko vero, "da bi gore prestavljali" (1 Kor 13,2), in sicer zato, da se pokažejo zlasti pred farizeji, pa tudi pred drugimi. V takem primeru tako sicer lepa prošnja ni več tako lepa, predvsem pa kaže na to, kako ljudje vero napačno razumemo od vedno. Ne gre namreč za zadevo, s katero bi se ponašali in ne gre za to, da je nekdo, ki živi po veri ali iz vere ali na podlagi vere, kakor pač že prevajamo tisti izrek preroka, ki smo ga slišali v prvem berilu, pravičen tako, da ga drugi zaradi tega hvalijo, češ: "Ta pa je nekdo!" Gre za to, da tisti, ki je veren, pravzaprav živi v pravičnosti, ki pa ni njegova, temveč Gospodova, da v končni meri živi v Bogu in je del velike družine, ki je občestvo svetih.

To so sicer zadeve, ki jih ne razumemo zlahka, a recimo takole, da mora biti z vsakim od nas tako,
kakor je s posodo za hrano, ki mora imeti dva pogoja za to, da opravlja funkcijo, za katero je bila narejena in za katero je bila postavljena - biti mora v svoji notranjosti čista in biti mora prazna, da lahko vanjo nekaj damo, pa naj bo to hrana ali pijača. Ko tako začenjamo mesec rožnega venca, ki je mesec oktober, bi rad priklical lepi vzklik iz litanij Božje Matere: "Posoda duhovna". Sveta Marija je zelo lepo označena kot duhovna posoda, za kristjana torej nekdo, ki ga občuduje in slavi, kakor tudi posnema, ker je to nekdo, ki je sebe v duhovnem smislu popolnoma izpraznil, da bi vanj prišel prebivat sam Bog. Zato, kadar apostoli prosijo in kadar mi prosimo, da bi bila pomnožena naša vera, prosimo, da bi bili resnično čim bolj duhovne posode, ki bi bile kolikor je le mogoče čiste in prazne, da bi lahko v nas prebival Gospod in nas preoblikoval.

Učencem in nam je sicer večkrat povedano prek evangelija, da nismo neverni, temveč zlasti "maloverni", takih mest je nič koliko. Toda, kdo od nas bi se z lepimi kakovostmi in lastnosti zadovoljil, če bi jih imel le malo? Si ne bi nečesa, kar je dobro, lepo, koristno želeli imeti čim več? Tako je tudi prav, da imamo vere več, kot je imamo trenutno, vendar pa je po drugi strani za to kakovost tudi značilno, da je nimaš veliko ravno tedaj, kadar si domišljaš, kako veliko je imaš. Celo tako, da navadno sploh ni nujno, da je človek resnično veren, če drugi tako pravijo. Zato tisto o nevrednih služabnikih. Sveti Hieronim, ki je pred kratkim godoval, je imel čudovit vzklik v tem oziru: "Zahvaljujem se Gospodu, da sem vreden biti od sveta preziran." Bolj ko nas namreč ta svet hvali, bolj je to znamenje, da smo sprejeli logiko tega sveta. Kdor pa sprejme logiko tega sveta, v njem ni prostora za Božjo logiko, da bi torej na svet in ljudi ter življenje gledal z Jezusovimi očmi, kar naj bi vendarle bil naš cilj.

Biti moramo zato nevredni služabniki, da bi imeli pravo vero v sebi, ki je v resnici Božje življenje, ki prihaja iz studenca večnosti. Ni namreč važno toliko, kaj smo po svojih človeških kakovostih, niti koliko imamo in veljamo, ker gre vse to nekoč z nami v grob. Prav tako nič ne velja pravzaprav, če imamo še tako super družino in morje prijateljev, ker smrt tudi to izbriše. Bolj kot vse to je važen dar vere, dar Božjega življenja, tudi zato, ker smo s tem darom bolj vse tisto, kar na zemlji smo - bolj ljudje, bolj kristjani, bolj očetje in matere, možje in žene, učenci, športniki... Zato pa vprašanje, če smo izpraznili in očistili svojo notranjost oz. če za to skrbimo. Ali smo torej nevredni služabniki storili svojo dolžnost, da nam gospodar kaj da ali ne? Kaj pričakuješ in prosiš, če nisi napravil tistega, kar bi moral? Zato se je včasih zahtevalo pri izpraševanju vesti, da pogledamo, če smo izpolnili svoje stanovske dolžnosti. Težava pa je, da mi vse druge stanovske dolžnosti postavljamo pred tisto, ki je najpomembnejša, da smo namreč kristjani. Ker pa slabo naredimo svoje krščanske dolžnosti, smo slabši tudi v drugih stanovskih dolžnostih, smo pa tudi šibki v veri. 

Prostor za Gospoda v nas namreč zagotavljamo z zakramenti in molitvijo, kakor tudi z duhovnim branjem in premišljevanjem. Ne pozabimo niti na intelektualno delo, ki ga naj bi vsak kristjan napravil tako, da prebira, se uči, poglablja verske resnice, katoliški nauk. Velikokrat pravimo, kako ni časa, zanimivo je pa to, da slednjega zmanjka prav za Gospoda, torej za vse tisto, kar smo pravkar malo našteli. Vendar pa je treba poudariti, da je čas za Boga najboljši čas zase, pa tudi, da kdor ne pripravlja prostora Gospodu, se v njem izgublja tudi prostor za bližnjega. V času, ko se toliko poudarja pomen odnosov, paradoksalno pozabljamo na osebo, z veliko in malo začetnico. Napravimo si red in dajmo najprej na urnik najpomembnejše stvari, ki so tiste duhovne. Če pa kdo pravi, da nam vera ne da jesti, da ne skuha obrokov za našo družino, potem o krščanski veri ni razumel nič. Če take zadeve držijo, potem je zanimivo, kako so naši siromašni predniki sploh preživeli, ko jim je praktično v življenju ostala le vera, drugega praktično ni bilo. Razmišljajmo o tem in napravimo, najbolje že kar v tem tednu, en korak k izboljšanju.