sobota, 12. februar 2011

Bodite ljudje, vam pravim

Malo daljši evangeljski odlomek nam ponuja ta nedelja, ampak bi bilo škoda spustiti kakšno črko ali pičico tega besedila, kakor za Jezusa niti najmanjša črka postave ne preide. Res je, gre za ene od najbolj radikalnih in brezkompromisnih besed celotnega evangelija, a so tudi najbolj blizu človeku. Tu je vir tistega polnega življenja v odnosu do našega bližnjega. Pa Jezus ne dela novega zakonika, kakor tudi ne oznanja neke nove, bolj zahtevne morale. Govor na gori, ki ga v teh zadnjih treh nedeljah poslušamo nas želi po dveh zadevah pripeljati do korenine nas samih in našega življenja: po poti srca in po poti osebe. Jezus želi, da se vrnemo k srcu, saj je to neke vrste delavnica ali laboratorij, kjer se izoblikuje tisto, kar potem pride ven iz nas in se uresniči v naših besedah, kretnjah in dejanjih. Če želimo ozdraviti naše življenje, moramo najprej ozdraviti naše srce.

»Rečeno je bilo: Ne ubijaj! Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata«, kdor v sebi nosi jezo in zamere, je ubijalec. Jezus gre k izvoru tistega, kar rojeva smrt ali življenje, kar nam apostol Janez pove na veličasten način: »Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec« (1 Jn 3,15). To pomeni, da kdor ne ljubi, ubija. Če nekoga ne ljubimo, mu jemljemo življenje. Brez ljubezni človek počasi in izredno boleče umira.

»Jaz pa vam pravim: sploh ne prisegajte – vaš govor naj bo da-da, ne-ne«. Od prepovedi priseganja nas Jezus pripelje do prepovedi laganja. Vedno povej po resnici in ti tudi prisegati ne bo več treba. Tako tisto, kar je stara postava že vsebovala, a še ni prišlo na dan, Jezus prikaže v vsem sijaju – postavi namreč ni nič manjkalo, le nekdo je moral razstreliti tisti ovoj, ki jo je oklepal. To naredi po poti srca lahko samo tisti, ki vidi v človekovo srce – Bog.  

»Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Ne pravi, da sedaj ne bi smeli pogledati nekoga, ker je lepe postave in bi že prešuštvovali. Navezuje se na tisto o ločitvi, kjer je svetost zakona nedotakljiva, ker se človek v nekaj, kar je združil Bog, ne sme mešati. Jezus nam pred oči postavi primer nekoga, ki je sklenil, da poseže v zakon, da si zase vzame ženo. Naredi cel načrt in je v celoti v tej stvari, potem pa nekaj pride vmes in se njegov načrt podere. Pred civilnim zakonom seveda nima nobene krivde, pred Bogom pa je v srcu prešuštvoval. Vidimo, kako nekaj vzvišenega je sveti zakon.

Postava vedno kaže na tiste vrste obnašanje, ki človeku in človeštvu pomaga rasti, na drugi strani pa na tisto obnašanje, ki zmanjšuje človekovo veličino. Lahko rečemo, da je razodetje tistega, kar človeka osrečuje. Jezus je ne odpravlja, ampak nam predlaga (nikdar ne vsiljuje) samo en kakovostni in odločilni preskok – da preidemo od postave k osebi. Od zunanjosti k notranjosti. Od pozunanjene vere k pristni veri - tisti, ki zaznamuje človeka kot osebo v celoti. Želi, da se vrnemo k srcu, saj so tam vsi veliki »zakaj« vsega tistega, kar počnemo. Vidimo torej, da evangelij od nas ne zahteva prav nič nečloveškega, nasprotno, želi, da bi bili bolj ljudje oz. da bi bili popolnoma ljudje. Da bi res bili Bogu čim bolj podobni.

nedelja, 06. februar 2011

Sol in ne med

Vi ste sol zemlje in vi ste luč sveta, pravi evangelij. To je ena od najlepših definicij človeka. Ne pravi, da moramo biti ali da se moramo potruditi, da postanemo to dvoje, ampak da smo že. Po Božji milosti smo to postali in tega ne moremo skriti. Če se sicer ustavimo samo na zunanjosti, bi rekli, da nismo ne eno ne drugo, a moramo pogledati globlje v našo notranjost – tam je, v vsakem od nas prižgana majhna svetilka in je majhen ščepec soli. Ravno prav veliko je oboje. In ni nekaj, s čimer bi se hvalili, ampak to za nas pomeni veliko odgovornost.

V današnjem svetu relativnega in politično korektnega, ko je treba biti do vseh prijazen, ko je treba vse ljudi spoštovati, ko je treba biti do vseh strpen (zlasti ta strpnost je tako na ustih vseh), nam odzvanjajo te Jezusove besede. Ob neverjetnem napredku in razvoju, ko bi človek moral biti trden kot jeklo, je postal krhek kot kristal. In vendar: »Vi ste sol zemlje.« Sol, ne med, kakor je rekel Georges Bernanos, veliki katoliški pisec. Spomnil nas je, da nas Jezus ni povabil k temu, da smo sladki, mehki, blagi in sladkobni kot med, ampak odločni, kakor je ravno sol. Ta tu di zapeče, ko jo damo na rano, pa vendar zdravi.

Pomeni, da tolikokrat v življenju sploh nismo mi, ker mislimo, da smo med in ne gremo pogledat v svojo notranjost, da bi ugotovili, kako je v vsakem izmed nas ravno pravšen ščepec soli. Ta mi omogoča, da se uresničim. Da si prizadevam za Nebeško kraljestvo, ki pa je kraljestvo resnice. Tam politična korektnost in slepomišenje nimata nobenega prostora.

Tudi se vse skupaj nikakor ne more razodeti, če ostane le pri besedah. Sol je vendarle za to, da se posoli, da se v jedi stopi. Kako naj vendar ljudje vidijo, kakšen je v resnici Bog, če pa se mu še mi nočemo odpreti? Naše oči so uprte v tla zaradi vseh zgodb in porazov - naših in drugih. Pa tudi navadili smo se že na to, da so naše jedi brez okusa, brez soli.

Ne moremo se s tem sprijazniti, ker tako ostajamo sami. Treba se je najprej zavedati, kdo smo in kdo je v nas dal tisti ščepec, tisto lučko. Zato bomo znali dvigniti svoj pogled, da bi ga slavili in videli bomo, kje lahko slavimo nebeškega Očeta – videli bomo mesto na gori, ker se nam ne more skriti. Vsako mesto, vsaka vas, vsako najmanjše naselje je namreč na gori, se pravi da je tam Bog še zlasti blizu. V tisti jedi se mora stopiti naša sol. Pa nas ne zanima, kdo so prebivalci teh mest, niti kateri politični opciji pripadajo. Vedeli bomo samo to, da se mora tudi njim razodeti Božja slava po naših delih.