petek, 07. april 2017

H kot HIŠA

Cerkveni in družbeni antislovar (34) 

Tokratno naše razmišljanje se bo nanašalo na marsikaj, o čemer smo že spregovorili zadnje čase, je namreč v povezavi s financami in rodnostjo. Zagotovo slednja ni težavna samo v Italiji in Sloveniji, temveč lahko rečemo, da velja kar precej splošno v Evropi, prav tako še drugod. Zajema tudi dežele, kjer je še nedolgo nazaj vladal komunizem, ne le tistih še bolj razvitih. 

Torej, vsekakor lahko dokaj splošno zatrdimo, da je eden od razlogov tega, da je tako majhna rodnost tudi v bivališčih. To je seveda eden od razlogov oz. slabih spodbujevalcev, če hočete. Če si bi hoteli privoščiti kaj spodobnega, gre za to veliko denarja, marsikdo si tega ne more privoščiti, četudi bi delal več del. Tako, da gre pri naših bivališčih velikokrat za precej majhne, utesnjene ali slabo razporejene prostore, ki pa vseeno goltajo vase denarja, kolikor ga vidijo. Da bi imeli ločene prostore za kuhinjo in dnevni prostor, je danes postala že prava redkost. Zato imamo raje t. i. “open space”, v katerem je vse razporejeno po odsekih ali kotih, prava redkost pa je tisti nekoč poglavitni, “Bogkov kot”, kjer je bilo razpelo, družinski rožni venec in druge svete podobe ter kaka sveča. V dnevnem prostoru danes kraljuje televizija, če ne gledamo slednje, pa je nešteto drugih elektronskih naprav, brez katerih ne gre. 

Tudi pri nas je postalo nekaj običajnega, da se dobimo skupaj po novem bolj po kakih restavracijah, picerijah in drugod. Še tam je vprašanje, če se je sploh mogoče pogovarjati, zagotovo pa je to nemogoče po kakih zabavah, kjer se praktično lahko samo je in pije, pa še kaj drugega, kar pride zraven, če pa človek slučajno od alkohola abstinira, se dolgočasi. Seveda je postalo tudi pri restavracijah in picerijah tako, da je to postal drag špas, pa si ga lahko privoščimo vsake toliko časa. 

Najemnine so še kakih petdeset let nazaj predstavljale tretjino mesečne plače, dandanes ni redkost, da poje najemnina celotno plačo. Da navadni delavec pošlje študirat otroka, je po finančni plati pravi čudež, k sreči so dandanes zrasle univerze tudi drugod, pa niso le v glavnih in največjih mestih. Študentski domovi so vseeno cenejši, a je vse bolj pogosto, da si študenti poiščejo zaposlitev ob študiju, ker sicer najemnine ne bi mogli plačevati. Eden od današnjih »biznisov« je tako ali tako dajanje stanovanj v najem študentom. Zanimive so investicije novih upokojencev po univerzitetnih središčih, ko ob upokojitvi kupijo stanovanje prav v namen oddajanja slednjega študentom. V novih tovrstnih središčih že dolgo zaman čakamo na študentski »kampus«, v starih novih domov ni potrebno graditi. Če bi bilo dovolj študentskih domov za vse študente, bi to najbrž preveč vplivalo na volitve. 

Tako se lahko vprašamo, če imamo neko pravo »hišno politiko«, ki bi se ji pravilno seveda reklo »stanovanjska politika«? Vprašanje je bilo seveda retorično, saj se možnost pametnih stanovanjskih gradenj v smeri sosesk vedno umakne bizarnim projektom, ki se praviloma izkažejo tudi za finančni fiasko, a ne samo. Vprašljiva je kvaliteta gradnje, če rečemo samo eno zadevo, a jih je še več. Tako poleg bankrota in poskusov prodaje stavbe najboljšemu od najslabših ponudnikov, če ponudnik sploh je, padajo na ulico okna, pokajo stene, sem pa tja se poruši kak strop, da o puščanju sploh ne govorimo. Tako počasi navadni ljudje postajajo »hišni ljubljenčki« drugih, glede na to, da bodo – ob trendu, kakršen je – le stežka odkupili stanovanje ali hišo, pa tudi na delovnih mestih glede obnašanja gospodarjev ni nič bolje. Morda bi kazalo kaj več pridigati tudi o teh stanovanjskih špekulacijah in previsokih najemninah ter drugih cenah v opciji poslednje Božje sodbe, kjer velja glede »prvih in poslednjih« obratna logika od človeške. Zaradi nekaj tisoč evrov se vendarle ne splača končati v peklu – pod pogojem da v pekel, poslednjo sodbo in podobne reči sploh še verjamemo. Začenši pri »starešinah templja«, torej pri nas, duhovnikih.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 02. april 2017

Naše obujenje

Na peto postno nedeljo imajo tisti odrasli, ki se pripravljajo na prejem zakramentov, in jim rečemo katehumeni, tretje posebno srečanje v pripravi. Obhajajo »vstajenje in večno življenje«, besedi, s katerima tudi mi vsako nedeljo zaključujemo veroizpoved. Saj tudi odgovorijo na vprašanje in rečejo, da jim vera da večno življenje. Vse prepogosto pa se nam zdi, kako je ta dar vstajenja in večnega življenja neka zelo oddaljena zadeva.

Prav zato nam bogoslužje ponuja 1. Berilo preroka Ezekiela. Tam Gospod Bog ne govori v nekemdaljnem prihodnjiku, temveč v sedanjiku: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobóv, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govóril in stóril.« Zelo lepe besede, ki govorijo, kaj sedaj dela z nami Gospod, če mu to dovolimo. Dostikrat namreč ljudje živimo v grobovih, kot je to veljalo za tistega obsedenca v Geraški deželi, za katerega je rečeno, da je živel v grobovih, pri evangelistu Marku celo dvakrat, pa tudi, da se je tolkel s kamni.

Tudi mi smo velikokrat po grobovih, ker se odločimo, da bomo živeli za smrt in jo bomo tudi hranili. Odločimo se, da bomo pač nekako preživeli do smrti, da pa ne bomo imeli polnega življenja, kjer bi veljala tudi Božja pomoč, temveč bomo za vse poskrbeli sami. To pa pomeni, da se v primeru težav tudi zapremo v svoje grobove in tam živimo. Pa to ni neka hipotetična stvar, glede na to, da smo ljudje prepričani, večinoma kar vsi, da je naše življenje črno in žalostno, polno samih težav, bolečine, utrujenosti in bolezni, drugega pa nič. Gospod pa seveda dela tisto, kar smo slišali, vendar na svoj način, ki je opisan v evangeliju.

Kot prvo ima svoj čas za »intervencijo«. Ne vskoči takoj in na prvo žogo – tako delamo ljudje. On počaka, da izginejo vse tiste človeške gotovosti, tudi najmanjše, da potem pokaže, da je tisto, kar se zgodi in kar zraste, popolnoma njegova stvar, njegov dar. Dokler namreč imamo mi neke svoje, človeške opore ali opore tega sveta, ni prostora za Gospoda. Tudi zato vstopi kasneje in s potrpežljivostjo, da se zadeve rešijo temeljito in v samem jedru problema, ne pa z neko začasno rešitvijo. Kot je namreč treba že sicer spremeniti svoj življenjski slog, če želimo, da se stvari popravijo in uredijo, tako je potrebno tudi tu narediti tisto, čemur pravimo spreobrnjenje – naša miselnost mora postati drugačna, postati mora duhovna, ne pa malo duhovna, sicer pa še vedno zemeljska.

Zanimivo je tudi to, da ko enkrat vskoči Gospod, lahko tudi ljudje rešimo neke stvari, ki bi sicer bile nemogoče – ko ukaže, odvalijo kamen od groba. Treba je tudi biti nekaj časa v tistem, kar zaudarja, v gnilobi, da spoznamo, kako od tistega ne moremo živeti. Kakor v vsakdanjem življenju želimo svežo hrano, tako jo potrebujemo tudi sicer, v naših odnosih, posebej pa v duhovnem življenju, ki daje ton in smisel vsemu. Gospod tako nakloni svežega vetra, ker nam da svojega Svetega Duha, da potem svobodno zaživimo in se torej znebimo vseh tistih povojev, ki ovijajo naše življenje, pa predstavljajo vse tisto, kar nas v resnici ovira.

Vsekakor je večno življenje, ki nam ga daje Gospod, že tukaj in sedaj, le da ga mi sami ne opazimo. V resnici imamo tako v preteklosti, kot tudi v sedanjosti dovolj lepih, dobrih in plemenitih trenutkov, reči ter ljudi. Gospod Jezus nam daje drugačen pogled, takšen, ki je odrešen, da lahko vse to opazimo in smo hvaležni. To nam zagotavlja tudi dovolj vedrine in moči za premagovanje vseh ovir, pasti in težav. Daje pa nam tudi dovolj luči, da bolj svetlo zremo v prihodnost. Vprašanje je samo, če želimo hraniti svojo smrt ali življenje, samo od tega je odvisno, kako bomo živeli v prihodnosti, kako bomo umrli in kako bo v večnosti. Odločitev za duhovno življenje je odločitev za življenje nasploh, za življenje v polnosti. Že iz Stare zaveze pa vemo, da moramo sami izbrati med življenjem in smrtjo, med blagoslovom in prekletstvom. Nihče ne bo tega naredil namesto nas, še najmanj pa naš Gospod, ki spoštuje popolnoma našo svobodno voljo.