nedelja, 07. september 2008

Sodobna govorica

Danes je v komunikaciji, predvsem z otroki, treba iskati novih in novih vstopnih mest. Pri tem pomaga govorica, ki jo otroci razumejo. Dal bom dva lepa primera, ki ju boste lahko s pridom uporabili tudi vi.

Ko govorimo o zakramentih, ne moremo mimo pojma simbol, pojma, ki ga še sami ne prav dobro razumemo, pa bi želeli, da bi ga razumeli otroci, recimo petošolci. Ta izraz se da lepo izraziti z ikono na ekranu računalnika. Ikona nam je pred očmi in je recimo simbol za program Word, ko nanjo kliknemo pa šele vidimo, kaj vse se skriva za simbolom tega programa, za majhno in preprosto ikono. Pomeni, da se za simbolom skriva neka veliko večja resničnost, ki pa je na prvi pogled nevidna.

Drugi problem, v katerem se je znašel nek duhovnik je bila razlaga Božjega načrta. Duhovnik je otrokom začel razlagati, kako ima Bog za nas predpisano določeno pot, na nas pa je, ali bomo šli po tej poti ali pa bomo izbrali drugo. Bog pa je vztrajen in nam da spet možnost, da se vrnemo na pravo pot, da bi tako prišli do pravega cilja, nebes. Otroci so takoj kot iz topa izstrelili, da je Božji načrt kakor GPS. Kdo bi temu oporekal?

Res zanimiva je ta sodobna govorica, da pa bi se je naučili, se moramo kdaj pa kdaj v vlogo učencev spustiti mi sami, otroci pa nas bodo morda naučili kaj koristnega. Pri nalogi učitelja in kateheta mora biti človek zares ponižen, sicer se ne bo sam naučil nič oz. zelo malo, pa še otrokom se bo zdel zastarel in zatežen. Pa še nekaj, tudi star človek je lahko mlad, če je mlado njegovo srce.

Opominjanje

Zagotovo se bo našel kdo, ki bo dejal: "Končno nam evangelij spregovori o nečem 'fajn' in enostavnem". Ali ni nekaj najbolj enostavnega, kar počnemo v življenju, dajati opazke, kritizirati, nekomu očitati njegove napake? V resnici pa nam Kristus govori prav obratno. Pravo bratsko opominjanje še zdaleč ni nekaj enostavnega, ampak je ena od stvari, ki od nas zahtevajo veliko notranjo svobodo in zrelost, predvsem pa ljubezen.

Naše človeško sobivanje je polno nasprotij in konfliktov, kar se dogaja zato, ker imamo tako različne značaje, že sveti Avguštin pravi glede tega, da smo ljudje "kakor lončene posode, ki se, brž ko naletijo ena na drugo, ranijo". Jezus pa ne omejuje stvari na krivdo bližnjega v odnosu do nas, saj bi bilo težko oceniti, kaj nas tu 'pošlje v akcijo', če ni to bolj naš ranjeni ponos kot pa ljubezen do resnice. Šlo bi bolj za samoobrambo kot za bratsko opominjanje.

Pravi tudi, naj brata opomnimo na štiri oči, kar pomeni, da spoštujemo njegovo dostojanstvo, saj bi ga v prisotnosti oseb, katerih spoštovanje mu je najpomembnejše (pred ženo, možem, otroki...), prav gotovo ponižali. Poleg tega ima brat na ta način možnost braniti se. Lahko pove svoje razloge, zakaj je določeno dejanje storil, kar je gotovo težje, če je stvar že znana mnogim.

Zagotovo namen bratskega opominjanja tudi ni tista srbečica, da bi drugim pokazali njihove napake, da bi tako povzdignili našo večvrednost. Namen tudi ni ta, da bisi olajšali vest, da bi potem govorili: "Sem ti rekel! Opozoril sem te! Slabše zate, če me nisi poslušal". Ne, namen je "pridobiti brata", torej resnična ljubezen do drugega, da bi se poboljšal in ne bi šel naproti neprijetnim posledicam svojih morda nepremišljenih dejanj. Da ne bi skrenil s prave poti in tako zapravil večnega življenja.

Vzajemno opominjanje je, če ga prakticiramo v evangeljskem smislu, ena od največjih ugodnosti skupnega življenja. Zelo dargoceno je v vsej odkritosti povedati si stvari, ki si nam jih noben tujec niti v sanjah ne bi upal povedati. Tako lahko vzajemno rastemo in zorimo.

V vsakem primeru, četudi nam ne uspe svojega brata bratsko opomniti, se je treba na vsak način braniti, da bi bratovo krivdo širili naokrog, po potrebi v nekoliko predelani verziji. "Ne govorite drug proti drugemu," pravi Sveto pismo (Jak 4,11). O tem najdemo v Svetem pismu še eno lepo misel: "Si slišal kakšno besedo? Naj s teboj vred umre. Le pogumno! Ne bo te razneslo" (Sir 19,10).

Po naših medijih se škandalozne besede, razni trači... zelo hitro širijo. Zatorej, vsakokrat, ko se potrudimo in preprečimo širjenje govoric, doprinesemo zmagi dobrega nad zlim.

Nazadnje naj še povem, da uspeh opominjanja ni odvisen le od nas, ampak tudi od tega, kako drugi to sprejme. Ne obstaja samo obveza k opominjanju, ampak tudi k temu, da se pustimo opomniti. Če vidimo koga, ki opomin sprejme, se morda zanj celo zahvali, obveljajo besede našega bivšega nogometnega selektorja Katanca: "Kapo dol"!

Pri tem članku sem si pomagal s komentarjem: R. Cantalamessa, Gettate le reti, riflessioni sui Vangeli, Anno A, Edizioni Piemme, Casale Monferrato 2001.