nedelja, 10. november 2013

Pot posvečevanja

Težava, ki jo pred nas postavi evangeljski odlomek, je resnična težava, ki tare tudi nas vernike danes. Gre za eno od ključnih vprašanj naše vere, na katerega si mora vsak od nas pogosto odgovoriti, to pa je vprašanje "vstajenja mesa in večnega življenja". Tu bi lahko spet šli na odstotke in sociološko gledali na to, koliko tistih, ki se izrekajo za katoliške vernike, sploh veruje v večno življenje. Prišli bi do nekega podatka (le-ta ni ravno "lep"), ki bi bil tudi koristen, vendar bi bili pravzaprav podobni saducejem, če bi ostali zgolj pri tistem podatku. 

Prav lahko se namreč zgodi, da teoretično tudi mi verujemo v te zadeve, da je vstajenje in večno življenje. Lahko to teorijo tudi potrjujemo s prakso, vsaj v določeni meri, saj se določenih verskih pravil držimo - hodimo recimo ob nedeljah in praznikih k sveti maši. Pomeni, da podobno kot pripadniki saducejske stranke v Jezusovem času, tudi mi nekako na zunaj izražamo svojo vero, pravzaprav svojo versko pripadnost, a to še ne pomeni, da tudi s svojim življenjem zares verujemo v "vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku", kar po drugi strani vsako nedeljo zatrjujemo. Tudi zunanja drža je pomembna, da ne bo pomote, a kristjani nismo le po kako uro na teden. Presojanje skozi večnost je zelo pomembno.

Je pa ta večnost lahko nekaj precej nedoločnega in pravzaprav na moje življenje, na moje bivanje tu na tem svetu nima nekega posebnega vpliva, saj ne predstavlja nekega realnega in konkretnega cilja, h kateremu stremim. Vprašanje, h kateremu cilju stremim, bi lahko obrnili tudi tako, da bi se vprašali, komu pa jaz v življenju odgovarjam. Odgovarjam le samemu sebi? Konec koncev, si poglejmo res tudi mi to zadevo o poroki, ki jo pred Jezusa postavijo saduceji. 

Se namreč poročim zato, da si nekoga prilastim, ker sprašujejo, čigava last bo tista žena, ali je pred mano nekaj povsem drugega? To so pomembne reči, ker smo se danes začeli spraševati le še po tem, kar meni koristi. V tej luči presojamo marsikaj, žal tudi naše odnose, pa tudi na zakon, na poroko gledamo na takšen način. Če sem važen samo jaz, potem bo to držalo v vseh pogledih mojega bivanja. Ne bom se povsem posvetil drugemu, kjer ne mislimo samo na bližnjega, temveč tudi na Boga, ker imam druge, pomembnejše reči za početi. Moji odnosi, do Boga in do bližnjega, so nekaj za sproti, za prosti čas, ni pa to nekaj, kar bi mene posvečevalo. Nimam pred sabo nekega cilja, ki gre dlje od konca tega zemeljskega življenja, ker bi sicer gledal drugače na te svoje odnose.

Pa tudi, če že rečemo, da so naši medsebojni odnosi pomembni, temu pa posvetimo tudi dovolj časa, lahko še vedno izključimo večnostno dimenzijo in postanejo medčloveški odnosi cilj sami sebi, vendar pa, kakor nas uči evangelij, to niso. Sveti zakon, družina, mož, žena, otroci - to je vse pomembno, a ne more biti samo po sebi cilj. Lahko umremo tako, da smo sozakoncu in družini posvetili veliko časa in pozornosti, ni pa nujno, da pridemo v nebesa. "Kdor je poročen, naj živi, kakor da nebi bil," nam pravi apostol Pavel (1 Kor 7,29). To ne pomeni, da se je poročiti narobe, da ne bo pomote, ampak, da ni to končni cilj našega življenja, temveč sredstvo za dosego nečesa večjega. Poroka ni neka moja iniciativa,  ampak ena od podarjenih poti, da pridem v nebesa. Tudi novi poročni obrednik nam namreč pove, da je "poroka nova pot posvečevanja dveh krščenih". Pomeni, da sta tudi prej imela vsak svojo pot posvečevanja, namreč samskost, sedaj pa je to postala poroka. Mislim, da smo vsaj malo te sreči razumeli. Seveda imamo za posvečevanje še druge poti, kakor je posvečeno življenje v duhovništvu ali redovništvu. Tudi vdovstvo je ena taka pot. Tudi, če se nekomu v zakonu zalomi, ima še vedno možnost posvečevanja, če jo želi koristiti v danih okvirjih in možnostih. Tu bi sicer bilo materiala za še kako pridigo. Seveda posledično velja kot izključevanje večnostnega vidika nezakonska skupnost (takšna in drugačna) ali samo civilna poroka kristjana - nobena od teh ni pot posvečevanja, temveč stranpot.  

Vsak od nas ima možnost, da doseže nebesa, saj je Kristus prinesel rešenje vsem ljudem, a se je treba za to v celoti odločiti, ne le teoretizirati. Če z resnim namenom stopimo na to pot posvečevanja, potem tudi Božja milost ne bo izostala, ker bo v tem primeru cilj zares posvečeval sredstva. Pa še nekaj, ne bom zaprt samo v iskanje lastne koristi, temveč bom zares znal iskati korist drugega in se tudi razdajati, ker odpiranje Bogu odpira moje srce tudi za bližnjega.