sobota, 08. junij 2013

Človek, vstani


Prvo berilo in evangelij postavita pred nas strah pred prihodnostjo, strah za svoj obstanek. To je tisto vprašanje: “Kaj bo jutri?” ki si ga danes zastavlja čedalje več ljudi, ki se bojijo npr. za svoje delovno mesto, gre pa sicer za eno od temeljnih bivanjskih vprašanj. V časih, o katerih govorita odlomka, je moško potomstvo pomenilo obstanek, zlasti v primeru vdove, ki že tako ali tako ni pomenila nič in je bila odrinjena na rob družbe. Če se ozremo na današnji čas, podobno velja zlasti za tiste med nami, ki morajo zaradi svoje starosti in/ali bolezni v dom za ostarele – če nimajo otrok, nima kdo plačati njihovega bivanja v ustanovi, zato jim zarubijo premoženje. Greš torej v dom in nimaš več svojega. Pred kratkim se je denimo tako pripetilo v naši župniji, žalostna zgodba je to. Žena je zbolela pred časom za rakom, mož je bil še kar pri močeh in je zanjo skrbel, imela pa sta nekoliko prizadetega sina, ki je nekaj časa sicer delal, a je moral potem prenehati, za starše pa ni mogel skrbeti. Mož je nenadoma umrl, žena pa je šla umret v dom za ostarele. Ker ga plačevati ni mogla, so v ta namen zastavili njihovo hišo. Po njeni smrti, so v dom za ostarele poslali še sina, hiša pa bo uporabljena v druge namene, kdove, kaj bo notri, morda spet kaka “socialna” stanovanja. To sem navedel, da vidimo, kje živimo, in da življenje na rob odrinjenih kdove kaj drugačno, kot so ga imeli ljudje na robu družbe v času prerokov ali v Jezusovem času, niti mi pa ne vemo, kaj nas čaka jutri.

Če danes živimo še kar dobro, tudi v materialnem smislu, pa to še ne pomeni, da bomo tudi jutri. Naj to
Mario Minniti - Miracolo della vedova di Naim
ne zveni pesimistično, saj mislim, da je nekaj povsem realnega računati s tem, da pridejo v življenju takšne in drugačne preizkušnje, takšne in drugačne krize. Zato ni vprašanje, če pride do tega, ker do tega pride. Nismo imuni, vprašanje je, kako se odzovemo. Žal opažamo, kako negotova materialna prihodnost čedalje bolj ljudi peha v obup, kar lahko privede tudi do samomora. Čedalje več teh ekstremnih dejanj se očitno dogaja tudi zaradi materialnih stisk, veliko več pa jih je takšnih, ki jim botruje notranja stiska. To je treba povedati, ker s pometanjem pod preprogo, kot da tega ni, ne bomo ničesar rešili. Dejstvo je, da je vse več ljudi obupanih, kristjani pa ne moremo in ne smemo pustiti, da bi zmagal brezup. Na glas moramo povedati, da je še upanje za človeka in pokazati na tistega, ki to upanje prinaša. Ljudem okrog nas moramo povedati, da v težkem položaju ostaja ob nas tisti, ki je obljubil: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta” (Mt 28,20). V molitvi “Oče naš” ne nazadnje molimo prav to, da bi v naših preizkušnjah, v naših težavah ne obupali, ampak zaupali, da nas Bog ni pustil samih, kakor je jasno obljubil po svojem Sinu: “Ne bom vas zapustil sirot” (Jn 19,18). In res nas ne zapusti, ampak je vedno z nami, duhovno in dejansko, saj je v evharistiji resnično navzoč med nami, kakor verujemo, sicer pa duhovno. 

Vendar pa je danes zaupati nekaj izjemno težkega. Potem ko so nas razočarale vse institucije in imamo vseh lepih besed in obljub dovolj, zaupamo le še sebi in svojemu delu – nikomur drugemu. Ker pa smo sami tako krhki, slabotni in ranljivi, se kaj kmalu sesuje tudi zaupanje, ki ga imamo vase in to zapiranje vase nazadnje privede do obupa, ko pred nami ni več nobenega izhoda. Zaupanje je tako v krizi, ker je v krizi naša vera – v sočloveka, gotovo, kar pa je v končni fazi kriza vere v Jezusa Kristusa in v Boga nasploh. Ni več torej drugega z malo začetnico in ni več Drugega z veliko začetnico. Vprašanje, ki se nam tako zastavlja je, kako človeku današnjega časa, ki je izgubil zaupanje v vse, ki ne vidi nobene svetle točke pred sabo, spet vzbuditi upanje in zaupanje? 

Kakor nam je že daljnega leta 1910 dejal veliki pisec Chesterton, tu nima smisla delati kdove kakšnih analiz bolezenskega stanja, ampak je treba imeti jasno zavest, katero je zdravilo za to, in ga tudi ljudem posredovati. Zdravilo je v osebi Jezusa Kristusa, ker je edini, ki je premagal vse tisto, kar teži človeka: smrt, žalost, vpitje, bolečino… (Raz 21,4). Kakor vdova iz evangelija mu moramo le pustiti, da lahko vstopi v vse tisto, kar nas teži. Pa ne gre v prvi vrsti za materialno gotovost – redkokdo bo v trenutku telesno ozdravel, najbrž nihče ne bo čez noč obogatel. Ne gre za to, potrebujemo najprej duhovnega zdravja in moči, da bi se potem lahko spopadli z duševno in materialno stisko in težavami. 

Težak in navidez brezizhodni položaj lahko postane tudi priložnost. To ne pomeni, da je dobro, da se nam primeri kaj takšnega, daleč od tega, lahko pa skušamo izvleči iz tega vse dobro, kar je mogoče. Kot smo večkrat dejali, kriza prvotno pomeni odločitev, zato se lahko odločimo za to, da "odrinemo na globoko", zlasti v duhovnem smislu. Za kristjana bo to pomenilo poglobitev krščanskega življenja. Kaj bi to bilo? Redno prejemanje zakramentov, zlasti gre tu za udeležbo pri sveti maši in prejem obhajila, ki ga lahko tudi namenimo v duhovno korist komu drugemu. Za redno obhajilo potrebujemo tudi redno spoved. Ko pa govorimo o zakramentih, se je treba nanje zelo dobro pripraviti – pred našega Odrešenika moramo, zlasti ko gremo k sveti spovedi in k sveti maši, razgrniti vse svoje življenje, dobro in slabo. On je namreč tisti odločilni gost, ki prihaja na obisk v dom našega srca in lahko zadeve spremeni: “Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj” (Raz 3,20). Krščansko življenje je tudi molitveno življenje, ko niso dovolj le osnovni obrazci ki jih ali ne, zmolimo zjutraj in zvečer. Treba je tako povečati zlasti osebno molitev, ki je v tem, da si za Boga čez dan vzamem nekaj časa, ki se potem izkaže tudi kot "čas zase". Rožni venec, branje in premišljevanje Svetega pisma, duhovno branje, življenja svetnikov... 

Odlično sredstvo za premagovanje obupa, depresije in podobnih zadev pa je tudi dobrodelnost, ki je – dokazano – zelo pomagala številnim, ki so se spopadali denimo z žalovanjem za drago osebo. Možnosti izhoda je veliko, vsekakor pa drži, da mora človek najprej biti notranje, duhovno trden, da se potem lahko stanje izboljša še v drugih ozirih.

nedelja, 02. junij 2013

Hvaležna pokorščina

Stotnik se mora spopasti z zadevo, ki je večja od njega. Govorimo o zlu, ki se tokrat pokaže v podobi bolezni. Čeprav je bolnik le njegov služabnik, pa ga je vzljubil. Zanimiv je tale stotnik, ki ima rad tiste, ki jih drugi prezirajo, ali nanje vsaj gledajo sumljivo, saj ima rad tudi Jude, ki jih sicer njegovi sonarodnjaki prezirajo. 

Za judovske predstojnike, ki pridejo prosit Jezusa, je stvar nekoliko drugačna. Ne gledajo toliko na človeka, kolikor na tisto njihovo precej materialno pravičnost in mislijo, da si zaradi le-te stotnik zasluži, da njegov služabnik ozdravi. Najbrž razmišljalo, kako bi bilo rimskemu častniku zoprno, če mu služabnik umre, ker je vprašanje, kaj dobi. Žal je to bolj egoistični pogled na razmere, ki se ne izkaže za povsem stvarnega. Prvaki judovskega ljudstva mislijo, da mora nekdo dobiti nagrado predvsem zaradi samega sebe in mislijo, da se bo tako tudi končno vzpostavila pravičnost, ker si stotnik ne zasluži tega. Če gledamo samo nase in na svojo lastno "pravičnost", potem pride do nevarnosti, da gledamo na sočloveka materialistično. Zdi se tako, kot bi danes peljali popravit pokvarjeni avto, pa je tisto vendarle človek, ki je veliko več vreden od zgolj nekega predmeta, neke "mašine"... Stotnik ne gleda tako in nam sprašuje vest.
 
Prvo vprašanje za nas je namreč, kako obravnavamo svoje bližnje, kako se do njih obnašamo, zlasti do tistih, ki so nam najbolj blizu, to pa so člani naših družin. Jih obravnavamo morda kot tiste, ki morajo služiti nam, ali pa se res ravnamo po Jezusovem zgledu in ravnamo obratno. Se torej trudimo po svojih najboljših močeh, kako bi mi služili njim?

Druga zadeva - se zavedamo, da smo tudi sami služabniki, kakor se je stotnik zavedal? Služiti bi morali Jezusu, po njem pa nebeškemu Očetu, pa tega ne najbolje počnemo, ker se sklicujemo preveč na svoje pravice. Pravice ima tisti, ki je večji od nas, od vsakega človeka, zato je treba njemu služiti. Služiti je treba Bogu v ljubezni in predanosti - do njega imamo mi najprej in predvsem dolžnosti, potem pride vse ostalo, ker nam on naklanja marsikatere pravice, do katerih pravzaprav sami po sebi ne bi bili upravičeni. Se zavedamo v vsakem trenutku svojega življenja, da je nekdo vselej nad nami in smo mu dolžni poslušnosti? Ali pa se obnašamo, kot bi Boga ne bilo?

Tretja zadeva. Kolikokrat smo preveč skoncentrirani v to naše zemeljsko bivanje, izgubljamo pa obzorje večnosti. Obnašamo se, kot bi večnega življenja, Božjega kraljestva in teh reči, ki jih Jezus tako pogosto omenja, ne bilo. Potem so pomembne samo te naše telesne bolezni in slabosti. Na našem obzorju je samo grob, ki nam ga bodo nekoč izkopali, a ker se ga bojimo, si ga skušamo izbiti iz glave in ne mislimo več na smrt. Odrivamo jo nekam v prihodnost. Nasprotno pa bi morala biti večnost tista, ki je v našem krščanskem obzorju, misliti bi morali na onostranstvo. Misliti bi morali, kako bi prišli v večno veselje, kako živeti, da to dosežemo. Lahko delamo, kar hočemo, a nekega dne bomo kljub vsemu umrli - tu ni debate. Kam bomo prišli tisti dan? Se zavedamo, da nas čaka takrat Božja sodba? Se zavedamo, da je lahko onostranstvo še veliko slabše od najslabšega tostranstva, torej, od najslabšega možnega življenja tu na zemlji? Četudi nekdo sedaj ozdravi neke bolezni, kakor služabnik v evangeliju, pa pride dan, ko se bo treba iz oči v oči srečati z Jezusom kot pravičnim sodnikom in mu položiti račun našega življenja.

Vem, rekli bodo, kako strašim s temi rečmi. Sploh ne - biti mora napetost v našem življenju. Govor o poslednjih rečeh jo spodbuja, kakor je tudi spodbuda k odgovornemu življenju. Zavest tega, da Bogu odgovarjamo, pa nas spodbuja tudi k temu, da smo mu vsak dan hvaležni za vse tisto, kar imamo in kar prejemamo, ker bi lahko tudi ne bilo tako. Če imamo dobre ljudi, ki nam pomagajo, za nas skrbijo. Če smo kolikor toliko zdravi. Če imamo dom, družino, starše, moža, ženo, otroke, prijatelje... Koliko je teh stvari in ljudi. Primerno je, da se za vse dobro, kar imamo in prejmemo, vsak večer tudi Bogu zahvalimo.