četrtek, 1. januar 2015

Najboljša pot

Osemdnevno praznovanje božičnega praznika zaključujemo ne samo z vstopom v novo koledarsko leto, temveč tudi s praznovanjem izredno pomembne verske resnice – da je Marija Božja Mati. Lepo je, da v vsako novo leto kristjani vstopimo z Marijo, da jo pokličemo na pomoč in se ji priporočimo, saj je Gospod Jezus, sam Božji Sin to svojo Božjo Mater na križu imenoval tudi za našo mater. Spet tako lahko premišljujemo ob Marijinem čudovitem nazivu in poslanstvu, kako se je Bog sklonil do vsakega od nas, kako je neskončno veliki postal neskončno majhen. Sprašujemo se, kako je lahko sploh neskončni postal sin končne, človeške matere? Ravno v tem je Božja vsemogočnost in neskončnost, da mu to ni bilo težko in zanimivo je, da Božjemu Sinu ni bilo težko nase privzeti naše človeške narave. Ko so se po približno štiristo letih cerkveni očetje končno le zedinili v tem, da je Marija Božja Mati (Theotokos = db. Bogorodica), so prišli do pomembne ugotovitve, ki velja tudi za nas. Brez vere v to pomembno versko resnice, se poruši vsa zgradba naše vere, ker pridemo v končni fazi tudi do tega, da nam Bog ni več blizu. Vera v Marijino Božje materinstvo pove namreč prav to, da si je Bog privzel našo krhko in umrljivo naravo, si naložil na pleča vse, kar je z njo povezano, da bi nas potem odrešil. 

Marija je s svojo privolitvijo v to, da po njej Božji Sin postane človek, združila nebesa z zemljo in od
takrat ima vsak od nas še eno mater, ki je izrednega pomena. Vsak od nas je po zemeljski materi prišel na ta svet, po nebeški materi pa pridemo do Božjega življenja, do življenja po Božji milosti. Zaradi Marijinega Božjega materinstva tako za nas smrt za nas več ne predstavlja konec našega življenja, temveč prehod. Z Marijinim zgledom, njenim varstvom in mogočno priprošnjo, je ta prehod lahko zelo lep, saj preidemo v blaženo bivanje pri Bogu. Odtod tako izhaja pomenljivost pobožnosti do Marije, izročanje v njeno varstvo in zatekanje k njej z vsemi našimi prošnjami in stiskami. Blaženi papež Pavel VI. je rad poudarjal, kako ni mogoče biti kristjani, če nismo marijanski, če torej ne častimo Device Marije, s čimer je postavil ta vidik naše vere kot enega od osnovnih. Je tudi logično – če naj bi vsak od nas v vsem posnemal Gospoda Jezusa, ga moramo posnemati tudi v njegovi ljubezni do matere. Ker pa ne bomo nikdar mogli ljubiti popolnoma, kakor ljubi Jezus, razen potem nekoč v nebesih (če tja seveda pridemo), vidimo, da nikdar ne ljubimo dovolj. Seveda na vseh področjih to velja, tudi do Boga in bližnjega, a se bo naša ljubezen večala toliko bolj, kolikor bolj se bo večala naša ljubezen do Marije – to pričajo številni svetniki, zelo rad izpostavim sv. Maksimilijana Kolbeja, vsega predanega Brezmadežni, ki se mu ni bilo težko žrtvovati v taborišču smrti za bližnjega. 

Zato se radi zaustavimo pred Marijino podobo ali kipom, radi molimo k Božji Materi številne njej posvečene molitve, ker je to za nas in za našo notranjost zdravilo in rešitev. Bog je Marijo postavil za most med zemljo in nebesi. Brat Leon, eden od prvih spremljevalcev svetega Frančiška Asiškega, je imel nekoč videnje. Najprej je bila lestev, na vrhu katere sta stala Jezus in sv. Frančišek – vsi tisti, ki so po tej lestvi skušali priti do vrha, niso uspeli, ampak so padali dol. Tedaj je sv. Frančišek pokazal še na drugo lestev, ki je bila bele barve, na vrhu katere je stala Devica Marija – kdor je šel po tej lestvi, je uspel varno prispeti v nebesa. Pomen tega videnja je zelo jasen – kakor je Jezus po Mariji prišel k nam ljudem, tako tudi mi pridemo do Boga po njej. Lepo to pravi pesem “Zdrava, Morska zvezda” pravi v predzadnji kitici: “Naj kot ti živimo, varno pot nam kaži, da se s tvojim Sinom v raju veselimo”. Naša najboljša pot v življenju pelje prek Marije – ni je boljše poti. Pokličimo j ona pomoč ob začetku dneva, kakor se ji izročajmo tudi ob koncu in vsakokrat, ko bo potrebno. Ni potrebno veliko – vietnamski kardinal Van Thuan je v zaporu imel le še toliko moči, da je ponavljal, a iz vsega srca: “Zdrava, Marija”. Pravi, da mu je ravno to omogočilo preživetje v nemogočih razmerah. Zakaj je nam tako težko poklicati na pomoč našo nebeško Mater, ko pa je potrebno tako malo?

nedelja, 28. december 2014

Ne zapuščajmo svetišča

Božični prazniki mnoge žal navdajajo tudi z malodušjem, pravzaprav se vse skupaj začne že z adventnim časom, ker mislijo, da je govora o nekih idealnih razmerah, idealnih družinah, v katerih se sami, jasno, ne prepoznajo. Težava je v tem, kar smo iz teh praznikov naredili, ker slišimo predvsem, kako je Božič praznik družine, kako je lepo, ko se družina dobi skupaj in podobne reči, vendar pa bi bilo žalostno, če bi zares bilo tako, če bi ostali samo pri tem. Vedno znova in znova je potrebno poudarjati, da seveda Božič, pred njim pa advent, ki je priprava, lahko postanejo tudi praznik družine, vendar le, če ne pozabimo, da gre zlasti za praznik odrešenja. Kot smo dejali na sam praznik, drži tisto dejstvo iz pesmi “O jaslice borne, lesene”, da se je na Božič “čisto do nas sklonilo dobrotno nebo”. Le stežka rečemo, da je po naših družinah prav vse v najlepšem redu, še najmanj, da je vse idealno, lahko pa rečemo, da lahko prav v vsako družino pride odrešenje, če se mu odpre, ker je vsak, še tako trdovratni član družine, Božji otrok, ki tega odrešenja potrebuje, pa če to želi priznati ali ne. Ponuja se podoba cestninarja Zaheja, ki je bil velik grešnik, pa se je bil sposoben odpreti prihajajočemu Odrešeniku. Slednji se je spreobrnjenja razveselil z znanimi besedami: “Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin” (Lk 19,9). Vesela novica odrešenja lahko tako pride do vsakega človeka, torej tudi do vsake družine, ki je seveda sestavljena iz ljudi.

V središču dogajanja je danes jeruzalemski tempelj, središče tedanjega judovskega življenja. Ko je tja prišla sveta družina, je bil poln ljudi, tako da razen dveh nihče niti opazil ni te družine, ki je tja prišla. Toda Bog gleda na stvari drugače, saj je tudi enkrat drugič opazil ubogo vdovo, ki je vrgla vse svoje premoženje v tempeljsko zakladnico. Prav zato, ker Bog vse vidi, pozna naše razmere in naše stiske, naše padce, pa tudi trenutke veselja, sreče in zadovoljstva. Ravno zato bi moralo biti tudi za nas pomembno središče našega življenja svetišče, ki je v našem primeru župnijska cerkev, zlasti takrat, ko se v njej odvija nedeljska sveta maša. Sveta družina je prinesla svoj dar v svetišče, mi pa se obotavljamo, da bi to storili. Prinesimo sebe in svoje najdražje kot dar. Prinesimo vse dobro in lepo preteklega tedna. Prinesimo vse tisto, kar ni bilo dobro, kar smo zamočili sami, pa tudi tisto, kar nas je prizadelo. Prinesimo tudi naše prošnje za teden, ki je pred nami, kakor prinesimo tudi svoj trdni sklep, kaj bomo naredili bolje, kje bomo bolj pozorni… Ni važno, če naše razmere niso idealne, ker Bog vstopa prav v te razmere, da prinese svoje nadnaravne darove, ki jih tako potrebujemo. Morda je težava v tem, ker bo, če bo sprejel Odrešenika, vsakdo moral pri sebi kaj spremeniti, na sebi nekaj narediti… Pripravljanje prostora za Boga nikdar ni bilo, ni in ne bo enostavno in neboleče delo.

Lepo nam to dokazuje prerokinja Ana, ki je le kratek čas uživala zakonsko življenje z možem, potem pa bila toliko časa vdova. To sicer lepo ponazarja celotno človeštvo, ki je le kratek čas uživalo rajsko srečo, potem pa toliko časa v trpljenju čakalo odrešenja, vendar pa se lahko v njej prepozna tudi vsak od nas. Res je, preroknija predstavlja vse matere, ki trpijo zaradi razmer, ki vladajo doma, pa vendar je treba gledati širše. Predstavlja lahko tudi vsakega izmed nas, ki je izgubil svojo kratko brezskrbnost in nedolžnost, sedaj pa živi prazno in obupno življenje. Vsakemu od nas ta žena pravi, da je treba v veri, upanju in ljubezni vztrajati na poti z Bogom, se ne oddaljiti od svetišča, torej od molitvenega in zakramentalnega življenja, ker Bog ve za naše stiske, posluša naše klice in tudi nanje enkrat odgovori. Mi smo navajeni na “tukaj in sedaj”, na “takoj”, a v življenju prave reči nikdar niso tako enostavne. Podobno je kot pri gradnji hiše, ki bi jo vsi radi imeli takoj in sedaj, da bi se vselili, kakor tudi zanjo ne bi radi kaj dosti potrošili – moči in denarja, a ne gre tako. Potrebnega je veliko truda, odrekanja, potrebnega je kar nekaj časa za to. Spomnim se, kako smo recimo mi potrebovali kar devet let, da smo lahko hišo toliko uredili, da smo se iz Nove Gorice preselili v Prvačino – dela, truda, odrekanja in vsega je pa tudi bilo veliko. Hoja za Gospodom nikdar ni enostavna, današnji praznik pa nam pravi, da se splača. Odločimo se torej tudi mi za to pot in na njej vztrajajmo. Tudi mi, po zgledu stare prerokinje, “ne zapuščajmo svetišča”.