četrtek, 07. februar 2019

Malo drugače o revščini

Skozi drugačno prizmo (1)

Ko začenjamo v našem Novem glasu novo rubriko, se mi je zdela tale tematika kar pravšnja. O revnih in o revščini se namreč danes veliko govori, tveganje, ki se pojavi pa je v tem, da tudi slednja postane ena od puhlic sodobnega časa. Ne moremo se iti ne črno-bele tehnike (dobri in zlobni fantje), kakor tudi ne dialektične metode (teza, antiteza, sinteza). 
 
Če pogledamo skozi številke, v zgodovini človeštva še nikdar ni bilo tako velikega zmanjšanja
revščine. Po izračunih svetovne banke, se je število tistih, ki imajo manj kot 1,90$ na dan, kar je prag skrajne revščine, od 1,895 milijarde ljudi leta 1990 spustilo na 736 milijonov leta 2015, ne glede na dvig prebivalstva s 5,3 milijarde ljudi na 7,3 milijarde. Če gledamo v odstotkih, potem smo prešli iz 36% na skoraj natančnih 10%. 
 
Četudi dvignemo prag revščine na 5,50$ dnevno, pridemo do neverjetnega upada, zlasti velja to za Azijo, kjer je bilo še leta 1990 tistih pod pravkar omenjeno mejo kar 95,2%, leta 2015 pa jih je kar 60% manj, torej 35%. Seveda se bo splošno dejalo, da še vedno ostaja nesramno velika razlika med, prav tako nesramno, vse bolj bogatim 1% in preostalim 99% deležem prebivalstva sveta. Tega nihče ne zanika. Je pa vseeno zanimivo videti na podlagi podatkov iz ZDA, da se bogastvo ne poveča le bogatim, temveč tudi najrevnejšemu sloju. 
 
Congressional Budget Office nam pokaže, kako se je najrevnejši petini prebivalstva dohodek med letoma 1979 in 2015 povišal za 79%, ko se je sicer istočasno trikratno od tega (242%) dvignil tudi najbogatejši petini prebivalstva, izvzemši tisti en odstotek. Še lepše pa je pogledati zadnja leta v ZDA, ko se je najrevnejši petini dohodek med 2000 in 2015 povečal za 32%, najbogatejši petini, vključno s famoznim 1%, pa za 15%, približno toliko pa se je povečal še preostalim trem petinam. 
 
Podatki so ti, občutki pa so drugačni. Raziskovalni center Ipsos Mori je raziskoval splošno mnenje in ugotovil, kako je v 28 državah le 20% ljudi seznanjenih s tem, da se je revščina zmanjšala. Zanimivo, kako je takšnih v Italiji in Argentini le 9%, v obeh državah pa jih je kar 64% prepričanih, da revščina narašča. V t. i. državah v razvoju so bolj realni. Na Kitajskem ve za padec revščine 49%, le 21% jih je prepričanih, da narašča. Posledično so v teh deželah veliko bolj optimistični za prihodnost. Optimistov je : v Keniji 68%, v Nigeriji 67%, v Indiji 65%, v Senegalu 64%, na Kitajskem 58%, v Italiji 18%, v Belgiji 14%, v Franciji 13%, na Japonskem pa le 10%. Danilo Taino, statistični urednik pri Corriere della Sera, pravi: »Tu se nahajamo pred resnim kulturnim problemom za Zahod in za dežele starega bogastva«. Gustave Thibon nas vabi k vrnitvi v realnost kot enemu od zdravil.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas