petek, 14. november 2014

Upanje daje krila

Velikokrat se dogaja, sploh v današnjem času, da pomešamo med seboj pojme in koncepte, ki so si podobni, ne upoštevajoč realno razliko, ki vlada med njimi. Pa ne le, da zadeve mešamo, temveč jih celo zamenjujemo, ker mislimo, da pomenijo povsem isto, čeprav ni tako. 

Pomenljiv primer tega sta optimizem in upanje, ki ju mnogi pojmujejo kot nekaj identičnega in med seboj zamenljivega, čeprav sta si med seboj radikalno različna. Optimizem namreč gleda na pozitivnost stvari, upanje na pozitivnost življenja - če nekdo torej nima upanja, bo zelo težko optimist, predvsem pa bo težko bil optimist dolgo časa. Če namreč optimizem pomaga kolikor toliko živeti sedanjost tako, da nas opozori, kako obstaja tudi lepša, bolj pozitivna plat sedanjosti, ki je morda nismo niti opazili, ki smo jo enostavno prezrli, pa nam upanje pomaga živeti sedanji čas tako, da nas opozori, da obstaja prihodnost. Ni težko ugotoviti, kako gre za nekaj povsem drugega, sploh na kakovostni ravni. Naši stari bi rekli, da gre za "čisto drugo pesem". 

Poleg tega je optimizem neka čisto individualna lastnost, ki je neredko tudi začasna, minljiva. Upanje lahko delimo - bodisi zato, ker upanje in v upanju lahko živimo skupaj z drugimi, kakor tudi zato, ker lahko upanje položimo v drugega (verni lahko celo napišema Drugega, ker upamo v Boga), če pa gre za resnično upanje, le-to ne preneha. Največja moč upanja je v dejstvu, da ga je mogoče ohraniti tudi po življenjskem porazu ali polomu. Pravzaprav velja, da ravno v teh primerih upanje doseže največjo možno vrednost in lahko rečemo, da šele v takšnih primerih upanje zares postane upanje v polnem pomenu, medtem ko se optimizem izkazuje samo med neko preizkušnjo ali izzivom. Če dobro pogledamo, je upanje tudi veliko bolj realno od optimizma, saj stvari vidi takšne, kakršne so, medtem ko jih optimizem lahko tudi olepšuje, ko nam kaže pozitivno plat - nevarno je, da vidimo le pozitivno plat, prezremo pa drugo plat medalje. Zadnja odločilna razlika, ki jo bomo omenili, je ta, da nam optimizem pomaga, da nismo žalostni, medtem ko te upanje pripelje do nasmeha. Optimizem nas torej obdrži na nogah, medtem ko nam upanje daje krila, da poletimo.

nedelja, 09. november 2014

Graditi Božje svetišče

Na današnjo nedeljo so prišla skupaj kar tri praznovanja, saj je zahvalna nedelja ali »hvaležnica«, potem je danes praznik posvetitve lateranske bazilike, »matere in glave vseh cerkva v Prestolnici (Rimu) in po svetu«, prav tako pa marsikje danes praznujejo sv. Martina še duhovno, ko so že bila razna drugačna praznovanja ob zahvali in veselju za novi pridelek vina.

Apostol Pavel nas lepo opozarja, da je vsak od nas kristjanov Božja zgradba, ki ima za temelj
Gospoda Jezusa Kristusa (1 Kor 3,9.15). Obenem smo tudi Božje svetišče, v katerem prebiva Sv. Duh (v. 16). To so lepe podobe, ki povedo, kako govorimo več kot le o tem, kar se vidi. Stvarnost ni le to, kar se vidi, kar je materialnega, fizičnega. Tudi ni le čustvovanje in čutenje. Stvarnost ima tudi duhovno razsežnost in resničnost, nanjo naj kristjan ne bi pozabil. Koliko pa smo danes zares pozorni na to duhovno stvarnost, na skrb za Božje življenje v nas? Bodimo pošteni in si povejmo, da smo najbolj pozorni zlasti na materialno in fizično, kakor tudi na čutno. Za tem pridejo na vrsto čustva in duševnost (psiha), navadno pa ni kaj veliko prostora za duhovno, za Božje. Posledično za to tudi ni časa. Apostol narodov pa nas opozarja: »Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1 Kor 3,17).

Treba je torej skrbeti za posvečevanje samih sebe v celoti – telo ni le tisto, kar se vidi, temveč tudi vse ostalo. Za to je treba seveda skrbeti v vsakdanjem življenju z molitvijo, odpovedjo in dobrimi deli. Ko govorimo o molitvi, mislimo na osebno molitev in skupno, zlasti družinsko, molitev, na branje in premišljevanje Svetega pisma, na branje in premišljevanje življenjepisov in spisov svetnikov, na duhovno in versko literaturo. Vse to lahko počnemo doma in v vsakdanjem življenju, vendar ne smemo mešati časov. Čez dan imam veliko časa, da lahko molim zase, le primerno si je treba stvari razporediti, zvečer pa je zlasti čas za skupno, zlasti družinsko molitev, ki ji je še kako pomembno pridružiti še pogovor. Vse našteto radi zanemarjamo, s tem pa uničujemo sebe, torej Božje svetišče. Odpoved, zdržek in post so tako ali tako že pozabljene zadeve, vendar jih Cerkev nikdar ni preklicala in so zelo pomembne za grajenje nas samih in skupnosti, katerim pripadamo. Postavi se tudi vprašanje, kako kaj doma posvečujemo nedelje in praznike, če so namreč to zares družinski dnevi ali ne. Niso to dnevi kot ostali, ki jih vsakdo preživi na svojem koncu hiše ali stanovanja, zazrt v svojo elektronsko napravo ali televizor. Potruditi se moramo, da smo skupaj, v hiši ali zunaj. Vsa druga dela te dni odpadejo – fizična in intelektualna. Govorim tudi otrokom in mladim, ki radi delajo naloge in se učijo na nedelje in zapovedane praznike – pomeni, da niso izkoristili tistih dni prej. Če se ozremo še na dobra dela, potem moramo reči, da so ta lepo zaobsežena v obeh seznamih del usmiljenja, seznamu telesnih in duhovnih. Na slednjega smo pozabili, če ga sploh priznavamo. Tu teh del ne bomo naštevali – naj bo to domača naloga za čez teden, tudi oz. zlasti za odrasle.

Ne moremo zidati svojega Božjega svetišča doma in v okolju, v katerem se gibljemo, živimo ter delujemo, če najprej ne dobimo tistega, kar potrebujemo v svojem župnijskem svetišču. Kaj se tam deli, nam lepo pove današnje prvo berilo, ki pravi, da v domači cerkvi po duhovnikih dobimo žive vode. Ta živa voda je Gospod Jezus Kristus sam, ki se nam radovoljno razdaja. Ko se odpovedujemo temu bogastvu, tako da se ne udeležujemo bogoslužja in ne prejemamo zakramentov, zlasti tu mislim na redno sveto spoved, ali jih prejemamo nevredno, ko brez omenjenega spovednega očiščenja pristopamo k svetemu obhajilu, rušimo svoje Božje svetišče. Namesto Sv. Duha pa dobijo lepo pripravljeno hišo za svoje nečedne dejavnosti neki drugi duhovi.

Pustiti in dopustiti moramo zato Gospodu Jezusu, da pomete z vsem odvečnim v nas. Odprimo mu svoja srca, da bomo gradili Božje svetišče, začenši pri sebi, potem pa se bo to nadaljevalo še naprej, na vse ravni.