petek, 27. marec 2009

Telo kot vrednota 2

Telo mora mora spet postati središčna tema, da bi lahko imeli »razumevajoč« pristop, »celosten« pogled na osebo. »Predolgo smo mislili, da pomeni znanstveno udejstvovanje, proizvajanje znanja, nujno ne uporabo telesa. Nasprotno pa danes ugotavljamo, da je misel resna le s pomočjo telesa. Navadili smo se gledati brez telesa, biti tuji njegovemu področju gledanja, naš pogled bi rad v enem samem trenutku vsemogočno videl vse. Navadili smo se, da imamo telo in pogled, materijo in duha za nekaj povsem različnega. Izkustvo, ki ga moramo nujno doživeti danes pa je, da gledamo na konkretnost stvari s telesnim pogledom, ne da bi zahtevali, da bi z vsemogočnim pogledom lahko imeli popoln uvid«, pravi Stefano Biancu, odgovorni Cerkvenega gibanja za kulturno udejstvovanje (Meic).

»Treba je priznati, da smo se tudi mi kristjani vse prepogosto ujeli v past lažne resnosti, sestavljene iz bega pred telesnostjo in njenim svetom, sestavljenim iz igre, praznovanja, glasbe, plesa in poezije, zvokov, barv in vonjav. Prepogosto smo duhovnost zamenjevali z vsem, kar je abstraktno, neutelešeno, kar ni konkretno, včasih smo se prehitro oddaljili od polnosti življenja, misleč, da je bistvo krščanstva v čim manjši uporabi telesa. Kot ljubitelji tako pričakovane neskončnosti smo verjeli, da moramo na ta račun zavračati končnost, konkretnost. Danes pa se zavedamo, da, ko izgubljamo temeljna življenjska izkustva, tudi nismo sposobni razumeti in okusiti neskončnosti Boga. Vemo tudi, da s tem, ko zametujemo telo, to, kar je konkretno materialnega in mesenega, tvegamo, da bomo zavrgli tudi duha, in se tako znašli praznih rok, obdani s stvarmi in obrazi brez vsakršnega pomena«, zaključuje Biancu.

(Jesus, avgust 2008)

nedelja, 22. marec 2009

Sedem besed

V evangeliju te četrte postne nedelje se Jezus sreča z Nikodemom in razvije se prav zanimiv pogovor. V samem Jezusovem govoru pa je nekako sedem ključnih besed (tudi besednih zvez), ki nam lahko pomagajo k boljšemu vpogledu v to zanimivo, a precej kompleksno besedilo.

Najprej naletimo na glagol "verovati", ki odmeva v besedilu kar petkrat. Ta beseda ne pomeni le sprejetje neke resnice, ampak sprejemanje neke osebe, v tem primeru gre za Kristusa. V Svetem pismu ne verujemo v nekaj, ampak v nekoga.

Zato lahko prvi besedi dodamo naslednjo "ljubiti", ki jo tu evangelist naveže na Očeta: gre za edini primer, ko Janez ljubezen prikaže v njeni univerzalni razširjenosti na cel svet, ponavadi se namreč Božja ljubezen navezuje na učence: "Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem" (1 Jn 4,9). Na ta glagol pa pogosto odgovarja nasprotni, "sovražiti": "Kdor namreč dela hudo, sovraži luč" (Jn 3,20a). To je drama odklonitve "imena edinorojenega Božjega Sina", se pravi osebe in besede Jezusa Kristusa.

Bog zato v odnosu do sveta napravi dvoje. Z ene strani "sodi" grešno človeštvo. Kristus se zaveda, da mora izvršiti tudi to nehvaležno, a potrebno dejanje pravice proti vsem podlostim, zatiranjem, zločinom, ki zmagujejo v zgodovini: "Za sodbo sem prišel na ta svet ... Oče je dal vso sodbo Sinu" (Jn 9,39; 5,22). Vseeno pa najdemo tudi peti glagol, ki je antitetičen (nasproten) prejšnjemu, "rešiti", kar Oče in Sin goreče želita doseči za človeka: "Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil" (Jn 12,47) reče Jezus malo pred svojo smrtjo in ponovi besede, ki jih slišimo danes, na začetku njegovega javnega delovanja.

Da pa bi lahko prišli v obzorje rešitve, je treba "priti k luči". Janez v simbolični antitezi (nasprotju) luč-tema zaobsega vso skrivnost zgodovine človeštva. Kristus, luč sveta, pride na svet, vendar ga tema skuša zadušiti, izbrisati z obzorja. Luč namreč razkriva resnično naravo stvari in ljudi, ne dovoljuje, da bi se prikrivale beda in sramota. Kadar pa je vest čista, takrat se "pride k luči" z veseljem. Tako se nam sedaj ponuja še sedmi in zadnji izraz, "ravnati se po resnici". Izraz pomeni naravnavati svoje življenje na resnico, se pravi na Kristusov evangelij.

Teh sedem besed lahko postane sedem svetilk, ki razsvetljuje našo vest na poti postnega spreobrnjenja.

Povzeto po: Gianfranco Ravasi, Secondo le scritture - doppio commento alle letture della domenica, anno B, Piemme, Casale Monferrato 1993.