nedelja, 28. december 2008

Jaz sem tvoj ščit

V naslovu sem napisal ščit. Danes potrebujemo takih in drugačnih ščitov, od raketnega do avtomobilskega, pa še se čutimo v nevarnosti. Radi bi se zaščitili pred vsem, kar bi nas poškodovalo, in pred vsakomer, ki bi nas ranil ali prizadel. Zadali smo si sicer nek cilj, a proti temu drvimo kakor konj z naočnicami, da ne vidimo ne levo ne desno.

Gledamo le naprej in naprej, drvimo in se ne ustavljamo, ker smo časovno omejeni in ta čas nas preganja, nas utruja, nas dela živčne in dvomeče. Ta čas ima ure, minute, sekunde in jaz sem v njem najpomembnejši. Želim si priti do lepe kariere, do spoštovanja in položaja v družbi, do hiše, avta in še kup drugih stvari. Do tega pridem z delom in izkoristkom vsake minute ali celo sekunde.

Ta čas so že stari Grki imenovali chrónos, po začetniku vseh božanstev, ki je požrl svoje otroke. Če pomislimo, tudi nas ta čas požira, vsaj tako čutimo njegovo težo in tega časa ni nikdar dovolj za vse, kar moramo narediti. Ta čas je začel preganjati tudi Abrahama. Ugotovil je, da je star, ubog in betežen, hkrati pa je stara tudi njegova žena. Pod takim stresom kaj lahko uplahne tudi naša vera.

Tudi mi se podobno ukvarjamo sami s seboj in svojo nesrečo ter jočemo nad seboj in svojo nesrečo ter smo polni dvomov in strahov za prihodnost, saj ni prav nič šlo po naših načrtih. Nismo se še vprašali, čigavi načrti se po navadi uresničijo in ali so naši načrti v skladu s tistim vzvišenim načrtom, ki se mora po nas izvršiti.

Tu stopi še drugo in drugačno pojmovanje časa, ki ga imamo od Grkov - kairós. Gre za dobri, pravi čas, za trenutek v katerem sem popolnoma prisoten. Rečemo mu tudi milostni čas ali trenutek. Ta čas je tam, kjer je Bog in kjer je Bog, je čas dober. V tem času sem v tem, kar počnem, in se ne sprašujem, kaj me čaka naslednjo minuto.

V takem času se mi ni treba stalno spraševati, kdaj pride Bog in kdaj mi bo izpolnil želje. Ne, v takem času iščem in najdem Boga, če se odprem in se mu prepustim, če zares verjamem, da je on moj ščit.

Prvi korak je vedno ta, da se človek zave, da v življenju ne more sam. Potrebuje nek ščit, ki je izven njega. Ko se torej prepusti temu ščitu, tedaj nastopi milostni čas, ko se poveže z Bogom, ki je že tu, a ga prej ni zaznal, ker je bil preveč zaslepljen s samim sabo. Bog lahko človeka napravi rodovitnega le tedaj, ko mu ta pusti da njegov chrónos postane kairós.

sreda, 24. december 2008

O božiču...

Tisto noč se je zgodilo nekaj izrednega... Tako izrednega, da mnogi tega niso niti zaznali. Izraelsko ljudstvo je pričakovalo voditelja, politika, nekoga, ki jih bo osvobodil iz kaše, v kateri so se znašli. Ta bi se moral roditi v neki mogočni stavbi, najbolje kar na dvoru, biti plemenitega rodu, imeti veliko moč.

Zgodilo se ni nič od tega oz. zgodilo se je vse to in še več, a pod drugačnim vidikom. Bog je zvest in vedno izpolni svojo obljubo, a drugače, popolnoma drugače kot smo si mislili in predstavljali. Človeški napuh si je Boga vedno želel prikrojiti po svoje, da bi se tako opravičil samemu sebi. Bog gre mimo takega srca kakor je šel mimo kraljevega dvora, prenočišč in gostišč. Svoj prostor je našel v majhnem in ponižnem hlevu. Prav tako svoj prostor najde v majhnem in ponižnem srcu, ki prizna, kako zelo je nemočno in kako zelo ga greh onemogoča.

Smo morda pričakovali nekaj izrednega in revolucionarnega? Bog ni prišel odstraniti ali spremeniti okoliščin, v katerih živimo, ampak jih je prišel z nami deliti, začenši z rojstvom in neboglenostjo po njem. Vse to se je seveda še dopolnjevalo z raznimi življenjskimi preizkušnjami, dopolnilo pa v trpljenju in smrti na križu ter seveda vstajenju.

Mi si vsega tega nismo zaslužili s svojimi deli, pravzaprav smo delali in delamo proti temu, da bi si sploh lahko domišljali, da bi lahko bili vredni dobiti take vrste darilo. To darilo je prišlo po velikem Božjem usmiljenju, ne po naših zaslugah.

Ljudje smo grešna in ranjena bitja. To lepo dokazuje na primer naša nevoščljivost, po kateri svojemu bližnjemu ne privoščimo, da bi kaj imel, dobil, četudi je tako reven in nebogljen, da bi nekaj nujno potreboval. Smo sebični in privoščimo le samim sebi. No, ob Božjem rojstvu so bili angeli tako veseli in srečni za človeštvo, da so nebeško prepevali in praznovali. Bili smo osvobojeni sužnosti, nebeški prebivalci pa so nam to privoščili.

Zatorej vas vabim, da svoja srca osvobodite kisa sebičnosti in okusa po njem, da jih bo Bog napolnil z medom svoje nežnosti in usmiljenja.

Blagoslovljen božič!

torek, 16. december 2008

Ogenj

Smo v adventu in pričakujemo luč, obenem pa na venčku in še kje prižigamo svečke in te gorijo s plamenčkom, z ogenjčkom. Z vami bi rad delil razlago simbola ognja, ki sem jo našel in prevedel ter nekoliko skrčil iz lepe knige: R. Lupi, Simboli e segni cristiani, San paolo, Cinisello Balsamo 2007.

Je simbol ljubezni (agápe), saj ta element, vir toplote in luči, simbolizira moč in strast ljubezni. Simbolično ogenj ljubezni greje naša srca, s tem pa premaguje hladnost in brezbrižnost, ki pogosto pestita našo družbo. Nadalje ima ogenj to moč, da izzove našo pozornost in, da okrog sebe zbira ljudi. To se zgodi ob kresu, kjer se krog ljudi zbere, da bi v bratski povezanosti peli in plesali, ali pa tudi domače ognjišče, ki zbere okrog sebe družino. Poslanstvo Božjega Sina lahko primerjamo, ki je poslanstvo ljubezni, Jezus sam primerja z ognjem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49).

Glede ljubezni najdemo številne primere v svetem pismu, mi pa bi nadaljevali pri naslednji simboliki ognja. Ogenj namreč simbolizira tudi Svetega Duha. Ko Janez Krstnik predstavi Jezusa pravi, da on krščuje z vodo, ta, ki pride pa nas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem (prim. Mt 3,11). Na Binkošti se je nad apostole spustil Božji Duh v obliki ognjenih jezikov, o čemer najdemo pričevanje v Apd (Apd 2,2-4).

Naloga Svetega Duha je ta, da ogreje srca ljudi, da bi ti lahko potem bili priče Božje ljubezni. Kadar se namreč odpremo Svetemu Duhu, naše srce gori kakor učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,32), ker nas Duh približa Gospodu (Redemptor hominis 10).

Liturgičnih trenutkov, ko ima simbol ognja pomembno vlogo je mnogo. Med velikonočno vigilijo prižgemo ogenj, ob katerem potem prižgemo velikonočno svečo. Ta ogenj simbolizira zmago luči nad temo, ljubezni nad sebičnostjo. Tudi ob posvetitvi cerkve se na oltarju prižge ogenj, ki predstavlja očiščujočo navzočnost Boga, ki prevzame posest nad krajem, kjer se bo vršila evharistična daritev. Plamen, ki žari na svečah in svetilkah predstavlja vztrajno in potrpežljivo vero, kakor je bila vera pametnih devic, ki so s prižganimi svetilkami pričakovale Gospoda (prim. Mt 25,1-13).

Znamenja in simboli so res zanimive in skrivnostne stvari, ki pa potrebujejo razlage, kakor je tudi Kristus svojim učencem prilike še dodatno razlagal (Mr 13,34). Mene osebno take lepe in bogate razlage pritegnejo, hkrati pa mi je všeč, ker me peljejo v globino bogoslužnega obhajanja. Zunanji blišč teh praznovanj je sicer veličasten, a kaj, ko potrebuje vsako tako praznovanje ponotranjenje, to pa je mogoče, če vsaj nekoliko razumemo simboliko.

sobota, 13. december 2008

Krščanska kontracepcija 2

Tako, dragi prijatelji, prišli smo do konca tega sklopa objav. Skušal sem vas popeljati skozi krščansko pojmovanje ne le spolnosti in kontracepcije, ampak tudi skozi širši kontekst teh problemov, če naj ju tako imenujem.

Naj pojasnim še par stvari. Najprej naj povem, da teh stvari Cerkev ne obravnava kot nekih dokončnih verskih resnic, s tujko rečeno, dogem, ampak ostaja odprta za morebitne novosti v razvoju problemov. To niso ne prepovedi ne zapovedi, ampak bolj smernice, ki naj bi jih kristjani kolikor toliko upoštevali. V preteklosti je prihajalo in mislim, da še vedno prihaja do določenih konfliktov, predvsem med duhovniki in laiki, še posebej med duhovniki in mladimi, slednji se namreč že v osnovni šoli, še bolj pa v srednji, znajdejo pred problemi, ki smo jih obravnavali v teh objavah. V tem oziru mnogi duhovniki še vedno delujejo, kakor da bi koncila pred več kot štirimi desetletji ne bilo, veliko pa je tudi takih, ki na vse skupaj gledajo vse preveč liberalno ali preozko in ne opazijo še vseh drugih težav, ki se sprožajo ob teh dveh ali pa posledic slabega razumevanja spolnosti in kontracepcije.

Problemi, ki so v Cerkvi še vedno prisotni, pa so naslednji: demoniziranje telesa kot odvečnega, propagiranje spolnosti kot nekaj slabega, popolno obsojanje užitka, prevelik poudarek prokreativnega (stvarjenjskega) vidika spolnega odnosa, težnje po zapovedovanju na področju spolne morale in še bi lahko naštevali. Veliko dobrega je na tem področju naredil pokojni papež Janez Pavel II., katerega aktualnost in daljnovidnost odkrivamo šele zadnje čase, ko je izšla knjiga 'Teologija telesa za začetnike'. Janez Pavel II. sledi pravi smeri, ko nakaže pomembnost telesa kot tistega, ki ljubezen izkazuje. Pomembni 'novosti' sta tu še zagotovo nežnost in odnosnost. Pomemben se mi zdi tudi vidik, ki ga je izpostavil sedanji papež Benedikt XVI. v svoji prvi okrožnici 'Bog je ljubezen', in sicer neločljiva povezanost med pojmoma agápe (zastonjska ljubezen) in eros (strastna ljubezen).

To so nekatere težave, ki jih vidim na strani Cerkve. Stvari se vsaj nekoliko izboljšujejo v tovrstnem pastoralnem delu. O spolnosti tako danes predvsem govorijo in oznanjajo zakonski pari, imamo tudi krščanske psihoterapevte, ki so precej dejavni na tem področju, pa tudi tisti duhovniki, ki se bolj ukvarjajo s temi problemi se mi zdijo zelo odprti in se trudijo, da bi z mladimi našli stik tudi, ko je govora o takih vprašanjih.

Na strani širše družbe pa vidim spet drugačne težave, ki so posledica določenih ideologij. Leta 1968 se je sicer res 'ljubezen' osvobodila vseh tabujev, vendar je najbrž problem prav v tem, da meja več ni. Nihče ni predvidel ali pa vsaj pomislil na možnost, da bi se ta 'svobodna ljubezen' lahko začela obnašati kakor podivjan pes, če ga spustimo z verige. Tako smo od spolnosti brez užitka prišli do druge skrajnosti, do hedonizma, ko je cilj vsega stremljenja užitek . Meja na tem področju ni več ali pa so zelo ohlapne, kar seveda ni dobro. Posledica takega mišljenja so strašanske: v teh štirih desetletjih so splavi in AIDS terjali več žrtev kot vse vojne po svetu. Parola 'Make love, not war' se je tako sprevrgla v nasprotje same sebe.

Moja priporočila kar se vsega tega tiče? Predvsem to, da delajte po pameti in v skladu s svojo vestjo. Bodite odgovorni in preden greste v spolni odnos, pomislite tudi na morebitne posledice in če ste jih pripravljeni prenašati. Ob svetovnem dnevu boju proti AIDSu so priporočali predvsem zvestobo. S tem se strinjam, a bi dodal še nekaj, o čemer bi veljalo premisliti: ČISTOST. Ta ne pomeni le neprakticiranja splonih odnosov pred poroko, ampak je prisotna tudi v zakonskem odnosu in vsepovsod v našem življenju. Gre za čistost našega pogleda (misli), da bližnjega ne popredmetimo, čistost besed, ki prihajajo iz naših ust in čistost naših dejanj, kjer je zelo važen naš odnos do samih sebe in našega telesa ter do drugih in njihovega telesa, pravzaprav tudi duše.

Gre za neko pot, po kateri hodim tudi sam. Pridejo padci, katerim sem podvržen tudi sam. Pridejo vprašanja, ki si jih zastavljam tudi sam. Vendar pa je tudi naš Gospod vselej po padcih tudi vstal, zato lahko po padcih tudi mi vstanemo. Vsekakor je križ v dvoje veliko lažje nositi, zato si med seboj velikodušno pomagajte, obenem pa se obračajte in odpirajte tudi Bogu, ki ljubi in blagoslavlja nas in naše odnose, tudi spolne.

četrtek, 11. december 2008

Krščanska kontracepcija 1

Naj skušam zaokrožiti razmišljanja o kontracepciji, spolnosti in krščanskem pogledu na vse to. Če sem zadnjič nekoliko predstavil okrožnico Humanae vitae, to ni bilo naključno, ampak se želim nanjo nasloniti.

Spolni odnos je dejanje popolne podaritve, ko dva ne samo postaneta eno, ampak se drug drugemu popolnoma podarita taka, kakršna sta. Če pa je med moškim in žensko neka gumijasta stvar, že ne gre za popolno podaritev. Poleg tega. da zna marsikdo povedati, kako je spolni odnos povsem nekaj drugega, če se izvrši brez kondoma. Toda tu še vedno nismo pri tistem gledanju, kot ga ponuja okrožnica. Gre za neko drugačno gledanje, ki računa, da je odnos v dvoje tudi odnos v troje.

V vsakem pravem odnosu med dvema človekoma, če gledamo po krščansko, je namreč prisoten tudi Bog. Vsak človek je njegov dar, kakor tudi vsak odnos in tudi ljubezen. Ljubezenski odnos med dvema nam kaže ljubezen med Bogom Očetom in njegovim Sinom, med katerima je vez Svetega Duha. Skrivnost te ljubezni pa je v stalnem podarjanju, ko nihče torej nima nič zase, ampak le skupaj z (D)drugim. Ker smo torej tudi mi narejeni po Božji podobi, mora naša ljubezen kazati na Božjo. Je to nekoliko komplicirano? To pomeni le, da moramo iti v odnos tako, da se drugemu popolnoma podarimo in se pravzaprav vedno znova podarjamo, pri tem pa ne gledamo na svoje koristi, ampak predvsem na koristi drugega. Morda se zdi to preveč idealno, a se za to splača truditi in si prizadevati to čimbolj popolno uresničevati.

Izkazovanje ljubezni pa poteka prek našega telesa. To je Božji dar in tempelj Svetega Duha, preko tega templja pa se uresničuje vsakršno izkazovanje ljubezni, ne le do bližnjega in ljubljene osebe, ampak tudi do Boga. Preko telesa se v bistvu tudi udejanja Božja ljubezen. To je tudi tista duhovna dimenzija našega telesa, ki je bila vse preveč v ozadju, tudi v krščanskem nauku. V tem smislu je Božji dar tudi spolnost in je torej nekaj lepega in ne grdega.

V spolni združitvi sta moški in ženska lahko eno, če sta enega telesa, duše in duha. Spolnost pa nima le združitvenega namena, ampak tudi stvarjenjskega. Tudi zaradi tega je človek Božja podoba, ker lahko ustvarja. Svojega potomstva pa ne ustvarja le zato, da bi obstal kot vrsta, ampak tudi zato, da se izpopolni in uresniči. Mož in žena imata svobodo, da lahko načrtujeta svoje potomstvo, vendar pa tu nista sama. Tisti, ki odnos blagoslavlja z otroki je Bog, to pa počne preko naravnih poti. Če mi te naravne poti preprečujemo, pa na nek način onemogočamo tudi Boga. Naravna kontracepcija pa Boga ne onemogoča, ampak računa tudi na njegovo voljo. Zaveda se, da je nepopolna in da lahko pride do zanositve, če je taka Božja volja. Torej ni zaprta za življenje, ampak odprta.

torek, 09. december 2008

Marija kot zgled

Ob prazniku Brezmadežne sem premišljeval številne stvari. Med drugim sem premišljeval o tem, ali nam je Marija ideal. Pogosto so nam jo namreč prikazovali kot zgled, s tem pa tudi oddaljevali nekam v nedosegljive višave. In vendar Marija ni le ideal, ampak nekaj več.

Kako je vendar lahko Bog postal eden izmed nas, torej človek? Prav preko nekoga izmed nas. Izbral si je ženo, da bi jo obvaroval greha. Ko je bila spočeta v telesu svoje matere, se je pravzaprav že zgodil tisti prvi čudež, brez katerega bi Bog ne postal človek. Nekdo v naši zgodovini je bil deležen nečesa izrednega, nekdo za katerega vemo! Mesijanski časi so se tako pravzaprav začeli z Marijo, ki je bila vnaprej po čudovitem Božjem načrtu izbrana za mater Odrešenika, ko je bila ob svojem spočetju obvarovana tistega greha, ki drugače bremeni vsakega človeka.

Marija zato ni ideal, ampak je del zgodovine in ena izmed nas, ljudi. Ni ideal, ker smo se učili pri Platonu, da so ideali nekje daleč in so pravzaprav nedosegljivi. Ne, ona ni nedosegljiva, ampak je del človeštva. Ona je dokaz, da se da živeti čisto, je pa tudi dokaz, da Bog ni pozabil na človeka in na zavezo, ki jo je z njim sklenil. Po Mariji je s padlim človekom sklenil novo zavezo oz. Novo zavezo. Marija je naš zgled in ne ideal.

Marija je, ker smo že v adventnem času, zgled pričakovanja Boga. Do takrat, ko je namreč prišel Božji angel in se je Božja beseda učlovečila, je preteklo kar nekaj časa in to je bil čas priprave najprej na spočetje Boga in nato na njegovo rojstvo. Ta čas je Marija živela v ljubečem okolju svojih staršev, ki so jo dan za dnem obkrožali z ljubeznijo, hkrati pa je tudi čutila Božjo bližino in toplino. Postavitev praznika Brezmadežne (ko je bila torej brez madeža spočeta Marija) v adventni čas je zelo dobra! In kakor se je Marija pripravljala na Gospodov prihod, se skušajmo tudi mi. Marija je naš zgled!

sobota, 06. december 2008

Zakaj ne dovolijo?

Zdaj pa smo spet pri težavi, zakaj Cerkev ne dovoli kontracepcije. Seveda velja najprej popraviti vprašanje in se vprašati, zakaj je za cerkev sprejemljiva le naravna oblika kontracepcije? To zanimivo vprašanje se postavlja že kakih štirideset let. Vse, odkar je izšla okrožnica Humanae vitae. To okrožnico je večina sveta brž obsodila in jo najbrž še vedno obsoja. Vendar pa je ta dokument še vedno aktualen. Pa poglejmo, zakaj.

Najprej gleda na človeško osebo kot celoto. Gre tudi za človekov poklic, ki ni le zemeljski, ampak tudi nadzemeljski. V tej luči je torej treba gledati tudi življenje v dvoje. To življenje je tudi nekam usmerjeno, k Bogu.

Ljubezen med dvema je treba gledati v celoti, ne samo kot telesno in duševno, torej človeško, ampak tudi kot duhovno, torej izhajajočo od Boga kot njegov dar. Ta ljubezen pa se ne zapira navznoter, ne išče svojega, ampak se odpira (D)drugemu. Takšna ljubezen pa je odprta za življenje. Namen zakona je namreč posredovanje življenja, kar zahteva od zakoncev odgovornost in odprtost. Hkrati je tudi treba spoštovati naravo. Treba je tudi upoštevati dvojni vidik zakona, povezovalni in stvarjenski, ki nista ločljiva eden od drugega. Nazadnje je treba spoštovati Božji načrt, ki je predvidel, da je zakon zato, da posreduje življenje.

Zato pravi okrožnica, da so umetne metode kontracepcije nedovoljene, dovoljena pa je naravna metoda.

Umetne metode so nedovoljene zato, ker so naravnane na direktno preprečitev ali odstranitev posledic naravnega procesa oploditve. Najprej je tu mišljen splav, čeprav bi bil storjen v začetni fazi, saj gre za nespoštovanje človekovega dostojanstva vse od spočetja. Zatem so nedovoljene tudi druge metode: začasna ali trajna sterilizacija ter druga kontracepcijska sredstva. Nitii dober cilj ne more posvečevati sredstev. Dopušča se seveda manjše zlo, v primeru ko bi bilo ogroženo človeško življenje (da bi bilo recimo za ženo smrtno nevarno, če bi zanosila).

To je le nekaj smernic okrožnice, izdane že leta 1968, ki pa je še vedno na marsikaterem področju aktualna. Še zdaleč nisem omenil vsega, kar okrožnica pravi, ker bi zahtevalo preveč prostora, pa tudi časa, zato vas vabim, da si jo preberete. Videli boste, da je Cerkev kdaj rekla tudi kaj pametnega, predvsem pa je gledala daljnovidno. Posledice našega neodgovornega ravnanja so tu, kriviti Cerkev, da nas ni opozorila pa bi ne bilo prav, ker nas je.

Vaša razmišljanja so seveda dobrodošla, a naj bodo argumentirana. Za izhodišče je torej okrožnica Humanae vitae, ki jo dobite na: http://www.vatican.va/holy_father/paul_vi/encyclicals/

četrtek, 04. december 2008

O cepivu in vzgoji staršev...

V torek smo se pogovarjali o tej tematiki pri Primorski študentski skupini. Kot neko izhodišče smo si prebrali objavo Cepivo, ki ste si jo lahko že prebrali. Ob vsem tem in ob komentarjih, ki sem jih dobil, bi rad dodal še par stvari, ker mislim, da je dobro, če se razprava nadaljuje, odprla pa so se še nekatera področja.

Med moškim in žensko je potrebna, kot smo že ugotovili, resnična zrelost, da ugotovita, kdaj je pravi čas za marsikaj, tudi za spolni odnos. Moje osebno prepričanje, ki zori ob raznih stvareh, od predavanj do knjig, molitve, pogovorov s prijatelji, zakonci... je, da se mora mlad par najprej popolnoma spoznati, biti med seboj popolnoma iskren. Popolna iskrenost velja tudi do Boga, ki potem taki zvezi daje svoj blagoslov. Dva ne hodita skupaj za vedno in konec debate, ampak se kdaj dogaja, da se stvar tudi konča. Hvala Bogu, če dva ugotovita, da ne bo šlo. Hvala Bogu pa tudi za odnos, ki se v težavah še bolj utrdi in raste. Govora je o čustveni zrelosti, ki bi ji morda dodal še duhovno.

Za vse to pa ni dovolj ne šola ne papež ne škofje ne župniki... ampak je tu na prvem mestu vzgoja, ki smo je deležni doma. Pri zakonskem pravu smo se učili, da je vzgoja v družini daljna priprava na zakon. Te daljne priprave pa je vse manj. Starši svoje otroke pošiljajo v cerkev (najprej prinesejo), da bi naredili, kar je pač potrebno, saj jim tako ali tako ne bo škodilo. Zakramente na nek način kupujejo kakor v trgovini, duhovnik pa je prodajalec velike trgovske mreže, ki se ji reče Cerkev.

Tu je po mojem mnenju že prva težava. Cerkev naj bi bila občestvo vseh krščenih. Tako pa ni, ker se je že zdavnaj začela neka anomalija, ko starši niso krščansko vzgajali svojih otrok, ki niso vzgajali svojih otrok, ki niso vzgajali svojih otrok... Tako se začarani krog nadaljuje. Kadar in če bodo starši spoznali, kako zelo pomembni so pri vzgoji svojih otrok, potem se bo lahko kaj spremenilo.

Tako pa otroci nimajo prave predstave o odnosu med dvema, ker ne živijo v ljubečem okolju. Že njihovi starši so najbrž za to okolje bili prikrajšani, to celo vedo, a začaranega kroga ne prekinejo, ker bi to najbrž od njih terjalo preveč. Težko se je odpovedati marsikateri stvari.

Največja težava je ta, to sem slišal že marsikje, da ljudje o spolnosti niso dovolj poučeni, ampak o njej le govoričijo. Kar se na tem področju tiče Cerkve, bi najbrž že bil čas, da preneha s preveliko količino besed 'de sexto' (o šesti zapovedi) in raje začne še več govoriti, pridigati, prigovarjati, vsiljevati, karkoli že hoče, staršem, da bi se ti že enkrat zavedli svoje nezamenljive vloge in odgovornosti, ki je s to povezana. Cerkev staršev žal (oziroma k sreči) ne more zamenjati. Ko v šoli toliko besedičijo o poklicih, naj že enkrat tudi povedo, da je na prvem mestu poklic starševstva!

Razprava se nadaljuje v naslednji objavi...

torek, 02. december 2008

Cepivo

Včeraj je bil dan boja proti AIDSU. Že prej se je marsikaj napovedovalo in se je dalo marsikaj prebrati. Najbolj zanimivo mi je bilo branje prijateljevega bloga, saj je bilo mnenje, ki sem ga tam našel nekonvencionalno in nekoliko drugačno od tistega, ki ga slišimo vsak dan. Bilo je katoliško! Tudi moje mnenje naj bo zato takšno.

Cerkev gleda na človeka kot celoto, sestavljeno iz treh ravni: telesne, duševne in duhovne. Ko torej dva prideta skupaj, se morata ujeti na vseh treh ravneh. Tudi ko med njima pride do popolne medsebojne podaritve v spolnem odnosu, je po mnenju Cerkve tako.

Spolni odnos tako postane nekaj več. Dva postaneta eno telo, ena duša in en duh. Komunikacija med njima je popolna. Vendar, če ni prave ljubezni in moški in ženska nista eno tudi v duši in duhu, potem je spolni odnos le na telesni ravni. Na ta način pa pride do zlorabe, ker drug drugega izkoristita le za zadovoljitev ali celo potešitev svojih fizičnih potreb, svojih nagonov. Lahko se seveda tudi zgodi, da moški izkoristi žensko in obratno, kar je vse bolj pogostno. No, naj nadaljujem. Če se spolni odnos zgodi le na fizični ravni, potem se odpovemo svojemu človeškemu dostojanstvu in se spustimo na raven živali (čeprav živali svojih zarodkov ne pobijajo, preden so sploh rojeni).

Ta spolni odnos na zgolj fizični ravni pa ni odprt življenju, ampak ima zanositev za neprijeten spodrsljaj, ki ga je treba preprečiti, ali pa odpraviti posledice tega spodrsljaja. Da bi spodrsljaj preprečili, je na voljo vrsta sredstev, od katerih se najpogosteje uporablja kondom. Uživaški svet, ki ni odgovoren in odprt za življenje, tako pride na svoj račun.

Kar me je pa včeraj najbolj zmotilo pa ni bilo toliko to propagiranje uživaštva in kulture smrti, kolikor hinavska laž. Študent medicine, ki je namreč prišel na oder je izjavil, da imajo oni cepivo proti AIDSu in, da so 60.000 takih cepiv tudi delili (seveda na stojnicah niso manjkali niti umetni penisi, na katerih so lahko demonstrirali natikanje gumijastega "cepiva"). Sami vejo in znanstveno je dokazano, kako kondomi niso zanesljivi preprečevalci spolnih bolezni, še posebej ne AIDSa. Za vse razloge najbrž že veste, glavni od njih pa je ta, da je virus te bolezni skoraj petsto krat manjši od moške spolne celice. Poleg tega pa kri raztaplja lateks, iz katerega so kondomi sestavljeni.

Mislim, da vem, zakaj so medicinci to rekli. Pri nas je možnost okužbe sorazmerno majhna, hkrati pa bi radi propagirali hedonizem in kulturo smrti. Cilj je preprečitev zanositve, in ta cilj posvečuje vsa sredstva, tudi hinavščino in laž. Ta kultura, ki se jo na prvi december tako propagira pa je svetu AIDS tudi prinesla, a danes tega noče priznati. Če bi po svetu Zahod raje nosil Kristusa in posledično krščansko kulturo, potem o AIDSu najbrž danes sploh ne bi govorili.

nedelja, 30. november 2008

O da bi predrl nebo...

Ker je začetek adventa, smo najbrž že vsi naredili adventne venčke, da bi pričakali Gospodov prihod. Moje vprašanje pa je, kakšni so ti venci? Predstavljam si naše srce, ki bi moralo pričakovati Gospoda, ki bi moralo po njem hrepeneti, kakor jelen (Ps 42,2). Namesto tega pa se je obdalo z nekim čudnim vencem, "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša dela kakor umazana obleka", pravi Izaija. Naše srce se je torej obdalo z nekimi črnimi oblaki, ker pa je srce središče človeka, je mračen tudi naš pogled.

Po eni strani je treba poudariti, da smo otroci svojega časa, zato se raznih umazanij hitro navzamemo. Vendar pa to, da se teh umazanij navzamemo še ni največja težava. Problem je v tem, da se dandanes kar predamo - usedemo se na križišču odločitve in se jočemo nad seboj. Ne odločamo se, to je tista velika težava. Četudi bi se namreč slabo odločili, nam Bog vselej daje novih in novih možnosti, a ne, še enkrat poudarim, brez naše odločitve.

Adventni čas je zato velika priložnost. Če se odločimo, smo lahko glina in se pustimo Gospodu v tem času še posebej oblikovati (Iz 64,7). Edino on lahko predre oblak, ki je okroga našega srca. Ta oblak se imenuje sivi vsakdan in je mešanica brezčutnosti, lenobe, samoljubja... Kako naj bomo budni (Mr 13,33-37), ko pa nas ta oblak tako zelo uspava. Če pa spimo, gre vse mimo nas, še največji čudež v zgodovini človeštva, kar Gospodovo učlovečenje zagotovo je. Ali ni škoda življenja, da bi ga ne živeli? Zato pa vas vabim, da se v adventnem času odločite za Gospoda, kajti on prihaja naproti tistim, ki se ga spominjajo na svojih poteh. Ali ga bomo srečali, je pa odvisno od nas, od naše odločitve. Blagoslovljen adventni čas!

sreda, 26. november 2008

Gomorra

Potem ko sem si omislil knjigo Roberta Saviana, sem že nestrpno pričakoval LIFFe, da bi si ogledal še film. Končno je festival prišel, žal pa sem si uspel ogledati le dva filma, Katyń in Gomorra. Na festivalu je sicer bilo vsaj nekaj filmov, ki bi si jih želel ogledati, a žal ni zneslo. Vsega se pač ne da.

Pa preidimo k bistvu. Najbrž sem si za ogled izbral napačno uro, čeprav dosti izbire več nisem imel, razen, če bi si ga ogledal enkrat po festivalu. Izbral sem si 22. Uro zvečer. Problem ni v tem, da gre za dokaj pozno uro, ampak to izpostavi predalčkanje, ki si ga ljudje privoščimo. Pričakoval sem namreč film v slogu ameriških mafijskih kriminalk á la Boter, a se je kasneje izkazalo, da sem se krepko motil. Po ogledu filma sem prišel ven čustveno čisto razrvan, nekako podobno kakor po ogledu Auschwitza (ne filma, ampak dejanskega taborišča). Prav to pa je bila režiserjeva genialna poteza. Pozna namreč mlačnost današnjega človeka, kateremu ni dovolj pripoved zgodbe, da bi si jo lahko živo predstavljal, ampak ga mora film tako prizadeti, da se vsaj malo zamisli. Gre za prvovrstni filmski realizem, kjer so tudi igralci po večini vzeti iz običajnega prebivalstva, pa tudi iz mafijcev samih, kar dokazuje aretacija enega od protagonistov kmalu po snemanju filma.

»Pozabite torej na epiko Botra ali na privlačnost Brazgotinca (Scarface) in se pripravite na kruto, nepredstavljivo in ekstremno resničnost. Na podlagi iz krvavega boja med klani na oblasti in razkolniki, v pogubnem okolju Vele di Scampia (nedokončani betonski bloki v obliki jader v Scampii, neapeljskem predmestju), se odvija senčna stran naše družbe, tisto, kar je pod predpražnikom, tisto, o čemer si ne upamo govoriti« (Città nuova, 10.6.2008).

Matteo Garrone se namesto novinarske reportaže, uporabljene v knjigi posluži prepletanja zgodb ljudi, ki govorijo strogo v neapeljskem narečju in mafijskem argoju. Osebe so tiste, ki jih režiser uporabi kot ključ interpretacije. »V primerjavi s knjigo se morda res izgubi celostnost podobe, dimenzija problema, razvejanost zla, vendar pa s pomočjo petih zgodb, niti ne najbolj okrutnih iz knjige, nam Garrone predstavi zlo, kot smo ga le malokrat lahko videli. Temu pa se je vsaj nekdo sposoben upreti« (10.6.2008).

V filmu boste tudi videli nekaj zamenjav in prilagoditev. Tako Angelino Jolie zamenja Scarlett Johansson, pisec knjige pa prvoosebno nastopa le v eni zgodbi. Tudi zgodbe so nekoliko spremenjene. Režiserji se pač knjig ne držijo kot pijanec plota, ker želijo izraziti to, kar čutijo, vidijo… Vsekakor je ta film vreden ogleda, a se je treba znebiti apriornih sodb in si iz glave izbrisati slike hollywoodskih kriminalk. Kot zadnje pa – ne naredite iste napake kot jaz, temveč si film oglejte raje ob zgodnejši uri.

nedelja, 23. november 2008

Vladaj, Kristus, kralj!

V tem mojem razmišljanju bi se rad nekoliko poklonil svoji rojstni župniji, ki danes goduje. Razmišljal bom ob kipu Kristusa Odrešenika akad. kiparja Staneta Jarma v novogoriški konkaterdrali.

Ko sem kot majhen otrok zahajal v to cerkev, seveda to še ni bila konkatedrala. Ker pa je otrok zelo zvedav in ga vse zanima, se še vedno spomnim svojega prvega obiska te cerkve. Imel sem kakih pet let in z nono sva šla k maši v novogoriško cerkev Kristusa Odrešenika. Najprej sem seveda zagledal zares impozantni kip na desni strani. Takoj sem nono vprašal, kdo je tisti. Dobil sem seveda odgovor, da je Jezus. Potem sem opazil, da 'ima mišice' in to noni tudi povedal, ona pa mi je pokimala in potrdila. Potem sem noni rekel, da je močan in tudi to mi je potrdila. Seveda sem takrat mislil kot otrok, saj smo si v vrtcu razkazovali svoje mišice in tako velikih in napetih, kot so bile Jezusove res še nisem videl. Ta Jezus je zato potihem postal moj junak... morda tega še nikomur nisem povedal. Če bi mi kdo takrat rekel, da je Kristus kralj, bi mu seveda takoj verjel - pri takih mišicah! (seveda, da ne pozabim - najbolj me je presenetilo, ko se je ta Kristus pri maši znašel pri ambonu. Nisem mogel verjeti svojim očem, bil je on! Gospod Gašper mu je namreč bil zelo podoben v obraz.)

Kasneje so mi povedali (nona je medtem že živela v Prvačini), da je ta Kristus na križu. Zdelo se mi je čudno, da je na križu, ko pa nam je sestra Fidelis pri verouku kazala neke druge slike, kjer je bil Kristus drugačen. Ta naš Odrešenik v konkatedrali namreč drži roke kvišku (nekateri otroci so mi povedali, da zato ker je zadaj stavba Policije).

Leta so tekla, mene pa so prešinjale številne misli. Začel sem si postavljati številna vprašanja. Eno od najpomembnejših je bilo to: KAKO JE KRIŽANI LAHKO KRALJ? In res, ko gledamo na ta svet, vidimo, da tisti ponižani, nemočni ipd. ne morejo vladati nikomur, vsi jih teptajo. Kralji oz. šefi so tisti, ki imajo mnogo denarja, ki imajo vilo, mercedesa... To vprašanje me je dolgo časa vznemirjalo, potem pa sem začel bolj natančno opazovati ta naš kip. Roke ima iztegnjene kvišku! Če pa nekdo drži v tebe naperjeno pištolo ali kaj podobnega, pa rok nimaš tako iztegnjenih! In njegove noge, kakor da bi stal na prstih! Na misel so mi prišli plavalci v bazenu, ki se odrineju od zidu in tedaj se mi je preblisnilo - Jezus vendar nekam gre. Če pa Jezus nekam gre, potem ni mrtev! Vsaj ne dokončno.

Ko sem se tako spet spomnil na kip v rojstni župniji, so mi na misel prišle Jezusove besede pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta". Zdaj vem, kam gre ta Jezus, potem ko so ga umorili. Vrača se v svoje kraljestvo. Končno vem, zakaj moja rojstna župnija goduje na Kristusa kralja, čeprav ima v prezbiteriju Križanega.

sreda, 19. november 2008

Mesto Oxford zakoreninjeno v tradiciji

Staro mesto Oxford v Angliji je bilo doslej predvsem znano po svoji univerzi, ki je ena od najprestižnejših na svetu. Vendar pa bo odslej znano še po neki drugi zanimivi zadevi.

"Morda se bo kdo temu smejal, vendar pa je stvar resna. Kajti, kdor ubije besedo je pogosto hujši morilec kakor tisti, ki ubije človeka," piše novinar Davide Rondoni v dnevniku Avvenire 4.11.2008 (tega prispevka nisem mogel prej objaviti zaradi težav z računalnikom, ki sem jih medtem odpravil). "In sedaj bi radi ubili besedo Christmas. V Oxfordu, mestecu, poznanem po svojih odličnih univerzah, je mestni svet sprejel odločitev, da bo letos o božiču besedo Christmas zamenjala besedna zveza Festival luči, da bi tako bilo bolj obsegajoče. Eden od voditeljev tistih, ki jih je treba obseči, torej voditelj muslimanske skupnosti, je stvar označil za 'neumno', a so se poglavarji mesta modrih vseeno odločili, da poseg izvedejo, da tisto besedo odstranijo, saj je v tisti besedi nekaj, kar moti. Tam je Christ, ki moti. Odkrižamo se besed, da bi se odkrižali resničnosti. Odkrižamo se besede Christmas, da bi se odkrižali Kristusa, Christ. Nad vsem tem bi se lahko smejali in muslimanski voditelj se smeje. Smeje se prilagodljivosti, slabonamernosti voditeljev mesta".

Avtor nato nadaljuje, če na kratko povzamem, da so tisti, ki ne prenašajo besede Kristus, vedno modreci tega sveta, vedno isti, in sicer že stoletja. Spominja jih, da oblast nad svetom ni v njihovih rokah, ampak v Njegovih. Preprosti ljudje se nikjer nočejo znebiti tega imena, četudi ga kdaj pa kdaj izgovarjajo po nemarnem ali preklinjajo, vendar pa se ga nočejo znebiti, ne v favelah Sao Paula ne v tistih v Caracasu. Toda po avtorjevo je zanimivo to, da bi se Kristusovega imena radi znebili v Oxfordu. Vendar pa je preveč smeha in joka povezanega s tem imenom in je prav verjetno, da bo tako njegovo ime še bolj zasijalo.

Sam bi ob tem rekel, da je prav žalostno, kako si žagamo vejo pod nogami. Ali nismo zrasli in se razvili prav iz kulture, ki nosi Kristusovo ime. Zanimivo je res, strinjam se z novinarjem, da se želijo Gospodovega imena znebiti prav najbolj 'kulturni' ljudje. Ker pa so zelo učeni, jim najbrž ta učenost že gleda 'skozi ušesa', da tako pozabljajo na svoj izvor. Ob tem lahko pomislimo in si izprašamo nekoliko vest, kolikokrat mi sami pozabimo na Kristusovo ime, kolikokrat ga zatajimo? Koliko nam to ime sploh še pomeni? Po eni strani smo takoj na strani muslimanov, ko jih žalijo, po drugi pa se ob žaljenju krščanskih simbolov in krščanske vere ne oglasi nihče.

nedelja, 16. november 2008

Jo je kdo našel?

Vrlo žensko namreč. Prvo berilo 33. navadne nedelje me je namreč zelo nagovorilo. Nebom rekel, da me ni celotna Božja beseda te nedelje, ki je tudi lepa, vendar pa se me je ta žena, ki ima posebno mesto v Gospodovih očeh, res dotaknila.

Moje vprašanje iz naslova je morda nekoliko čudno, ali pa tudi ne, kakor vzamemo. Vedno težje je namreč najti vrlo ženo, čudovito opisano v berilu iz knjige Pregovorov. Seveda so se časi spremenili in najbrž ni več pogosto najti dejavnosti kot so predenje volne in lanu, obdelovanje njive, šivanje obleke, tkanje platna... takratna družba je pač bila bolj agrarno usmerjena. Lahko pa v ozadju teh besed začutimo darove in odlike, ki jih je Bog naklonil prav njim.

Ženska je posebej čuteča, skrbna, pridna, spretna za drobna opravila, ima poseben občutek za potrebe drugih, vnaprej predvidi težke situacije, najbrž so to danes predvsem finančne stiske ipd. Začutimo tudi, da je dostojanstvena, je opora svojemu možu, pa tudi svojih ust ne odpira kar tako, ampak govorijo le modre besede.

Vse te odlike pridejo prav tudi današnji ženski. Vendar pa so ženske dandanes sebi odtujene, o tem še posebej dobro piše nemka Christa Meves v knjigi Zapeljani. Zlorabljeni. Izigrani. Dandanes deklet več ne vzgajamo v ženske, v 'vrle žene', če vzamemo svetopisemske besede. Tako bom na tem mestu podal nekaj napotkov iz te knjige, kako naj bi vzgajali dekleta, še posebej v šolah, najbrž pa taka vzgoja ne bi škodila niti doma:

  1. Mladim dekletom je treba posredovati visoko stopnjo samozavesti in veselje nad njihovo ženskostjo.
  2. Pripravljati in usposabljati jih je treba za zakon in materinstvo.
  3. Poleg njihovega razuma je treba razvijati in kultivirati tudi vse njihove sposobnosti za čutenje in njihovo vero.
  4. Dekleta je treba vzgajati k samostojnemu ravnanju in k odgovornosti - tudi k socialni in politični odgovornosti.
  5. Dekleta je treba pripravljati na izobraževanje za poklic in ta priprava ne sme v ničemer zaostajati za pripravo fantov.

Tako, vidimo lahko temeljne smernice, ki jih nakazuje tudi Sveto pismo. Tudi končal bom ta prispevek z modrim piscem, ki pravi: "Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale" (Prg 31,30). Prava ženska je torej tista, ki ve, od koga je dobila te darove, in jih tudi s pridom uporablja za bližnjega, kakor tudi za izkazovanje slave in zahvale Bogu. Skupaj z mladostjo izpuhtita namreč tudi milina in zunanja lepota, tisti pravi zakladi, ki jih ne razjesta molj in rja, pa ostanejo.

sreda, 12. november 2008

Nekoliko o drogah

Verjetno ne bom povedal nič novega, ali pač. Morda smo na nekatere stvari premalo pozorni. Lahko bi na tem mestu govoril o novih oblikah zasvojenosti, a ne bom. Zanimajo me trde droge. Ena še posebej - kokain.

V zadnji številki Reporterja sem namreč prebral po mojem nekoliko zastarelo mnenje, da je namreč kokain droga elite. Že mogoče, da je pri nas še vedno največja poraba heroina, a najbrž v tem času ta upada tudi pri nas in se umika belemu sorodniku.

Že pred časom sem v dnevniku Avvenire prebral, kako se je znižala cena kokainu. Začeli so namreč delati mini doze, ki ne stanejo niti dvajset evrov, napoved pa je bila, da naj bi cene še padle in naj bi potem za ta mini odmerek odšteli kolikor odštejemo za pico v Italiji, ki je še vedno za evro ali dva dražja kot v Ljubljani. Finta tu najbrž ni le v tem, da gre pri tem le za drogo, kolikor je v teh mini dozah to bolj poživilo.

Potrdilo za to sem našel v uspešnici Roberta Saviana Gomora (Gomorra), ki jo trenutno prebiram. Mafijski klani v kampaniji namreč heroina malodane več ne prodajajo, ampak skušajo narediti kokain bolj splošno dosegljiv. Uporaba te droge pa je bolj v smislu poživila, saj delavci lahko dlje delajo, šoferji dlje vozijo...

O vedno večji priljubljenosti kokaina pa smo lahko brali tudi pred kratkim v brezplačniku Žurnal24.

Razumem torej, po eni strani, da ob hollywoodskih filmih, kjer se bogataši "filajo" s kokainom pride na misel, da je to droga elite, toda, ali to ob ceni pice še lahko trdimo? Da ne bomo tako kratkovidni in bomo nekega dne svojim otrokom, v dobri veri, namesto za pico, dali denar za kokain?

sobota, 01. november 2008

Naši junaki

Mi ljudje smo zanimivi. Da nam bi v življenju ne bilo preveč dolgčas, si izmislimo razne domiselne in manj domiselne zadeve. Med tiste bolj domiselne zagotovo spadajo naši junaki. Gre za razno razne vzornike: športnike, mislece, znanstvenike... To so ljudje, ki so pustili svoj pečat v človeški zgodovini in, če jih ne slavimo vsi, vsaj določeno število ljudi. Naši junaki so še vedno npr. mogometaši 'zlate generacije', pa Primož Kozmus, Jože Plečnik, Primož Trubar (poklon velikemu Slovencu še z ozirom na včerajšnji praznik)... To so znani slovenski junaki, ki bodo zagotovo ostali zapisani vsaj v knjigah.

Pa vendar smo kristjani usmerjeni še nekam drugam. Verjamemo, da nas po življenju čaka neka druga domovina, tista nebeška. Tam bivajo vsi svetniki, torej ne le tisti, ki so upodobljeni po naših oltarjih in, ki jih je javno razglasila Cerkev, ampak tudi vsi ostali, ki so prišli v Nebeško kraljestvo. To so vsi tisti naši predniki, ki jim je bolj od slave tega sveta bilo pomembno nekaj drugega - odnos z Bogom. Verovali in upali so, da se življenje ne konča s smrtjo, zato pa so tudi že na tem svetu ljubili Boga in posledično tudi svojega bližnjega.

Kakor pa se ni končalo njihovo življenje, tako se tudi ni končala njihova molitev. V nebesih namreč prosijo za nas pri Bogu in ga slavijo. So torej aktivni in živi, ne mrtvi. Zaradi tega praznujemo praznik vseh svetih. V upanju in veri, da se jim bomo nekega dne pridružili, po pokopališčih prižigamo sveče. In ko zvečer z zida pod domačo cerkvijo gledam to množico luči, je moje srce veselo, saj praznujemo velik praznik naše vere. Skupaj z vsemi svetimi se veselimo, da je Kristus vstal od mrtvih in, da bomo z njim vstali tudi mi.

petek, 24. oktober 2008

Pes

Pri Vittoriu Messoriju, ki ga rad prebiram, sem zasledil zanimivo razmišljanje o psih. Ob svoji izkušnji, ko je varoval prijateljičino psičko, je nekoliko razmišljal. Pa poglejmo nekoliko to razmišljanje. Objavljam nekoliko skrajšano in predelano verzijo.

Veliko ljudi ima rada pse in zna ceniti veliki dar, ki nam ga je z njimi naklonil Stvarnik. Prav zanimivo je opazovati obnašanje teh živali, razdeljeno med spontanostjo in vzgojo, med bistrostjo in nagonom.

Medtem ko mi ljudje na sprehodih gledamo pred sabo, pa psi hodijo s sklonjeno glavo in neprestano vohajo pločnike, zelenice, gredice, gume... Noben vonj jim ne uide, vsake toliko časa pa mora biti kak vonj bolj zanimiv od ostalih, saj se psi ustavijo, bolj intenzivno, skoraj noro vohajo in je treba, za nadaljevanje sprehoda, kar pošteno povleči. Kdaj pa kdaj pa nas pes na vso moč vleče za neko sledjo, ki ga privlači. Mi ne občutimo, ne vidimo, ne razumemo prav nič, naš pes pa, nasprotno, marsikaj.

Obstaja torej cel svet, ki ga naši človeški čuti ne morejo zaznati, in, ki je, po drugi strani, očitna resničnost za živali. Nismo sposobni zaznati tega sistema znamenj, ki nas obkroža, in, četudi bi ta znamenja zaznali, jih ne bi bili sposobni dešifrirati. Nasprotno pa ta znamenja jasno nagovarjajo kateregakoli psa, četudi tehta le par kilogramov.

Messori nato pravi, da je mogoče njegova razširitev nekoliko nasilna, morda celo nedopustna ideja, vendar pa mu pride na misel norost kristjanov, ki se še danes trdno oklepajo vere, da poleg vidnega sveta obstaja tudi nek nevidni svet. Pomisli na svetnike, ki so "videli" angele, na vse tiste, ki se jim je razodevalo onostranstvo, na otroke, ki se jim je prikazala Marija, na samo resničnost življenja, ki se skriva za ekranom smrti.

Gre za nevidno dimenzijo, ki jo mi, ki nismo svetniki, sprejemamo z očmi vere. Zakaj bi obravnavali kot nesmiselno tako vero, ko pa nam že manjši večerni sprehod s psom dokazuje, da zaznavamo le majhen del tega, kar resnično obstaja? In, ali ni smešen scientizem, po katerem obstaja le to, kar zaznamo s čuti, ko pa so ti veliko slabše razviti kot pasji?

Meni je bilo to razmišljanje zelo všeč, kot vsako, ki mi odpre nekaj, o čemer še nisem sam razmišljal. Ko sem sam vodil na sprehod psa, mi še na pamet ni padlo kaj podobnega in sem se jezil, ker ni hotel nadaljevati sprehoda in sem ga moral vleči za sabo, ali pa me je vlekel on.

petek, 17. oktober 2008

Verodostojnih 24ur

"Do poroke brez seksa... Prav to priporoča in zagovarja brazilski nogometni zvezdnik Kaka, ki je že pred časom izjavil, da se bo po koncu profesionalne kariere podal v svečeniške vode. Nogometaš italijanskega Milana je prepričan, da je lahko njegova odločitev, da v zakon vstopi kot devičnik, primer vsem mladim. S Kakinim konzervativnim razmišljanjem se strinja veliko število rojakov, vendar ne tudi svetovno znana manekenka in supermodel Giselle Bundchen, ki je pred dnevi napadla cerkev, prav zaradi prepovedi seksanja pred vstopom v zakonski stan ..."

Ni čudno, da dvignejo prah, če rečejo, da Cerkev PREPOVEDUJE seksanje pred poroko. Marsikdo potem res misli, da je tako, pa ni. Cerkev spolne odnose pred poroko ODSVETUJE, kar je precej drugače, se mi zdi.

Strinjal bi se, da je Kakájevo razmišljanje konzervativno, saj pomeni, da ohranja neke vrednote, ki jih krščanstvo zagovarja že mnoga stoletja, upam pa, da tu ni mišljeno kaj drugega, a mislim, da je.

Sicer pa je manekenka izrazila svoje nestrinjanje s Katoliško Cerkvijo, ne pa s protestantsko Cerkvijo (bolj natančno Evangelijsko), ki ji pripada nogometaš. Metanje v isti koš je pri naših novinarjih žal pogosta zadeva.

Lepo je, če znane osebnosti kot je Kaká mladim želijo približati določene drže, ki niso več moderne, so pa dobre. Hkrati ne obsojam nikogar, ki je imel, ima, bo imel spolne odnose pred poroko, saj ni nujno, da bo to negativno vplivalo na kasnejši zakon. Sem pa tudi sam med tistimi, ki se strinjajo s Kakájem.

sobota, 11. oktober 2008

»Z Belcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.«

V branje vam dajem "punkta", ki sem jih imel v četrtek za bogoslovce v semenišču. Je sicer namenjeno ožjemu krogu, vendar pa lahko tudi kdo drugi najde kaj zase. Razmišljal sem ob petkovem evangeliju Lk 11,14-26. Izpostavljena sta dva možna vidika aktualizacije.

Najprej sem razmišljal o tem, kako bomo mi kot duhovniki v podobnih situacijah, v kakršnih se je znašel Jezus. Naloga vsakega kristjana je, da išče resnico, si zanjo prizadeva in se je ne boji povedati, tudi takrat, ko ni ravno udobno zanj, da bi jo povedal. To je preroška služba, ki smo jo prejeli pri krstu, toliko bolj pa bomo tega deležni pri mašniškem posvečenju. Duhovniška služba v tem pogledu ni enostavna, saj svet pričakuje, da se bomo izražali, ravnali in mislili z njegovo mentaliteto, Cerkev, torej Božje ljudstvo, pa od nas pričakuje drugačno perspektivo, perspektivo večnosti. Pričakuje, da ji oznanjamo Božje kraljestvo, sivega in vedno enakega vsakdana imajo namreč ljudje več kot dovolj. Pri tem pa seveda ne moremo ugajati vsem, še posebej ne tistim, ki jim ta perspektiva večnosti ne diši kaj preveč. Takrat smo izpostavljeni ostremu nasprotovanju, lahko rečemo, da celo demoniziranju. Obtožbe nazadnjaštva, nerazgledanosti, mentalne prizadetosti so še najmanj, kar nas v tem primeru lahko doleti. Pripravljeni moramo biti na to, da nas v tem primeru marsikdo vleče po zobeh, nam našteva vse ženske, s katerimi se ponoči družimo, otroke, ki bi naj bili naši, dandanes pa je moderno tudi, da postanemo pedofili. Na vse to moramo biti pripravljeni, saj nas Kristus pošilja kakor jagnjeta med volkove. To je pač tista pot križa, ki jo moramo kot duhovniki prehoditi. Lahko se tudi odločimo, da se tej trnovi poti izognemo s tem, da smo politicaly correct, da se torej o situaciji v svetu ne želimo opredeliti, čeprav je to naša preroška dolžnost. Z očmi tega sveta je to ne samo razumljivo, temveč edino pametno, tako se izognemo sovražnikom in smo z vsemi prijatelji. Toda spet smo pri perspektivi večnosti, kjer nas Kristus opozarja, naj ne bomo mlačni, sicer nas izpljune.

Zdaj pa še drugi vidik. Vsak človek je zaznamovan s padcem prvega človeka. Nekateri bi se temu problemu danes raje ognili in govorili, da je vsakdo rojen kot nepopisan list, torej kot dober in brez greha, vzgoja pa ga pokvari. Vendar pa se potem le vrtimo v začaranem krogu in si na problem zla ne moremo odgovoriti. Zaradi tega padca torej v nas deluje tudi hudi duh in kaj hitro se mu lahko pustimo zapeljati. Tako postanemo obtoževalci mi in demoniziramo brata. Napuh in nevoščljivost naša srca napolnijo s sovraštvom in svojega bližnjega namesto kot brata vidimo kot tekmeca ali celo sovražnika. Cerkev kot ne le sveta, ampak tudi grešna je še kako izpostavljena temu. Govorimo lahko o tako imenovani invidia clericalis oz. duhovniški nevoščljivosti. Ta nastopi hitro in po tiho in, kadar mislimo, da smo pred njo na varnem, smo ji najbolj izpostavljeni. Dobimo svoj košček zemlje, ki se imenuje župnija, svoj krog ljudi, imamo svoje mišljenje od katerega ne odstopamo, četudi je napačno. Imamo tudi tisti klerikalni občutek izvoljenosti, ko mislimo, da imamo do vsega tega pravico, pa temu ni tako. Tistega, ki nam kaj reče, nas na kaj opozori, celo živi drugače od nas, obložimo z vsemi mogočimi zadevami, tako da bi spet bilo mogoče reči, da ga demoniziramo. Demoniziramo tudi svojega bližnjega brata duhovnika, ki mu na župniji uspeva vse, nam pa nič. Tedaj rečemo, da ima ta opravka vsaj z mafijo, če že ne s hudičem, normalnemu duhovniku namreč kaj takega niti v sanjah ne bi moglo uspeti. V teh primerih se moramo zamisliti in pogledati v svoje srce. Tam namreč nekaj ni v redu. Moramo se spreobrniti in zavzeti ponižno držo, po kateri nam je, karkoli smo in kar imamo, podarjeno od zgoraj. Podarjeno nam je duhovništvo, župnija, ljudje, celo naš brat duhovnik in celo škof. Vsak dar pa, ki prihaja od Boga, ne more biti od hudega, ampak je dober. Če to spoznamo, potem je naše srce spet ponižno in polno ljubezni, ne več sovraštva.

sreda, 08. oktober 2008

Muslimani 2

Judovsko-krščansko Sveto pismo je preživelo napad racionalistične kritike. Vprašanje je, kaj bo v tem pogledu s Koranom, kaj se bo namreč zgodilo, ko ga bodo po dolgem in počez secirali »strokovnjaki«, z vso zagnanostjo, ki jo je določena akademska raziskava namenila Svetemu pismu. Vsekakor bo to soočenje Islama z vsemi našimi strupenimi kislinami, po vsej verjetnosti, dolg in dramatičen proces, katerega konca mi najbrž sploh ne bomo videli.

Na Islam kristjani pogosto gledamo z našimi kategorijami in pogledi, postavljamo ga v naše okvire, kot je na primer misijonska razsežnost. Poglejmo, kako je s to v Islamu.

V resnici muslimani nikdar niso imeli organiziranega apostolata, misijonskih struktur, kakršne je imelo in jih ima krščanstvo. Nasprotno, niso priporočali spreobrnjenja h Koranu. Zgodovinarji so skoraj enotnega mnenja, da je Mohamed umrl, ne da bi lahko predvidel takšno širitev vere, ki jo je oznanjal, mislil je namreč, da je oznanilo namenjeno le prebivalcem Arabskega polotoka. Tem je namreč želel dati monoteistično verovanje, da bi jih tako odvrnil od poganskega vraževerja, želel je tudi ustanoviti skupnost po vzoru že obstoječih judovske in krščanske skupnosti.

Neverjetna in nepredvidena arabska širitev, ki se je zgodila po Prerokovi smrti nikakor ni potekala po »ljudskih predstavah«, po načinu »veruj ali umri!«. To dokazujejo krščanske in judovske manjšine, ki obstajajo še danes, po več kot tisočletju islamske prevlade. Muslimani namreč niso šli v vojsko, da bi spreobrnili ljudi v njihovo vero, temveč, da bi podvrgli svoji oblasti osvojena ozemlja (pri verstvih smo se učili, da je Islam vera podrejanja). Po začetnih pokolih so namreč s premaganimi sklenili pravo »varovalno pogodbo«, po kateri so plačevali davek in sprejeli javno ponižanje s tem, da so priznali privilegije gospodarjev. Teh dokumentov je še veliko ohranjenih po državah, ki so jih zasedli Arabci, ponekod še vedno veljajo.

Med dolžnostmi, ki so jih morali podjarmljeni spoštovati, je bila prepoved uporabe zvonov, prepoved kazanja krščanskih in judovskih simbolov v javnosti (križ, Davidova zvezda…), prepoved gradnje novih cerkva in samostanov, gradnje večjih in višjih hiš od muslimanskih in nazadnje obveza, zastonj prenočiti romarje v Meko. Tem pa se pridružujeta še dve zanimivi prepovedi: namreč prepoved branja Korana in prepoved, da bi v njem poučevali otroke. V večini primerov je bilo judom in kristjanom jasno naloženo, da morajo ohraniti svojo vero, za tistega, ki bi svojo vero zapustil, je veljala smrtna kazen.

V ozadju vseh teh prijemov, ki jih kristjan težko razume, so predvsem razlogi ekonomske narave. Muslimansko »varovanje« je imelo svojo ceno, in to precej visoko, »varovanci« so kdaj pa kdaj morali plačati tja do treh četrtin lastnih prihodkov. Seveda so davke plačevali le podjarmljeni, muslimani pa so živeli od njih. Od tod tudi izhaja prepoved nearabcem, da bi lahko postali člani »kaste« privilegirancev s tem, da bi izpovedali vero v edinega Boga in njegovega Preroka. Vsak spreobrnjenec več, je pomenil tudi enega prisiljenega »davkoplačevalca« manj.

četrtek, 02. oktober 2008

Muslimani 1

Medtem ko se v Kölnu krešejo mnenja glede džamije, se v Ljubljani, kljub splošnemu konsenzu glede potrebnosti gradnje muslimanskega svetišča, še ni zgodilo nič. V Nemčiji je »Prerokovih sinov«, predvsem Turkov, seveda veliko več, tako da se trenutno gradi ali pa je v načrtu kar dvesto džamij. Navkljub dejstvu, da je gradnja cerkva v Nemčiji povsem zastala, pa pri Džamiji v Kölnu težav ne dela Cerkev, temveč nekateri proti islamski skrajneži, ki bi z muslimani radi poračunali kar tako, kakor je Hitler z Judi.

Bi pa sedaj prešel na splošno razmišljanje. Včasih se je Cerkev borila s komunisti, ki pa jih danes na tak način ni več. Od držav so ostale le še Kitajska, Kuba in Severna Koreja, nekaj sledi komunističnega mišljenja pa najdemo še v novih demokracijah, ki so prej bile pod rdečim jarmom (med njimi sveda tudi Slovenija).

Kot vse kaže se je sedaj v središču znašel islamizem (ideološki sistem na podlagi islamske vere), o katerem vse do druge polovice dvajsetega stoletja, to je do dekolonizacije, sploh ni bilo ne duha ne sluha. Včasih je bil Islam v očeh Zahoda neke vrste fosil nerazvitih dežel, ki se ga je našlo le okrog tropov, danes prehajamo v drugo skrajnost, ko marsikdo napoveduje, kako bo ta vera zagospodovala celemu svetu.

V bistvu se je tako razmišljalo že glede komunizma, ki pa ni trajal prav dolgo, čeprav v nekaterih pogledih dovolj dolgo. Je mogoče, da se podobno v razvitem svetu zgodi tudi z Islamom? Ob svojem širjenju po Zahodu, se bo moral soočiti z vsemi našimi strupi, racionalizmi, sekularizmi, laicizmi. Islam ima šeststo let manj od Krščanstva in mora še skozi vse faze Reforme, Renesanse, Razsvetljenstva, Scientizma, ki jih je vera v Kristusa dala skozi in ostala živa, čeprav seveda ni šlo brez izgub in kriz.

sobota, 20. september 2008

Kaj postajate tukaj?

Ko sem razmišljal ob tem evangeljskem odlomku, so mi najbolj v mislih odzvanjale te besede: "Kaj postajate tukaj naokrog brez dela"? Te besede so tudi meni zelo blizu. Nisem zrasel na kmetih in nisem bil vzgojen za delo na polju ali v vinogradu, čeprav je res, da smo šli kdaj stricu pomagat trgat. In takrat, ko smo šli, nas je poklical stric. Če ne bi poklical, mu ne bi šli pomagat, mislim, da je razumljivo. Človek, ki ni vzgojen tako, da poprime za vsako delo, dela pač ne vidi, če mu ga kdo ne ponudi. V življenju sem bil tudi zaradi tega velikokrat označen za lenuha, vendar pa ta oznaka drži le deloma.

Najlažje je nekoga označiti za lenuha. Če bi me kdaj kdo povabil h kakemu delu, prosil za pomoč, bi mu ustregel, ne rečem da vedno rade volje, a ustregel bi mu in mu pomagal. Sčasoma bi se morda celo toliko poboljšal, da bi videl, kako je treba kako stvar postoriti, ne da bi potreboval povabilo.

V tej priliki Bog nikogar vnaprej ne odpiše, nikogar vnaprej ne označi za nepobolšljivega lenuha. Ima obilo dela in ve, da potrebuje veliko delavcev, vendar pa ne ve, koliko so ti delavci učinkoviti. Jutranji delavci se sicer takoj odzovejo povabilu na delo, vendar pa so očitno, ker točno vedo, koliko bodo dobili, precej preračunljivi in, vsaj po mojem, ne delajo s tako učinkovitostjo kot bi morali. Gospodar je tako primoran čez dan poklicati še druge delavce. Očitno je tudi dela ogromno, gospodar pa bi grozdje do večera rad pobral (danes bi ga bilo recimo zvečer treba peljati v zadrugo). Vse do ene ure pred koncem dneva pa grozdje še vedno ni pobrano in poklicati mora še nekaj delavcev. Komaj s temi delavci je grozdje končno pobrano, izkoriščene pa so vse roke, ki so bile na razpolago.

Nekaj pa me je pri vsem tem presunilo: Bog ne plačuje na uro! Ne dela razlik med enimi in drugimi in ni preračunljiv. Zanj je važnih več stvari, najvažnejša pa je ta, da zanj dela čimvečje število delavcev, ki so sicer blodili naokrog brez dela. Nagrada je za vse enaka - Nebeško kraljestvo. Bog gleda na človeka v celoti in ve, zakaj je postajal brez dela. Vsakdo ima za to svoje razloge, Bog pa zanje ve. Zadnjemu pravi: "Vem, zakaj si blodil naokrog in se obešal na prazne stvari. Zdaj pa te vabim k pravemu delu, ki ima smisel in kar ti obljubljam zanj kot plačilo, je polno, je Življenje".

Prvi pa ne vidijo vsega, kar je v ozadju pri njihovih tovariših, ki so prišli na delo kasneje. Ne gledajo namreč z očmi ljubezni. Če bi namreč gledali z očmi ljubezni, bi bili veseli, da je delo narejeno in, da je bilo pri njem udeleženih kar največ delavcev. Potrebujejo pouk o pravi ljubezni, ki jo ima lahko le Bog.

Na koncu bi se rad vrnil k začetnemu razmišljanju. V delu za Božje kraljestvo je predvsem važno, da pastoralni delavci (Božji upravitelji na zemlji) k delu za zveličanje pritegnemo kar največ ljudi. Vsak kamenček v tem mozaiku je pomemben, sicer delo ni opravljeno kot bi moralo biti. Čudovita pa je Božja previdnost, ki tudi preračunljivost zna izkoristiti, in sicer tako, da vedno ostane dovolj dela tudi za zadnje.

nedelja, 14. september 2008

Čemu trpeti?

To vprašanje je še kako aktualno, ni pa več aktualen simbol trpljenja, križ. V tolikih stoletjih krščanstva se je namreč ta simbol globoko vpletel in ukoreninil v življenje naših prednikov. S pomočjo znamenja križa, ki je bil vedno na vidnem mestu v vsakem domu, so premagovali težave življenja. V težkih trenutkih so se kakor Izraelci v puščavi na kačo, ozrli na Križanega, da bi tako lažje prenašali svoje breme.

Od tedaj se je spremenilo marsikaj. Revolucionarne spremembe so od nas pregnale lakoto in nalezljive bolezni, vendar pa so hkrati pregnale iz našega življenja tudi Boga, na njegovo mesto pa postavile razne sodobne malike. Skupaj z Bogom je iz našega življenja izginilo še marsikaj. O izginotju greha sem že pisal v članku z naslovom Prilika o pšenici, potem bi lahko rekli, da so osebne odnose nadomestili neosebni, če jim sploh lahko rečemo odnosi. Izginilo pa je tudi trpljenje.

No, ni ravno izginilo, le potisnili smo ga tja, kamor smo potisnili Boga, v zasebnost. Trpljenje bližnjega se nas tako več ne tiče, ker je njegova stvar, mi imamo tako ali tako že dovolj lastnih problemov. Toda tu je že prva resnica - križ je lažje nositi v dvoje. To je seveda prvi vedel Bog, zato pa dal v smrt svojega sina. Ta Sin nam pomaga nositi križ, sam je namreč izkusil, kaj je to trpljenje in, kaj je to smrt.

Vendar pa nam je Kristus lahko zgled še v nečem. Danes je namreč moderno v težavah usesti se in jokati nad samim seboj in svojo nesrečo. Kristus nam je pa zgled, kako se je treba križu zazreti v oči, ga objeti in voljno nositi do konca. Tudi mi se moramo svojim težavam zazreti v oči, kot so se Izraelci zazrli v bronasto kačo. Težave moramo prepoznati in jih priznati, pot do rešitve potem niti ni več tako oddaljena.

Najprej si je težave in križe treba priznati samemu sebi. Vendar pa, kot smo že rekli, je križ lažje nositi v dvoje. Vsakdo mora imeti nekoga, da mu svoje težave zaupa, da mu pomaga iz stiske. Če sam rešitev težko vidim, jo bo zaupna oseba najbrž videla prej.

Ne smemo pa pozabiti na Kristusa. Njegov križ ni konec, ampak že kaže naprej, na velikonočno jutro, ko je bila smrt za vedno premagana. Križ je torej naš kažipot v nebo in zagotovilo, da za vsakim dežjem resnično posije sonce. V težavah torej ne obupujmo, ampak se zazrimo v Križanega. On nam bo dal moči, da se bomo s svojimi težavami lahko spoprijeli, da bomo radovoljno objeli svoj križ, si ga zadeli na rame in hodili za Njim, Življenju naproti.

nedelja, 07. september 2008

Sodobna govorica

Danes je v komunikaciji, predvsem z otroki, treba iskati novih in novih vstopnih mest. Pri tem pomaga govorica, ki jo otroci razumejo. Dal bom dva lepa primera, ki ju boste lahko s pridom uporabili tudi vi.

Ko govorimo o zakramentih, ne moremo mimo pojma simbol, pojma, ki ga še sami ne prav dobro razumemo, pa bi želeli, da bi ga razumeli otroci, recimo petošolci. Ta izraz se da lepo izraziti z ikono na ekranu računalnika. Ikona nam je pred očmi in je recimo simbol za program Word, ko nanjo kliknemo pa šele vidimo, kaj vse se skriva za simbolom tega programa, za majhno in preprosto ikono. Pomeni, da se za simbolom skriva neka veliko večja resničnost, ki pa je na prvi pogled nevidna.

Drugi problem, v katerem se je znašel nek duhovnik je bila razlaga Božjega načrta. Duhovnik je otrokom začel razlagati, kako ima Bog za nas predpisano določeno pot, na nas pa je, ali bomo šli po tej poti ali pa bomo izbrali drugo. Bog pa je vztrajen in nam da spet možnost, da se vrnemo na pravo pot, da bi tako prišli do pravega cilja, nebes. Otroci so takoj kot iz topa izstrelili, da je Božji načrt kakor GPS. Kdo bi temu oporekal?

Res zanimiva je ta sodobna govorica, da pa bi se je naučili, se moramo kdaj pa kdaj v vlogo učencev spustiti mi sami, otroci pa nas bodo morda naučili kaj koristnega. Pri nalogi učitelja in kateheta mora biti človek zares ponižen, sicer se ne bo sam naučil nič oz. zelo malo, pa še otrokom se bo zdel zastarel in zatežen. Pa še nekaj, tudi star človek je lahko mlad, če je mlado njegovo srce.

Opominjanje

Zagotovo se bo našel kdo, ki bo dejal: "Končno nam evangelij spregovori o nečem 'fajn' in enostavnem". Ali ni nekaj najbolj enostavnega, kar počnemo v življenju, dajati opazke, kritizirati, nekomu očitati njegove napake? V resnici pa nam Kristus govori prav obratno. Pravo bratsko opominjanje še zdaleč ni nekaj enostavnega, ampak je ena od stvari, ki od nas zahtevajo veliko notranjo svobodo in zrelost, predvsem pa ljubezen.

Naše človeško sobivanje je polno nasprotij in konfliktov, kar se dogaja zato, ker imamo tako različne značaje, že sveti Avguštin pravi glede tega, da smo ljudje "kakor lončene posode, ki se, brž ko naletijo ena na drugo, ranijo". Jezus pa ne omejuje stvari na krivdo bližnjega v odnosu do nas, saj bi bilo težko oceniti, kaj nas tu 'pošlje v akcijo', če ni to bolj naš ranjeni ponos kot pa ljubezen do resnice. Šlo bi bolj za samoobrambo kot za bratsko opominjanje.

Pravi tudi, naj brata opomnimo na štiri oči, kar pomeni, da spoštujemo njegovo dostojanstvo, saj bi ga v prisotnosti oseb, katerih spoštovanje mu je najpomembnejše (pred ženo, možem, otroki...), prav gotovo ponižali. Poleg tega ima brat na ta način možnost braniti se. Lahko pove svoje razloge, zakaj je določeno dejanje storil, kar je gotovo težje, če je stvar že znana mnogim.

Zagotovo namen bratskega opominjanja tudi ni tista srbečica, da bi drugim pokazali njihove napake, da bi tako povzdignili našo večvrednost. Namen tudi ni ta, da bisi olajšali vest, da bi potem govorili: "Sem ti rekel! Opozoril sem te! Slabše zate, če me nisi poslušal". Ne, namen je "pridobiti brata", torej resnična ljubezen do drugega, da bi se poboljšal in ne bi šel naproti neprijetnim posledicam svojih morda nepremišljenih dejanj. Da ne bi skrenil s prave poti in tako zapravil večnega življenja.

Vzajemno opominjanje je, če ga prakticiramo v evangeljskem smislu, ena od največjih ugodnosti skupnega življenja. Zelo dargoceno je v vsej odkritosti povedati si stvari, ki si nam jih noben tujec niti v sanjah ne bi upal povedati. Tako lahko vzajemno rastemo in zorimo.

V vsakem primeru, četudi nam ne uspe svojega brata bratsko opomniti, se je treba na vsak način braniti, da bi bratovo krivdo širili naokrog, po potrebi v nekoliko predelani verziji. "Ne govorite drug proti drugemu," pravi Sveto pismo (Jak 4,11). O tem najdemo v Svetem pismu še eno lepo misel: "Si slišal kakšno besedo? Naj s teboj vred umre. Le pogumno! Ne bo te razneslo" (Sir 19,10).

Po naših medijih se škandalozne besede, razni trači... zelo hitro širijo. Zatorej, vsakokrat, ko se potrudimo in preprečimo širjenje govoric, doprinesemo zmagi dobrega nad zlim.

Nazadnje naj še povem, da uspeh opominjanja ni odvisen le od nas, ampak tudi od tega, kako drugi to sprejme. Ne obstaja samo obveza k opominjanju, ampak tudi k temu, da se pustimo opomniti. Če vidimo koga, ki opomin sprejme, se morda zanj celo zahvali, obveljajo besede našega bivšega nogometnega selektorja Katanca: "Kapo dol"!

Pri tem članku sem si pomagal s komentarjem: R. Cantalamessa, Gettate le reti, riflessioni sui Vangeli, Anno A, Edizioni Piemme, Casale Monferrato 2001.

ponedeljek, 01. september 2008

Bog ne daj!

Evangelij 22. navadne nedelje čudovito prikaže človeški strah in protekcionizem (željo po zavarovanju) do tistih, ki jih imamo radi. Koliko staršev je danes takih, da rečejo svojemu otroku podobno kot Peter Jezusu, ko se ta otrok odloči, da gre svojo pot.

Otrok se je bolj ali manj premišljeno odločil za svojo pot, svobodno se je odločil za svojo pot, odločil se je sprejeti križ na svoje rame, to je, sprejeti vse posledice svoje odločitve. Starši pa mu v strahu, da njihov otrok ne bo zmogel tega težkega bremena, vsaj odsvetujejo, če mu že ne branijo, slediti odločitvi, ki jo je napravil. Otroku tako odtegujejo svobodo, v svojem strahu ga ne ljubijo in mu nočejo dobro, ampak slabo. Strah povzroča ljudem, da se zaprejo vase in bolj mislijo nase kakor na drugega. Vendar pa je prava ljubezen v svobodi in zaupanju. Tistemu, ki ga zares ljubimo, moramo pustiti svobodo odločitve in moramo mu zaupati, da se je prav odločil, da že ve, kaj dela. Maminih sinčkov, ki celo življenje živijo v senci svoje matere in torej nesvobodno, je vedno več. Ta zapor jih utesnjuje, utesnjuje pa jih še nekaj drugega.

Poleg vprašanja ločitve od svojih staršev, spada zraven tudi vprašanje vzgoje otrok za odločitev, in sicer življenjsko odločitev. Dandanes starši svojim otrokom nudijo vse, vendar pa jim tako še otežujejo odločitev, ki pa mora tam okrog petindvajsetega leta (prej ali kasneje) vseeno priti. In takim staršem bi rekel z Jezusom: "Proč od mene, ker ne mislite (niste mislili) na to, kar je Božje, ampak, kar je človeško". Po Božje je, da se odpovemo sebi, svojim zahtevam, ambicijam in si naložimo križ na svoje rame, da torej vzamemo ta križ otrokove vzgoje, z mislijo na prihodnjo ločitev ter križ otrokove odločitve na svoje rame, če ga zares ljubimo in mu želimo le najboljše.

Seveda pa vse skupaj ne velja le za starše, temveč za vsakega izmed nas, ko želimo nekoga imeti za svojega plišastega medvedka - vedno ob sebi, da ga svet slučajno ne bi pokvaril, ali pa, da ne bi slučajno vzel nekoga, ki nam ni všeč, ki se nam ne zdi na ravni... "Pusti tega, pusti onega, ker ni zate!" pravimo, pri tem pa mislimo le nase in na svojo korist. Nekdo mi je rekel, da moramo ob ločitvi nekoga od domačega gnezda samo trepetati in moliti. Ta drža se mi zdi tista prava in je podobna tisti skrbi usmiljenega očeta iz Lukove prilike. Ta pusti vso svobodo svojemu sinu, zaradi njega trpi, zanj trepeta, vendar pa ga brez besed sprejme, ko se vrne nazaj.

Rajši kot da torej svojim ljubljenim osebam branimo odločiti se in prizadevamo trpljenje sebi in njim, jim ob teh odločitvah raje stojmo ob strani in jih podpirajmo z molitvijo. Mislim, da je to precej bolj Božje.

petek, 15. avgust 2008

Olimpijske igre

Kot vedno, nam tudi ob tej priložnosti g. Messori ponuja zanimivo kritično razmišljanje. Za bralce portala sem ga prevedel in priredil, glede na to, da so se od trenutka pisanja odvile že štiri Olimpijade, zraven pa sem mestoma dodal še kaj aktualnega, kar zgolj potrjuje avtorjevo stališče.

Te dni v Pekingu potekajo olimpijske igre, za katere pa lahko ugotovimo, kako se v modernih utopijah, kar te igre zagotovo so, dogaja, da se prvotni nameni obrnejo v svoje protislovje. Baron De Coubertin je še eden izmed tipičnih predstavnikov humanitarne ideologije v smislu "gala plesov", ki zagotovo ni pozabil, da je Olimpijada prenehala leta 393 na pobudo več škofov (med njimi tudi sv. Ambroža), ki so v njih videli značilen primer izražanja poganskega duha. Umetno so Olimpijado torej priklicali k življenju leta 1896 (in to v Atenah, ki so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence). Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote. K češčenju tega (telesa in estetike) so se torej želeli vrniti, zato so ustanovili neke vrste bogoslužje nove religije - religije športa, kjer bi istočasno lahko slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev.

Zgodilo se je seveda prav nasprotno. Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više. Svetovne napetosti se v igrah zrcalijo tako, da je bilo število udeležencev večkrat prepolovljeno, enkrat zaradi bojkota Vzhoda, drugič Zahoda. Ne smemo pozabiti tudi prestiža (s tem pa tudi utrditve), ki so ga olimpijske igre dale nekaterim režimom, kot recimo nacističnemu, v Berlinu leta 1936, ali brežnjevskemu, v Moskvi leta 1980.

"Zastonjskost" se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše. Kar se pa tiče poveličevanju telesa, je splošno znano, do kakšnih ekstremov nas je privedla želja po zmagi za vsako ceno. Dokaz za to je npr. oploditev atletinj na ukaz ter povzročitev splava v pravem trenutku, da bi pretentali naravo, ki, ob bližanju materinstva, utrdi telesne sposobnosti. Druge ženske (izgleda, da so prav one največje vrste velikega šova) razni genetski inženiriji maskulinizirajo že od malih nog, da imajo nazadnje od ženskega samo še osebno izkaznico. Kemija in biologija venomer iščejo novih in novih mamil in poživil, ki jih analize ne bi zasledile, ali delajo druge zadeve od menjav krvi do hormonov ter drugih vragolij, ki bi še kako razveselile dr. Jekyla (razmišljajo že, da bi, zaradi nemogoče situacije pri kontroli dopinga, kolesarstvo in dviganje uteži umaknili z Olimpijade).

Vse to pa dopolnjuje še hinavščina bakel, himen, govororov političnih in športnih oblasti, ki nas ganjene "spodbujajo" in "upajo". Gre za tisto hinavščino, ki želi zanikati resnico celo, ko gre za številke: Olimpijada v Pekingu je namreč predstavljena kot XXIX. moderne dobe. Kaj pa v resnici? V resnici je bilo iger le 26, glede na to, da, zaradi svetovnih vojnih viher v letih 1916, 1940 in 1944, takrat olimpjskih iger ni bilo. Je kdo rekel besedo na V? Ta beseda sploh ne obstaja, saj je Ustanovni kongres v Parizu, leta 1894, Olimpijado obudil od mrtvih, da bi dosegli svetovni mir in edinost! Treba se je torej obnašati, kot bi vojn v tistih letih ne bilo in bi se torej igre tedaj tudi dejansko odvile...

nedelja, 03. avgust 2008

Kruha in iger

Evangelij 18. navadne nedelje nam spregovori o motivu kruha, ki pa je pravzaprav simbol, pomeni nekaj več. Če uporabim besede Mircee Eliadea, znanega zgodovinarja religij, potem "kruh in voda v skoraj vseh kulturah in mnogih religijah nikdar nista le hrana in pijača, temveč sta znamenji nekega obhajila; nista le fizična hrana, temveč duhovna." Tudi Kristus nam tako govori, še več, samega sebe nam daje v hrano. Vendar ob tej veliki skrivnosti ostajamo brezbrižni, ta skrivnost se nas ne dotakne. Ljudje brezciljno tavamo in iščemo potešitve na raznih naslovih ter smo hitro, prehitro zadovoljni z minljivimi stvarmi, obljubami. Dovolj nam je, da so zadovoljeni naši nagoni, kakor je pes zadovoljen, če dobi svojo porcijo hrane. Hkrati potrebujemo močnih senzacij, kakor ljudje v puščavi, ki so videli čudež. Če tudi mi ne doživimo senzacij, močnih čustev, adrenalina, ostajamo brezbrižni in nič nas ne zmakne iz našega malega sveta. Tudi Bog nam ostaja oddaljen, če nismo priče kakemu čudežu. Toda naše oči so zakrknjene. Čudež se dogaja na oltarju. Žal ga mi ne vidimo, ne čutimo, čudež gre mimo nas, ne da bi se nas dotaknil. Mi pa še naprej tavamo in iščemo začasnih zadovoljitev, minljive hrane. Žalosten sem bil danes ob pogledu na napol prazno domačo cerkev, pa čeprav je bila nedeljska maša, praznovali smo Gospodov dan. Zatorej, dragi kristjan, če bi ti vedel, da je pravi kruh, Kruh življenja tam, v cerkvi, in se daje zate, potem bi ne šel tja le ob nedeljah, temveč vsak dan. Premislimo torej, česa si res želimo. Če si želimo kruha in iger, hedonizma, uživaštva in nezadovoljstva v življenju, neizpolnjenega življenja, potem se nam ni treba potruditi, saj nam svet vse to že ponuja. Lahko pa si želimo kaj več, vendar se je treba za Kruh življenja potruditi, zanj so potrebni napor, prizadevnost, zvestoba in vera. Gospod nam daje na izbiro.

sobota, 26. julij 2008

Žensko duhovništvo

V dnevniku Avvenire sem našel zanimiv intervju glede ženskega duhovništva. Intervju sem prevedel in vam ga dajem v branje.

Odločitev angleške anglikanske sinode, da se za »škofe« lahko imenuje tudi ženske, je imelo velik odziv v medijih. O vprašanju, zakaj Cerkev v duhovnike posvečuje le moške, smo se pogovarjali z msgr. Antoniem Mirallesom, duhovnika gibanja Opus Dei, nosilca katedre zakramentalne teologije na Papeški univerzi Svetega Križa. Gre sicer za Španca iz Salamance, ki pa že 47 let živi in dela v Rimu. Miralles je tudi svetovalec pri Kongregaciji za duhovnike in, od leta 1990, pri Kongregaciji za nauk vere.

Msgr. Miralles, zakaj Cerkev ne dopušča, da bi bile ženske postavljene za duhovnice?
Ko je leta 1975 Canterburyjski nadškof Donald Coggan papeža Pavla VI. Obvestil, da so anglikanci na tem, da bodo za duhovnice postavili ženske, kar so nato tudi storili, mu je papež napisal pismo, da bi mu razložil, da se Katoliška Cerkev ne čuti pooblaščena, da bi napravila ta korak, ker je zavezana izbiri, ki jo je naredil Jezus Kristus, Gospod, da je namreč svoje apostole izbral med samimi moškimi, hkrati pa je papež tudi Kongregacijo za nauk vere prosil, naj izdela dokument, ki bi zagovarjal to stališče. Tako je nastala izjava Inter insigniores, izdana leta 1976. V njej so bolj na široko podani razlogi, ki jih je navedel Pavel VI. Maja 1994 je bilo to stališče dokončno ponovljeno z Apostolskim pismom Janeza Pavla II. Ordinatio sacerdotalis.

Vendar pa se tej Jezusovi izbiri oporeka. Ne bi utegnilo biti, da jo določata zgodovinski kontekst in mentaliteta tistega časa? Gre za ugovor brez pravih temeljev. Jezus je večkrat dokazal, kako je svoboden vseh pogojevanj družbe, v kateri se je rodil. In to je pokazal na primer, in ne le takrat, ko se je uprl navadam hebrejske družbe svojega časa, pa tudi grško-rimske družbe, ki je dopuščala odslovitev žene, ločitev v bistvu. Jezus, ki je med svojimi najzvestejšimi somišljeniki imel prav ženske, začenši z materjo, blaženo Devico Marijo – pod križem so stale razne žene in en sam učenec – je zavestno in svobodno za apostole izbral same moške. In ta izbira ne more ne biti obvezujoča za tisto, ki želi biti njegova Cerkev.

Toda, zakaj se je Jezus odločil tako? Na to vprašanje skušajo odgovoriti teologi, to je njihova službena dolžnost. Vendar pa so vse razlage, ki jih lahko podamo na to vprašanje, vedno drugotnega pomena in postranske glede na Jezusovo odločitev, ki jo mora Cerkev nadaljevati in je ne more spreminjati po svoji volji in po željah bolj ali manj širokih področjih javnega mnenja.

Toda, ali izključievanje žensk iz duhovništva ne rani njihovega dostojanstva? Dostojanstvo žensk v Cerkvi zagotovo ni pogojeno z dostopom do duhovništva. Zgodovina Cerkve, od blažene Device Marije do množice blaženih in svetih žena, nam to dokazuje.

Zakaj je cerkveno učiteljstvo čakalo vse do 1975 s slovesno razglasitvijo nedopustnosti žensk v duhovništvu? Enostavno zato, ker je bilo do tistega trenutka dejstvo, da je duhovništvo rezervirano samo moškim, neprekinjena in neoporečna praksa že skoraj dva tisoč let. Temu se ni oporekalo ne takrat, kadar se je Cerkev razširila v kulturna okolja, kjer so obstajale oblike ženskega »duhovništva«, tu mislim na grško-rimski svet, niti ob pomanjkanju duhovnih poklicev in primanjkljaja duhovnikov. Učiteljstvo praviloma ne dokončno intervenira, če je neka resnica mirno spoštovana in se ji ne oporeka.

Obstaja kakšna verjetnost, da bi katoliško učiteljstvo v prihodnosti, ob poglobitvi vprašanja, prišlo do drugačnih zaključkov in bi torej odprlo ženskam dostop do duhovništva? Ta možnost je izvzeta, ker je moško duhovništvo resničnost, ki je del nedotakljive dediščine vere, Tradicije z veliko začetnico. Na to je uradno opozorila Kongregacija za nauk vere z »Odgovorom na dvom glede nauka apostolskega pisma Ordinatio sacerdotalis«, objavljenim oktobra 1995 s soglasjem in določbo Janeza Pavla II. Nekateri katoliški avtorji so namreč namigovali, da je negativni odgovor ženskemu duhovništvu le začasen in, da se ne sme izključiti drugačnega odgovora v prihodnosti. Temu ni tako.

Msgr. Miralles, ali odločitev angleške anglikanske sinode, ki ženskam dopušča tudi možnost škofovstva, še povečije razdaljo s Katoliško Cerkvijo?Relativno. Dramatičen razkol se je namreč zgodil z anglikansko odločitvijo za žensko duhovništvo. To, da je ženskam dopuščeno tudi škofovstvo je samo po sebi drugotnega pomena, saj gre bolj za posledico prve odločitve, in ne more še bolj poslabšati položaja, ki je že tako ali tako slab.

Še zadnje, »dodatno« vprašanje«. Kakšen je »status quaestionis« glede ženskega diakonata? Glede tega se cerkveno učiteljstvo še ni izreklo, kakor se je, nasprotno, glede ženskega duhovništva. Vendar pa trenutno veljavne norme in cerkvena praksa pridržuje tudi diakonat samo moškim. Res je, da so pisna pričevanja iz prvih stoletij o »diakonisah«, vendar pa se predvideva, da to ni šlo za žensko različico »diakonov«. Zato je do danes tudi stalni diakonat rezerviran za moške, vendar pa je to vprašanje še predmet raziskav.