sreda, 9. december 2009

Blagor ubogim v duhu...


Predlagam, da dan po prazniku Brezmadežne prisluhnemo besedam našega papeža, saj so res zanimive in aktualne, izrekel pa jih je ob tradicionalnem poklonu kipu Brezmadežne na Španskem trgu v Rimu.


Opozoril je na etično odgovornost javnih občil. "Dan za dnem časopisi, televizija in radio o zlu pripovedujejo, ga napihujejo ter nas tako navajajo na najbolj okrutne reči. Tako nas delajo neobčutljive in nas na nek način zastrupljajo, saj zla ne moremo popolnoma prebaviti in se dan za dnem kopiči. Srce otrdi, misli pa se omračijo", je dejal Benedikt XVI.

"V mestu (Rimu) živijo ali preživijo nevidne osebe, ki se od časa do časa pojavijo na prvih straneh časopisov ali na televizijskem zaslonu, kjer jih do konca izkoristijo, dokler novica in podoba zbujata pozornost. Gre za perverzen mehanizem, ki se mu žal le s težavo upiramo. Mesto najprej skriva, potem pa razkriva občinstvu, brez usmiljenja ali z nekim narejenim usmiljenjem". Po papeževem mnenju pa je "nasprotno v vsakem človeku želja po tem, da bi bil sprejet kot oseba in da bi ga imeli za sveto resničnost, saj je vsaka človeška zgodba sveta zgodba in zahteva največje možno spoštovanje". 


"Množična občila nas vedno želijo v nas vzbujati občutek, da smo vedno le gledalci, kakor da se zlo tiče le drugih in se določene stvari nam samim sploh ne morejo pripetiti. V resnici pa smo vsi akterji, v dobrem in slabem, naše obnašanje vpliva tudi na druge. Pogosto se jezimo, da je zrak onesnažen, da se v določenih predelih mesta sploh ne da dihati. Drži - da bi bilo mesto bolj čisto, se moramo potruditi vsi. Obstaja pa vseeno še neko drugo onesnaženje, ki ga čuti težje zaznavajo, je pa prav tako nevarno. Gre za onesnaženje duha, za tiste vrste onesnaženje, ki naše obraze dela manj nasmejane, bolj mračne, ki nas vodi v to, da se med sabo več ne pozdravljamo, se več ne pogledamo v oči".



Prek popačenega medijskega pogleda "vse gledamo le površno. Ljudje postanejo telesa, ki izgubljajo duha, postajajo stvari, objekti brez obraza, ki se jih da izmenjati in uporabljati". "Brezmadežna nam pomaga ponovno odkriti in ubraniti globino ljudi, saj v njej vlada popolna jsanost duše in telesa. Gre za čistost v osebi, v smislu da v njej vlada popolna skladnost med dušo in telesom, ki sta tudi skladna z Božjo voljo. Želim javno pohvaliti vse tiste ljudi, ki v tišini udejstvujejo to evangeljsko resničnost ljubezni, ne z besedami, ampak z dejanji - ta ljubezen namreč žene naprej svet. Veliko jih je, tudi tu v Rimu, ki le malokdaj zbudijo pozornost medijev. Gre moške in ženske vseh starosti, ki so razumeli, da nič ne pomaga obtoževanje, pritoževanje, obžalovanje, ampak da več pomeni na hudo odgovarjati z dobrim. To spreminja stvari, bolje, spreminja ljudi, posledično pa tudi izboljšuje družbo".


ponedeljek, 7. december 2009

Pripravimo mu pot


Dragi prijatelji, naj se najprej opravičim, ker prispevek objavljam šele sedaj, ampak prej nisem našel časa - bolje rečeno, nisem si ga vzel. Pa vendar sem si želel z vami deliti misli, ki so mi ob nedeljski Božjki besedi rojile po glavi.

Neki puščavski oče je dejal, da če dajemo svinjam in bratom vse, kar želijo, dobimo dobre svinje in slabe brate. V tej misli je na duhovit način povedana velika stvarnost, ki jo še posebej lahko opazimo v današnjem času. Ta je naravnan na takojšnjo zadovoljitev potreb, hotenj, hrepenenj. Dejstvo je, da imamo vsi želje, sanje, hrepenenja - tako je tudi prav. Vsi se tudi čutimo neizpolnjeni, čutimo, da nekaj potrebujemo, iščemo odrešenje. Dogaja pa se, da želimo vse to dobiti takoj, v samem trenutku, ko nam pride na misel... kadar to začutimo. Prevečkrat to rešujemo na nepremišljen in površen način.

V evangeliju najdemo nek drug način, ki je zaobjet v besedi pot. Do vsake uresničitve, odrešitve, izpolnjenja namreč ne pridemo kar iznenada, ampak postopoma, do tam nas vodi pot. In zakaj naj bi bila ta pot gladka in ravna? V antičnih časih so do svetišč, do templjev, vodile posebne poti 'Viae sacrae', ki so bile še posebej ravne in gladke - božji pisatelj nam torej želi povedati, da naše poti še niso primerne, da bi prišli do Odrešenika, do Jezusa Kristusa oz. natančneje, da bi ga lahko na tej poti srečali, ker tudi on prihaja k nam. Zagotavlja nam, da ga bomo srečali, da pa bo za to treba še pošteno delati, še pošteno kopati, gladiti in tlakovati pot, ki vodi do njega in po kateri on prihaja k nam.

Zavihajmo torej rokave - obljubljeno nam je bogato plačilo.