četrtek, 03. maj 2012

Biti duhovnik ni lahko 21

Misli iz knjige-intervjuja Pietrantonia Belline.

Kakšen je bil Castellerio? Kakšen vtis je napravil na dečke, ki ste pravkar izšli iz gnezda in ki ste prihajali tudi iz najbolj nepoznanih furlanskih vasic?
»Tovarna duhovnikov (kakor reče Beline semenišču) je bila gromozanska zgradba, postavljena na čudovit kraj, saj je bila na vrhu rahlega klanca, ki so ga omejevale živa meja in stoletna drevesa. Na vrhu klanca je bil spomenik sv. Pavlina Oglejskega, oglejskega patriarha, ki je ob koncu 8. stoletja bil prijatelj in svetovalec Karla Velikega. Spomnim se, kako neskončno veliki so bili prostori, s tistimi neskončnimi hodniki, spomnim se prostornih dvorišč, polnih dečkov in duhovnikov, spomnim se, kako so bile v spalnicah postelje postavljene v vrstah, kakor tudi mize v jedilnicah. Kontrast z mojo borno domačo hišo, ki smo jo takoj po vojni za silo popravili, ker je bila bombardirana, je bil prevelik, da ne bi bil prevzet. Toda ta prostornost in grandioznost se je hitro prelevila v zadrego in strah, da si venomer na nepravem kraju.

Treba je imeti pred očmi, da sem bil sam navajen spati skupaj s svojimi brati – trije smo bili skupaj v eni postelji. Jedli smo s skodelo v naročju. V sedmih smo živeli v eni kuhinji in treh majhnih sobah, umivali smo se v umivalnem koritu, svojo potrebo pa smo opravljali v hlevu, zraven repa naših krav.

V semenišču si lahko slišal govoriti karnijsko, furlansko, slovensko, italijansko, benečansko iz okolice reke Piave, furlansko iz Doline Asio, čeprav je bil edini dovoljeni jezik italijanski, kakor je strogo določal stoti člen semeniškega pravilnika: »Vsi bodo vedno morali pravilno govoriti v italijanskem jeziku.« Ta člen so napisali tisti, ki so ga sto in sto krat tudi sami kršili. Bilo je izredno težko, kakor tudi neumno in kruto, porezati kulturne in bivanjske korenine. Velika večina študentov je namreč izhajala iz družin, kjer je materni jezik bila furlanščina s svojimi številnimi različicami in izrazi, ki smo jih srkali vase kot materino mleko.

Ko sem gledal nazaj, sem se pogosto spraševal, kako smo lahko prizadejali takšno škodo naši kulturi v Božjem imenu… Pa kakšnega Boga so imeli?«

Koliko vas je tisto leto vstopilo v semenišče?
»Bilo nas je 75. V škofijskem tedniku La Vita Cattolica je bil takrat članek, ki je, potem ko je povedal, koliko Božje milosti je bilo podarjene naši nadškofiji, z velikim realizmom postavil vprašanje: »Koliko jih bo prišlo do cilja?« Anonimni pisec članka si najbrž še zdaleč ni mogel predstavljati, da se bo avantura tistih petinsedemdesetih spremenil v »kobariško katastrofo« (poraz pri Kobaridu, ki mu mi pravimo »čudež«, uporabljajo Italijani tudi v tem oziru, op. prev.). Samo enajst nas je namreč prišlo do konca.«

Kakšen je bil »tekoči trak« tiste tovarne?
»Natančno se spomnim monotonega ponavljanja dni v semenišču. Dovolj bi bilo opisati en sam dan. Tako je npr. napravil Solženicin, saj je, ko je hotel opisati življenje v koncentracijskem taborišču, omejil le na to, da je opisal »En dan Ivana Denisoviča«. En dan v semenišču je bil sestavljen iz natančnih urnikov, molitev na povelje, študija in rekreacije, ki so jih merili s prav bolno natančnostjo in ponavljanjem. Da bi si lahko bolje predstavljali naj povem, kako je duhovnik Titta Compagno, ki je bil rojen leta 1906 in posvečen leta 1935, imel istega rektorja, istega spirituala (predstojnik, ki je v semenišču zadolžen za duhovno življenje, op. prev.), enake knjige za dogmatiko, moralko, kanonsko pravo, enak urnik, enake pobožnosti in pravila in celo enak jedilnik. Dan po mojem vstopu v semenišče je bila sreda, pa smo za kosilo jedli testenine. Zadnjo sredo v juniju leta 1965 smo spet jedli testenine. Prav mogoče je, da jih je celo skuhala ista redovnica. Je lahko še kaj bolj podobnega tekočemu traku?!« 

Objavljeno v Novem glasu

nedelja, 29. april 2012

Med plačancem in dobrim pastirjem


Jezus se predstavi kot dobri pastir, ne pa kot najemnik oz. če bi vzeli dobesedno – kot plačanec. Danes nas ljudi vodijo takšni plačanci. Razlika med enim in drugim vodnikom je očitna, ker je njuna razlika v ljubezni. 

Plačanci so tisti, ki ničesar ne delajo zastonj, ampak v zameno za svoje usluge zahtevajo zelo veliko. Današnji človek je nagnjen k temu, da živi nekomu in za nekoga, kateremu na takšen ali drugačen način plačuje. Pa ni nujno, da so ti naši plačanci ravno ljudje, ker so to lahko vsi tisti maliki, ki jih imamo, ki jim služimo. Zakaj to delamo? Ker ne verjamemo v pravo ljubezen, ker ne verjamemo v zastonjskost Gospoda Jezusa. In zato si vedno želimo, da bi nad sabo imeli še nekoga, nekega gospodarja, najemnika – kot je rečeno v evangeliju. 

Toda, ta se vendarle postavi med mene in Jezusa Kristusa. Želimo si nekoga, ki pa nas bo ob prvi nevarnosti – ko pride volk – pustil na cedilu. Mi toliko govorimo o tem dobrem pastirju, katerega ljubezen je – kot je jasno iz evangelija – nora, zastonjska, darovanjska: »Za ovce dam svoje življenje.« (Jn 10,15). Vendar si raje izbiramo plačance, da nas vodijo – to je za nas nekaj normalnega, običajnega. 

Odpreti se dobremu pastirju namreč ni prav nič lahko, ker potegne za seboj marsikaj – zato je namreč treba nekoliko kritično presoditi svoje odnose. Jezus zahteva celega človeka. Zanj se moramo odločiti z vsem srcem. On se mi namreč ponudi kot tisti, ki se bo boril z volkom – ki se bo torej boril z zlom, z ničem. On je tisti, ki bo tudi krvavel zame. 

Na takšno ljubezen pa ne morem odgovoriti polovičarsko, temveč lahko odgovorim le z vsem svojim bitjem, z vsem, kar sem. Za dobrega pastirja se je treba zavestno odločiti. To pa je danes težko. 

Odločati se danes ni več moderno, ni več »in«, ni več »trendovsko«. Vedno si želimo pustiti nek izhod v sili, vedno želimo malo taktizirati, biti malo tu in malo tam. Vera, zakon in podobne zadeve se nam zdijo neka kletka. Smo pač v tej tržni logiki in iščemo vsi svoje lastne koristi... In vendar si v svojem srcu želimo te prave ljubezni, želimo si dobrega pastirja – Jezusa Kristusa, pa tudi drugih dobrih pastirjev, takšnih, ki se trudijo ljubiti kakor on. 

Cerkev danes posebej moli za duhovne poklice, za duhovnike (tudi redovnike in redovnice, misijonarje in misijonarke) torej, ki se moramo upodabljati po Jezusu Kristusu in njegovi ljubezni. Ne smemo biti najemniki, plačanci, ki bi videli v ozadju le svoje koristi, temveč tisti, ki se razdajamo. Vsak na sebi lasten način. Drugače lahko takoj zapremo »barako«, kot rečemo na Primorskem. 

Pa ne le duhovniki – po dobrem pastirju in njegovi ljubezni se mora upodabljati vsak kristjan v svojem stanu. Zakonci, starši... Le tako imajo naše skupnosti, naše družine, vse naše vezi, tudi naša prijateljstva – tisto pravo trdnost in vsebino. 

Moramo pa tudi vedno ohraniti tisto zaupanje, kakršnega imajo do svojega pastirja ovce. Krščanska vera je namreč v zaupljivem odnosu z Jezusom Kristusom. Ne dajajmo svojega srca naprodaj, to mislim precej dobesedno, ampak ga izročimo edinemu pravemu dobremu pastirju. Le tako bomo zares svobodni in srečni. Z Jezusom kot dobrim pastirjem, lahko resnično zaživimo. Vse drugo je životarjenje in blodenje po svetu brez cilja.