Povabljeni na pravo pot

V evangeliju, kjer prevladuje število tri, je zelo pomembno naše poistovetenje z Gospodovimi učenci, zlasti s tistim, ki navadno izstopa, to pa je apostol Peter. 

Po Mariji Magdaleni, apostolki apostolov so učenci so dobili jasna navodila, da naj gredo v Galilejo, kjer bodo videli Jezusa. Apostoli tudi gredo v Galilejo, kjer se je vse skupaj začelo, vendar pa je njihova napaka v tem, da gredo povsem nazaj in  začnejo spet delati tisto, kar so delali, še preden so srečali Jezusa. Spomnimo se, kako je rekel pa Jezus Petru, ko je slednji bil še Simon, kako odslej ne bo več lovil rib, temveč ljudi. Kasneje se je ta obljuba sicer uresničila, kakor smo slišali v prvem berilu, a v evangeliju temu še ni tako. Petrove oči, ki niso v prvi vrsti tiste telesne, temveč duhovne oči, namreč še niso očiščene. Podobno velja tudi za ostale apostole, razen za enega, po izročilu je to Janez, ki ima svojo notranjost zamegljeno nekoliko manj od ostalih in potem prvi spozna Gospoda. Če pomislimo, Gospoda ni spoznala Magdalena, kakor tudi ne učenca na poti v Emavs, kar pomeni, da je treba za to, da bi spoznali poveličanega, vstalega Gospoda, ubrati neko drugačno pot. To pot je ubrala "tista, ki je verovala", Božja Mati, zato se ji je, po izročilu in veri, Jezus tudi prvi prikazal.

To je prvo sporočilo za nas. Sprašujemo se, kako da ne spoznamo Gospoda, vendar pogosto ubiramo neke vedno enake poti, prepuščeni smo starim življenjskim vzorcem, ki so seveda napačni. Pri verovanju je več nevarnosti v tej smeri. Najprej lahko mislimo, da bomo do njega prišli s pomočjo neke družinske folklore, zato se tre cela množica ljudi na oljčno (cvetno) nedeljo in na blagoslovu velikonočnih jedi. Zato je tudi Božič postal samo neki družinski praznik, čeprav se po drugi strani lahko upravičeno sprašujemo, kaj smo naredili iz družine… Ne pomaga nam niti neko znanstveno dokazovanje, ne pomaga nam razum, ne pomagajo nam naši čuti, niti naša čustva. So stvari, ki so večje, tako od našega razuma, kakor tudi od naših čutov in čustev. Vera gre še naprej od tega in nam daje takšne vrste oči, ki so sposobne zaznati poveličanega Gospoda v našem življenju. Veliko ljudi prehitro zapušča pot vere, ne da bi nanjo niti dobro stopili, ker ostajajo na ravneh folklore, zgolj razuma ali razumarstva, čutov in čustev.

Ne izključujemo vseh naštetih stvari, obstaja pa velika težava pomešanja sredstev s ciljem. Zato se je treba vedno vprašati, če so naš cilj dokazi za obstoj Boga ali Bog sam, če govorimo o razumarju. Podobno se je treba vprašati, če je cilj naše dobro počutje in dobra čustva ali Bog sam? V obeh primerih namreč velja, da je v življenju dovolj tako svetlobe kot tudi teme. Vse samo dobro je samo ne enem otoku, ki ga je sv. Tomaž More lepo poimenoval Utopija. Podobno danes radi iščemo predvsem odnose, namesto osebe. Tudi to je pomešanje sredstev s ciljem. Kakor je spraševal tiste, ki so ga prišli aretirat, tudi danes Jezus sprašuje tudi današnje kristjane, torej mene, tebe in vse nas: “Koga iščete?” Lahko seveda odgovorimo enako, a to ni pravi odgovor, saj ne iščemo neke zgodovinske osebnosti iz nekega kraja, temveč iščemo živo osebo, ki “s poveličanimi ranami kraljuje na veke”.

Lahko seveda pustimo vse skupaj in gremo spet v tisto staro, kar si domišljamo, da obvladamo, a se potem izkaže, kot se je tudi izurjenim ribičem apostolom, da svojega življenja ne obvladamo. Nanj vpliva toliko reči, da se zelo zlahka zalomi in ni nobenega uspeha. Veliko ljudi tako danes živi, kot bi Boga ne bilo. Pravi izziv pa je postavil nekoč zaslužni papež Benedikt XVI., ki je dejal, da naj se trudimo živeti, kot da bi Bog bil, kot da bi obstajal. To seveda ni enostavno, ker se mora človek truditi živeti po krščanskih načelih, moliti in živeti zakramentalno življenje, vendar je prav takšen način življenja tisto, ki nas odpira podobnim navdihom in povabilom, kakršnega so slišali apostoli od sprva neznane osebe: “Vrzite na desno stran in boste našli!” Tisti svetopisemski izrek, da bo rešen tisti, ki bo vztrajal do konca, ni tako iz trte izvit. Večkrat se je izkazalo, kako se je trdo delo, tudi na duhovnem področju, obrestovalo. A seveda v današnjem svetu tega, da bi trdo delali in tudi potrpeli, ne poznamo več. Izrek sv. Benedikta: “Moli in delaj!” je zato še kako aktualen tudi današnjemu času. Če si bomo namreč postavili neki red v vsakdanje in molitveno življenje, če se bomo potrudili, delali in vztrajali, se bo to nekega dne obrestovalo. Pa ne le za nas osebno, temveč tudi v skupnosti, v kateri živimo, ne nazadnje pa tudi v državi in narodu, katerih del smo.