petek, 09. december 2011

Srce mora spregovoriti srcu

Pogovor z misijonarjem Danilom Lisjakom (fotografiji dodam naknadno)

Doma je s Saksida na spodnjem Vipavskem, kjer se je tudi rodil pred šestdesetimi leti. Ob srebrnem misijonskem jubileju sva se pošteno pogovorila (2 uri je trajal pogovor). Tu si lahko preberete najzanimivejše misli…
  
Ko sem se oni dan peljal proti Goriški in Vipavski, me je v tem hitenju – zvečer je bilo že treba biti spet na delovnem mestu v Tolminu – prešinilo vprašanje, kako pojmujejo čas v Afriki. Je tam kaj drugače? Ali ni tam nekako več tega 'dobrega časa'?
Na nek način smo tam bolj obvarovani, ker nekaterih stvari enostavno nimamo, da bi nam kradle čas, kot je npr. televizija. Tudi sam imam zvečer, ko zaključimo z dejavnostmi nek čas zase, ko se lahko posvetim tudi študiju, molitvi, morda grem za kratek čas na internet – to imamo namreč tudi pri nas. Je pa zelo pomembno, da najdemo čas za človeka. S sabo se človek sreča npr. ob knjigi – to nam je dal naš oče, ki je po napornem dnevu vedno zaspal s knjigo v roki, zagotovo pa ni dobro porabljen čas ob televiziji, saj tam drugi manipulirajo z našimi možgani. Tam postanemo tudi živčni. Morali bi se zavedati, kako dragocene so knjige, saj si jih Afričani ne morejo privoščiti. Že časopisi so dragi, saj stanejo eno kosilo in pol, če grem npr. kosit v naš hotel. Zagotovo je pri nas tako, da nas čas ne tako priganja ravno zaradi tega, ker so za afriškega človeka na prvem mestu medčloveški odnosi, prvi je človek.

Danilo s Saksida,član družine vélikega piemontskega vizionarja, za katerega pa vemo, kako odločilno vlogo je odigralo družinsko ozadje. Je bilo tudi pri vas podobno?
Gotovo. Doma sem dobil vse tiste vrednote in pogled na svet, ki mi je še kako prišel prav kasneje. Oče nam je posredoval ljubezen do dela, zemlje, knjige… Lahko rečem, da je oče govoril s svojimi žuljavimi rokami, mati pa s svojim srcem. Mi smo živeli v svojem svetu, kamor politika in druge zunanje zadeve niso vdirale. Bili smo verni, čeprav je bilo v tistih časih težko. Veliko smo se pogovarjali, česar danes povsod primanjkuje. Doma so nam stvari predstavili v drugačni luči, kot smo npr. slišali v šoli. To Janezek nese s seboj in ga kot Janeza zaznamuje, tudi v Afriki.

Lahko rečemo, da ste od enega vinogradnika, vašega očeta, prešli v vinograd tistega z véliko začetnico.
Gotovo nam je ta ljubezen do trte na nek način prišla pod kožo in se vidi npr. tudi v tem, kako tudi na Črni celini raje popijem kak kozarček dobrega vina, kot pa pivo, ki je sicer tam zelo priljubljeno. Sicer pa sem k Salezijancem šel prav iz vinograda, tam smo se namreč dogovorili, med delom. Sem pa hvaležen tudi še enemu drugemu 'vinogradu', vipavskemu malemu semenišču. Tam so nam namreč dali tisti kritični pogled na svet. Čeprav sem bil tam le eno leto, sem se veliko naučil za življenje.  

Sredi oktobra ste praznovali srebrni jubilej delovanja v Afriki. Velja tudi za vas tisto vodilo Don Bosca, da se je »treba vreči, kamor Bog kliče, potem pa se bo že videlo«?
Ta Božja previdnost me zagotovo spremlja že vse življenje. To res človek vidi, ko gleda nazaj na stvari. Kako me je npr. zaznamovalo že to, kako je mama pri mizi dejala bratu, da je velika milost, da se je vrnil kasneje domov, ker ga bi sicer 'pihnili'. Ko sem se potem odpravljal v misijone, sem najprej zaprosil, da bi šel h gospodu Ernestu Saksidi v Brazilijo, ki je prosil za pomoč. Najprej bi mu pomagal, potem pa ga nasledil, tako si je tudi sam želel. Takrat mi niso dovolili, temveč so me poslali v Afriko. Ko zdaj gledam nazaj, bi se z g. Saksido gotovo pogovarjala po 'dorombjerško', tako pa sem se bil prisiljen učiti francoščine in angleščine. Bal sem se, kako bom tam v Ruandi brez slovenske družbe, pa sem že prvi božič (leta 1986, op. a.) praznoval skupaj s slovenskimi misijonarji iz Burundija, ki so imeli misijon manj kot sto kilometrov stran od mojega. Ta Božja previdnost me tako spremlja že celo življenje, posebej pa to čutim v teh misijonarskih letih.

Za nami je misijonska nedelja. Veliko ljudi misli, da je dovolj v misijonske dežele pošiljati določene dobrine. Ali ni na prvem mestu, da tem ljudem prinesemo Jezusa Kristusa in njegov evangelij? Gotovo je treba zagotoviti najprej neko materialno in socialno pomoč, ampak to so le sredstva za dosego nekega drugačnega cilja. Ali ni – v misijonih in pri nas – najprej pomembno, koliko smo mi navdušeni za Jezusa Kristusa in njegov evangelij?
To je zelo dober ugovor – oznanjamo s celotnim svojim življenjem. Ko je moj afriški salezijanski brat predlani prišel v Slovenijo, je najprej v Dornberku in potem v Tolminu dejal: »To kar me v Evropi posebej moti je to, da nimate nikakršnega navdušenja, v vas ni več veselja, da ste kristjani. To pogrešam v Evropi – biti vesel kristjan.« Najbrž je to veselje občutil v misijonski Cerkvi. Mi smo res premalo veseli kristjani. Kar je v Afriki kristjanov, so veseli, da pripadajo Jezusu. To je treba pokazati, ko oznanjaš evangelij. Sam moram to vedno prinesti s seboj, ko grem na nov misijon, ko sem pripravljen v neki redovni skupnosti moliti brevir tudi v domačem jeziku ali v angleščini, francoščini, tistem jeziku, ki se pač uporablja. To je tisto, kar njih osvaja. Ta afriški brat je namreč doživel v Evropi razočaranje, ker med kristjani ni našel tega veselja, ki mu je bil priča doma. Moramo pokazati, da je to, za kar smo se odločili, vir našega veselja. Kristus nas ni poslal, da bi širili neko turobnost. Evangelij je vedno tudi neka vesela vest. To mora misijonar vedno prinesti s seboj, to pa naredi s tistim veseljem do svojega poklica, ki je najprej poklic kristjana, potem pa je lahko duhovnik, redovnik, redovnica, oče, mati – vsak kristjan ima namreč to krstno duhovništvo. Ta naboj veselja pripadnosti Kristusu nekdo potem nese s seboj v misijon. Gre za istega Gospoda, kot ga oznanjamo tudi v Sloveniji, misijon je povsod enak. Evangelij se lahko širi po človeku, ki je srečen, da pripada Kristusu. Ne gre toliko za znanje in druge podobne zadeve, kolikor za življenje. Moja vsebina pa je Jezus Kristus iz evangelija, česar pa se moraš naučiti, a hkrati tudi živeti. Seveda je treba najprej vzpostaviti socialne in miselne strukture, saj vsak misijonar dobro ve, da se 'praznemu želodcu' ne da oznanjati. Misijon v začetku ne sme pozabiti na Karitas, na bolnico, na šolo, prav to je tudi izziv meni in bratu iz Milana, ko začenjava z novim misijonom.

Se vam ne zdi, da bi tudi tu v Evropi ljudem morali prinašati predvsem to 'Kristusovo novost' oz. tisto, kar krščanstvo prinaša novega, drugačnega?
Kristus je gotovo najvišja vrednota, ampak mi moramo iskati način, kako bi ga posredovali v svojem okolju, družbi in kulturi. Ne s tem, da ga vsiljujemo, temveč da ga predstavimo kot tistega, ki prinaša smisel, dodano vrednost, dostojanstvo v življenje vsakega človeka. Vsi si želimo biti srečni, zato moramo pokazati, da je Jezus tisti vir sreče v življenju. Da tisti 'paket sreče', ki ga kristjani dobimo s svojim krščanskim poklicem, damo tudi drugim. Treba je iskati način, kako se približati evropskemu otroku, mladostniku, mlademu, ki cele dneve ždi pred računalnikom, po kakšnih vsebinah priti do teh ljudi. Gotovo je tu šola tista, ki bi morala nekomu posredovati neke življenjske vrednote, kakor tudi družina. Mi smo krščanske vrednote dobili v družini, danes je precej drugače. Treba je posredovati krščanske vsebine tudi po medijih kot je internet, socialna omrežja (tudi Danilo uporablja FB, op. a.)… Tudi to mora Cerkev sprejeti - nekako že sprejema, ampak to še ni dovolj. To je le neka prva informacija, lepa vsebina, kjer vidi, da se splača. Vedno pa bo moral novi kristjan nekaj doživeti, dozoreti, rasti ob drugem kristjanu. Zato moramo biti pričevalci tam, kjer živimo, nevsiljivo, mogoče tudi po kakih socialnih programih, danes je namreč veliko revščine tudi v Sloveniji, in sicer prav materialne revščine. Tu je treba pokazati svoje srce, ne v smislu, da imamo nekaj za bregom, ampak tako, da človek odkrije, kje je vir te naše srčne dobrote, da je Kristus tisti, ki nam to daje. V krščanskem okolju, če naj bi bilo res takšno, in slovensko se za takšno še vedno ima, bi ne smelo biti revnih in zapuščenih, v duhovnem in materialnem smislu. Na tak način smo najbolj pričevanjski. Proces spoznavanja Kristusa in odločitve zanj pa gre vedno po človeku, človek človeku. Pri nas je Jezus prišel v naša srca po starših, našem razumu, s študijem smo potem to dograjevali, sedaj pa smo srečni, da ga lahko posredujemo ljudstvom, ki ga še ne poznajo.

Tudi mi bi torej morali nekoliko osvojiti ta pogled misijonarjev, ki upoštevajo prav to, kar smo slišali v evangeliju na misijonsko nedeljo (Mt 22,34-40), da ko nekdo enkrat živi ta ljubeznivi odnos z Bogom, tudi v nekem črncu ali zapuščenem, celo na prvi pogled odvratnem človeku, vidi vtisnjeno to Božjo podobo…
Prav gotovo. Sam te ljudi sprejemam tako, kot sprejemam Slovence, morda še bolj. Sprejemam jih kot svoje sopotnike na tej življenjski poti. Tam mi ni treba olepševati svojih besed kot tu, ko se človek boji, kako bodo razumeli njegove besede. Ko npr. z njimi jem z golimi rokami in si potem pustim umiti roke, se čutim del njih, nisem nad njimi, oddaljen. Kakor misijonar, se tudi tukajšnji duhovnik mora čutiti del ljudstva. Morda je za nas misijonarje lažje, saj tam med nami ni nekih pregrad, takšnih in drugačnih, družba ni tako institucionalizirana. Mi živimo nekako v naravi z njimi, dihamo z njimi, bolj kot tu v tej evropski 'anonimnosti', kjer ljudje le stežka gredo v župnišče, da bi se tudi oni sami zanimali za duhovnika. Če je duhovnik izoliran, zaprt v župnišču, ne more sprejemati novih izzivov. Župnišče bi moralo biti dom za vse vernike, kjer se tudi prijateljsko srečamo med seboj. V župnišče ne smemo iti zgolj po nekih opravkih, ker bomo tam nekaj dobili, kot v nekem servisu. V Afriki so ljudje neprestano na vratih in se z njimi moramo ukvarjati, tudi če bi morda ne hoteli. Ko se nekaj dogaja, jih zanima. Ko smo npr. gradili novo cerkev, so vsi starejši prišli gledat, kaj se dogaja in so bili veseli, da bo nekaj novega. Kot tisti možakar, ki je cel dan čakal pred pisarno, dokler ga nisem vprašal, kaj hoče, misleč, da ima kako težavo, pa je hotel le malo vode. Vesel je bil torej, da sem ga pozdravil in je lahko prišel na obisk. Včasih je bil 'farovški vrt' najbolj zanimiv, tudi za ukrasti kak sadež, danes pa smo duhovnike izolirali in se jih bojimo. Ne vem, zakaj, ali imamo kaj slabe vesti, se bojimo, da nismo dovolj versko poučeni… Zakaj smo duhovnika izrinili, ko bi mu lahko s to 'človeškostjo' odpirali drugačne poglede, ga bolj socializirali, da bi poznal naše težave. Mi tam na misijonu vemo za vse, kar se dogaja, četudi ni telefonov. Ljudje pač pridejo in nam prinesejo svoje težave. Afričani so veliko bolj komunikativni, tu pa smo se zaprli v neko anonimnost, samozadostnost. Vse namreč dobimo v trgovini – naša pot je, kadar imamo čas, torej tudi v nedeljo po maši, samo v trgovine. Da bi se ustavili in nekoliko poklepetali? Kje pa… Doli se po maši začnejo družabni programi, tu je vse preveč uniformirano, 'natempirano', institucionalizirano. To je seveda tudi potrebno, da je nek red, če je pa ta vidik preveč poudarjen, človeka ubija.

Gotovo, vi misijonarji ste se odločili in šli med ljudi, mi pa se vse preveč zapiramo med te sive zidove, potem pa, kakor je dejal nek pokojni furlanski duhovnik (pre Toni Beline, katerega misli objavljam v Novem glasu, op. a.), tudi naša srca postajajo siva…
Ravno to sem hotel reči. V Afriki je prva stvar, da se učimo njihovega jezika. Odlika teh prvih 'belih očetov' je bila ravno v tem, da so se neverjetno trudili, da bi se najprej naučili jezik ljudstva in dojeli njihov duh. Tudi mi se moramo truditi, da dojamemo jezik ljudi, da potem to Jezusovo evangeljsko sporočilo posredujemo ljudem. Mi se trudimo, da to sporočilo čim bolj prodre vanje, tudi tako, da lahko berejo Sveto pismo v svojem jeziku (Slovenci smo ga dobili precej zgodaj), tu se gradi tudi narodna zavest. Mi zelo poudarjamo srečevanje s Svetim pismom – v Afriki je pač to predvsem s poslušanjem pri maši. Vsekakor pa to gre preko misijonarja – odprtost teh ljudi nam ne dopušča, da bi se na tem področju uspavali, moramo jim biti blizu po jeziku, se jim približati kot tisti prvi oznanjevalci. 'Inkulturacija' duhovnika se zgodi najprej po jeziku, tam je potem res blizu človeka. Če se torej zapreš za zidove, nimaš te možnosti, da bi res prišel do človeka. Te možnosti, da bi se človek zaprl, v afriških misijonih pač ni, zidovi so krhki, povečini narejeni iz blata, ampak to lepo nakazuje, kako smo tam prisiljeni h komunikaciji. To ni na tej internetni ravni ali telekomunikacijski ravni, ko ne prideš do človeka. Pa tudi, z druge strani, kako bo šel duhovnik obiskat bolnika, če ga nekje skrivajo in mu zanj ne povedo? Če se duhovnik izolira, ne pozna svoje župnije, svojega 'evropskega misijona', potem bo tudi sam težko stopil do tistega, ki bi ga potreboval. Poznam npr. mnoge pogumne tukajšnje duhovnike, ko ob godu ali rojstnem dnevu že zjutraj razpošljejo svojim ljudem sporočila, kjer pravijo, da zanje molijo… To so ta sodobna sredstva sporočanja in obveščanja, ki jih mora duhovnik danes poznati in uporabljati. Nekomu lahko na ta način odpreš srce – morda pa bi bil ta dan nek človek osamljen, pa ga njegov duhovnik zjutraj prijetno preseneti s sporočilom ali na kak podoben način. Zdi se mi, da so te razdalje med ljudmi v Afriki veliko krajše, čeprav je tu v Evropi in na Zahodu možnost hitrejše komunikacije. Težava je v tem, da tukaj človek ne pride k človeku, samo človek osebno je lahko pravi 'sporočevalec', ne po 'špagi', ampak je treba sočloveka otipati, ga doživeti kot svojega sopotnika. Brezžični telefoni in vse podobne zadeve ne morejo posredovati človekove duše.   

Še zadnja stvar. Nekaj me je vedno posebej pritegnilo pri teh Afričanih – kako znajo praznovati mašo: pojejo, plešejo, se posebej lepo oblečejo. Pri nas tega ni več, vse je vsakdanje, monotono, kakor bi se pri maši ne dogajalo nič posebnega. Pa se dogaja največja stvar na tem svetu, saj se sam Bog daruje za nas. Pa tudi nasploh ne znamo več praznovati…
Ja, največja stvar na svetu… Večkrat tu v Sloveniji pripovedujem, kako je, finančno gledano, tisti džip, dar slovenske MIVE, s katerim grem k ljudem, vreden več kot celotna njihova vas, s cerkvijo vred. Pa rečem zbranim, da pa je maša vredna več kot cel svet. Odpirajo oči in prikimavajo, kako je res. Ni važno, s kakšnim vozilom ali kako prideš do ljudi, ni važno, kakšen je teren, važno se je zavedati, da jim prinašamo Jezusa… Praznik pa v Afriki znajo pripraviti, to so res najlepša praznovanja, tudi zato, ker so prazniki redki. To je višek njihovega skupnega življenja, je povzetek vseh njihovih odnosov, njihove lepote, prijateljstva, dobrote. Znajo se poveseliti življenja. To veselo vzdušje znajo prinesti okrog Gospoda. Zakaj je maša tako lepa, vesela, se jim nikamor ne mudi? Ker je zanje to tudi kulturni dogodek, kjer lahko vsakdo pokaže svoje talente. Tam ne gre za nobeno tekmovanje med njimi, rivalstvo, izbor najboljšega tekmovalca, ampak nekdo na ta način pred Bogom pokaže vse, kar zna, kar navadno tudi lep čas pripravlja. Pred Bogom si upajo to prikazati, se splača. In potem nekdo zapleše, kot je David zaplesal okrog skrinje zaveze. Oltar je zanje skrinja zaveze, tako doživljajo oni evharistijo. Oni dejansko doživljajo, da je tisti oddaljeni Stvarnik, izvorno so namreč monoteisti, prišel zdaj po Kristusu mednje, da je to nekaj resničnega, otipljivega, v Svetem pismu, posebej pa v obhajilu. Tu bi dejal še, kako je krščanstvo med te ljudi prineslo človekovo dostojanstvo, kar se lepo vidi v odnosu do starejših ljudi. Nekoč so ta plemena človeka, ko je dosegel 'primerno' starost za smrt, izgnali v divjino, da so ga tam raztrgale živali, danes ta človek lepo umre med domačimi, pokopljejo pa ga ob hiši. Na ta način ostaja del družine, njihova povezava z večnostjo, prej so jih odstranjevali… sedaj mi gremo obratno pot, ko se na Zahodu skušamo odkrižati starejših ljudi. Vračamo se v poganstvo s tem, ko skušamo odstraniti tistega, ki je tkal našo družino, ki je tudi na nek način stkal našo osebo. Kakor mora misijonar povedati, kdaj ubirajo njegovi ljudje stranpoti, kdaj teptajo človekovo dostojanstvo, tako morajo to početi tudi kristjani v Evropi. To govorim zato, ker so maše lepe do takrat, do kadar tudi mi črpamo iz svojih korenin, iz svojega izročila. Tudi maše Afričanov niso več lepe, čim se izkoreninijo.    


Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek!'

sreda, 07. december 2011

Mlada vera za mlada srca

Težaven odnos mladih do Cerkve (7)

Zanimaš me
Dandanes iščemo, ko govorimo o mladih, odgovore na vprašanja, vendar pa: »Položaja mladih danes pa ne moremo definirati zgolj kot vprašanje, gre že za pravi izziv« (Primož Erjavec). Pravilno zato v Italiji govorijo in so si postavili kot eno od osrednjih zadev ta 'vzgojni izziv' ('emergenza educativa'). Obstajajo namreč že precej jasne analize o tem, kako spremeniti naš tek gibanja v odnosu do mladih, a nazadnje gre pravzaprav za stavo, ki ne zagotavlja nekih rezultatov. Z rezultati, s številkami in podobnimi rečmi smo tako ali tako že preveč obremenjeni, zato bo treba spreobrniti, popolnoma, našo miselnost. Da moramo ugotoviti, kakšen njihov svet dejansko je, ne pa, kakšen naj bi bil, smo že govorili, je pa z ugotavljanjem te slike povezana tista enostavna formula, ki jo je uporabil tudi don Lorenzo Milani: 'I care'. 'Zanimaš me'. Pokazati moramo na vseh področjih, da nas mladi zanimajo: v družini, v šoli, v družbi, v svetu športa, v Cerkvi… »Cerkev mora BITI OB mladih. Pokazati, da jih njihovi problemi zanimajo in da jih je pripravljena poslušati ter tudi upoštevati njihove potrebe in predloge« (Marko Rijavec). Eden od prvih vzvodov, ki lahko mladega človeka potegne iz njegovega 'mlačnega' položaja je namreč to, da začuti, kako med njim in odraslim, zlasti njegovim vzgojiteljem, duhovnim očetom, obstaja neka vez. To pomeni, da nimamo odrasli v ozadju svojega dela z mladimi nekih lastnih, velikokrat zelo osebnih, interesov, ampak nas morajo zanimati mladi, njihove najgloblje želje in hrepenenja. Za nas ne smejo biti samo uporabni predmet, ampak morajo postati 'osebek', 'subjekt' našega razmišljanja. Tudi zato, ker so oni tisti 'subjekti prihodnosti' – torej bi tu morali obrniti tisto znano, oguljeno – zato pa tudi prazno – frazo, da 'na mladih svet stoji'. Gotovo, in jih stiska z vsemi zablodami, o katerih smo že spregovorili v prejšnjih 'epizodah'. Mora pa postati res nasprotno, da namreč 'mladi stojijo na svetu'. So osrednje osebnosti tega sveta, ne pa odvečni tujki, ki bi odžirali odraslim 'kruh' (povedali smo, kako s(m)o odrasli 'fouš' mladim, kajne?).

Cerkev je dom
Tu pride že prva zadeva, ki se mora med nami kristjani spremeniti: »Mladi SO Cerkev. Vedno razmišljamo da smo mi Cerkev in da mladim ponujamo. Beseda ponudba me zelo zelo moti. Mladim PREDLAGAMO Kristusa, Cerkev pa kot skupnost njegovih učenk in učencev« (Tomaž Kete). Svetova odraslih in mladih torej nista na nasprotnih bregovih, ampak smo, zlasti v Cerkvi kot skupnosti, vsi v istem čolnu, zbrani okrog Kristusa. Na to razsežnost Cerkve preveč radi pozabljamo tudi 'cerkveni možje', potem se pa čudimo, kako ljudje z besedo Cerkev mislijo samo na cerkveno hierarhijo. Obe razsežnosti se morata dopolnjevati med seboj, zlasti v tem zahtevnem odnosu, da mu res lahko rečemo odnos. Med člane 'uradne' Cerkve bi poleg škofov in duhovnikov veljalo uvrstiti še katehiste in ostale vzgojitelje, ki na raznih področjih delajo z mladimi, saj jih posvečeni premalo jemljemo kot svoje tesne sodelavce. Tudi formaciji staršev, ki so voditelji 'domače Cerkve', bo potrebno posvetiti posebno skrb v prihodnje. Jasno je, da je tu ključnega pomena tudi osebna formacija vseh teh ljudi, saj mladi srkajo z očmi. Tu velja tudi velika mera potrpljenja, ko mladi odhajajo. Treba je dom – kar naj postanejo naše krščanske skupnosti – vedno ohranjati gostoljuben. Ogenj v ognjišču pa ohranjamo z molitvijo in daritvami za mlade – pokojna teta Pepca bo že potrpela, če ne bomo darovali maš le zanjo.

Človeškost in spoštovanje
Truditi se bo treba tudi za to, da v Cerkvi postanemo bolj človeški, splošno, v vseh naših srečevanjih, ne le v odnosu do mladih. Zlasti zanje pa velja, da jih moramo spoštovati in jim odpuščati (jim dajati novih priložnosti. Naše krščanstvo mora tudi postati mlado, v smislu iskanja novih poti med ljudmi, zlasti med mladimi.

Isto oznanilo
Nima tudi nikakršnega smisla strogo ločevati kategorije med seboj, saj »gre pravzaprav za isto oznanilo« (Slavko Rebec). Ali se ne danes namreč večina odraslih naslanja na mlade v načinu oblačenja, obnašanja, govora? Lahko logično sklepamo, da bo oznanilo, ki bo nagovarjalo mlade, nagovarjalo tudi odrasle. To pomeni tudi, da bo moralo biti samo oznanilo precej bolj jasno.

Bogoslužje kot vir lepote
Na koncu bi se ustavil še pri bogoslužju – maši. Ta je postala precej razvrednotena tudi zato, ker smo bili v bližnji preteklosti malo preveč 'kreativni', namesto da bi se zavedali, kako je maša Božje delo in izročilo preteklih rodov. Mislili smo, kako se s tem mladim približujemo, v resnici pa smo tudi tu razdelili zadeve na kategorije: maša za otroke, maša za mlade, skavtska maša, maša za odrasle… Bogoslužje je (bi moralo biti) v Cerkvi eno. Pri maši je Bog tisti, ki stopa k nam, mi se mu moramo le odpreti, se mu predati. Tu lahko mladi spet najdejo tisti občutek za lepo in presežno, ki so ga večinoma izgubili: »Ne sanjajo več« (Niko Čuk). Potrebujejo pa tudi trdnost in gotovost, ki jo bogoslužje s svojim enakomernim in ponavljajočim se ritmom in svojim redom gotovo lahko ponudi. Ko se trudimo za lepo, sveto obhajanje maše, za edinost in pokorščino pri mašni daritvi, se trudimo tudi za mlade in nasploh za vse, ki iščejo Boga. Anselm Grün je pripovedoval, kako se je nek vzhodni Nemec spreobrnil, ko je prisostvoval njihovemu bogoslužju.

Božja milost
In seveda Božja milost je tista, ki je potrebna. Nanjo radi pozabimo, ker mislimo, da bomo našli sami vse rešitve. Tako se vsi zapiramo. Bog pa stoji pri vratih našega srca in trka ter čaka, da mu odpremo. Želi si vstopiti v zaupljiv odnos z nami. Odprto, čuteče in poslušno srce je bolj dojemljivo za ta klic.   

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!', tednika Novi glas

ponedeljek, 05. december 2011

Pripravite njegovo pot

Ob Božji besedi 2. adventne nedelje mi je prišla na misel podoba letala, ki pristaja na stezo. Vedno, kadar mu uspe, je to resnično dobra novica ali dobro oznanilo, kar pomeni beseda evangelij (saj ste slišali, da smo prebrali: "Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega sina"). Lahko mu namreč tudi ne uspe, takrat pa to lahkjo postane ne samo slaba, ampak celo grozljiva novica, kakor se je to zgodilo pred tridesetimi leti na Korziki - dogodka smo se spominjali pred tremi dnevi. Človek tako res pomisli, kaj vse mora 'štimati', da lahko eno letalo pristane. Njegova pot mora vsekakor biti izredno dobro pripravljena v vseh ozirih - pristajalna steza ravna in čista, prav osvetljena, vremenske razmere ustrezne, pilot in kontrolor v stolpu natančno usklajena. Nobeno letalo tudi ne more pristati brez tistega kontrolorja, ki resnično lahko naredi ali tudi ne, da se gore na nek način zravnajo, ko letalo s svojimi navodili pelje mimo tovrstnih ovir oz. pove, kako se jim lahko izognemo. Z evangelijem res lahko rečemo, da so pravi angeli, kakor se glasniku reče po grško. V našem primeru je to Janez Krstnik, on je tisti, ki pripravlja Gospodov prihod, njegov pristanek. 

Prihaja pomembna oseba. Se še spomnite, kako so se morali potruditi na Brniku za to, da je lahko pristalo letalo ameriškega predsednika? No, ta, na katerega prihod se v adventu pripravljamo, je še veliko pomembnejša oseba, zato se je treba na njegov 'pristanek' še toliko bolj ustrezno pripraviti. Janez je natančno vedel, za kakšnega gosta gre. Kar poglejmo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom« (Mr 1,7-8). Janez je prerok, zadnji in - po Jezusovih besedah (Mt 11,11; Lk 7,28) - največji prerok Stare zaveze, ta ki prihaja pa je več, je močnejši od tega Božjega glasnika. 

Če se vrnemo na začetek odlomka in natančno sledimo zapisanim besedam, tudi nam lahko postane bolj jasno, koga nam želita predstaviti evangelist Marko in Janez Krstnik. Če bi bilo govora samo o nekem Jezusu, bi to najbrž nikogar ne zanimalo, saj je bilo to precej pogosto judovsko ime - celo v Svetem pismu imamo več različic le-tega: Jozue, Ozej, Izaija... Celo danes ga zasledimo v špansko ali portugalsko govorečih deželah. Tudi ne gre samo za 'Božjega maziljenca', kar pomeni Kristus oz. Mesíja - maziljeni so bili tudi véliki duhovniki (pomislimo na Arona recimo), preroki in kralji (Savel, David...). Prihaja Božji sin, pravi Gospod.

Njegov krst je drugačen, ker ne gre za še en obred očiščevanja in za še eno povabilo k bolj krepostnemu življenju, ampak udeležba pri Kristusovem krstu pomeni mnogo več. Dobesedno pomeni krstiti 'potopi se'. V našem primeru, potopiti se v Kristusovo smrt, v njegov križ, da bi lahko prejeli njegovo Božje življenje. K temu nas vabi Janez, da umremo sebi, da lahko v nas zaživi Kristus s svojo vstajenjsko močjo, ki lahko zares zravna vse poti, doline in hribe (kakor pravi Izaija v prvem berilu) - v naši notranjosti je tega veliko.

Jermen na obuvalu je nekoč v judovski družbi nekdo odvezal, da je pokazal, kako se intimno poveže z nekom - hlapec z gospodarjem, pa tudi žena z možem. Janez ve, da je ženin, ki prihaja tako mogočen, da on ni vreden storiti tega preprostega simbolnega dejanja. Vsak človek je nevreden, da se Bog 'poroči' z njim, in vendar Gospod sam to hoče in želi, ker želi, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju" (Jn 10,10). 

Dajmo, pripravimo njegovo pot!

In še nekaj za konec. Jezus ne more vstopiti v človeško zgodovino brez Janeza Krstnika. Tudi danes nihče ne more spoznati Kristusa brez nekoga, ki bi mu ga oznanil, mu ga predstavil. Kadar se torej enkrat zares srečamo s Kristusom, kadar zaživi v nas, postanemo tudi mi njegovi 'angeli', njegovi glasniki. Z našo pomočjo lahko pristane še na kakem letališču, da se dobra novica sliši tudi tam.