sreda, 04. junij 2008

Kakšen naj bo duhovnik

Rad bi vam posredoval par lepih cvetk, ki sem jih že jeseni izbral iz Odloka o službi in življenju duhovnikov (D), ki je bil razglašen že daljnega 7. decembra 1965. Dvoje najzanimivejših besednih zvez sem tudi podčrtal, saj se mi zdi, da se premalo poudarjajo:
  • Duhovniki so vzeti iz ljudi in postavljeni za ljudi – niso ločeni ne od ljudstva ne od posameznega človeka
  • Škofje naj v duhovnikih gledajo brate in prijatelje in naj jim bo pri srcu gmotni in še posebej duhovni blagor duhovnikov. Radi naj jih poslušajo in se z njimi posvetujejo
  • Bratska povezanost in sodelovanje med duhovniki
  • Duhovniki naj iskreno priznavajo in delajo za spoštovanje dostojanstva in posebnega deleža laikov pri poslanstvu Cerkve. Radi naj laike poslušajo, njih želje upoštevajo, priznavajo njihovo izkušenost in pristojnost na različnih področjih človeškega delovanja
  • Na primeren način naj laikom pustijo svobodo in področje dejavnosti ter jih naj spodbujajo, da se lotijo del tudi na lastno pobudo
  • Pripravljeni naj bodo ubirati tudi nova pota pod vodstvom Duha ljubezni
  • Usklajevati zunanje delovanje z notranjim življenjem
  • Primerno nagrajevanje duhovnikov – po priporočilu vernikov.

Kaj reči na to? Najprej, da duhovniki niso z nekega drugega planeta, čeprav si nekateri še vedno mislijo, da so nekaj »eht« in so ljudem nedostopni. Manjkajo jim temeljne kvalitete, ki jih ljudje pričakujejo od njih, te pa so, da so jim blizu, da jim znajo prisluhniti, da jih skušajo razumeti, da so sočutni… Lahko bi rekli, da marsikateremu manjka temeljni človeški čut, torej je samo vzet iz ljudi, ni pa za ljudi.

Pri drugi cvetki bi lahko spet marsikateri duhovnik pritrdil, da njihovih škofov marsikdaj ne zanima zadovoljstvo, dobro počutje, zdravje svojih duhovnikov, kaj šele, da bi jih poslušali in se z njimi posvetovali. V takem kontekstu je pričakovanje, da bi v njih videli brate in prijatelje, nepojmljivo. Žalostno je, da se ta »odnos« ponavadi začne že v bogoslovju in se potem le nadaljuje. Na nekatere duhovnike to celo tako deluje, da na enak način, kakor njih obravnava škof, oni obravnavajo bogoslovce.

Tretja točka je spet precej problematična, saj bratska povezanost med duhovniki ne dosega želene ravni. Skupnost, kjer naj bi duhovnik našel zatočišče, tj. med svojimi brati, ne obstaja, ampak gre za nekakšen konglomerat individualistov, čemur v zelo veliki meri pripomore tudi vzgoja v semenišču.

Beseda »laik« še vedno marsikje deluje kot kletvica in se za duhovnika ne spodobi, da bi jo sploh izgovoril. Še posebej težko je upoštevati drugo poved te točke, saj marsikateri duhovnik večino svojih energij potroši, da bi bil »factotum«. Poleg tega se marsikateri božji služabnik tudi trudi, kako bi ugodil vsem laikom, pa potem ne ugodi nikomur, ponavadi se zastudi še samemu sebi in pade v depresijo. Morda bi bilo bolje truditi se biti čimbolj všeč Bogu. Laiki cenijo dober zgled in se po njem tudi marsikdaj ravnajo.

Naslednjo točko lahko poimenujemo »animiranje«. Ker smo že, sicer bolj med vrsticami, rekli, da se načelo subsidiarnosti (višja avtoriteta se ne vtika v kompetence nižje, ampak ji pusti svobodo in iniciativo) še vedno premalo upošteva, si tudi laiki ne upajo česa narediti iz lastnega nagiba in svobodno, duhovnik pa jih marsikdaj pri tem celo ovira.

O novih potih pod vodstvom Svetega Duha mislim, da ni potrebe dodatnih komentarjev. Morda le to, da se premalokrat ravnamo po njegovih navdihih.

Ta točka govori o temeljih duhovnikovega zunanjega delovanja – notranjem življenju. Če tega ni, potem tudi ni temeljev za uspešno delo v pastorali. Vsak duhovnik mora imeti čas za pogovor z Bogom v molitvi, za meditacijo, zakramentalno življenje in nenazadnje tudi lastno izobraževanje. Sem spada tudi čas za oddih, počitek, dopust… Pač, zdrav duh v zdravem telesu. Kot najpomembnejši se tako ponavadi izkaže duhovnikov jutranji čas, iz katerega potem čez celoten dan lahko črpa moči. Pomembno pa se mi zdi tudi, da zna Božje delovanje najti v vsakdanjih dogodkih in opravilih, tudi to je namreč molitev.

In še zadnja točka – delavec je vreden svojega plačila. Od duhovnikov se to, da kaj naredijo, itak pričakuje, saj so služabniki in morajo stvari narediti brez besed in pritožb, kaj šele, da bi za svoje delovanje dobili kako nagrado. Njihova nagrada je večno življenje. To je sicer res, da pričakujemo plačilo v nebesih, toda tudi duhovnik je človek in mu veliko pomenijo majhne pozornosti in zahvale ljudi, pa tudi predstojnikov (morda predvsem teh). Vsakdo namreč potrebuje spodbud za svoje delovanje. Preprosta beseda »hvala« je marsikdaj več kot dovolj, a večkrat ostaja neizgovorjena.