sreda, 23. oktober 2013

Težava fragmentiranja Božje besede

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (3)

Zagotovo je treba reči, da je protestantsko gibanje odprlo vrata bolj neposrednemu stiku s pisano Božjo besedo, vendar se je tu odprlo tudi kar nekaj težav, ki se najbolj izkažejo prav v družbenem kontekstu ZDA, ki te težave privedejo do skrajnih mej. Govorimo o vprašanjih posrednika in intepretativnega ali razlagalnega izročila. V ZDA sta namreč ti dve stvarnosti praktično izginili. Vsakdo si lahko na ta način Božjo besedo razlaga po svoje, čisto subjektivno, in niti ne čuti kake velike potrebe po konfrontaciji s kako drugo razlago ali avtoriteto, o kakem posredništvu pa tako ali tako ne moremo govoriti. Nekdo se nekega dne zbudi in osnuje svojo “cerkev”, torej versko skupnost, ko začne razlagati Sveto pismo. Da bi postal viden se, kot smo videli zadnjič, posluži vseh možnih sredstev. 

Je pa tako, da se s tem, ko se novonastali pridigar ne navezuje na nič, nobena avtoriteta ali kaj podobnega ga ne obvezuje. Na koncu ta “utekočinjenost”, če rečemo s socilogom Baumanom, privede celo do tega, da tudi samo Sveto pismo postane zgolj neka “dodatna oprema”, saj niti ni več toliko pomembno, kaj piše v njem, da le kolikor toliko potrjuje tisto, kar govorim. Tako pridemo do tega, da je Božja beseda pomembna zaradi tega, ker je vir navedkov, branje pa je postalo zelo fragmentarno, razparcelirano. 

Da tem tendencam v večji ali manjši meri sledimo tudi v katoliški Cerkvi, je najbrž jasno vsakomur, ki kolikor toliko pozorno opazuje. Težava se pa nadaljuje v tem, ker se vse to, o čemer smo spregovorili, lepo ujema z marketinško logiko. Tržišče je namreč usmerjeno glede na potrebe porabnikov, na podoben način pa tudi fragmentirano branje Svetega pisma posamezniku pove samo tisto, kar bi rad v danem trenutku slišal. Fragmentirana Božja beseda s časom čedalje bolj izgublja na moči, vse dokler ne postane le, kot smo dejali, dodatek, vse bolj pa prihaja v ospredje pridigarjev nastop. Ni se treba naslanjati na realnost, temveč je vse usmerjeno na nek tok besed, ki ujamejo čustveno stanje poslušalcev. 

Ti bodo seveda zadovoljni, vselej zadovoljni, saj je vendarle “gospod tako fajn povedal,” vprašanje pa, če bo tisti “fajn” tudi resnično vplival na to, da se bodo poslušalci nad sabo zamislili in morda sprevideli, da pa njihova pot ni prava. Konec koncev je v današnjem apatičnem svetu vest zelo enostavno uspavati. Marshall Mc Luhan je zelo dobro poudaril, kako medij nikdar ni nevtralen – iznajdba tiska in razširitev televizije po praktično vseh domovih sta privedla tudi do spremembe samih vsebin verovanja, zadeve pa se z uvedbo mrežnega komuniciranja, ki je praktično zamenjalo enosmerno, pa že vnaša velike spremembe in jih še bo. 

Katoliški način prenosa vere temelji na osebnem stiku – samo poglejmo, kako problematično je to postalo po družinah. Kanadski komunikolog je v Kristusu prepoznal paradigmo vsake komunikacije, saj njegova formula “medij je sporočilo” (“The medium is the message”) ni nič drugega kot evangeljski stavek: “Beseda je postala meso”. Povedano drugače, je pravo sporočilo vedno odpiranje in podarjanje neke osebe drugi, ne pa osiromašenje na neke formule, s katerimi lahko po mili volji manipulirajo spretni govorniki. S tem pridemo na tisto, kar smo dejali na začetku tega pisanja, da je 2. vatikanski cerkveni zbor vzpostavil ravnovesje med Božjo besedo, Izročilom in zakramenti. Tega se moramo držati tudi pridigarji.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 20. oktober 2013

Boj za preživetje

V evangeliju današnje nedelje je govora o molitvi, ki je tokrat pomembna tudi v oziru na misijone. Danes je namreč misijonska nedelja, ko bomo zlasti v materialnem smislu nekaj naredili za misijone, obstaja pa še ena stvar, ki jo lahko vselej prispeva vsak od nas, to pa je molitev. V evangeliju slišimo, kako Jezusovi učenci: "Morajo vedno moliti in se ne naveličati" (Lk 18,1). In že začenjamo zmajevati z glavo, saj je, po našem mnenju, vedno moliti in se ne naveličati nekaj nemogočega. Molitev je, kot prvo, nekaj izredno dolgočasnega, potem pa se nam zdi, da je tudi nekaj nepotrebnega, ko vendarle lahko namesto tega naredimo toliko drugih, koristnejših stvari. Sploh je tisto, kar nam pride, ko govorimo o molitvi, na pamet, rožni venec, zato takoj te asociacije, ki jih zasledimo celo pri posvečenih možeh. Kot se je zgodilo recimo v Rimu tisti družini, ki se je lotila rožnega venca v tistem bdenju pred 13. oktobrom, pa jim je skupina mladih duhovnikov zabrusila, naj vendarle nehajo s tisto lajno.

Tako je pač s tem, ko smo postali ljudje akcije, lahko kar rečemo, da smo neke vrste aktivisti, ki, če nekoliko naobrnemo zgornji evangeljski stavek, morajo: "Vselej sem ter tja tekati in se ne ustaviti". Molitev pa je vendarle zadeva, ki od nas zahteva, da se za nekaj časa ustavimo, se umirimo, se nekoliko zazremo v svojo notranjost. Tu pa se že približujemo tistemu, o čemer nam želi spregovoriti Jezus v evangeliju.

Molitev namreč ni neka naša etiketa, neka moralna vrlina, na katero se lahko gleda z ene ali druge strani, torej dobro ali slabo. Evangelij nam jo predstavi kot našo nujo, našo potrebo. Molitev je nekaj, kar kristjan nujno potrebuje. To nam še zlasti postane jasno, ko preberemo priliko o vdovi in sodniku.

Na eni strani je vdova, torej nekdo, ki nima na svetu nikogar, ki bi lahko zanjo poskrbel, ki bi poskrbel za njeno preživetje. V tistem času je vdova bila popolnoma na robu in je morala beračiti naokrog. Vdove so bile iz družbe izključene, ker so dedovali pač moški, izgubile pa so tudi moško zaslombo in niso zato imele nikakršne besede. V evangeliju torej gre neka vdova do izredno slabega sodnika, ki se noče potruditi, da bi dobro opravil svoje delo, a bo vendarle prisiljen prav v to, da bo vsaj enkrat svoje delo opravil kot je treba. 

Ta sodnik je pravzaprav lepa podoba tega, kako mi ljudje gledamo na svet, na življenje, ki nas obkroža.  Zdi se nam, da so takšne, kakršen je ta sodnik, ki je brezvoljen, len, zloben, krivičen... Zdi se nam, da svet, realnost, ki nas obdaja, prinaša v naše življenje kaos, slabo narejene reči, zlobnost, slabo voljo... Tako je pač, ker vselej valimo vso krivdo samo na druge. Kaj bi pa vdovi pomagalo, če bi si ves čas govorila, kakšen da je tisti sodnik in bi vso krivdo valila samo nanj? To ji prav nič ne bi pomagalo, ampak bi ji samo prineslo poraz, ne da bi se sploh borila. Zakaj torej se ta vdova ne ustavi in kar naprej "teži" in "utruja" temu sodniku? Ker je to zanjo nuja, ker to potrebuje za svoj obstoj. To je vse, to je središčni pomen prilike. Če ta vdova ne dobi, kar išče od sodnika, umre, ne preživi. 

Podobno velja tudi za nas ljudi. Tisti, ki "noč in dan vpijejo k Bogu" so tisti, ki so v življenju ugotovili, da je nujno imeti in vzdrževati odnos z Bogom. Obiskovanje maše, prejemanje zakramentov, molitev, vse to pravi kristjan počne zato, ker je ugotovil, da je to nujno, eksistencialno nujno. 

Iz evangelija namreč izvemo, da se vdova bori proti svojemu nasprotniku (v. 3). V hebrejščini se pa za nasprotnika uporablja nam vsem znano besedo: "satàn". Spoznamo, kako Jezus s tem gleda veliko širše, saj se zanj naše bivanje, naša eksistenca, naš obstoj, bije zlasti na duhovnem področju, kjer pa neprestano poteka boj med dobrim in zlom. In ne gre za to, kako bomo srečni in zadovoljni v tem življenju, temveč se bije boj za večno življenje, kar pomeni, da če ta boj izgubimo, ali, kar je še slabše, vanj sploh ne gremo, je to že odločitev za večno pogubo.

Poglejmo, kako stari katekizem sv. Pija X. odgovori na to, za kakšen cilj nas je Bog ustvaril, ki je pravzaprav odgovor na vprašanje, čemù živimo: "Bog nas je ustvaril, da bi ga spoznali, ljubili in mu služili v tem življenju, ter da bi ga potem uživali v drugem življenju, v nebesih." Kot vidimo, ne gre tu le za tisto časno in začasno srečo, temveč za večno srečo. Za to pa se moramo vsak dan, kot reče moj prijatelj, "truditi biti kristjani". Tudi mi duhovniki, da ne bo pomote. Kristjani pa nismo takrat, kadar delamo vse tako kot delajo drugi ljudje okoli nas, temveč se to zlasti vidi v naši drugačnosti. Ena od ključnih prvin te drugačnosti pa je tudi ta, da se trudimo svoj čas porabiti za to, da gradimo svoj odnos z Bogom v molitvi, sveti maši in drugih zakramentih. Če je pa molitev moja nuja, potem ne gre več za nobeno lajno, kot je bilo rečeno zgoraj, temveč za čudovito in prevzvišeno pesem, ki se dviga k Bogu.