petek, 20. maj 2016

T kot TELO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (21b)

Kot smo dejali zadnjič, v prvem delu našega reazmišljanja, je danes telo postalo najpomembnejši porabniški predmet. Vsaka omejitev je razumljena kot puritanizem, čeprav seveda še zdaleč ni tako, vsak “puritanizem” pa se razume kot nekaj omejevalnega, represivnega, saj je vendarle prišlo do popolne osvoboditve človeka, torej tudi telesa, kar je bil najpomembnejši cilj seksualne revolucije. To seveda vidimo na lastne oči po načinu oblačenja, ki se je drastično spremenil. Vprašanje, če sedanjemu sploh lahko še damo oznako “stil”, a pustimo razglabljanje o oblačilih za kdaj drugič. 

Vsekakor je sedaj moda, čeprav je nadvse svobodna in anarhična, zelo omejevalna in ukazovalna, četudi na drugačen način – potrebno se je je držati, ker si sicer zastarel in anahronističen. Je pa res, da zelo poudarja svobodnost telesa. Ko smo že omenjali seksualno revolucijo, je najbrž bil najpomembnejši tovrstni datum ustanovitev “Dne brez modrca” (ang. No Bra Day), in sicer je to bilo maja 1968, ko je skupina ameriških žensk javno zažgala svoje modrce. Sprožila se je verižna reakcija, ki je privedla do določenih ne prav lepih posledic. Če je šel včasih nekdo na duhovne vaje ali se je drugače trudil predvsem za “dušno zdravje”, imamo sedaj pakete za telesno estetiko, ki jih ponujajo razni wellness centri, ki jih najdemo po mestih, na podeželju, v termah, imamo pa celo t.i. beauty farms. Skrb za dušo je danes mišljena le v vzhodnjaškem smislu, ko se nekdo posvetu v bistvu bolj telesu kot duši, medtem ko prakticira kako vzhodno aerobiko, jogo ali katero od drugih vzhodnjaških razgibavanj. Koliko imajo slednja zveze z izvirno prakso, je drugo vprašanje. 

Kjer ne pomagajo razne kure, pridejo danes na vrsto lepotne operacije, botulin in silikon. Ženska se je končno osvobodila, je lastnica svojega telesa, zato morajo biti oblike prave in pravšnje. Ker so bile ženske toliko časa le izkoriščane s strani moških, ki naj bi jih imeli le za predmet svoje seksualne potešitve, je bilo treba končno osvoboditi ta blaženi seks, s katerim se skuša še vedno identificirati ženske. Paradoks je velik, a očitno še vedno ni pomemben, potem pa naj razume, kdor more. Danes se zdi, tudi če odpremo TV, najpomembnejše za človeka, da je “v formi” – treba je biti suh, poskočen in seksi. Zlasti je tu težava srednje generacije, ki joče po obdobju mladosti, še vedno pa hoče biti mlada, lepa in fit – forever fit, strong, sexy, young… Če smo prej govorili o anahronizmih, ali ni ravno to največji anahronizem, ko vidimo ljudi, ki bi naj bili odrasli, ki so oblečeni kot najstniki? Pa če bi šlo le za ljudi moje generacije in malo starejše, bi še razumel, so pa to tudi šestdeset ali sedemdeset let stari osebki. 

Vsekakor se je askeza pomaknila na telesno raven, saj je potrebno veliko podvigov in odpovedovanja ter žrtev, da je telo takšno kot mora biti, zlasti takrat, ko pride “preizkus kopalk”, da je torej človek na plaži takšen, kot mora biti. K temu seveda pripomorejo razne diete in specializirane restavracije, kamor mnogi ne hodijo več jest, temveč vzdrževat linijo po nekem izključevalnem ključu. Prišlo je do poduhovljenosti hrane. Nekateri, ki se držijo določene zadeve, da so recimo vegetarijanci ali vegani, utegnejo biti celo zelo nasilni in nesramni do drugih, ki jim do tega pač ni. Manekenke so tako suhe, da se njihovo telo kar izgubi. V nekaterih kulturah še vedno velja, da je lepo nekoliko mastno telo. Pri nas je telo že postalo platonistična ideja – lahko ga gledamo, a se ga ne smemo dotikati. Oddaljena ideja, torej. V naši civilizaciji se je telo osvobodilo do takšne mere, da se je raztelesilo. V bistvu ni več pomembno, kaj z njim počnemo, kar pričajo tudi piercing in številne tetovaže. Odrešenje tako ne pride več prek dušnih reposti, temveč prek telesnih. Telo ni več nekaj otežujočega ali sramotnega, temveč je najvišji izraz posameznikove osebnosti, čeprav v resnici vsi delajo enako, če ne celo eno in isto s svojimi telesi. S telesom v sodobnem času bomo morali nadaljevati še enkrat.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 15. maj 2016

Ob Mariji, pričakujoč darove Duha

Praznujemo dan prihoda Svetega Duha na Cerkev. Petdeset dni po Veliki noči se je izpolnila Jezusova obljuba: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj« (Jn 14,16). Binkošti so tako od tistega dne neprestani in nedokončani dogodek – Gospod Jezus pošilja Svetega Duha neprestano, da prejmemo obljubljene duhovne darove, po istem Svetem Duhu pa je tudi Jezus sam vedno navzoč med nami, prav kakor je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20).

Binkošti so pravzaprav dan, ko je bila dokončno ustanovljena Cerkev in bilo bi veliko manj nesporazumov glede te ustanove, če bi več premišljevali zanimivi dejstvi, ko je se je Bog utelesil prav po Devici Mariji. Dvakrat se je zgodilo tako. V Nazaretu se je Sveti Duh spustil nad Marijo Devico, da se je izoblikovalo Kristusovo človeško telo: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Na Binkošti se je po Mariji Sveti Duh spustil na učence, zbrane ob njej v molitvi, da bi se izoblikovalo Kristusovo skrivnostno oz. mistično Telo, ki je Cerkev. Pred tem so bili apostoli plašni in polni dvomov, niso si upali oznanjati ljudem veselega oznanila, potem so bili pripravljeni pričevati tudi za ceno lastnega življenja – v resnici so skoraj vsi pretrpeli mučeniško smrt.

Za nas je to sporočilo tega, kako je vera, če je prava, stvarna in konkretna, saj je v evangeliju Jezus tudi dejal: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi«, kar je večkrat tako in drugače ponovljeno. Vera tako niso samo lepe besede, misli in čustva, temveč je trud kristjanov, da zadeve udejanjimo, saj je Beseda postala meso. Zapovedi so zaobjete v trudu za ljubezen do Boga in do bližnjega. Seveda to ni nekaj enostavnega, temveč je to vsakodnevno in življenjsko delo. Pomembno je soglasje na načelni ravni, da torej te besede za nas držijo, da smo jih vzeli za svoje. Dober nauk je temelj za dobro delovanje, sicer postane kaj lahko napačno delovanje tisti nauk, ki se ga držimo. Božja beseda, torej Sveto pismo in Izročilo, je tisti nauk, ki ga sprejemamo in si ga postavljamo za temelj svojega življenja, sicer postanemo, kot je lepo rekel tudi papež kristjani »a la carte«, da torej po svoje izbiramo, kaj drži, kaj pa ne.

Druga zadeva je pa izreden pomen skupnosti in občestva. V zadnjih desetletij je to pojmovanje precej zmedeno, pa ne le v slovenščini, saj navadno kot občestvo mislimo le na tiste ljudi, ki se zberejo skupaj, pa naj bo to bogoslužje, molitev ali kaj drugega, le da je to v Kristusovem imenu. Zanimivo, da je v omenjenih desetletij postalo občestev celo več… V veroizpovedi pravimo, da verujemo le v eno občestvo, to pa je »občestvo svetih«. Vse drugo so lahko, ali pa, kot imamo dandanes pogosto izkušnjo, niso, skupnosti, za katere pa ni nujno, da se odpirajo v to veliko večjo stvarnost, ki je »občestvo svetih«. Kaj lahko namreč gre za vase zaprte skupine oseb, ali pa za skupine, ki jim je mar le za horizontalno ali zemeljsko razsežnost, prav nič pa jim ni mar presežna, nadnaravna, mistična, duhovna razsežnost. Potem pa se pri maši le zberemo skupaj in se »mamo fajn«, drugače pa smo družbeno ali socialno aktivni v razno-raznih iniciativah takšne in drugače barve (tudi večbarvnih iniciativah…) in nevladnih organizacijah, ki nimajo nobene zveze s krščansko duhovnostjo in naukom.

Zelo pomembna je zato za nas kristjane pa resničnost skrivnostnega oz. mističnega Kristusovega telesa, ko smo del stvarnosti, ki je duhovne narave, »hiše, ki ni narejena z rokami«, kjer se družita zemeljsko in nebeško. Ta stvarnost in povezava je posebej živa pri svetih dejanjih, še zlasti zakramentih, najbolj pri sveti evharistiji oz. sveti maši. Takrat smo zbrani pred Bogom in ob Mariji vsi, tako člani zmagoslavne Cerkve v nebesih, kot tudi člani očiščujoče se Cerkve, torej duše v vicah, kakor tudi člani vojskujoče se Cerkve, to je tisti, ki smo bili s krstom pridruženi v Kristusovo skrivnostno Telo, pa živimo tu na zemlji, pa smo se odzvali povabilu na Jagnjetovo skrivnostno gostijo, kjer je »zaklano naše velikonočno jagnje, Kristus«.

To namreč še kako potrebujemo, saj se zaradi svoje grešnosti ne moremo v polnosti držati Gospodovih besed, vendar pa vseeno prejemamo darove Svetega Duha zaradi svetosti Cerkve same. Tu je možno, torej zlasti pri sveti evharistiji, redno prejemati duhovne darove, ki jih potrebujemo v življenju, čeprav bi kot posamezniki tega ne mogli. Prejmemo veliko več darov, kot bi jih dobili sicer, če bi ostali lepo doma. Udeleževati se svete maše, zlasti nedeljske, je izjemnega pomena, ker se ob morebitni neudeležbi odpovemo izrednim duhovnim darovom in koristim. Če morda ne moremo prejeti svete odveze ali pristopiti k svetemu obhajilu, to še ne pomeni, da pa potem ne bi vseeno šli k sveti maši. Potrudimo se in se čim bolj odprimo v ponižnosti in poslušnosti Gospodu. Videli bomo, kako se bo začelo spreminjati naše življenje. Kar pa ne pomeni, da Bog vseeno ne bi dajal svojih milostnih darov, saj vendar: »Duh veje, kjer hoče«. Prav zato je sv. Tomaž dejal, da je vse resnično, dobro in lepo, kar kdorkoli na svetu misli, reče ali naredi, od Svetega Duha.