torek, 19. april 2016

Dobro misliti, da bi dobro delali

Osmero slabih misli v boju proti grehu

Tako je dejal, če nekoliko povzamemo, francoski mislec in matematik, kakor tudi spreobrnjenec v katoliško vero Blaise Pascal na podlagi izročila Cerkve. Misli so namreč zelo, zelo pomembne, ker potem vodijo v besede in dejanja. Že Sveto pismo o tem veliko govori: »Varuj se, da v tvojem srcu ne bo nizkotne misli« (5 Mz 15,9); »Glejte, poznam vaše misli, naklepe, ki jih snujete proti meni« (Job 21,27); »Ko se v meni množijo vznemirljive misli, mi tvoje tolažbe razveseljujejo dušo« (Ps 94,19)… Lepo je tako dejal Paul Bourget, francoski katoliški pisatelj, kako je treba »živeti tako kot razmišljamo, ker sicer prej ali slej začnemo misliti tako, kot smo živeli«. 

Ni torej vseeno, kako mislimo, kako razmišljamo, kakšne in katere so naše misli. Treba je upodabljati življenje po dobrih mislih, dobrem razmišljanju, ker sicer začnemo opravičevati vsakršno vedenje in ravnanje v življenju. Že Judje so bili tako mnenja, da sta zelo pomembni deveta in deseta Božja zapoved, ki govorita o slabih željah in mislih, ker predstavljata vrata do vseh drugih. Vemo, kako se danes veliko govori o »pozitivnih mislih«, vendar sem spada samo tisto, kar sodobni svet pojmuje kot pozitivno. Če pogledamo vzhodnokrščansko izročilo, pa bi sodobni človek marsikaj od tega, kar se pojmuje kot slabo mišljenje, imel za dobro mišljenje. 

V latinski katoliški Cerkvi govorimo o sedmerih glavnih grehih, medtem ko vzhodnokrščansko izročilo govori o osmerih mislih. Zelo pomembno je namreč, kaj se dogaja v naši notranjosti oz. v našem »srcu«, tam pa se dogajajo tudi slabe misli (gr. dialogismói), kot beremo tudi v evangeliju – Mt 15,19. Vzhodno duhovno izročilo misel kot 'logismós' pojmuje negativno, kar je navzoče že v svetopisemski Stari zavezi (1 Mz 8,21; Sir 15,14). Logismós, kot ena od omenjenih osmerih misli, označuje čustva, nagone, vzgibe, nagnjenja, fantazije, ki se rojevajo v srcu in miselnosti človeka, ter tako napravijo v njem neko skušnjavo (gr. peirasmón, ki jo najdemo tudi v očenašu in se jo lahko prevede tudi kot preizkušnjo). 

Origen je prvi krščanski avtor, ki o tem govori tako, ko ob komentiranju Mt 15,19 pravi: »Izvir in vir vsakega greha so slabe misli«. Ko komentira 3. Poglavje Visoke pesmi, poistoveti te slabe misli z demoni, ki jih predlagajo, kar najdemo tudi v življenjepisu sv. Antona Puščavnika in sv. Pahomija, kakor tudi še kje, vendar je prvi, ki zares izoblikuje neko teorijo osmerih slabih misli, Evagrij Pontski. Posluži se spisov Origena, evangelja, kakor tudi helenističnih spisov, kjer se najde sedem glavnih grehov oz. grešnih nagnjenj. Prve tri se, po njegovem prepričanju, naslanjajo na skušnjave, ki jih je doživel Jezus sam v puščavi: požrešnost, pohlepnost ali lakomnost ter častihlepnost – to je osnovna struktura, na katero se potem nasloni ostalih pet. Osem zato, ker pravi Kasijan, kako je bilo sicer sedem sovražnikov, ki so želeli preprečiti Izraelcem vstop v obljubljeno deželo, a je treba tem dodati še Egipt. Imamo tako naslednjih osem slabih misli: požrešnost, pohlep, častihlepnost, nečistost, jeza, žalost, lenoba in napuh. Slednji je sicer zadnji, a ga imajo tudi na Vzhodu za najhujšo skušnjavo. Evagrij pravi takole: »Od demonov, ki se zoperstavljajo izvrševanju vrlin, so prvi, ki se bojujejo z nami tisti, katerim so zaupani apetiti požrešnosti, tisti, ki v nas zbujajo ljubezen do denarja in tisti, ki v nas zbujajo iskanje človeške slave (prim. Jn 5,44; 1 Tes 2,6). Vsi ostali pridejo za njimi...« Nič čudnega tako, zakaj je tako pomembna praksa posta za duhovno življenje, kakor tudi nenavezanost na denar in materialne dobrine, kakor tudi ne sme biti iskanja lastne slave – vse drugo pride kasneje.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 17. april 2016

Poslušanje za življenje

Gospod Jezus, dobri pastir, nam danes namenja zelo lepe in tolažilne besede, takšne, ki nam zbujajo upanje in vero: »Jaz jim dajem večno življenje: in nikoli se ne bodo pogubili in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Jn 10,28). To so zelo lepe in močne obljube, namenjene nam vsem. 

Biti ovca danes nosi povsem drugačen, pravzaprav slab pomen, ki pa vendarle ni tako zgrešen. Pri
apostolu Janezu namreč Jezus velikokrat govori o življenju, ki pa ni mišljeno predvsem kot biološki obstoj, saj bi bila sicer uporabljena beseda bios v izvirniku, temveč je mnogo več od tega, saj je mišljeno polno življenje, zato se uporablja beseda zoé. Lahko namreč sprejmemo življenje le kot biološki obstoj in smo potem dejansko res kot ovce ali kaka druga žival ali drugo živo bitje, tudi rastline, ko živimo predvsem za to, da zadovoljimo svoje biološke potrebe, svoj zemeljski obstoj. Tako poskrbimo predvsem za telesno hrano in razmnoževanje, čeprav nam to drugo niti ne gre tako dobro od rok, kot kažejo demografski pokazatelji. Če tako pogledamo, bi k tem biološkim potrebam spadale še druge reči, druga področja, vsaj za nas ljudi. Človeško bitje namreč na zemlji potrebuje tudi čustvovanje, razumsko udejstvovanje in medčloveške odnose, ker se človek uresničuje kot bitje skupnosti in intelektualno bitje. Tudi to pa ni dovolj. Potrebujemo še življenje na drugačni ravni, to pa je duhovna raven. 

Za to raven pa je potrebna zlasti ena kvaliteta oz. drža ovce, kot je tu mišljena, to pa je poslušnost. Jezus jasno pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27). Če zato hočemo še več od življenja in ga želimo živeti v polnosti, potrebujemo tudi mi to držo poslušnosti. Največja zapoved izraelskemu ljudstvu je pravzaprav ta, da bi gojilo držo poslušnosti, saj se začne s: »Poslušaj, Izrael!« Če želi otrok lepo živeti, goji držo poslušnosti – v prvi vrsti do svojih staršev, potem pa tudi do vzgojiteljev, trenerjev in vseh drugih, ki so že nekaj dali skozi v življenju, pa mu želijo posredovati nekaj dobrega. Otrok tako vztraja in raste v dobrem, pa tudi sicer se lahko lepo razvija. Priden otrok ni tisti, ki ne bo nikdar napravil nič narobe, temveč tisti, ki živi v drži poslušnosti. Tako živi v odnosu s svojimi starši, vzgojitelji, prijatelji in drugimi ter si prizadeva, da se ta odnos vedno lepo obnavlja, četudi ga kdaj polomi. Podobno velja za kristjane, da poslušamo Gospodov glas. Gojiti držo poslušnosti do Božje besede in svete navdihe, je naša potreba, naša nuja. Božjo besedo pa najdemo v Svetem pismu in svetem izročilu.

Poglejmo še malo praktično, kako lahko to držo gojimo vsak dan. Najprej tako, da vsak dan beremo Sveto pismo, zlasti sveti evangelij. Ni nujno, da veliko, lahko si vzamemo kak majhen odlomek. Najprimernejši so tisti odlomki, ki se berejo pri sveti maši in jih danes ni težko najti na internetu. Sveto pismo je namreč vselej v službi svetega bogoslužja oz. liturgije. Kot nam pravi sv. Hieronim, pomeni nepoznavanje Svetega pisma tudi nepoznavanje Kristusa. Sv. Anton padovanski je poznal zaradi neprestanega branja in premišljevanja bolj ali manj vse Sveto pismo na pamet. Vzemimo listek in si izpišimo svetopisemski stavek, ki ga potem premišljujmo čez dan. Četudi bi imeli veliko dela, je to mogoče, saj si človek potem stavek zapomni, ko pa ga večkrat ponavlja in premišljuje, se mu usede v notranjost, prodre v srce. Morda pa lahko potem preberemo ves evangelij kot en tak prvi večji projekt, kot nam naroča sveti oče Frančišek… Če začnemo z majhnimi koraki, je vse mogoče. Začnimo od danes s temi koraki.

Druga možna zadeva je to, da se skušamo vsak dan za nekaj minut umiriti in poiskati tišino ter v njej tudi ostati. Najboljše je, če se za nekaj minut ustavimo v cerkvi, kjer je Jezus vedno navzoč v sveti hostiji v tabernaklju. Morda, ko se peljemo iz službe ali gremo iz šole. Da iz hrupa tega sveta stopimo v svet prostor, se je treba tudi odločiti. Tam, v tišini, prisluhnimo notranjim navdihom. Sledimo dobrim in odvrnimo slabe, kakor nas uči lepo sv. Ignacij Lojolski. Nekoč so bili jutranji trenutki najlepši v dnevu za družine, da bi premišljevale v tišini in molile, ko je kraj še spal. Prijatelj mnoga jutra preživi sam ob morju, ko drugi še spimo. Če nismo toliko jutranji, lahko izkoristimo kadarkoli v dnevu, da smo malo sami v tišini in premišljujemo ter sledimo navdihom. Gospod je tisti, ki spregovori v tišini kot rahla sapica, v hrupu pa ga ne najdemo.

Če pustimo prostor v naših srcih, če poslušamo, potem se bo lahko zgodilo veliko lepega in bomo živeli veliko bolj polno svoje življenje. Izziv, da živimo, kot nas je povabil papež Benedikt XVI. tako, kot da Bog obstaja, je pravzaprav ravno v tej drži poslušnosti. Potrudimo se, ker se resnično splača. Hvaležna nam ne bo le naša duša, temveč tudi vsi naši najbližji, ker se bomo začeli spreminjati tudi navzven. Svete besede in navdihi od zgoraj namreč človeka spreminjajo, ker »seme raste samo od sebe« (Mr 4,27).