nedelja, 23. november 2014

Za telesni in duhovni blagor

Odlomki današnjega prazničnega konca cerkvenega leta nam v podobi, ki je vzeta iz resničnosti, predstavijo Gospoda Jezusa kot dobrega pastirja. Katere so lastnosti pastirja, ki je resnično dober? Mislim, da so prikazane prav vse, saj imamo tu dobroto, usmiljenje, potrpežljivost, modrost, sposobnost razločevanja, pa tudi pravičnost. Ta zadnja lastnost hodi z roko v roki z dobroto, usmiljenjem in ljubeznijo ter je pravzaprav pokazatelj resničnosti prvih treh naštetih lastnosti. Ljubezen je namreč resnična, globoka, trdna, verodostojna in prava takrat, ko je tudi pravična. Če tega elementa ni v odnosu, potem, kakor je lepo povedal angleški krščanski publicist in mislec Chesterton, to postane »podivjana krepost« - za ljubezen je recimo dejal, da postane le še pohota.

Ker pa je ta naš Dobri Pastir pravičen, verujemo, da nas ob koncu našega zemeljskega življenja pri njem čaka sodba, ki je ena od tistih poslednjih človekovih reči, o katerih se premalo govori. Že v berilu je zato rečeno: »Sodil bom med ovco in ovco« (Ezk 34,17), zlasti pa nam o tem spregovori evangeljski odlomek: »In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov; in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico« (Mt 25,32-33). Vsako naše dejanje ima posledice, pa ne le dejanje, ker velja enako tudi za naše besede in tudi, to tako radi pozabljamo, za naše opustitve. Torej, ne le tisto, kar si slabega storil, temveč tudi tisto, kar si slabega rekel, kako si proti bližnjemu besedo vihtel kakor meč, pa tudi, kar bi lahko brez težav storil koristnega, pa nisi storil – vse to bo snov sodbe vsakega od nas. Sv. Janez od Križa je dejal, da bo ob koncu našega življenja vsak ode nas sojen po ljubezni, prav isto pa trdi tudi današnji evangelij. 

Na tej naši zemlji tako živimo takšni in drugačni ljudje, dobri in slabi, vendar je našo ljubezen, in sicer v vseh pogledih, mogoče prav oceniti šele ob koncu našega življenja, prav tako pa mora presoditi nekdo, ki gleda drugače in vidi v srce (1 Sam 16,7). Ljudje lahko kolikor toliko ocenimo le tista dejanja in besede, ki jih jasno vidimo in slišimo, pa še za to velikokrat potrebujemo še dodatne opore, da bi lahko čim bolj objektivno presodili. Mi pa ne vidimo v globino stvari in ljudi, tako da ne vemo niti za ozadje nekih dejanj in besed – marsikaj lahko izvemo, če se med seboj pogovarjamo, a še zdaleč ne vsega, ker bomo večino nesli s seboj v grob, sploh pa tisto bistveno, kar vsak od nas je.  Tako se bo po Kristusu, pravičnem sodniku, zgodila jasna ločitev med dobrimi in hudobnimi, ki jih predstavljajo ovce in kozli – te živali so se v Palestini poleti pasle skupaj, ob koncu sezone pa jih je pastir ločil tako, kot piše v evangeliju. Dobri bodo tako deležni večne blaženosti, medtem ko bodo hudobni šli v pogubo – na to sodbo ne bo in ni pritožbe. Dobrim bo Gospod dejal: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta« (Mt 25,34); hudobnim pa bo dejal: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom« (Mt 25,41). Pri tako jasnih besedah ne more nihče trditi, da pekel ne obstaja, ali da je prazen – Gospod Jezus je zelo jasen!

Sodba torej bo, sojeni pa bomo, kot smo dejali, po ljubezni. Jezus našteje telesna dela usmiljenja – teh je še veliko, tisto, kar pa nam želi Gospod dati razumeti pa je to, da išče ljubezen tistih, ki jih je on prvi ljubil, ker jih je ustvaril in odrešil za drago ceno. Vsak od nas mora torej prepoznati Gospoda v svojem bližnjem, zlasti v tistih, ki so pomoči potrebni. Ni zastonj teden, ki je pred nami, teden Karitas, kjer smo vsi poklicani k večji zavesti dejavne ljubezni in dobrote do bližnjega, začenši že po naših družinah. Kdor ljubi Boga, ne more ne videti stiske bližnjega. Bolj ko nekdo ljubi Boga, bolj bo sposoben ljubiti svoje brate, pa čeprav ga slednji lahko sovražijo.

Poleg telesnih del, pa imamo tudi duhovna dela usmiljenja, ki so še veliko bolj pomembna, tudi zato, ker se za kristjana telesna dela usmiljenja pravzaprav začnejo pri duhovnih, iz njih izhajajo. Na duhovna dela pozabljamo, kakor pravzaprav sploh pozabljamo na duhovno razsežnost našega življenja, zato jih še enkrat naštejmo: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Vprašanja sodbe bodo torej tudi: Kdaj si molil za grešnike, svoje nasprotnike, neverne? Kdaj si prav svetoval dvomljivcu? Kdaj si grešnika posvaril? Si nevedne, zlasti versko, kaj znal poučiti? Kdaj si potolažil kakega žalostnega, mu vlil upanja? Kako si znal prenašati krivice? Kako si znal odpuščati? Si kaj molil za druge, tudi za mrtve, daroval maše, dobra dela, žrtve in odpovedi, se postil zanje? 

Postavi se nam seveda vprašanje, kako to, da ta dela niso omenjena v evangeliju, če so važnejša od telesnih? Zato, da vidimo in spoznamo, kako naša duhovnost nikdar ne sme biti zagledana in zaprta sama vase, temveč moramo vedno in vselej, tudi ko vršimo duhovna dela usmiljenja, imeti odprto srce in oči za bližnjega. Ne more in ne sme nam tudi v tem primeru biti vseeno tudi za materialne potrebe bližnjih. Če drugače povemo, moramo voditi duše k Bogu preko dejavne ljubezni. Tako je počela denimo bl. Mati Tereza, ki nam je precej dobro znana. Gotovo so jo zanimale stiske tistih revežev iz Kalkute, še bolj pa jo je skrbela večna usoda vseh prebivalcev tega velemesta. Želela je, tako kot to želijo storiti vsi misijonarji, ljudem prinesti Gospoda Jezusa. Poleg vsega, jih je zato učila tudi moliti, zato jih je učila prav molitev rožnega venca. Materialna in duhovna ljubezen torej hodita z roko v roki.

Mi na zemlji kot kristjani ne zbiramo nekih točk zvestobe ali »puntov«, kot je nekdo rekel. Bog nas ne bo nagradil zaradi količine del, ki jih bomo naredili, temveč glede na ljubezen, na srce, ki ga bomo vanja vložili. Na prvi pogled super dobro delo je v resnici lahko narejeno v velikem napuhu, hinavščini, vzvišenosti in še kaj. Vprašanje, če potem v resnici, v globini zares lahko rečemo, da je to bilo dobro delo. Krščanska ljubezen je ljubezen do Kristusa v vseh pogledih. Kristusa moramo ljubiti in ga spoštovati v duhovnem smislu, v bogoslužju, kakor tudi v bližnjem.

Na praznik Kristusa kralja zato beremo ta evangelij, da bi razumeli, kako mora v nas vladati vse tisto, kar je značilno za dobrega pastirja, da pride k nam in v nas Božje kraljestvo, ki je kraljestvo: resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti, miru in ljubezni (po današnjem hvalospevu). Bolj kot se bomo prepuščali vsemu drugemu, da nas bo obvladovalo in nam celo vladalo, bolj se bomo oddaljevali od večnega rešenja. Kristus bo tako v nas kraljeval tedaj, ko bomo znali biti dovolj ponižni, krotki in odprti, da bomo znali opaziti, kdaj nismo zares služili Božjemu kraljestvu v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Ko bomo to spoznali, pa se bomo za ponovno prevlado Kristusa v nas zavzeli tako, da bomo opravili dobro sveto spoved. Antični pisatelj je zapisal: »Če želimo, da Bog kraljuje v nas, naj na noben način v našem umrljivem telesu ne vlada greh.«