sobota, 30. december 2017

Država in narod

Družbeni nauk Cerkve
V zadnjem času se je zgodilo marsikaj zanimivega tudi na političnem področju, ena od najzanimivejših reči pa so bili katalonski dogodki. Ob njih bi veljalo pogledati na družbeni nauk Cerkve (DNC) in na to, kaj zagovarja. Gre namreč za vprašanje odnosa med narodi in državami ali med narodi in državo, če jih je v njej več. To vprašanje seveda ne zadeva le Španije in Katalonije, glede na tiste pogovore, ki so se spet sprožili ob zadnjih obsodbah poveljnikov vojne v nekdanji Jugoslaviji.

nedelja, 24. december 2017

Da bi zanju bil prostor

Blaženi kardinal John Henry Newman, ki se je iz anglikanstva spreobrnil v katoliško vero, postal katoliški duhovnik in škof, nazadnje pa so mu podelili še kardinalsko čast, je dejal, kako je tisto zares veliko načelo katolištva učlovečenje. Učlovečenje pomeni, da je Bog Sin postal človek popolnoma in čisto v vsem, saj je bil ravno tako ranljiv kot mi, kot tudi umrljiv, kar nenazadnje tudi kaže to, da je upodobljen kot ubogo dete. Hkrati pa drži, da je še vedno ostal tudi Bog. Za razliko od vseh poganskih božanstev, ki so se, če beremo mite, vselej v človeške zadeve vmešavale le z nasiljem in zato, da bi vnašala razdor, pa je Božji Sin prišel na svet zato, da prinese edinost, resnico, dobroto in lepoto, kar so t. i. presežnosti, po katerih hrepeni vsak človek in vse človeštvo. Z eno besedo temu pravimo mir. Tako je molil francoski frančiškanski pater Esther Bouquerel na predvečer 1. svetovne vojne, da naj ga Gospod napravi za orodje svojega miru, pa čeprav to molitev mnogi pripisujejo sv. Frančišku.

Vsi bi si želeli biti orodje miru, vendar ta mir večinoma narobe razumemo, saj je naše pojmovanje vse preveč čustveno ali sentimentalno, vse preveč človeško. Človek današnjega časa je še vedno prepričan, da bo vse napravil sam, da bo vse rešil sam, da ne potrebuje nobene pomoči, še najmanj Božje. Zato misli, še bolje, domišlja si, da če bo vsem zaprl vrata, najprej pa Bogu in Cerkvi, da bo potem imel mir. Podobno otroku, ki se ujezi in se zapre v sobo, misleč, da bo tako imel mir pred vsemi. Tako, kot pa otrok ugotovi, da s tem ni rešil prav nič, da potrebuje druge, podobno lahko ugotovimo tudi mi, da smo se motili.

Božič, podobno kot mir, nima v svojem bistvu nobene povezave s sentimentalnostjo, tudi zato, ker tisti večer sveti družini ni bilo prav nič do sentimentalnosti, saj je bila zadeva karseda resna. Pa tudi teološko in duhovno gledano, nima Božič nič s tem, je pa v tesni povezavi z Veliko nočjo, še zlasti s trpljenjem in smrtjo, da bi po tem prišlo vstajenje. Ko se vstali Gospod prikaže svojim učencem, jim vselej najprej pokaže svoje rane, ki so trajni opomin naše grešnosti, ranljivosti, majhnosti, krhkosti, pa seveda umrljivosti. So tudi trajni opomin tega, da ne samo, da smo mi tisti, ki ga na Božič nismo sprejeli, temveč smo mi tisti, ki smo ga križali. To je morda pretežko, da bi razumeli, nekaj, kar pa zagotovo razumemo, je to, da človek sam po sebi ne more storiti nič, še najmanj pa si lahko odvzame svojo krhkost, bolečino, krivdo in umrljivost. Neke male stvari si seveda med seboj lahko odpustimo, a v bistvu je to to, že takoj, ko je nekaj večjega, odpovemo in gojimo zamere, razdore, prepire in še kar je takšnega. No, ta večni Bog je prišel takšen, da vstopi v vse naše rane in v našo umrljivost, če mu seveda dovolimo. Če pa mu dovolimo, potem pravi tudi nam: »Mir vam bodi!« To je tisti mir, ki si ga človek ne more zagotoviti in ga svet ne more dati. Tega miru se ne da kupiti, v nasprotju s tistim, kar nas prepričuje potrošniška družba, v kateri živimo. Ta mir, po hebrejsko »Shalom«, prihaja, da človeka sreča v njegovi nizkosti in majhnosti, da bi ga dvignil k Bogu. Ta mir prihaja iz samega Božjega Srca, ker noben pravi oče ne bi mogel pustiti v premaganosti svojega otroka več, kot je potrebno, da spozna, da ne more brez svojega očeta.

Če zato sprejmemo Kristusa, postanemo v duhovnem smislu nepremagljivi, kakor nam v Pismu Rimljanom lepo pove apostol Pavel: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39). Nasprotno pa velja, da bomo le še bolj ranljivi in razdražljivi ter nemirni, če bomo vsako leto čakali božička in svoj mir iskali v lepih čustvih, umetnih lučkah, prazničnih dobrotah, nazadnje pa tudi v ljudeh. Zlo je duhovna zadeva, zato se je proti njemu treba boriti duhovno. Samo Bog je močnejši od zla, zato, če je Bog z nami, kdo je proti nam?

Naj bo zato ta Božič nov začetek, ko odpremo svoja srca Jezusu in Mariji, da ne bo obveljalo tudi za naša srca, da »zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7)! Blagoslovljen Božič!

petek, 15. december 2017

O kot OPIJ

Cerkveni in družbeni antislovar (42)

Ko govorimo o opiju, govorimo o Aziji, še posebej pa o Afganistanu, kjer je še pred nedavnim potekal boj proti talibanom, ki pa ni bil kdove kako uspešen. Afganistanske vojaške sile, skupaj s pomočjo tistih nekaj vojakov ZDA in Nato pakta, ki so še ostali, namreč nimajo več nadzora nad približno polovico državnega ozemlja, kar se je zgodilo v zadnjih treh letih. Bolj ko so se torej zmanjševale vojaške sile, večji uspeh so doživljali talibani. Kar pa je najpomembnejše, zato smo tudi izbrali ta naslov, je podatek, da se je zgodil pravi bum proizvodnje opija. 

Ta se je letos povečal za kar 87 %. Seveda je služba ZN, ki se ukvarja z razpečevanjem droge in organiziranim kriminalom (Undoc), razglasila alarm in letošnjega 15. novembra v Kabulu predstavila podatke, ki so podlaga za ta preplah. Od proizvodnje 4800 ton opija v letu 2016 smo namreč prišli na približno 9000 ton v letošnjem letu. Tisto, kar še bolj skrbi, saj bo rast v prihodnje zato še večja, je kar 63 % rast zemljišč, kjer raste mak za proizvodnjo opija – z 201000 hektarjev se je namreč prešlo na 328000 hektarjev, in sicer le v enem letu, zadnjem. Proizvodnja pa poteka v kar 24 afganistanskih provincah, le deset pa je brez te proizvodnje. Od tod se torej financirajo talibani, a ne le oni, saj je provinca Nangarhar v rokah Islamske države, ki je sicer sovražnica tudi talibanov, a se je očitno tudi ona odločila za finančno korist pridelave opija. Tisto, kar je zanimivo, pa je to, da je pravzaprav proizvodnja večja od svetovnega povpraševanja po opiatih, kakor je poudaril vodja omenjene službe ZN, ruski diplomat Jurij Fedotov. Še en udarec torej za vse, ki poudarjajo pomoč “državam tretjega sveta”, tudi zato, ker se tu s to pomočjo dogaja le to, da je prebivalstvo vse bolj zasvojeno z drogami, medtem ko proizvodnja opija skokovito narašča. Poskušali so s predlogom drugih močno rentabilnih kultur, a neuspešno. Seveda so mislili, da bodo pomagali lokalnim kmetom, ko bodo prej puščavske dele spremenili v pridelovalne površine, a to le povečuje proizvodno ozemlje opija. 

Kot vedno se je tudi tukaj pokazala heterogeneza ciljev po filozofu Vicu, ko se zaradi človeške narave želeni cilji spremenijo v svoje nasprotje. Vsekakor bodo islamisti imeli še kar nekaj časa dovolj sredstev na ta način, s tako majhnimi vojaškimi silami, kakor so tam, pa tega ni moč ustaviti. A to je morda že podlaga za kako drugo naše razmišljanje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 23. november 2017

N kot NOVO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (41b)

Kot rečeno v prvem delu z nekaterimi primeri, je dogma, torej verska resnica, nekaj zelo pomembnega, saj je treba razodetje ohraniti vedno ne le enako, temveč eno in isto. To je namreč tisto, kar se ne sme spremeniti. Tisto, kar se lahko spremeni, a vselej s potrebno opreznostjo, je kulturni način, s katerim se razodetje prenaša naprej. 
 
Tega ne more početi kdorkoli, ker mora pravi teolog vselej biti močno zakoreninjen v duhovnem
izkustvu, istočasno pa biti močno ozaveščen glede časa, v katerem živi, to dvoje pa je med ljudmi precej težko najti. Vsekakor se na ta način lahko izognemo dvema pokvarjenima stranpotema: 1. konservatizmu, ki je cilj samemu sebi, to je tisti religiozni pogled, po katerem bi moralo vse ostati ne samo enako, temveč identično, tudi povsem drugotni in kulturni elementi, ki so popolnoma vezani le na svoj (pretekli) čas; 2. bolestna potreba po tem, da je vedno in povsod treba izraziti »nekaj novega«, za čemer se v resnici skriva težnja po tem, da bi naredili vse manj in manj zahtevne tradicionalne krščanske zahteve. 
 
Danes seveda, v našem življenjskem kontekstu, nismo priče prvi težnji, temveč bolj drugi, kjer se pogosto življenje meša z vitalizmom. Kolikokrat se tako vse zreducira v presoji, če je dobro ali ne, samo na to, ali je kdo povedal »nekaj novega« ali ne. Podobno je tudi na moralnem področju, ko bi zadeve vedno morale biti »nekaj novega«, prav tako pa bi morala, po prepričanju teh, trditi tudi Cerkev v svojem nauku in učenju. 
 
To je pravzaprav postala neka moda, ki je bila sicer prikrito prisotna že prej, zares zacvetela pa je od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, pa tako cveti že petdeset let. Ta težnja kaže, čeprav prikrito, odpor do krščanskega izročila, prav tistega, ki je verne spodbujalo, da bi raje pogledovali k nebeškim dobrinam, zavedajoč se, da so zemeljske nekaj minljivega in prehodnega, kakor to velja tudi za vse tisto, kar je človeško, vključno z našimi odnosi in čustvi. Nekaj novega bi tako pomenilo prilagoditi življenje po veri današnjim časom, kar je pogled vernih obrnilo od nebes k zemlji. Praksa deseterih zapovedi in duhovnega življenja je tako postalo nekaj anahronističnega. Maske pa so padle, tako da je postalo jasno za tistega, ki hoče videti, da povedati »nekaj novega« v resnici pogosto pomeni oddaljitev od evangelija in Kristusa samega. Prav do te točke smo prišli na marsikaterem področju današnjega krščanstva.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 03. november 2017

N kot NOVO (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (41a)

Povsod opažamo, kako je vedno potrebno imeti, videti, slišati, povedati, pa tudi napisati, »nekaj novega«. Svet to danes potrebuje oz. naj bi potreboval. Tako se je tudi v krščanskih krogih obrnilo v isto smer in se poslužilo iste mode, da je treba povedati svetu »nekaj novega«.
 
Seveda se je zadeva morala nekje začeti, da bi potem prišla do laikov in klerikov, torej »na teren«, če rečemo po domače. Tisti laboratoriji, kjer je tendenca nastala, so seveda teološke šole, potem pa je zadeva pronicala v miselnost kristjanov nasploh. To sem brez težave videl tudi sam, ko smo imeli srečanje našega gimnazijskega letnika, ko smo govorili recimo o svetem krstu, a nadaljujmo. 

Če smo že omenili teologijo, kaj to sploh je? Morda se preveč to razume kot neko »refleksijo o Bogu«, v etimološkem pomenu, da Theos-logos pomeni ravno razpravo o Bogu. Toda, kakor sem lepo povedal tudi dijakom naše škofijske gimnazije, imamo neko filozofsko teologijo, imamo pa tudi tisto pristno krščansko teologijo, ki pa je in mora biti na povsem drugačnih osnovah in na drugačni ravni. Ne gre torej za neko aktivnost naših možganov, našega razuma, temveč izvira iz nekega milostnega srečanja. Najprej so teologi postali apostoli in drugi učenci, ki so srečali Kristusa in bili po tem srečanju spremenjeni. Mnogi svetniki so prav tako veri in Božji milosti, postali teologi, pa četudi nikdar niso obiskovali univerzitetnih hodnikov, kar je nenazadnje potrdila tudi sveta Cerkev, ko je tudi tem dodelila naslov cerkvenih učiteljev in učiteljic, pa čeprav niso bili nobeni profesorji. V tem mesecu smo recimo imeli dve sveti karmeličanki Tereziji, ki sta cerkveni učiteljici – sv. Terezijo Deteta Jezusa in sv. Terezijo Avilsko. 

Predpostavka za teologijo je vera, ponižnost, sodelovanje človeka z Božjo milostjo. Zatem se seveda teologija res tudi zbere v neko razpravo, a to recimo nikdar ni bila primarna potreba cerkvenih očetov, ki so pisali predvsem zato, da bi tudi drugim posredovali tisto, kar so sami doživeli. Bili so torej pričevalci tudi na pisni način, da bi tako morda omogočili, da bi tudi sam prišel do podobnega, kar so sami doživeli. Ko se teologijo uokviri v neko razpravo, se je seveda treba poslužiti kategorij kulture, ki nas obdaja, saj drugih pač ni, vendar pa je potrebno zadeve vselej prečistiti, da ne bi prišlo do zmešnjav, nerazumevanj ali nepotrebnih sprememb, saj sicer pride do tistega, kar se tradicionalno imenuje krivoverstvo ali herezija. Treba je namreč ohraniti razodete resnice vedno enake, da bi lahko neka oseba preko tega prišla v Duhu do Kristusa. Če se namreč veruje na neki pokvarjen način, je tako, kot da bi vodo zlivali mimo posode in ne v posodo. Vera človeško dušo pripravi tako, da lahko voda Svetega Duha lahko pride v srce. Sicer je tako, kot da bi želeli spustiti svetlobo v hišo tako, da bi imeli zaprte rolete ali polkna.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 25. oktober 2017

M kot MORALA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (40c)
 
Pri naši čudni morali smo danes prišli do anakardov oz. indijskih oreščkov. O njih velja spregovoriti zlasti zaradi tega, ker so ključni element za zamenjavo pri tistih receptih, kjer so sicer prisotni mlečni izdelki, kot recimo bešamela, siri za mazanje, nadev za cheesecake, sladoledi ali mousse. Pravijo, da so potem te zadeve “cruelty free”, za razliko od naših klasičnih mlečnih izdelkov, ki naj bi, po drugi strani, trpinčili živali. 

V 40% je dobavitelj te sestavine Vietnam, ki ima zanimivo proizvodno verigo za pridobivanje. Po
poročanjih Human Rights Watch so namreč vietnamski anakardi skoraj v celoti plod prisilnega dela v centrih za rehabilitacijo odvisnikov, ki so jih obsodili. Seveda jih je veliko prišlo tja brez normalnega sodnega procesa, nimajo svojega odvetnika, prisiljeni pa so tam delati osem ur na dan, šest dni v tednu, izluščiti pa morajo po en orešček vsakih šest sekund. Kdor ne drži tega ritma, je deležen določenih telesnih kazni - da ga tolčejo z gorjačo z žeblji, da ga zaprejo v samico, da je prisiljen k postu in mu odvzamejo vodo, velikokrat pa se tudi uporablja elektrošok. Zato je te oreščke, podobno kot afriške diamante, HRW poimenovala “krvavi anakardi”. 

Preostalih 60% anakardov sicer prihaja z juga Indijske podceline, kjer to delo počno ženske, ki zadevo delajo sede po deset ur dnevno za plačilo okoli 2,20 evrov na dan. Težava pa ni v naporu, temveč zlasti v tem, da imajo anakardi kar dve lupini, ki pa ob luščenju izpuščata močno jedko olje, ki razžira gole in nezaščitene roke delavk. Poleg tega so v Indiji anakardi tako dragoceno živilo že od nekdaj, da ob izhodu delavke telesno pregledajo, tudi nedrčke in spodnjice, kakor je to recimo delal Escobar. Morda res niso vseh polna usta glede ubogih odvisnikov, vsaj ne več, zagotovo pa to velja za “ženske tretjega sveta”, a ne v tem primeru - boljša je čudovita presna in veganska cheesecake, ki pa za svoje “testo” uporablja mandlje, ki so v resnici še en problematičen element, čeprav je res, da jih reklamirajo tudi v znamenitih okroglih sladkih vafljih italijanske multinacionalke, ki se imenujejo po znanem italijanskem slikarju. 

Zaradi visoke vsebnosti kalcija, se iz njih pridobiva mleko, ki potem služi za proizvodnjo rastlinskih sirov in krem. Povpraševanje po mandljih je tako naraslo, da jih Evropejci, ki smo jih sicer tradicionalno uživali, sedaj moramo uvažati, največ iz Kalifornije ki pokriva 82% tržišča. Gre skorajda za monopol, ki še narašča v deležu, vendar pa je to ameriško zvezno državo spravil na kolena glede vodnih rezerv. Za en sam mandelj se namreč potrebuje več kot štiri litre vode, Kalifornija pa proizvede vsako leto več kot 950 tisoč ton mandljev, kar močno vpliva najprej na živalstvo, pa ne samo, saj ima suša seveda še širše vplive. 

Podobno glede vode velja tudi za še eno statusno živilo, ki ga proizvedejo veliko tudi v Kaliforniji, sicer pa tudi v sosednji Mehiki - avokado. Za pol kg avokada je namreč potrebnih kar 270 litrov vode. Omenjena Mehika seveda ne stoji precej bolje. Ta država je postala prva proizvajalka avokadov, potem ko se je v manj kot desetih letih tamkajšnja prozvodnja pomnožila za vsaj desetkrat. Živilo je tam znano kot “zeleno zlato”, pa ne zastonj, vendar zaradi tega prihaja do: krčenja gozdov za pridobivanje plantaž, prekomerne uporabe pesticidov in umetnih gnojil, naraščanja kriminala in nasilja, saj imajo za avokado podobne kartele, kakor za trde droge. Kako se torej ravna z ljudmi, nam je potem najbrž jasno. Zato se spet govori o “krvavem avokadu”, kakor to velja za anakarde in diamante.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 23. oktober 2017

M kot MORALA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (40b)

Že zadnjič smo začeli s to posebno obliko morale, ki je danes pri delu prebivalstva nadomestila prejšnje oblike. Še enkrat naj povemo, da nimamo v bistvu nič proti temu, da se nekdo odloči, da se bo prehranjeval izključno rastlinsko, vendar pod pogojem, da se ne postavlja zaradi tega za moralno boljšega od drugih, ker je to težava, kot bomo videli. Idealno bi bilo sicer prehranjevanje z lokalno pridelano hrano in s hrano, katere izvor ni vprašljiv. 

Pri tovrstni »morali«, o kateri govorimo, namreč ni pomemben odnos do človeka in okolja, kolikor bolj zvestoba nekim načelom za vsako ceno, rado pa se dogaja tudi to, da je veganstvo povezano z animalizmom, mesto človeka pa potem zasedejo živali. Od zadnjič omenjenih živil zaseda prvo mesto kvinoja, ki jo imajo za eno od najbolj hranljivih živil, pogosto pa je uporabljena v veganskih dietah zaradi visoke vsebnosti beljakovin. Pridelujejo jo v dveh najrevnejših državah Južne Amerike, Peruju in Boliviji, odkar so jo pa odkrili v »etičnih dietah«, je zadeva življenje tamkajšnjih prebivalcev obrnila na glavo. Med letoma 2006 in 2011 se je cena potrojila, tako da je dosegla tri tisoč evrov na tono, vendar pa lahko najžlahtnejši vrsti, kraljevska rdeča in črna, staneta tudi več kot štiri tisoč in več kot osem tisoč evrov na tono. 

Zato so v Boliviji pridelovalci spremenili prehranjevalne navade prebivalstva, saj je kvinoja postala preeč dragocena, da bi jo jedlo domače prebivalstvo, pa čeprav je to delalo več tisoč let. Namesto tega kvinojo seveda raje prodajajo ali menjujejo za Coca-Colo, industrijske slaščice in druge zahodnjaške proizode – globalizacija ne prizanaša. Zadeve so resne tudi glede lokalnih tolp, ki se med seboj bojujejo za nove prideloalne poršine, ki jih pridobiajo še s pomočjo dinamita. Tudi t.i. »biotska raznovrstnost« pridelkov se je morala umakniti monokulturi kvinoje, saj za kmetovalce ne bi niti imelo smisla delati drugače. 

V Peruju zadeve niso nič drugačne, saj kvinoja stane več kot piščanec in štirikrat več od riža. Ravno kvinoja je prej poskrbela, da revno prebialstvo prej ni bilo tako močno podhranjeno, sedaj pa je podhranjenost močno prisotna, še zlasti med otroki, saj jih je kar 19,5 % kronično podhranjenih. Tako je v teh deželah prišlo do paradoksa, da je v deželah izvora postalo ceneje pojesti hamburger multinaconalke, medtem ko bogati Američani in Evropejci lahko pojejo moralno nesporni, etični, zdravi in za okolje vzdržni veganski burger iz kvinoje. Kot dodatek lahko damo majonezo iz anakardov, o katerih pa bomo spregovorili prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 20. oktober 2017

M kot MORALA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (40a)

Za tokratne zapise gre zahvala FB prijateljici Jasni, ki je delila z nami članek Mattea Lenardona. Slednji pove marsikaj prav, nekaterih stvari pa tudi ne, vendar pa vsekakor nudi odlična izhodišča, da vidimo, v kakšnem svetu živimo tudi na tem področju. Mi namesto besede »etika« uporabljamo »morala«, gre pa za isto stvar, le da je ena beseda grškega, druga pa latinskega izvora. Lenardon se na začetku nekoliko zajedljivo poigrava z besedo etika, potem pa vendarle gre k težavi. 
 
Nekoč so se namreč številni misleci ukvarjali s tem, danes pa, kot pravi naš blogger, spet imamo
definicijo morale, še zlasti pri določenih javnih osebah, ko se oglašajo v oddajah ali celo napišejo knjigo. Tako je knjigo napisala tudi sodelavka Micheleja Santora, Giulia Innocenzi, in sicer knjigo »Tritacarne« (»Mlin za meso«), kjer trdi, da je etika ali morala v tem, da se ne ubija živali. Seveda pa ne gre le za Innocenzijevo, ampak zadeva izvira iz veganskega gibanja, ki ji pripada že kar nekaj milijonov po vsem svetu in ki trdijo pravzaprav isto. Kot kaže, so prav obsedeni s tem, saj se imajo za »etične osebe«, v Parmi pa so ustanovili celo »Parma Etica Festival«, kjer v treh dneh širijo vegansko in vegetarijansko moralo. Najbrž ni treba poudarjati, da je prav Innocenzijeva bila posebna gostja festivala. 
 
Moralna ali etična je tudi njihova kuharska knjiga, neke vrste Sveto pismo za italijanske vegane, ki se seveda imenuje »Cucina etica«, long in best seller, ki ima tudi številne različice. Trije avtorji želijo ponuditi recepte, ki so: »etični, zdravi, ekološki, duhovni in ki so seveda okoljsko vzdržne«. Že smo prišli do tega, da se dotikamo naše tematike iz zadnje priloge »Bodi človek!«, kjer smo govorili ravno o hrani in okolju. Samo posebej torej ne bi bilo nič narobe, če bi tisti, ki prisegajo na veganstvo, dejansko sledili temu, da bi jedli le zdravo in še kaj, zelenjavo in sadje, ki prihaja iz čim bolj lokalnega okolja in je sezonsko, a temu ni tako. Kot mnogi, namreč tudi oni sledijo neki »modi«, ki je beseda, ki smo jo sprva želeli uvrstiti v tokratno rubriko pod črko »M«, a sedaj nima smisla, ker nas je vreme prehitelo. Moralna ali etična kuhinja namreč temelji na določenih živilih, kot so recimo kvinoja, anakardi, mandlji, avokado, pa seveda soja. Zlasti zadnjo seveda proizvajajo tudi v Evropi, pa zato morda ni tako vprašljiva glede evropskega kupca, je pa zagotovo vprašljiva za ameriškega kupca, kar bomo tudi videli. V glavnem, gre za nič kaj »moralna« živila, kar bomo tudi pogledali. Tako, da nimamo nič proti temu, da se nekdo odloči za to, da ne je mesa ali celo živalskih izdelkov. Težava je v tistem poniževalnem gledanju in katedriranju drugim kot manjvrednim z moralnega vidika. Prav zato nas bodo ta živila pobliže zanimala.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 16. oktober 2017

L kot LEPOTA 4

Cerkveni in družbeni antislovar (39č)

Umetnost je torej postala stvar elite, medtem ko je njena lastnost nekoč vselej bila njena navzočnost med ljudmi. Bila je torej v njihovi službi, dosegljiva vsem in vsem na uporabo, o čemer nam lahko pričajo čudovita italijanska mesta, ki jih vsi radi obiskujemo, prav zaradi njihove »lepote«. Ali torej ne privabljajo ljudi z vsega sveta prav zaradi njihove »objektivne« lepote? Seveda bo takoj kdo oporekal, da sedanji okusi niso takšni, kakršni so bili srednjeveški ali baročni ali tudi viktorijanski. O tem seveda ni dvoma, a se seveda, kot smo dejali, duša hrani s tistim, kar vidi in sliši, če pa je okoli nje le grdo, bo seveda na ta račun trpel tudi njen smisel za presojo. 
 
Če se razširi prepričanje, da je umetnost v tem, da gremo izven okvirjev in shem za vsako ceno, potem se bo množično odklanjalo vse tisto, kar je preteklo in kar smo podedovali. Na ta način se prekine stik z vsem tistim, kar je bilo pred nami. Kar je torej umetnost pripeljalo v krizo, se je odvilo in se še odvija predvsem na neki ideološki ravni, ki se seveda opira na ta spremenjeni občutek za presojo, ki smo ga omenili. Tisto, kar se tako na področju umetnosti dela in interpretira, sedaj ni več stvar srca, temveč možganov, saj je umetnost v veliki meri postala predvsem intelektualistični napor, isto pa velja tudi za tiste, ki jo morajo razbrati in interpretirati, pa obupno iščejo neki smisel. 
 
»Pomislite na srečo, ki jo lahko začutite, ko imate v naročju prijateljevega otroka. Z njim ne želite narediti nič – nočete ga pojesti, ga kakorkoli uporabiti, še najmanj v znanstvene namene. Želite ga samo gledati in občutiti veliko veselje, ki vas prevzema, ko se osredotočite na tega otroka, ne pa na vas same. To je tisto, kar je Kant definiral kot nezainteresirano obnašanje, kar je tisto obnašanje, ki je značilno za našo izkušnjo lepega.« To je po angleškem filozofu Rogerju Scrutonu mistična izkušnja, ki jo občutimo pred nečim lepim, gre namreč le za zrenje, ki ne vključuje nobenega drugega dejanja ali napora, kot le to, da se prepustimo lepoti, da nas prevzame. V prid temu, o čemer govorimo, vam predlagamo ogled filma »Dove vai in vacanza?«, vsaj tistega dela, kjer Alberto Sordi kot rimski branjevec z ženo obišče Beneški bienale, pa ugotovi, da je popolni analfabet v sodobni umetnosti. Hudomušni način nam pove točno to, kar nam je hotela povedati že pravljica »Cesarjeva nova oblačila«, kjer le nedolžni otrok, ki nima plašnic družbe, lahko vidi – da je namreč cesar gol, medtem ko vsi drugi občudujejo njegova nova oblačila.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 15. oktober 2017

Veliko poklicanih, malo izbranih

Gospod pove priliko: “Nebeško kraljestvo je podobno Kralju, ki pripravi gostijo za poroko svojega sina.« Najprej je bilo povabljeno judovsko ljudstvo, a ker je vabilo odklonilo, se je odrešenje razširilo na vse ljudi, kakor lepo napoveduje tudi prerok Izaija v 1. berilu. V Cerkvi, ki je novo izvoljeno ljudstvo, zlasti za evangelista Mateja, pa je prostora tako za dobre kot tudi za slabe, kakor nam jasno pove evangelij: »'Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.' Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti.« Tako je do konca časov, da smo del nje eni in drugi, a hkrati poklicani k spreobrnjenju in k temu, da stopimo na pot svetosti, ki je možna za vsakogar.

Ko se zbiramo v cerkvi, pri tistem predokusu nebeške večne gostije, pri sveti maši, zlasti je to sveto
obhajilo, smo poklicani, da se že sedaj primerno in ustrezno pripravimo, notranje in zunanje, da bomo lahko deležni večne gostije, ki si je vsi želimo. Prerok nam namreč pove, da bosta uničena smrt in greh, naše solze pa obrisane. 

Zunanje vemo, da se je treba za k sveti gostiji ustrezno obleči, se ustrezno obnašati, prav tako pomembno pa je, da smo kar se da spoštljivi in pobožni tudi v svojih držah in kretnjah—začne se že pri tem, kako se pokrižamo ob vstopu, kako pokleknemo, kako potem stojimo, sedimo, pa seveda ponižno klečimo pred Najsvetejšim. Vprašanje je tudi, kako ga počastimo in prejmemo ter z njim ravnamo. To je samo par reči, o katerih velja razmisliti.

Seveda pa velja tudi to, da nekoč vsi pridemo »na carino«, kjer bo treba pokazati zlasti, če je bilo tisto naše notranje oblačilo »očiščeno v Jagnjetovi krvi«, da torej nismo umrli s smrtnim grehom. Najpogostejši tovrstni grehi so danes vsem na očeh: preklinjanje, kjer je postalo moderno da psujemo tudi Boga in Božjo Mater; meseni grehi, kjer je prisotna vsesplošna svoboda, da naj bi torej bilo vse dovoljeno, veliko pa se jih niti poroči ne več; grehi našega jezika, kjer častno mesto zasedata opravljanje in celo obrekovanje, govoričenja je pa tako ali tako ogromno; nazadnje, a nič manj pomembno pa je tu tudi nespoštovanje Gospodovega dne, ko ob nedeljah ne gremo k sveti maši (po lastni krivdi)—četudi to storimo kdaj pa kdaj, je to težek greh, ki ga je treba izpovedati, da lahko spet vredno pristopimo k sveti gostiji, potem pa še nedeljsko delo (pri otrocih je to učenje in pisanje nalog na nedeljo, vadenje...) in seveda obiskovanje trgovine. Težava je, da vse skupaj že jemljemo precej zlahka, kot da nič hudega ne bi bilo, pa seveda temu ni tako. Fatimska Mati Božja, katere stoletnico praznovanj smo včeraj zaokrožili, je bila glede tega zelo jasna, pa tudi sicer je Božja Mati rada poudarila pri svojih prikazovanjih te reči. Svoje oblačilo spet lahko vrhunsko očistimo in napravimo v svatovsko pri zakramentu svete spovedi, za katerega mnogi danes mislijo, da ni več potreben.

Evangelij namreč zelo jasno pove, da je čas na zemlji omejen, potem pa so poslednje človekove reči: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Zelo jasno je rečeno, kako nas lahko nekoč doletijo bodisi neskončno večja sreča, radost, veselje bodisi neskončno večje muke in trpljenje od zemeljskih, in sicer v peklu. Tudi slednjega je Fatimska Mati Božja jasno pokazala trem pastirčkom in jim ga celo dala izkusiti. Zadeva torej obstaja. Vsi smo torej poklicani na pot spreobrnjenja in svetosti. Vsak svetnik v nebesih je namreč spreobrnjeni grešnik.

petek, 29. september 2017

L kot LEPOTA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (39c)

Vračamo se k enemu od začetnih izhodišč našega razmišljanja o lepoti in se sprašujemo, če je lepota nekaj objektivnega oz. obče veljavnega, ali ne. Tu se lahko lomijo kopja, kot se je meni zgodilo, pa ne enkrat, a se žal v resnici to ne dogaja prav pogosto. Dam primer. Nekdo naredi neko novo arhitekturno stvaritev, zadevo se objavi, potem pa pride do številnih mnenj, oboje mnenj pa ima približno enako vrednost. Eden bo rekel, da mu je všeč, eden, da mu ni, kdo bo celo zbral pogum, da bo rekel, da je tisto grdo. Bog pa varuj, da bi si kdo drznil nekoga vprašati, kakšni so objektivni razlogi, da je tista stvaritev lepa, ker hitro pride do bliska, gromov in toče. 
 
Da bi torej odgovorili na vprašanje, ali je lepota nekaj objektivnega, bi tako lahko zgolj opazovali svet, ki nas obdaja, pa ocenili stopnjo občutljivosti za lepo, ki jo ljudje imajo, ne toliko sami po sebi, temveč zaradi tega, ker nam medijski vpliv in prevladujoča kultura nam vsem nekaj vsiljujeta. Če začnemo pri glasbi, lahko pomislimo na tisto, kar nam polni ušesa na radiu, po nakupovalnih središčih, drugih javnih prostorih, na televiziji... Lahko tudi pomislimo na podobe, ki jih imamo neprestano pred očmi na istih mestih, pa še na »jumbo« plakatih, kjer je na pretek takšne in drugačne golote, seksualnih sporočil in še česa. Treba je tudi reči, da smo ljudje dandanes zaprti v neki splošni masovni egoizem, po katerem nič kaj ne skušamo gledati onkraj ali izven sebe, temveč iščemo le tisto, kar koristi nam samim, še to pa v zelo utilitarističnem in ekspresnem smislu (da mora namreč biti takoj oz. bi že moralo biti včeraj). 
 
Ljudje smo morda izgubili vero v lepoto zato, ker smo izgubili vero v ideal ali v ideale, kar pravzaprav pomeni, da smo izgubili vero v presežno. Nekako smo prisiljeni misliti, da je naš svet svet apetitov. Tako torej nekaj nima nobene vrednosti, če ni koristno – to je vse. Kakšna pa je korist lepote kot take? Toda, potem bi se lahko vprašali tudi po tem, kakšna je korist ljubezni ali prijateljstva. Zašli smo torej v utilitarizem, ki je le eno od področij širšega gibanja, ki nosi ime modernizem. Ameriški arhitekt Louis Sullivan je tako dal glas modernistom, ko je trdil, da je oblika odvisna od funkcije, namena, namembnosti. Z drugimi besedami – treba je nehati misliti na to, kakšen je izgled neke stavbe, saj je zlasti in predvsem važno to, čemi služi. Temu se je še kako podleglo tudi v cerkvenih krogih, kar je vsem na očeh, a se ne bomo preveč ob tem zaustavljali. Tako ali tako bi prišlo do tistega, kar smo dejali prej v začetku. 
 
Vsekakor je koristnost nadomestila lepoto in postala temeljni ali osrednji kriterij za presojo, tudi umetnostno. Tisto, kar je danes pomembno, je to, da je nekaj inovativno, šokantno, kreativno, včasih tudi čez vse meje okusnega. Tako ni več objektivnost tistega, v kar zremo, kar nam ponuja ključ za interpretacijo, temveč je sporočilo prikrito, skrito, stvar interpretacije, po navadi skrito v mislih umetnika samega, ki nas želi šokirati, impresionirati in ne vem še, kaj. Tu ni več prostora za vrednostne sodbe, temveč zgolj takšna ali drugačna eksplozija kreativnosti, ki jo le redki izbranci lahko doumejo, v polnosti seveda le umetnik sam. Umetnost je tako postala neki luksuz, okrasek, igračka za sloj navdihnjenih intelektualcev, navadni ljudje pa tega ne morejo razumeti, pa jih niti ne zanima.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 28. september 2017

L kot LEPOTA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (39b)

Nadaljujmo torej z lepoto pri antičnih Grkih, ki so bili, kot smo dejali, prav obsedeni z iskanjem nekega ideala v podobi in obliki, kar se lepo zrcali tudi pri recimo njihovih stebrih pri arhitekturi. Platon je o lepoti govoril kot o nečem, kar človeka dviguje k plemenitim mislim in čustvom, kar potem vzbuja globoke užitke duše, saj jo hrani v njenem zrenju. O tem recimo lepo spregovori v svojem Faidrosu, namreč, kako duša hrepeni po lepoti in jo išče, pa kakšno notranje zdravilo predstavlja lepota za človeka.
 
Vsi se lahko strinjamo v nečem – da ljubimo lepoto, ker v nas zbuja zadovoljstvo in užitek, ne toliko iz nekega praktičnega ali koristnega vidika, ki ju marsikdaj ni, temveč iz preprostega razloga, da zrenje lepote razveseljuje dušo in ozdravlja srce. Lahko pogledamo vse antične ali stare kulture, kot recimo Grčijo, Egipt, Japonsko ali Perzijo, da se prepričamo, kako je smisel za »lepo« prešinjal celotno družbo, pa to lahko še danes vsaj nekoliko občudujemo v tistem, kar je za temi kulturami ostalo. Dve stvari sta jim skupni – razvita filozofska kultura, kakor tudi zelo močno versko izročilo. 

Smisel za sveto in vernost ali religioznost človeka vodita k meta-fizičnim obzorjem, torej k tistemu, kar je onstran fizičnega, torej vidnega in čutnega. Človek se torej od tistega, kar je minljivo, dviguje k tistemu, kar je neminljivo, nepokvarljivo, trajno. Človek se s to pomočjo dviguje pogled onkraj tosvetnega in posvetnega, pa svoje srce in misli odpira v neko duhovno dimenzijo, ki so jo vedno in povsod, v vsaki kulturi, imeli za neki idealni kraj, ki je kraj veselja in radosti, miru… zadnji cilj človekovega življenja. 

Lepota je torej za človeka velika tolažba, zdravilo za dušo in misli, ko ju ranijo vsa zla našega bivanja na zemlji, saj je tako, kot da bi ga to spominjalo na neko »blaženo upanje« življenja, ki je onkraj trpljenja, onkraj smrti. V Svetem pismu recimo najdemo Davida, ki prek svojega petja in glasbe pomaga zdraviti notranje nemire kralja Savla. To morda doživimo o b poslušanju recimo J. S. Bacha ali kakega drugega velikega glasbenika njegovega kova. V tem oziru, ki človeka spominja na njegovo naravo duhovnega bitja, človek potem stremi k temu, da »dela lepo«, torej olepšuje, tudi vse tisto, kar ga obdaja, pa da lepoto skuša upodobiti v vsakem vidiku svojega življenja – od področja hrane, pa do področij obleke, glasbe, petja, poezije, arhitekture, slikarstva, kiparstva ter karkoli že človek dela in proizvaja. To pa lahko pomeni le nekaj – da je namreč zaradi tega življenje vredno, da ga živimo, zato pa tudi olepšamo, oplemenitimo, naredimo zares, da tako rečemo, »človeško«, zato pa tudi usmerjeno k božanskemu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 13. september 2017

L kot LEPOTA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (39a)

Tematiko iz naslova smo že dalj časa želeli predložiti, a so bile na vrsti pač druge, a vendarle je napočil tudi čas za lepoto, sploh ob ironiji nekoga, ki je »polepšal« novi spomenik vsem žrtvam v Ljubljani. 

Danes se je smisel za lepoto prelevil v tisti aksiom, po katerem ni več lepo tisto, kar je lepo, temveč tisto, kar je – nekomu ali več ljudem – všeč. Izgubilo se je tisto, kar smo še do nedavnega uvrščali med enega od osnovnih čutov, da je torej tudi ta bil »Sensus communis«, kakor je veljalo za tip, vid, sluh, vonj in okus, vsaj zelo podobno je veljalo za čut za lepoto, pa še za druge podobne čute, tudi za tistega za sveto, če izpostavim samo enega. Ker govorimo o čutu, gre za zaznavanje zunanjih dražljajev, za to, da dešifriramo sporočilo, ki ga okolje s slednjimi sporoča. Kdor je barvno slep, ne zaznava barv takšnih, kakršne so v resnici, ker ima pač določeno napako, defekt. Podobno bi se dalo reči za pijanca, da ne more v polnosti zaznavati resničnosti... Primerov je veliko, to kar je pomembno, pa je, da obstajajo položaji, ko nekdo ne more priti do resničnosti takšne, kakršna pač je, ne more torej »gospodovati« svoji okolici, če si sposodimo začetek Svetega pisma, ne more dešifrirati sporočil, ki mu jih sporoča. Tudi z lepoto je tako, da je podvržena naši sposobnosti, da jo znamo videti, razbrati. 

Zato pa ni samo neki subjektivni vtis ali občutek, temveč ima tudi svojo objektivno dimenzijo, prav kakor resničnost, ki nas obdaja, ko človeku ne preostane nič drugega, kot samo to, da postane poslušalec in gledalec, da skratka postane poslušen tistemu, kar ga obdaja, pa se temu pusti poučiti. Vse od antičnih časov so lepoto uvrščali med tiste temeljne vrednote, ki se jim po filozofsko pravi »trancendentalije biti«. Že samo to učeno ime nam pove, da so to neke presežne danosti, ki jih sami nikdar ne bomo zaobsegli, jih pa lahko sprejmemo in vanje vstopimo, se jim pustimo nagovoriti, jim pripravljamo prostor v sebi. Gre najprej za eno, resnično in dobro, potem pa se že dodaja tudi lepo, pa pravično. 

Lepoto se je recimo v antični Grčiji upodabljalo z boginjo Venero, pravičnost z boginjo Diké, modrost z boginjo Ateno... Lepota je tako tema, ki spremlja vse kulture in vse čase, v nekaterih ima pomembnejšo vlogo kot v drugih. Grki so bili recimo prav obsedeni z iskanjem »idealnega lepega« oz. popolnosti v tem oziru, zato pa tak trud v skulpturah, geometrijskih oblikah arhitekture in še drugod. Niso je seveda dosegli, ker je zadeva pač, kot smo dejali, presežna, a vendarle je zelo pomembno takšne vrednote močno iskati. Prav pri njih, pri antičnih Grkih bomo pričeli s tem našim sprehodom po lepoti v naslednjem delu.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

torek, 05. september 2017

Prehranjevanje kot kmečko dejanje

Kaj nam pravi ameriški avtor Wendell Berry

Za osrednjo temo tokratne priloge smo izbrali temo prehrane in narave, ki je s tem povezana. Pred časom sem kupil dve deli ameriškega kmetovalca, romanopisca, pa tudi avtorja številnih člankov ter predavatelja Wendella Berryja, ki se je po nekaj letih življenja v velemestu vrnil v rodni Kentucky kmetovat. Tema je vsekakor pomembna za vse, o njej pa moramo razmišljati tudi kristjani, pa tudi kaj storiti, misli Berryja pa nam lahko koristijo. Zanimivo se je pogovarjati, kako jemo, pa rečejo ljudje, da pri babicah jedo “tradicionalno” hrano, a je treba reči, da to ni tako, saj je to kuhinja, ki še nima tako “dolge brade”, v resnici pa se je poslužujemo zadnjih petdeset ali šestdeset let, ko so na razpolago stvari, ki jih prej bodisi ni bilo bodisi niso bile za domačo uporabo. Še kako se je spremenil tudi naš odnos do zemlje, kakor nas je rad večkrat opozoril tudi naš urednik Jurij Paljk, pa živeli smo kot v nekakšni iluziji, ko se je zgodila industrializacija in še kaj. 
 
Naš omenjeni Američan pravi, da smo “se petdeset ali šestdeset let ujčkali v iluziji, da dokler bomo
imeli denar, bomo imeli tudi hrano. Motili smo se. Če bomo še naprej izčrpavali zemljo in delo, ki nam omogočata, da se prehranjujemo, se bodo zaloge prehrane zmanjšale in se bomo znašli pred težavo, ki je precej večja od padca te papirnate ekonomije. Vlada ne bo mogla proizvesti hrane zgolj tako, da bo podarila več sto milijard dolarjev družbam agrobusinessa”. To je Berry govoril jeseni leta 2008, nekaj mesecev po izbruhu velike ekonomske krize. Naš kmet in pisatelj neprestano postavlja ob bok dve ekonomiji, ki se med seboj izključujeta, kjer je prva seveda tista papirnata, medtem ko je druga osnovana na dobrem in pravem odnosu do narave in zemlje, ki je torej tudi vzdržna na dolgi rok, medtem ko prva vse to le izčrpava in uničuje, iščoč le čim večji in čim hitrejši dobiček. 
 
S tem je tesno povezan tudi način prehranjevanja, ki je seveda ena od osnovnih človeških potreb, vendar ni več neko naravno dejanje, temveč je postalo žrtev prehrambnega trga, ki pa služi drugim namenom, ne pa primarno prehranjevanju ljudi. Kateri so ti nameni? Zagotovo so najpomembnejši prav večanje dobička, financiranje ekonomije in spodbujanje zlorabljanja tistega, kar ni bistveno. Prva od obeh zbirk člankov in esejev Berryja nosi v italijanščini zanimiv naslov 'Jesti je kmečko dejanje' ('Mangiare e' un atto agricolo'). No, danes to več ne drži, ker naše prehranjevanje ni več zadnji del neke “kmečke” verige, torej procesa od setve do žetve, sledeč pravilom spoštovanja do zemlje oz. do Stvarstva, če rečemo po krščansko. Prehranjevanje je danes daleč od tega in je postalo žrtev vsega, kar se na nas zvrača s televizije in spleta v številnih oblikah. 
 
Seveda se tu postavi tisto vprašanje, kaj lahko storimo tisti, ki nismo ravno kmetje, ki živimo v urbanem okolju, pa se Berry na to pogosto vprašanje, ki mu ga zastavljajo ob koncu konferenc, odzove, da je treba “jesti odgovorno”. Pri razlagi, kaj bi to bilo, začne ravno pri trditvi, da je prehranjevanje kmečko in ekološko dejanje. "Prehranjevanje je sklep vsakoletne drame prehranske ekonomije, ki se začne s setvijo in rojstvom. Mnogi od jedcev ne vedo več, da je to res tako. Na prehranjevanje gledajo morda kot na kmetijsko proizvodnjo, ne pa kot na del agrikulture (puščamo ta izraz, ker vsebuje tudi besedo “kultura”, ki je v sobesedilu izjemnega pomena, op. A. V.). Sebe pojmujejo kot “porabnike”. Če malo globlje pomislijo, morajo priznati, da so pasivni porabniki. Kupijo tisto, kar želijo, ali tisto, v kar so jih pregovorili, da želijo, v mejah tistega, kar lahko kupijo. Plačajo, po večini brez nobenih protestov, zahtevano ceno. Na splošno tudi ne vedo nič glede osnovnih zadev kakovosti in cene proizvodnje tistega, kar jim je prodajano – koliko je zares sveže, koliko je pristno ali čisto ali prosto od nevarnih kemičnih substanc, s kakšne razdalje je kaj prišlo in kaj je hrani in ceni dodal transport, kaj industrijska predelava, embalaža in reklama. Ko je nekaj bilo spremenjeno, predelano ali prekuhano, ne vedo, kakšen vpliv so ta dejanja imela na kakovost, prehransko vrednost in ceno živila." 
 
Berry zato predlaga “vrnitev k zemlji” v zelo širokem smislu. Treba je namreč spet vzpostaviti tisti pravi odnos do narave in Stvarstva, kakršnega so znali imeti naši predniki, kakor tudi vrnitev k življenju v skupnosti in skupnostih, namesto pogubnega individualizma. Samo na ta način se lahko izognemo dokončni pogubi tudi v smislu tega zemeljskega življenja, kjer moramo biti pametni gospodarji po Gospodovem naročilu. Tu gre za spremembo načina mišljenja in življenja. 
 
Zaradi pomanjkanja prostora seveda ne moremo obdelati vsega, kar pravi Berry, a se vseeno na koncu ozrimo še na skupnost, kakor misli on o njej. “Skupnost”, pravi, “ni le izključno človeška skupnost, temveč skupek bitij na nekem določenem ozemlju, vključno s samim ozemljem, torej z zemljo, vodo, zrakom in vsemi družinami in vrstami nečloveških živih bitij, ki so del tega ozemlja”. Zato pa “proizvodnja, dobiček, učinkovitost, ekonomska rast in tehnološki napredek ne vključujejo nobenega ekonomskega ali družbenega kriterija in mu ne odgovarjajo. Obstaja pa drug skupek ciljev, ki pa, nasprotno, imajo neke kriterije, ti pa so: svoboda (skorajda sinonim posameznikove in lokalne samozadostnosti), užitek (oz. veselje do tega, da živimo) in dolžina življenja ali vzdržnost (ki izraža našo željo, da svoboda in užitek trajata). Vsa ta stremljenja imajo že v sebi kriterij blagostanja. Končno je vse to odvisno od blagostanja narave – ideja, da lahko svoboda in užitek dolgo trajata v bolnem svetu, je popolnoma absurdna”.

Iz priloge Bodi človek! 3.8.2017 v tedniku Novi glas

petek, 21. julij 2017

K kot KREACIONIZEM 2

Cerkveni in družbeni antislovar (38b)


Nadaljujemo z našim kreacionizmom in z njim povezanimi težavami. Mislim, da lahko pustimo ob strani mnenja ne le nevernih, ateističnih oz. celo protivernih, kot je recimo Richard Dawkins in njemu podobni, da bi se raje posvetili nekim drugim težavam. Najprej se je potrebno ustaviti ob tem, kar Bizzarri imenuje »dekonstrukcija termina evolucija«. Pravi namreč, da se znajdemo pred težavo, kako bi omenjenemu terminu pripisali natančen pomen. Danes imamo namreč več ravni analize, po drugi strani pa tudi, na kar smo pa tudi že opozarjali, strukture, ki so po mnenju našega znanstvenika »meta-znanstvene in ideološke«. 

Če tako pogledamo, se v široki definiciji evolucije lahko najdejo praktično vsi, razen kreacionistov, ki pa tvorijo precej dvoumno gibanje, cvetoče zlasti in predvsem v deželah protestantske kulture. Katoliška Cerkev je od vedno menila, da je mogoče življenje na zemlji povezati z nekakšnim »procesom«, pa da seveda ni izšlo iz nekega kaosa. Že sv. Avguštin je trdil, da četudi je Bog svet ustvaril na podlagi nekega temeljnega načrta, da je dal vsemu »semenske lastnosti«, torej tista načela in vzvode, po katerih bi se narava potem lahko razvila tako, kot to danes poznamo. Tako je recimo dejal tudi sveti oče Frančišek nekoliko bolj artikulirano 27. oktobra 2014: »Evolucija v naravi ni v nasprotju s pojmovanjem Stvarjenja, ker evolucija predvideva stvarjenje bitij, ki se razvijajo«. Isti sv. Avguštin poudari tudi, da bi bilo tisto pojmovanje, da je Bog z rokami iz prahu oblikoval človeka, zelo otročje: »Bog ni oblikoval človeka z rokami, niti ni dahnil nanj z grlom in ustnicami.« V to smer so šli tudi sv. Tomaž Akvinski in številni drugi znanstveniki in avtorji katoliške vere. 

Morda je dobro za to prebrati nekatera dela Rodneya Starka, zlasti se s protikatoliškimi stereotipi ukvarja v zadnjem svojem delu – poudarjamo, da je Stark vzgojen kot protestant, sicer pa se izreka za agnostika. Zaslužni papež Benedikt XVI. je pomenljivo dejal, da je: »Nauk o evoluciji nedvoumno pomembna hipoteza, ki pa tudi zagotovo ima tudi precej problemov, ki so potrebni široke diskusije«. Kar je pa dejal papež Frančišek in smo navedli, lepo spada v neko izročilo, ki ga lahko lepo pripeljemo vsaj do sv. Avguština. Evolucija je pač neka teorija, del kompleksne biološke teorije, ki ji še zdaleč nismo prišli do konca. Bizzarri takole pravi: »Še vedno moramo razumeti, kaj je »motor« vsega tega. So »novosti« res novosti, ali pa so le variacije na določene formalne diskretne teme? Jim botrujejo genetske modifikacije ali pa so tu drugi dejavniki, kot recimo biofizično pogojevanje, ki ga vsiljuje okolje? Jih vsiljuje »slučaj« ali pa se pojavljajo v okviru neke predefinirane poti?

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 18. julij 2017

K kot KREACIONIZEM 1

Cerkveni in družbeni antislovar (38a)

Pred časom je na naše pisanje o evolucionizmu, darvinizmu, neodarvinizmu odgovoril psihiater Aldo Jovan. Tokrat smo sicer pod črko »K« že pisali, ampak bomo še drugič. To ne bo pravi odgovor g. Jovanu, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za njegov odziv, ker je to prej redkost kot pa stalnica, da se kdo odzove na kak zapis. Omenjen je bil kreacionizem, zato se zaustavimo ob njem. 

Ker mi nismo najbolj kvalificirani za te reči, bomo navedli nekaj znanstvenikov, ki se veliko bolj
ukvarjajo s tem. Mariano Bizzarri, docent raziskovalne medicine, obravnava najprej t.i. biblični kreacionizem, ki ga zagotovo ne moremo pripisati katoliški veri niti Cerkvi, temveč je sad protestantskega sveta. Po svoje je to zanimivo, saj je eno od glavnih protestantskih načel svobodna interpretacija Svetega pisma vsakega vernika, ko pa se propagira biblični kreacionizem, se pa vsiljuje zelo dobesedno interpretacijo tja, kjer ima Sveto pismo določene pravljične in mitske elemente, ki pa so seveda bolj orodje, da bi podalo globlje resnice in resničnosti. Podobno se je potem dogajalo z drugimi, ki so spet bili dobesedni in so šli »po črki« v svojih kritikah, saj je bilo zelo enostavno argumentirati, kako je pripoved o stvarjenju nevzdržna z znanstvenega vidika.

V svojem bistvu je katoliški svet precej tuj takšnemu načinu gledanja, ki je veljaven za določene protestantske denominacije inskupnosti, saj nas bolj zanima duhovno sporočilo. Po apostolu Pavlu vemo, kako »črka ubija, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), Dante Alighieri pa tudi pravi, kako je potrebna določena interpretacija Svetega pisma, ki temelji na nekako štirih ravneh možnih pomenov (Convivio, Libro II, 1. pogl.,2-15). Podobno potrjuje tudi papež Pij XII. v okrožnici »Divino Afflante Spiritu iz leta 1943. Sveto pismo torej ni nekakšen znanstveni traktat, temveč modrostna literatura, pa jo je treba kot takšno tudi jemati. Bizzarri pravi, da je prav zaradi te zmede med »duhom« in »črko« prišlo do teh nerazumevanj, ki nimajo tako dolge brade. Šele od razsvetljenstva naprej so namreč določeni ljudje prav obsedeni z iskanjem med vrsticami svetih spisov tistega korpusa znanja, za katerega se je začel vse bolj uporabljati izraz »znanost«, da bi našel v svetih spisih neke skupne točke s tistim, kar se je v znanosti izkazovalo prek poskusov. Na ta način se je vse bolj izkazovalo in dokazovalo prelom med vero in znanostjo, v končni fazi pa med vero in razumom. 

To je še kako resnično tudi, ko govorimo o evolucionizmu, vsaj zelo pogosto je. Ne bomo se preveč spuščali v tiste podrobnosti, ki nas tu ne zanimajo, ker bi se spet vračali k samemu evolucionizmu, zanimajo nas tu druge reči, ki se jim bomo podrobneje posvetili v naslednji ali naslednjih nadaljevanjih, da bi pokazali, za kaj gre pri kreacionizmu, h kateremu se pa ne prištevamo, temveč nas tja uvrščajo drugi. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 09. julij 2017

Utrujenost in obteženost

V današnjem hitrem tempu, v katerega je človek vpet, zelo pogosto od ljudi slišimo, da so utrujeni, preobremenjeni in podobno v tej smeri. To, da pride v življenju do neke utrujenosti in velikih obremenitev, je nekaj normalnega že praktično od začetkov sveta. Tisto, kar ni normalno, je vrsta preobremenjenosti in utrujenosti, ki jo danes poznamo, pa je drugačna od tiste pretekle. Tista logika, ki jo imamo, in jo še predobro poznamo, je razpetost praktično med samo domom in službo, ko smo pa doma, vemo, kje se preživi zelo velik del tega časa, če izvzamemo posteljo. Američani zato ne zastonj pravijo v zadnjih časih, da je kavč nova oblika kajenja, v smislu škodljivosti in odvisnosti. Tam se pridružijo potem vse možne elektronske naprave, ki še dodatno pripomorejo k temu, da smo le še bolj "utrujeni in obteženi", kar življenje tako ali tako prinaša s sabo.

Tako pridemo do tega, da ni vprašanje, ali bomo utrujeni in obteženi, kot pravi evangelij, temveč, kaj bomo s tem naredili. S tem se je treba nekako spopasti, a je predpogoj najprej ta, da postanemo "mali", da smo torej ponižni in krotki, podobni tistemu, kar je Gospod Jezus v svojem bistvu. Lahko se odločimo, da bomo za središče sveta naredili le sebe, lahko pa stvari zastavimo tudi drugače. Načeloma tisto niti ne bi bilo tako narobe, če bi oblikovali svoje življenje tako, da smo pomembni tudi sami, a težava je, da se potem usmerimo le v svoje velike, ogromne težave in probleme, v vse tisto, kar gre v življenju narobe, pa nič drugega ne vidimo. Na takšen način res ostanemo na koncu osamljeni v vsem tem, tudi zato, ker mislimo, da bomo sami vse rešili. Pa ne gre. 

Središče sveta in vseh časov je eno samo - Jezus Kristus, ampak mi na to središče pozabimo, kakor pozabimo na vse drugo, kar je pomembno v življenju, pa se na to ne bi smelo pozabiti. Človek je vendarle enota telesa, duše in duha, vse tri naše razsežnosti pa potrebujejo vsaka svojo hrano. Jo danes dobijo? Včeraj mi je, ko sem intervjuval svojega sošolca, osebnega trenerja, večkrat ponovil tisto vprašanje, ki se sicer nanaša bolj na telo, a je hkrati povezano tudi s duševno in duhovno razsežnostjo: "Ali vnesemo vase dovolj kakovostnih hranilnih snovi?" Zato vprašanje, kakšne in katere so naše prioritete, nikdar ni odveč. Če se želimo dobro počutiti, če hočemo, da bomo spočiti in nam bo lažje, je treba za to vendarle kaj narediti. Če je potem vprašanje, če vnesemo dovolj zdrave hrane vase na mestu za naše telo, je toliko bolj na mestu tudi za našo dušo in duha. 

V duhovnem smislu gotovo ne vnesemo dovolj hrane vase, ker nismo duhovnega življenja uvrstili med svoje prioritete. Zato rečem rad prijateljem, da naj se po službi za nekaj časa ustavijo v cerkvi, potem pa gredo domov. Naj gredo kdaj tudi med tednom k sveti maši, po možnosti skupaj, in tam res izročijo svoje življenje. Naj vzpostavijo skupno večerno molitev takoj po večerji, po molitvi pa naj se grejo še kako družabno igro. Kot temelj pa seveda redna nedeljska sveta maša, redna sveta spoved, redna osebna molitev vsak dan. Če ni časa, imamo tudi pobožne vzdihe, ki jih je veliko, med katerimi je tudi: "Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu."

ponedeljek, 03. julij 2017

Naše navezanosti

V evangeliju danes slišimo Jezusove prav nič "korektne" besede. Pravi namreč, da je treba njega imeti rajši kot vse druge in vse drugo. Star pregovor ali rek pravi, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Gre za vprašanje, ki bi si ga vsak izmed nas moral večkrat zastaviti in ponovno videti, kakšne in katere so prioritete v njegovem življenju, kam kaj spada. To je pravzaprav zelo življenjsko, a si to vprašanje o prioritetah premalokrat zastavimo, kaj šele, da bi svoje življenje postavili in načrtovali ter se tega skušali držati.
 
Ravno nekaj dni nazaj smo v družbi prijateljev o tem govorili, ko je pogovor nanesel tudi na to, koliko časa gre za recimo telesno aktivnost. Vprašanje je bilo, koliko časa slednja zasede, pa kako uspe najti čas zanjo. Na koncu sem dejal nekako takole, da dandanes pravzaprav nimamo časa za nič – ne za molitev, ne za k maši, ne za telesno aktivnost, ne za branje, imamo pa po drugi strani obilo časa za marsikaj drugega. Koliko časa bi se našlo, če bi stvari nekoliko bolj postavili na svoje mesto, pa če bi naredili še nekaj, o čemer pa govori evangelij. To sem izkusil v treh mesecih pripravi na posvetitev Božji Materi ob stoletnici Fatime, ko se je bilo treba odpovedati precejšnjemu delu "elektronskih" navad. Ni bilo tako težko s precej manj televizije, časa na internetu... Ostajalo je veliko časa za branje in kaj drugega.

Če namreč dobro pogledamo, v resnici evangelij ne govori o tem, da ne bi smeli imeti radi ljudi, zlasti pa tistih, ki so nam najbližji, govori pa o navezanosti. Navezanost oz. navezanosti, če rečemo v množini, ker jih imamo veliko, so zelo nevarne in celo pogubne. Osnovno vprašanje pri navezanostih je tisto, kako bi se odzvali, če nekoga ali nečesa ne bi bilo? Bi lahko živel brez tega ali onega? Brez tega ali onega človeka, brez te ali one stvari? Kaj je tisto, kar nujno potrebujemo, kaj pa ne? Kam spada duhovno življenje? Evangelij nam pravi, da je slednje na prvem mestu, dandanes pa se zdi, da je vse drugo pomembneje, zato pa smo tudi na vse drugo in druge navezani, ne pa na Jezusa Kristusa in vse osebe in zadeve, ki so z njim povezane. Prijatelj je otrokom dejal, da lahko izgubijo marsikaj, pa bo vseeno, šlo, če pa izgubijo Boga, potem je vse izgubljeno.
 
Mi smo raje navezani na vse možne zemeljske reči in na marsikaterega človeka, še zlasti na svoje otroke. Zanje bi naredili vse, v smislu, da bi jim radi omogočili vse, jim vse olajšali, če je treba, pa bi jih peljali celo na luno, če se nam zdi, da bi jim to koristilo. Seveda mi tu ni potrebno povedati, kam jih pa ne bi peljali oz. kaj je zadnje, kar bi jim omogočili. Seveda jih na ta način ne vzgajamo in ne napredujejo, jim tako ne koristimo, temveč škodimo. Postajajo čedalje večji razvajenci, neotesanci, so nesamostojni in ne razmišljajo z lastno glavo. Tudi nekega reda si tako ne morejo privzgojiti. Slednji je pomemben tudi pri verski vzgoji. Toda, kako bo otrok molil, če se doma ne moli in se tega ne bo imel kje naučiti? Kako bo otrok hodil k sveti maši, če tja ne hodijo njegovi starši oz. zlasti, če tja ne gre njegov oče? Kako ne bo grdo govoril, opravljal in obrekoval, tudi Cerkve, verskih resnic, papeža, škofov in duhovnikov, če se tega ne bo naučil v domačem okolju? Kje se bo naučil požrtvovalnosti in žrtve ter osmišljanja trpljenja, bolečine in bolezni ter smrti, če ne ravno doma?
 
Lahko seveda izbiramo vse tisto in tiste, kar in kateri so minljivi, lahko pa po drugi strani na prvo mesto postavimo tisto in tistega, kar ne mine, da nam bo drugo prav tako milostno naklonjeno, kakor se je zgodilo vdovi, ki je skrbela za preroka Elizeja. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo,« (Mt 6,33) pravi Gospod Jezus. Potrudimo se najprej za Gospoda Jezusa in njegove reči, pa bomo videli, kako se bo to neverjetno obrestovalo tudi na vseh ostalih področjih našega življenja.

nedelja, 25. junij 2017

Naši strahovi

Tokrat v evangeliju večkrat odzvanjajo besede: »Ne bojte se!« Pomeni, da je omenjen neki strah ali strahovi, ki jih najdemo pri ljudeh. Če dobro preberemo evangelij pa vidimo, da so to isti strahovi, kakršne imamo ljudje tudi dandanes. Eden od takšnih velikih strahov je tudi strah pred ljudmi in pred tistim, kar bodo rekli, kako nas bodo ocenili, če jim bomo všeč… Danes bi še bolj lahko rekli, da se bojimo tega, ali bomo ugajali svetu. Nas bo svet sprejel takšne, kakršni smo, ali pa se mu bo treba prilagoditi. Kakor se reče danes, nas skrbi, če bomo »trendovski«, ali ne bomo. Treba se je oblačiti tako, kot svet reče, treba je gledati in poslušati tisto, kar svet reče, treba je nazadnje celo govoriti in misliti, kakor svet govori in misli.

Zanimivo je to, kako se propagira nekakšno svobodo in emancipiranost, po drugi strani pa ljudje podlegamo neki diktaturi, ki je diktatura sveta, ki nas obdaja. Potem je to lahko diktatura relativizma ali politično korektnega,« šovbiznisa« ali še česa,  vsekakor tem zadevam podlegamo, in sicer precej zlahka in nekritično. To nekako pomeni danes »bati se ljudi«. Kaže pa na neko globljo labilnost, ki nas zaznamuje, namesto neke trdnosti, zasidranosti, odločnosti.  

Neka gospa je poznavalcu vzhodno-krščanske kulture dejala, da kako to, da se osebe na ikonah nikdar ne smejejo, saj menda nasmehniti se ni greh. Poznavalec ji odgovori, da to seveda res ni greh, vendar pa ikone ne upodabljajo zemeljske stvarnosti, temveč presežno. Svetnikov, ki so upodobljeni, ne zaznamuje več človeško psihično stanje, ki je enkrat takšno, drugič pa drugačno, temveč je so na ikonah že upodobljeni v nebesih, kjer pa so povsem duhovni in jih ne oklepa ali zaznamuje več nič zemeljskega. Saj knjiga Razodetja lepo pravi, kako v nebesih ne bo več žalosti, bolečine, bolezni, pa tudi smrti ne. Veliko bolj bi torej morali stremeti k nebeškim rečem, zato bi naše skrbi tudi morale biti bolj duhovne. 

Zato je tudi edina oseba, ki se je moramo zares bati oz. bi nas moralo skrbeti, kaj meni o nas, neka duhovna oseba – Bog sam. Tako je človeški strah v svojih mnogih odtenkih slabost in je celo nasprotje vere, medtem ko je t.i. »strah Božji« krepost in je pravzaprav predpostavka vere. To pa pravzaprav ne pomeni, da se bojimo Boga kot takega, temveč še bolj to, da se bi bali, kako bomo čim bolj z njim. Lahko bi rekli, da bi morali imeti takšno skrb. Ali nas ne vselej razjeda vsaj neka skrb, da bi bili čim bolj in čim več časa s tistimi osebami, ki jih imamo radi? Če ne drugega, imamo vsaj slabo vest, če smo premalo z njimi, ali če preslabo poskrbimo za to. Pa so to zemeljske vezi, ki se bodo enkrat prekinile. Bog nas ima neizmerno rad in nas pozna do potankosti (ko so že lasje omenjeni). 

On torej skrbi za nas, saj sploh obstajali ne bi, če temu ne bi bilo tako. Vsak trenutek nas oblikuje, nas vleče iz naših grobov, nam daje darove, nam daje nove priložnosti… Velikokrat pa mi odgovarjamo z brezbrižnostjo in z življenjem, kakor bi Bog ne obstajal in deloval v svetu. Seveda lahko izberemo, da poslušamo svet in tisto, kar nam veli, lahko pa se raje trudimo poslušati Boga in tiste ter tisto, kogar in kar nam je slednji postavil za poslušanje. To najdemo v Svetem pismu in izročilu Cerkve. Gre za smernice, kako živeti, da bi se zveličali, da bi torej prišli v nebesa, v večno srečo, veselje, radost. Lahko pa izberemo tudi drugo možnost, ki je povsem nasprotna temu. Zato pravi psalmist, da je strah Božji začetek modrosti, ker bi bil neumen tisti, ki bi se prostovoljno odločil za pogubljenje. Kot rečeno, pa se vse začne pri duhovni mlačnosti in brezbrižnosti.     

sreda, 14. junij 2017

K kot Karma (1 in 2)

Cerkveni in družbeni antislovar (37a-b)

Še malo nadaljujemo v načeti smeri – ko smo spregovorili o jogi, spregovorimo še o karmi. O tej temi je pel tudi Francesco Gabbani v pemi 'Occidentali's Karma', zmagovalki festivala Sanremo in udeleženke Eurosonga, kjer je dosegel 6. mesto. Verovanje v »karmo« torej na Zahodu obstaja in ni tako majhno, zadeva pa ni od danes. Karmo se torej sprejema, v znanih ali manj znanih krogih, kakor tudi se to počne poglobljeno, ali tudi ne. Zadeva je torej v modi, pogosto se pojavlja v pogovornih oddajah, o njej govorijo znane osebnosti, vidimo jo v filmih in po televiziji, najdemo jo tudi v besedah politikov in novinarjev. 

Kot kažejo raziskave, sta dva pojma, karma in reinkarnacija, ki se ju zelo pogosto povezuje skupaj,
zelo razširjeni tudi med tistimi, ki se imajo za kristjane, če pustimo ob strani, koliko krščanstvo tudi prakticirajo (krščanska praksa je mišljena v redni molitvi in udeležbi ter prejemanju zakramentov, zlasti je seveda tu nedeljska maša). Mnogi seveda kaj dosti ne vedo, kako se osnova koncepta karme in transmigracije duš ne sklada z Jezusovim naukom in s samo podobo učlovečenega Božjega Sina. Kakor pri jogi, bodo seveda tudi tu mnogi trdili, kako gre za starodavno izročilo, kar v neki meri drži, saj omenjeni religiozno-metafizični koncept najdemo v vedski literaturi, indijskih religijah in budizmu, vendar moramo tu biti precej jasni in natančni. 

Najprej je treba povedati, da se v omenjenih religioznih oblikah ne govori nujno o reinkarnaciji oz. o ponovnem rojstvu človeške duše v drugih živih ali človeških bitjih, zagotovo ne v zahodnjaški obliki. Kot se jo uči na Zahodu, je zadeva iznajdba Teozofije in spiritizma, kot binom karma-reinkarnacija pa se prične širiti v drugi polovici 19. stoletja, ko se v določenih delih zahodne družbe že začne kriza vere. Stvar se začne širiti skupaj s poenostavljeno različico hinduističnih in budističnih naukov, ki jih širi Teozofija, pa tudi spiritizem, ki duhove razume kot duše, ki čakajo na novo telo. Vse od tistih časov je mnogo intelektualcev, ki so se napajali pri ezoterični literaturi, trdilo, kako naj bi bil karmični zakon pravi nauk »ezoteričnega krščanstva«. Mnogi filozofi in književniki so bili ideji naklonjeni – npr. Arthur Schopenhauer (1788-1860) ali italijanski pisatelj Antonio Fogazzaro, zlasti v svojem bestsellerju »Malombra« (1881). Tam prikaže primer reinkarnacije, ki jo ima za kompatibilno s krščanstvom. S še enim delom zaokrožamo naše raziskovanje priljubljenosti in razširjenosti karme na Zahodu.

--------------------------------

Nadaljujemo, kjer smo končali. Splošno rečeno, naj bi karma razložila logiko reinkarnacij kot neko pot osvoboditve in dojemanja (mukti). Duše naj bi se tako razvijale oz. evolvirale na višjo raven po nekih slučajnih preskokih. Glede na orientalsko modo in zanimanje šestdesetih in sedemdesetih let in z New Agem, je zadeva postala tudi statistično relevantna, namreč sprejemanje takšnih idej, ki pošteno povedano nimajo kaj dosti z izvirnimi orientalnimi nauki, ampak tu nimamo namena razvijati še te dodatne teme. 

Zdi se, da se želi s karmo poskusiti, da se je mogoče osvoboditi svetopisemskih in evangeljskih zapovedi ter »ozke poti«, ki jo je oznanil ljudem Gospod Jezus. Imamo namreč dvojno zanikanje odgovornosti. Najprej zaradi tega, ker se trdi, da bo vedno še ena možnost za očiščenje v enem od prihodnjih življenj, torej se lahko še počaka na to, da bi živeli moralno in odgovorno – za to bo že enkrat čas, zaenkrat pa uživajmo. Po drugi strani pa imamo zanikanje osebne odgovornosti posameznika za dejanja – če namreč zadeve ne gredo dobro, je za to kriva karma, ne pa posameznik, ki je neko dejanje storil. Vzročno-posledično pravilo se, če ga gledamo v smislu, kakor ga razumejo zahodnjaški zagovorniki karme,pravzaprav močno zrelativizira. 

Po drugi strani imamo tudi neke vrste determinizem, torej neke vrste obsodbo, da pač ne more biti drugače, da se proti usodi ne da boriti, se ne da nič storiti. Koliko je potem sploh po tem gledanju posameznik še vreden? Posameznikova edinstvenost je povsem izničena. Karma tudi izničuje smisel za greh – če je konec koncev usoda vseh, tako dobrih kot slabih, enaka, saj se enkrat vsi na nek način »odrešimo«, potem greha in individualne odgovornosti ni več. To seveda koristi sodobni miselnosti, ki jo tako propagirajo svetovni mediji, ko je potem vse dovoljeno in zakaj bi si sploh obremenjevali vest... Najbrž je odveč poudarjati, kako ne takšnega ne podobnega koncepta, da gre namreč vzročno-posledično pravilo onkraj smrti (reinkarnacija, metempsihoza, transmigracija duš...), ne najdemo ne v Svetem pismu ne pri cerkvenih očetih, v izročilu, kakor tudi ne v nauku Cerkve, niti prvotne ne. 

Krščansko učenje in učenje Cerkve je učenje Jezusa samega, ki pravi, da posledice našega ravnanja pridejo takoj ko umremo, četudi ostaja na neki način dinamična za duše, ki so še potrebne očiščevanja, vendar je hkrati tudi res, da so slednje že namenjene večni nebeški sreči. Pravzaprav pa so posledice takojšnje tudi v življenju samem, če ga gledamo v duhovnem smislu, a to bi potrebovalo posebno obravnavo. Jezus pogosto opozarja k budnosti, da ne pride do neprijetnega presenečenja, to pa zato, ker je očitno življenjska priložnost ena sama. Na koncu je torej tako, kot pravi Totò, da kdor je dobil, je dobil, kdor je dal, je dal.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 11. junij 2017

Trojica in mi

Znan je primer sv. Patrika, ko je želel oznaniti krščansko vero na Irskem, pa je pri tamkajšnjem vladarju naletel na težave pri dojemanju. Poslužil se je primera triperesne deteljice in vladarju razložil, da tako, kot tisti trije lističi oblikujejo eno samo rastlino, tako je tudi z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, ki so en sam Bog. Primer je služil, saj je ljudstvo sprejelo krščansko vero, deteljica pa je postala simbol Irske, katere zavetnik in največji svetnik je prav sv. Patrik. Na njegov god si denejo Irci na obleko triperesno deteljico.

Skrivnost Trojice je prva krščanska verska skrivnost, če izvzamemo tisto o samem obstoju Boga, je pa tudi morda najtežja skrivnost, pa ne zaradi tega, ker bi bila težka sama po sebi, temveč zaradi človeške narave in njenega razuma. Človek bi namreč rad vse zaobjel, zaobšel, izmeril, stehtal, skratka – empirično oz. materialno dokazal čisto vse. Težava je, da imamo v veri duhovne skrivnosti, ki presegajo človeka in njegov razum, pa tudi njegove čute in čustva. Seveda je vse to v veri treba uporabiti, ker bi tudi tako nekaj manjkalo, vendar je treba uporabljati v zavesti, da s čuti, čustvi in razumom oz. s človeškimi močmi, lahko pač pridemo do določene točke. Da bi nadaljevali, potrebujemo še dopolnitev vere. Vera, ki je duhovna, se tako nasloni na neko zemeljsko in človeško podlago, a se tam ne ustavi, ker bi sicer bila bodisi le materialna bodisi le psihična. Človek, ki sam s svojimi močmi ne more priti do dna niti tega, kdo je on sam ali njegov bližnji, ki ni še do konca odkril niti sveta, saj vselej odkrijejo še kako novo rastlino ali žival, z lastnimi močmi ne more niti priti do Boga in njegove skrivnosti.

Zato je tako pomembno, da naredimo vse tisto, kar je mogoče z našimi močmi, a je prav tako pomembno, da kličemo vselej tudi Božjo pomoč. Tako polno skrivnosti in ugank je to naše bivanje na zemlji, da potrebujemo za razumevanje življenja pomoč od zgoraj. Če nam ne bi Jezus povedal, sploh ne bi vedeli, da nam je Bog tako blizu, da bližje ne bi mogel biti. Da je Oče, Brat, Ljubezen in še kaj. Morda je ta zadnja označba, ki je tudi označba apostola Janeza, tista, ki najbolje razodeva skrivnost Boga: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Ko namreč govorimo o ljubezni, govorimo vedno o neki skupnosti, kjer imamo osebo, ki ljubi, osebo, ki je ljubljena, pa vez ljubezni med njima. Tako je zadevo označil sv. Avguštin. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, ta medsebojna vzajemna ljubezen pa je Sveti Duh. Ljubezen je le tam, kjer je zares skupnost oz. celo občestvo, ki je najvišja raven skupnosti. Pravo podobo takšne skupnosti oz. občestva najdemo tudi na zemlji, to pa je družina. Družin pa, v nasprotju s tem, kar bi nas radi prepričali, ni več vrst ali oblik, temveč je ena sama. To je skupnost moža in žene, ki ju veže duhovna vez, to pa je zakrament svetega zakona. 

Zatorej ni vseeno, če smo pred Bogom poročeni ali ne. Človek ima, vsak, tri ravni, telesno, duševno in duhovno. Tista, ki je današnjemu človeku prava neznanka, je duhovna raven. Če se fant in dekle imata rada, ne moreta ostati le na telesni in čustveni ravni, temveč mora biti vez med njima tudi duhovna. Vsekakor je tako, da že noben kristjan ne sme Boga izključiti iz svojega življenja ali ga pahniti nekam ob stran – koliko bolj to velja za družinsko življenje. Človek bi drugega še sprejel v sreči, zdravju, nemogoče pa sam, s svojimi lastnimi močmi, bližnjega sprejme tudi v nesreči in bolezni, da sploh ne govorimo o ljubezni in spoštovanju ter o tem, da bi zadeva trajala za vedno. Dva svetnika našega časa, Mati Terezija in Janez Pavel II. sta velikokrat ponavljala, kako pomembno je za družino duhovno življenje, to je molitveno in zakramentalno življenje. 

Ko bi vse naše družine vsaj zvečer, vsak večer, skupaj zmolile po recimo eno desetko rožnega venca poleg ostalih molitvic, pa ko bi za začetek bile vsako nedeljo in praznik skupaj pri sveti maši, bi naše vasi gotovo zaživele z nekim novim zagonom. Resničnost je seveda precej drugačna. Vse drugo je pomembnejše, živimo pa kot bi Boga ne bilo. Zadnji avstrijski cesar, bl. Karel Habsburško-Lotarinški, je na dan svoje zaroke svoji izbranki Citi dejal, da si morata od tistega trenutka naprej medsebojno pomagati, da prideta v nebesa. Čez nekaj let pa je zatrdil, da bi raje videl, da Gospod vzame njegove otroke k sebi, kot pa da naredijo en sam smrtni greh. 

Danes bi mnogi rekli, da gre za fanatika, ampak seveda temu ni tako. To je tista poklicanost vseh k svetosti, ki jo je potrdil tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Pri krstu smo bili s sveto krizmo maziljeni za duhovnike, preroke in kralje. To pomeni, da se je treba truditi, da bi, najprej sebe, potem pa tudi našo skupnost, kot duhovniki posvečevali, kot preroki bili pričevalci za Kristusa, kot kralji pa gospodovalci nad seboj, strastmi, zlom, grehom… To pomeni, da je življenje neprestan boj. Je padanje in pobiranje ter vstajanje. Je prepir in pobotanje. Je prizadejanje in odpuščanje. Iz dneva v dan. V Sveti Trojici je ljubezen takšna, kakršno sveti Pavel opisuje v 13. Poglavju 1. Pisma Korinčanom. Ker si mi takšne ljubezni želimo, sklenimo, da se bomo od danes naprej zanjo trudili. Ker pa je s človeškimi močmi to doseči nemogoče, danes sklenemo, da se bomo redno obračali tudi po Božjo pomoč. Jezus krotki in iz srca ponižni – upodobi naša srca po svojem Srcu.

petek, 02. junij 2017

J kot JOGA (2 in 3)

Cerkveni in družbeni antislovar (36b)

Kot smo obljubili, podajamo nekaj ugovorov proti zavračanju joge s strani kristjanov. Prvi ugovor je v tem, da naj bi se jogo po krivici uvrščalo med »New age« prakse, saj gre pri njej vendarle za nekaj zelo starega – več kot 3000 let, če smo bolj podrobni, upoštevalo pa naj se ne bi niti duhovne filozofije, ki za jogo stoji. Prvi je torej ugovor starosti prakse.

Drugi ugovor je v tem, da se da jogo zelo dobro vključiti v krščansko življenje, v vsakem primeru pa
ni v nikakršnem nasprotju s krščansko prakso, saj se ne ponuja kot razodeta religija, temveč kot asketska praksa, tehnika. Kot takšna lahko prinaša korist vsakomur, pa naj bo hindujec ali kristjan. Pravzaprav, trdijo, tudi joga vodi k Bogu.

Tretji ugovor je glede pojmovanja Boga. Tu se trdi, da je Bog eden, pa naj se ga imenuje kakorkoli že. Najbrž ni Bog-Oseba, kakor mislijo kristjani, zato pa mnogi mislijo, kako so do določene mere podobne, če ne celo enake ali enakovredne, da ne rečemo iste, tiste poti, ki vodijo k njemu – za kristjane in za nekristjane. Torej naj tudi ne bi bilo tako pomembno, kakšna in katera so sredstva, ki se jih poslužujemo, da do Boga pridemo. Jogo je treba pojmovati kot neko »tehniko«, torej skupek nekih fizičnih, prehranskih, dihalnih, miselnih in še drugih praks, ki človeško bitje pripravljajo na srečanje z božanskim. To tehnično naravo so izpostavili tudi mnogi zahodni znanstveniki, kot recimo Mircea Eliade (1907-1986). Temu v korist govorijo tudi primeri redovnic, redovnikov in duhovnikov, ki prakticirajo jogo in imajo od tega koristi. Med drugimi lahko omenimo recimo Henryja Le Sauxa (1910-1973), ki je bil hkrati katoliški duhovnik in hindujski menih, ki je meditiral nad ne-razdvojenostjo (Advaita Vedanta). Ker ni religija, temveč zelo prilagodljiva tehnika, jogo lahko pojmujemo kot med-religijsko prakso iskanja psiho-fizičnega in duhovnega zdravja in zadovoljstva, ki se pravzaprav tudi popolnoma prilagaja ekumenskim prizadevanjem.

Joga naj bi seveda bila tudi nevtralna, blagodejni učinki ali težave, ki jih lahko povzroča kristjanom, vse to je odvisno le od načina prakticiranja. V jogi se ne postavlja težava božanskosti Boga, kakor tudi ne Božje razodetje. Božansko ali božje se razume kot nekaj brezobličnega, tihega, indiferentnega, v čemer se posameznik lahko najde, ker se s tem »stopi« ali se »združi«.

Vsi ti ugovori tako govorijo o tem, da naj bi joga ne bila nič posebnega in nič takšnega, da bi nas moralo kaj skrbeti, če tudi tisti, ki se izrekajo za kristjane, segajo po teh zadevah. V še enem delu bomo podali odgovore na te ugovore.
 
-----------------------------
Cerkveni in družbeni antislovar (36c)

Nekateri niso razumeli, da bodo odgovori na tiste ugovore, ki so bili dani v 2. delu pisanja o jogi, podani sedaj, namreč v 3. delu pisanja. Naj pa vseeno pisec poudari, da se strinja z učenjem Cerkve in torej ne odobrava prakticiranja joge s strani kristjanov. Sedaj poglejmo, zakaj.

Kot pravi zadnjič omenjeni cerkveni dokument, so v jogi elementi, ki so nezdružljivi s krščanskim pogledom. Cilj joge je npr., izničenje zavesti, zavedanja, vesti, cilj krščanske molitve pa je srečanje človeške osebe z Bogom-osebo. Tu ne bomo na dolgo razglabljali, ker nam prostor preveč tega ne dopušča, vsekakor pa joga pravzaprav ne more biti dopolnitev dobre krščanske prakse, kakor da bi jemali neka prehranska dopolnila. Joga naj bi pomagala k združitvi (beseda joga pomeni prav to, kot smo dejali) posameznikove zavesti s tisto univerzalnega Bitja, ki je dih, ki drži in vzdržuje kozmos in resničnost. Po učenju joge, je mogoče doseči razsvetljenje, ko smo enkrat dojeli, da sta Atman, individualni Jaz, in Brahman, Bitje brez oblike, začetka in konca, eno in isto. To naj bi torej pomenilo, da Bog ni drugo od nas, ampak je naša ista substanca. V tej viziji tako Bog ni presežen, trancendenten, kar pa neizbežno vodi do neke oblike panteizma ali monizma, kar pa je nezdružljivo s krščanstvom in razodetjem Boga, ki je postal človek in govori vsaki duši.

Morda je najboljše branje v tej smeri delo p. Josepha-Marie Verlindeja, Prepovedana izkušnja (Slomškova založba 2008). Ta pater je nekdaj prakticiral jogo, sedaj pa raziskuje ta fenomen, kakor tudi številna nova verovanja (O tem je napisal recimo knjigo »100 vprašanj o novih verovanjih«, Slomškova založba 2011). Pravi, da je osnovna razlika med jogo in krščanstvom v tem, da prva išče združitev z nekim neosebnim božanstvom, v katerem se popolnoma raztopi in ugasne (enstaza oz. samadhi), medtem ko se v krščanstvu išče združitev z Bogom-osebo, ki spoštuje posameznost oz. individualnost (ekstaza).

Askeza v krščanstvu ni obvezna, je priporočena, saj je vera sama po sebi, združena z zakramentalno prakso (torej s trudom za zvestobo v svojem stanu in redna spoved ter sveta maša z obhajilom) dovolj. Pustimo duhovnika Le Sauxa, ki se je imel obenem za kristjana in hindujca, saj je praktično postal samo hindujec. Le Saux je zelo sporna osebnost in ga zagotovo ne moremo dajati za zgled. Verlinde je vsekakor boljši zgled.

Glede joge še pravi prav slednji, da pravzaprav krščanska joga ne obstaja in tudi ne more obstajati, saj pravzaprav hinduizem niti ne pozna molitve, ki bi bila vsaj podobna krščanski. Imamo le hindujsko jogo, ki jo prakticirajo ljudje, ki verujejo v Kristusa in evangelij, pa mislijo, da jim bo joga pomagala k boljšemu fizičnemu, psihičnemu in celo duhovnemu počutju. Vendar je tveganje zmešnjave zelo veliko, saj tisti naravni mir, ki se ga doseže s počasnim ugašanjem zavesti pri jogi, nima kaj dosti skupnega, če sploh kaj, s tistim nadnaravnim mirom, ki ga daje Duh vstalega Kristusa. Tudi joga ne pripravi človeka, da bi mir sprejel, temveč kvečjemu obratno. To je torej tista zmota sodobnega človeka, ki misli oz. si domišlja, kako si bo dobrine, ki so v osnovi nadnaravne, uspel zagotoviti kar sam od sebe, ne pa narediti z molitvenim in zakramentalnim življenjem prostora Bogu, da bi mu lahko te dobrine naklonil, človek pa bi jih potem sprejel.

Objavljeno v tedniku Noviglas