četrtek, 01. januar 2009

Ali smo tudi mi lahko Božja mati?

Ko premišljujemo o zgornjem vprašanju, si bomo pomagali z literaturo. Zanimiv vidik sem našel pri kapucinu Ranieru Cantalamessi v knjigi Marija, ogledalo Cerkve. Na novega leta dan namreč praznujemo praznik Marije, Božje matere.

Ko govori o tem, kako lahko postanemo Božja mati, se Cantalamessa najprej vpraša, kaj o tem pravi Jezus. 'Z dvema potezama: s poslušanjem besede in življenjem po njej.' Potem je govora o dveh oblikah nepopolnega materinstva oziroma njegove prekinitve: o splavu in o tem, da se otrok rodi, ne da bi bil spočet, kar je danes možno z oploditvijo v epruveti ali tudi s pomočjo posoje maternic proti plačilu. 'V tem primeru seveda tisto, kar žena rodi, ne prihaja od nje, ni spočeto "najprej v srcu, nato v telesu".

'Žal ti dve možnosti obstajata tudi na duhovnem področju. Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.'

'Nasprotno pa rodi Kristusa, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.'

Naša duhovna pot se torej lahko, ko pridemo do vprašanja o veri in delih, kaj hitro prekine. Ni dovolj, če Božjo besedo le premišljujemo, ampak moramo preiti k posnemanju Kristusa, pri čemer pa ni dovolj, da dobra dela le izvršujemo, ampak je predvsem važno, kako jih izvršujemo. 'Dela so "dobra" le, če izvirajo iz srca, če so storjena iz ljubezni do Boga in iz prepričanja. Če je skratka namen, ki nas vodi pravi.'

Priti mora do sinteze vere in del v našem življenju, kajti prav ver je tista, ki nas spodbuja k delom. Luteranski filozof S. Kierkegaard svetuje, naj začnemo pri delih saj "Načelo del je namreč preprostejše od načela vere" (Dnevnik XI A 301). Doseči položaj pristne vere je zelo težko in uspe v vsaki generaciji le redkim, torej je lažje začeti tako, da nekaj delamo, pa čeprav nepopolno.

Ko torej govorimo o posnemanju Božje matere, govorimo tudi o njeni hoji za Kristusom. Rečemo tudi, da je bila prva vernica. Dosegla je tisto, za kar si moramo prizadevati tudi mi - za sintezo vere in del. Marijina dela so bila polna vsebine in ljubezni do Boga, naj bodo naša tudi taka. Novo leto je priložnost, da Kristusu storimo kaj dobrega. Slišal sem, da si v Karniji v Italiji, morda pa še kje, za novo leto ne izrekajo posebnih želja, ker pravijo, da je to najbolj hinavski dan. Pravijo, da si je treba dobro želeti in tudi zanj prizadevati vsak dan znova. Zdi se mi zelo modro in v skladu s tem, kar piše v tokratni objavi.

nedelja, 28. december 2008

Jaz sem tvoj ščit

V naslovu sem napisal ščit. Danes potrebujemo takih in drugačnih ščitov, od raketnega do avtomobilskega, pa še se čutimo v nevarnosti. Radi bi se zaščitili pred vsem, kar bi nas poškodovalo, in pred vsakomer, ki bi nas ranil ali prizadel. Zadali smo si sicer nek cilj, a proti temu drvimo kakor konj z naočnicami, da ne vidimo ne levo ne desno.

Gledamo le naprej in naprej, drvimo in se ne ustavljamo, ker smo časovno omejeni in ta čas nas preganja, nas utruja, nas dela živčne in dvomeče. Ta čas ima ure, minute, sekunde in jaz sem v njem najpomembnejši. Želim si priti do lepe kariere, do spoštovanja in položaja v družbi, do hiše, avta in še kup drugih stvari. Do tega pridem z delom in izkoristkom vsake minute ali celo sekunde.

Ta čas so že stari Grki imenovali chrónos, po začetniku vseh božanstev, ki je požrl svoje otroke. Če pomislimo, tudi nas ta čas požira, vsaj tako čutimo njegovo težo in tega časa ni nikdar dovolj za vse, kar moramo narediti. Ta čas je začel preganjati tudi Abrahama. Ugotovil je, da je star, ubog in betežen, hkrati pa je stara tudi njegova žena. Pod takim stresom kaj lahko uplahne tudi naša vera.

Tudi mi se podobno ukvarjamo sami s seboj in svojo nesrečo ter jočemo nad seboj in svojo nesrečo ter smo polni dvomov in strahov za prihodnost, saj ni prav nič šlo po naših načrtih. Nismo se še vprašali, čigavi načrti se po navadi uresničijo in ali so naši načrti v skladu s tistim vzvišenim načrtom, ki se mora po nas izvršiti.

Tu stopi še drugo in drugačno pojmovanje časa, ki ga imamo od Grkov - kairós. Gre za dobri, pravi čas, za trenutek v katerem sem popolnoma prisoten. Rečemo mu tudi milostni čas ali trenutek. Ta čas je tam, kjer je Bog in kjer je Bog, je čas dober. V tem času sem v tem, kar počnem, in se ne sprašujem, kaj me čaka naslednjo minuto.

V takem času se mi ni treba stalno spraševati, kdaj pride Bog in kdaj mi bo izpolnil želje. Ne, v takem času iščem in najdem Boga, če se odprem in se mu prepustim, če zares verjamem, da je on moj ščit.

Prvi korak je vedno ta, da se človek zave, da v življenju ne more sam. Potrebuje nek ščit, ki je izven njega. Ko se torej prepusti temu ščitu, tedaj nastopi milostni čas, ko se poveže z Bogom, ki je že tu, a ga prej ni zaznal, ker je bil preveč zaslepljen s samim sabo. Bog lahko človeka napravi rodovitnega le tedaj, ko mu ta pusti da njegov chrónos postane kairós.