sobota, 13. december 2008

Krščanska kontracepcija 2

Tako, dragi prijatelji, prišli smo do konca tega sklopa objav. Skušal sem vas popeljati skozi krščansko pojmovanje ne le spolnosti in kontracepcije, ampak tudi skozi širši kontekst teh problemov, če naj ju tako imenujem.

Naj pojasnim še par stvari. Najprej naj povem, da teh stvari Cerkev ne obravnava kot nekih dokončnih verskih resnic, s tujko rečeno, dogem, ampak ostaja odprta za morebitne novosti v razvoju problemov. To niso ne prepovedi ne zapovedi, ampak bolj smernice, ki naj bi jih kristjani kolikor toliko upoštevali. V preteklosti je prihajalo in mislim, da še vedno prihaja do določenih konfliktov, predvsem med duhovniki in laiki, še posebej med duhovniki in mladimi, slednji se namreč že v osnovni šoli, še bolj pa v srednji, znajdejo pred problemi, ki smo jih obravnavali v teh objavah. V tem oziru mnogi duhovniki še vedno delujejo, kakor da bi koncila pred več kot štirimi desetletji ne bilo, veliko pa je tudi takih, ki na vse skupaj gledajo vse preveč liberalno ali preozko in ne opazijo še vseh drugih težav, ki se sprožajo ob teh dveh ali pa posledic slabega razumevanja spolnosti in kontracepcije.

Problemi, ki so v Cerkvi še vedno prisotni, pa so naslednji: demoniziranje telesa kot odvečnega, propagiranje spolnosti kot nekaj slabega, popolno obsojanje užitka, prevelik poudarek prokreativnega (stvarjenjskega) vidika spolnega odnosa, težnje po zapovedovanju na področju spolne morale in še bi lahko naštevali. Veliko dobrega je na tem področju naredil pokojni papež Janez Pavel II., katerega aktualnost in daljnovidnost odkrivamo šele zadnje čase, ko je izšla knjiga 'Teologija telesa za začetnike'. Janez Pavel II. sledi pravi smeri, ko nakaže pomembnost telesa kot tistega, ki ljubezen izkazuje. Pomembni 'novosti' sta tu še zagotovo nežnost in odnosnost. Pomemben se mi zdi tudi vidik, ki ga je izpostavil sedanji papež Benedikt XVI. v svoji prvi okrožnici 'Bog je ljubezen', in sicer neločljiva povezanost med pojmoma agápe (zastonjska ljubezen) in eros (strastna ljubezen).

To so nekatere težave, ki jih vidim na strani Cerkve. Stvari se vsaj nekoliko izboljšujejo v tovrstnem pastoralnem delu. O spolnosti tako danes predvsem govorijo in oznanjajo zakonski pari, imamo tudi krščanske psihoterapevte, ki so precej dejavni na tem področju, pa tudi tisti duhovniki, ki se bolj ukvarjajo s temi problemi se mi zdijo zelo odprti in se trudijo, da bi z mladimi našli stik tudi, ko je govora o takih vprašanjih.

Na strani širše družbe pa vidim spet drugačne težave, ki so posledica določenih ideologij. Leta 1968 se je sicer res 'ljubezen' osvobodila vseh tabujev, vendar je najbrž problem prav v tem, da meja več ni. Nihče ni predvidel ali pa vsaj pomislil na možnost, da bi se ta 'svobodna ljubezen' lahko začela obnašati kakor podivjan pes, če ga spustimo z verige. Tako smo od spolnosti brez užitka prišli do druge skrajnosti, do hedonizma, ko je cilj vsega stremljenja užitek . Meja na tem področju ni več ali pa so zelo ohlapne, kar seveda ni dobro. Posledica takega mišljenja so strašanske: v teh štirih desetletjih so splavi in AIDS terjali več žrtev kot vse vojne po svetu. Parola 'Make love, not war' se je tako sprevrgla v nasprotje same sebe.

Moja priporočila kar se vsega tega tiče? Predvsem to, da delajte po pameti in v skladu s svojo vestjo. Bodite odgovorni in preden greste v spolni odnos, pomislite tudi na morebitne posledice in če ste jih pripravljeni prenašati. Ob svetovnem dnevu boju proti AIDSu so priporočali predvsem zvestobo. S tem se strinjam, a bi dodal še nekaj, o čemer bi veljalo premisliti: ČISTOST. Ta ne pomeni le neprakticiranja splonih odnosov pred poroko, ampak je prisotna tudi v zakonskem odnosu in vsepovsod v našem življenju. Gre za čistost našega pogleda (misli), da bližnjega ne popredmetimo, čistost besed, ki prihajajo iz naših ust in čistost naših dejanj, kjer je zelo važen naš odnos do samih sebe in našega telesa ter do drugih in njihovega telesa, pravzaprav tudi duše.

Gre za neko pot, po kateri hodim tudi sam. Pridejo padci, katerim sem podvržen tudi sam. Pridejo vprašanja, ki si jih zastavljam tudi sam. Vendar pa je tudi naš Gospod vselej po padcih tudi vstal, zato lahko po padcih tudi mi vstanemo. Vsekakor je križ v dvoje veliko lažje nositi, zato si med seboj velikodušno pomagajte, obenem pa se obračajte in odpirajte tudi Bogu, ki ljubi in blagoslavlja nas in naše odnose, tudi spolne.

četrtek, 11. december 2008

Krščanska kontracepcija 1

Naj skušam zaokrožiti razmišljanja o kontracepciji, spolnosti in krščanskem pogledu na vse to. Če sem zadnjič nekoliko predstavil okrožnico Humanae vitae, to ni bilo naključno, ampak se želim nanjo nasloniti.

Spolni odnos je dejanje popolne podaritve, ko dva ne samo postaneta eno, ampak se drug drugemu popolnoma podarita taka, kakršna sta. Če pa je med moškim in žensko neka gumijasta stvar, že ne gre za popolno podaritev. Poleg tega. da zna marsikdo povedati, kako je spolni odnos povsem nekaj drugega, če se izvrši brez kondoma. Toda tu še vedno nismo pri tistem gledanju, kot ga ponuja okrožnica. Gre za neko drugačno gledanje, ki računa, da je odnos v dvoje tudi odnos v troje.

V vsakem pravem odnosu med dvema človekoma, če gledamo po krščansko, je namreč prisoten tudi Bog. Vsak človek je njegov dar, kakor tudi vsak odnos in tudi ljubezen. Ljubezenski odnos med dvema nam kaže ljubezen med Bogom Očetom in njegovim Sinom, med katerima je vez Svetega Duha. Skrivnost te ljubezni pa je v stalnem podarjanju, ko nihče torej nima nič zase, ampak le skupaj z (D)drugim. Ker smo torej tudi mi narejeni po Božji podobi, mora naša ljubezen kazati na Božjo. Je to nekoliko komplicirano? To pomeni le, da moramo iti v odnos tako, da se drugemu popolnoma podarimo in se pravzaprav vedno znova podarjamo, pri tem pa ne gledamo na svoje koristi, ampak predvsem na koristi drugega. Morda se zdi to preveč idealno, a se za to splača truditi in si prizadevati to čimbolj popolno uresničevati.

Izkazovanje ljubezni pa poteka prek našega telesa. To je Božji dar in tempelj Svetega Duha, preko tega templja pa se uresničuje vsakršno izkazovanje ljubezni, ne le do bližnjega in ljubljene osebe, ampak tudi do Boga. Preko telesa se v bistvu tudi udejanja Božja ljubezen. To je tudi tista duhovna dimenzija našega telesa, ki je bila vse preveč v ozadju, tudi v krščanskem nauku. V tem smislu je Božji dar tudi spolnost in je torej nekaj lepega in ne grdega.

V spolni združitvi sta moški in ženska lahko eno, če sta enega telesa, duše in duha. Spolnost pa nima le združitvenega namena, ampak tudi stvarjenjskega. Tudi zaradi tega je človek Božja podoba, ker lahko ustvarja. Svojega potomstva pa ne ustvarja le zato, da bi obstal kot vrsta, ampak tudi zato, da se izpopolni in uresniči. Mož in žena imata svobodo, da lahko načrtujeta svoje potomstvo, vendar pa tu nista sama. Tisti, ki odnos blagoslavlja z otroki je Bog, to pa počne preko naravnih poti. Če mi te naravne poti preprečujemo, pa na nek način onemogočamo tudi Boga. Naravna kontracepcija pa Boga ne onemogoča, ampak računa tudi na njegovo voljo. Zaveda se, da je nepopolna in da lahko pride do zanositve, če je taka Božja volja. Torej ni zaprta za življenje, ampak odprta.

torek, 09. december 2008

Marija kot zgled

Ob prazniku Brezmadežne sem premišljeval številne stvari. Med drugim sem premišljeval o tem, ali nam je Marija ideal. Pogosto so nam jo namreč prikazovali kot zgled, s tem pa tudi oddaljevali nekam v nedosegljive višave. In vendar Marija ni le ideal, ampak nekaj več.

Kako je vendar lahko Bog postal eden izmed nas, torej človek? Prav preko nekoga izmed nas. Izbral si je ženo, da bi jo obvaroval greha. Ko je bila spočeta v telesu svoje matere, se je pravzaprav že zgodil tisti prvi čudež, brez katerega bi Bog ne postal človek. Nekdo v naši zgodovini je bil deležen nečesa izrednega, nekdo za katerega vemo! Mesijanski časi so se tako pravzaprav začeli z Marijo, ki je bila vnaprej po čudovitem Božjem načrtu izbrana za mater Odrešenika, ko je bila ob svojem spočetju obvarovana tistega greha, ki drugače bremeni vsakega človeka.

Marija zato ni ideal, ampak je del zgodovine in ena izmed nas, ljudi. Ni ideal, ker smo se učili pri Platonu, da so ideali nekje daleč in so pravzaprav nedosegljivi. Ne, ona ni nedosegljiva, ampak je del človeštva. Ona je dokaz, da se da živeti čisto, je pa tudi dokaz, da Bog ni pozabil na človeka in na zavezo, ki jo je z njim sklenil. Po Mariji je s padlim človekom sklenil novo zavezo oz. Novo zavezo. Marija je naš zgled in ne ideal.

Marija je, ker smo že v adventnem času, zgled pričakovanja Boga. Do takrat, ko je namreč prišel Božji angel in se je Božja beseda učlovečila, je preteklo kar nekaj časa in to je bil čas priprave najprej na spočetje Boga in nato na njegovo rojstvo. Ta čas je Marija živela v ljubečem okolju svojih staršev, ki so jo dan za dnem obkrožali z ljubeznijo, hkrati pa je tudi čutila Božjo bližino in toplino. Postavitev praznika Brezmadežne (ko je bila torej brez madeža spočeta Marija) v adventni čas je zelo dobra! In kakor se je Marija pripravljala na Gospodov prihod, se skušajmo tudi mi. Marija je naš zgled!