petek, 06. marec 2015

Materialna blaginja in prazne cerkve

Prilagoditvene zahteve in podatki (2)

Zadnjič smo dejali, da nam podatki tistih, ki so se že odločili vrata na široko odpreti svetu, odvračajo, katoličane namreč, od tega, da bi storili isto. Poglejmo si torej pobliže podatke luteranskih, kalvinističnih in anglikanskih skupnosti – ostale so preveč razpršene, pripadajo pa ostalim krščanskim verskim skupnostim, od binkoštnih pa do raznih svobodnih, evangelijskih in prebujenih. Podatke nam nudijo posamezne protestantske državne institucije same, zato je odveč strah, da bi bili pristranski. 

V Nemčiji, ki je Lutrova domovina, je bilo po združitvi leta 1990 29,4 milijonov protestantov, kar je 36,9% celotnega prebivalstva. Leta 2004 se je število znižalo na 26,2 milijona (31,5% prebivalstva), leta 2013 pa na 23,3 milijona (29% prebivalstva). Seveda se je znižalo tudi število katoličanov, vendar je znano, kako na široko so odprli vrata svetu. Leta 1990 je namreč bilo katoličanov 28,5 milijona (35,4% prebivalstva), leta 2013 pa 24,2 milijona (30% prebivalastva). Nemški kolumnist je v preteklih tednih za ugledni FAZ dejal, da so te številke (tako protestantske kot katoliške), kljub temu da so še vedno kolikor toliko velike, le pesek v oči, saj: “Nemška generacija, ki je trenutno aktivna na cerkvenem področju, bo čez malo časa zapustila svet dela in bo pomrla v naslednjih treh desetletjih. S tem bo padla tudi fasada Cerkve, izza katere se bo pokazala le nepomembna manjšina vernikov, ki ne bo večja od verske skupnosti Jehovovih prič”. Vsekakor za zdaj drži, da imajo nemški kristjani zaradi t. i. “cerkvenega davka” (Kirchensteur) trenutno bolj polne blagajne kot pa cerkve (samo Kölnska nadškofija je bogatejša od celotnega vatikanskega sistema, pa tudi sicer pride največ finančnega priliva na Sveti sedež ravno iz Nemčije). Jasno je, kaj se bo tako zgodilo v nekaj desetletjih, ko ne bo pomagal noben cerkveni davek drastičnemu zmanjšanju cerkvenih financ – po našem skromnem mnenju bo s tem prišlo zgolj do normalizacije stanja. Tu bi še dejal, kako so se številni mediji krivično spravili na škofa Tebarzta van Elsta, niso pa pogledali, kako so bili kaki drugi škofje še veliko bolj razsipni že v obnovah stavb, če ne tudi drugače – nekateri od teh so zelo glasni zadnje čase, kot recimo kardinal Marx. Toda pojdimo naprej, da vidimo še druge podatke. 

V Švici, domovini Kalvina, je bilo leta 1970 protestantov kar za slabo polovico prebivalstva (48,8%), tako da jih je bilo nekoliko več kot katoličanov. Leta 2000 je bilo protestantov le še 33,9% prebivalstva, leta 2013 pa le še 26,9%. Tudi število katoličanov se je zmanjšalo, a velja isto kot za Nemčijo, zato so tudi švicarski katoličani, enako kot tudi nizozemski, belgisjki, francoski itd. sledili svetu in mu na široko odprli vrata. V Švici je tako padec katoličanov bil od 46,7% leta 1970 do 42,3% leta 2000, pa do 38,2% leta 2013. Zanimivo je tudi dejstvo, da protestanti niso več na prvem mestu ne v Zürichu ne v Ženevi, ne v Baslu ne v Lozani, kakor tudi ne v Neuchâtlu – po vseh teh mestih, ki so predstavljala seveda trdnjave protestantizma, bodisi kalvinistov ali Zwinglijevcev, je danes več katoličanov ali neverujočih, pa tudi število muslimanov nezadržno raste. Še en zanimiv podatek je tudi ta, da je v zadnjih letih uradno zapustilo svojo vero več protestantov kot katoličanov po vsej Konfederaciji, razen v škofiji Chur. 

Prihodnjič bomo pregledali še podatke za Nizozemsko, Skandinavijo in Združeno kraljestvo Velike Britanije in severne Irske.

/ dalje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

četrtek, 05. marec 2015

Cerkev se mora prilagoditi svetu?

Prilagoditvene zahteve in podatki (1)

Glede krščanstva, sploh je to navadno očitano katoliški Cerkvi, pogosto slišimo ugovor, da bi se morala ta prilagoditi svetu. Pri tečaju uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenatu) smo ravno ugotovili, Kako je to eden od klasičnih ugovorov proti krščanski veri, češ da ta nima nič opraviti z mojim življenjem ravno iz razloga, da je tako star nauk, v svojem jedru celo dva tisoč let star. Mnogi bi želeli, da bi se ta nauk in to učenje spremenila in prilagodila, potem bi bilo nekaj, kar bi lahko sprejeli tudi oni sami, glede na to, da so sodobni in ne živijo pred toliko stoletji ali celo tisočletji, temveč živijo danes. Gre za klasičen ugovor mnogih, ki si seveda želijo, da bi najbolj moteč del katoliškega nauka spremenili oz. prilagodili sodobnemu svetu, češ da bi le tako bil ta katoliški nauk bolj zaželen pri ljudeh. Vsi zagotavljajo, da bi se tako končno cerkve spet napolnile, Cerkev kot ustanova ne bi bila več kritizirana in osovražena. Skratka, vse bi se izboljšalo, tekla bi, če rečemo s Svetim pismom, mleko in med. 

Mi smo se vprašali, ali je res, da ne veljajo več tiste stvari, ki so veljale pred tisočletji, če pa
govorimo o večnih resnicah? Če obstajajo neke večne resnice, potem te veljajo v vseh časih. Nekateri potem dajejo zgled Gospoda Jezusa, ki je sprejemal vse. Res je, sprejemal je vse ljudi, a ni sprejemal kot pravilnega vsakega obnašanja – grešnike je vabil k spreobrnjenju. Enako velja tudi za Cerkev, ki mora sprejemati vse, a ne sme vsega dovoljevati – določeno obnašanje ceni in ga podpira, drugo obsoja, ker ni dostojno in dostojanstveno za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi. Kakor Jezus tudi Cerkev vabi po ozki poti rešitve, ne pa po široki poti pogubljenja, ker je veliko bolj pomembno večno življenje od zemeljskega. Ni torej Cerkev, ki bi spremenila svoj nauk, ampak je prej obratno, saj mora človek spremeniti svoje mišljenje in življenje, da stopi na krščansko pot, da se odloči in prevzame tisto, kar mu predlaga Cerkev, ta predlog pa ima svoje moralne in etične zahteve. 

Marsikdo je že poskušal svoje učenje in nauk prilagoditi zahtevam sodobnega sveta, misleč, da bo tako napravil korak naprej, vendar pa rezultati govorijo o nasprotnem učinku. Govorimo seveda o reformiranih krščanskih skupnostih, ki jim pravimo tudi protestantske skupnosti, ki so precej olajšale moralne zahteve, ki so popustile feminizmu, sekularizmu, moralni svobodomiselnosti, konzumizmu, skratka, ki so se popolnoma prilagodile toku današnje družbe. To se je zgodilo seveda tudi glede vsega tistega, kar moti zlasti pri katoliški Cerkvi – imajo ženske duhovnice in celo škofinje, nimajo duhovniškega celibata, nimajo nobenih zadržkov glede istospolnih zvez in porok – celo njihovi duhovniki in škofi so odkrito homoseksualci. Seveda si ne belijo glave glede začetka in konca življenja, saj so dovolili splav in evtanazijo … 

V vsem so se torej že prilagodili, vendar pa številke, ko govorimo o evropskem protestantizmu, ne lažejo in kažejo, da ni prišlo do nobene poživitve. “Nekateri statistični podatki nas (žal) silijo k temu, da se vprašamo, ali zgodovinski evropski protestantizem (zlasti luterani in kalvinisti) ne bo kmalu postal le nepomembna manjšina. Podoben je položaj anglikancev. Kljub temu pa v katoliškem svetu ne manjka primerov, ko kdo z bolj ali manj sveto naivnostjo propagira recepte “odprtosti”, kljub poznavanju položaja protestantskih skupnosti, ki je čedalje bolj skrb vzbujajoč”, beremo na strani rossoporpora. org izpod peresa Giuseppeja Rusconija. Prihodnjič si bomo pobliže ogledali te podatke, ozrli pa se bomo tudi na položaj katoliške Cerkve v Nemčiji, ki se trudi biti zelo odprta in prilagojena svetu, a njen položaj ni nič manj skrb vzbujajoč, kot bomo lahko ugotovili.

/dalje prihodnjič

Objavljeno v tedniku Novi glas.