sobota, 15. avgust 2015

Z Marijo povzdigniti oči k nebu

Bratje in sestre, praznujemo velik, celo največji praznik Device Marije, ki nam jo je na križu Gospod napravil za mater tudi nam, a se nam zdi tako daleč. Mi pač imamo v življenju neprestano neke težave, trpljenje in podobne reči. Ne zavedamo se, da so jih imeli ljudje pred nami, kakor da jih imajo ostali ljudje tudi – velikokrat še večje od nas -, imeli jih bodo pa tudi tisti, ki pridejo za nami oz. tisti, ki so še majhni, ko bodo odrasli. Tudi svetniki so imeli svoje težave, ker so bili po tej plati ljudje kakor mi, s podobnimi težavami in stiskami - seveda tudi Devica Marija. Človeška plat svetništva je pomembna zato, da nanje ne bi gledali, kot da so nekje daleč, prav kakor je lahko zelo daleč Božja Mati Marija. Vendar spet po drugi strani ne smemo vsega zmanjšati le na človeško plat, temveč je treba dati pravo veljavo tudi duhovni plati in nadnaravni razsežnosti, večnosti. Pri svetnikih je zanimivo prav to, kako so se znali spopasti z vsakdanom in tistim, kar je slednji prinesel zato, ker so se odprli večnosti in so tako drugače gledali na življenje. Pri preblaženi Devici Mariji je večni Bog še posebej posegel v njeno življenje, a se je tudi ona morala odpreti večnosti, Bogu, njegovi sveti volji in načrtu pritrditi. Je zgled življenja po veri, je prva vernica, saj: "Blagor ji, ki je verovala!"

Sveti jezuit Bernardin Realino (1530-1616) je imel lepo mistično videnje. V nekem zelo težkem obdobju življenja, ko se je vse zdelo izgubljeno in je močno trpel, se mu je nenadoma prikazala preblažena Devica. Lepo se mu je smehljala in k njemu stegovala roke, kakor bi ga hotela potegniti k sebi. Potem ga je dvignila s stola, na katerem je sedel, skrušen pod pritiskom svojih težkih misli, in mu pokazala nebo ter rekla: “Glej, to je tvoja domovina!” Nato je izginila. Res je, Devica Marija je izginila, ni je bilo več tam, toda srce sv. Bernardina Realina je bilo povsem drugačno, tako da je v sebi čutil veliko željo, da bi se posvetil Bogu in delal dobra ter sveta dela. 

Že res, da mi najbrž takšnega videnja ne bomo imeli, Bog daj, da bi ga, sporočilo, ki pa ga dobimo iz tega dogodka, je za nas izrednega pomena: nikdar se ne smemo popolnoma prepustiti vsemu slabemu in zlu, ki nas pač nujno zadene v življenju. Zanimivo je, kako se ustavljamo ob vsem tem slabem v življenju, ga premišljujemo in premlevamo, prav zremo vanj, si nekako vrtimo film teh slabih prigod znova in znova v glavi. Tako se zapiramo vase in svoje težave, vidimo vse črno in slabo, se smilimo sami sebi... vse to nas neverjetno hromi za pot naprej. Preblažena Marija nas pa danes vabi, da vse to slabo v molitvi in zrenju v njene milostne podobe izročimo njej. Vabi nas, da ne bi bil naš pogled zabetoniran v tla, temveč da oči dvignemo k nebu. Pomembno je, da naše srce teži k nebu, k nebeškim rečem, da bi lahko počasi ugotovili, kako je vse, kar je na tem svetu, tudi trpljenje, zlo, bolečine in bolezni, v Bogu minljivo, namesto tega pa je veselje, sreča, tolažba in vse dobro, ki nikdar ne mine. Mora biti tako, ker sicer nima nobenega smisla živeti, bivati na tem svetu, prenašati vse, kar se nam zgodi. Prav na ta način, da se namreč zatopimo v Molitev k Božji Materi, lahko tudi sami doživimo kak preblisk te večnosti, da gremo lahko naprej. Potrebujemo namreč nujno duhovnih darov. Sv. Pavel jih našteje v pismu Galačanom, pa jih bomo ponovili:  ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). Stvari, ki si jih v resnici vsi želimo, a zanje premalo prosimo v molitvi in pri sveti maši.

Ko se vzpnemo na kako goro, pod nami vse postane precej bolj majhno. Podobno zato velja v življenju, da če se trudimo za duhovno in krščansko življenje, za kakršnega se je odločil sv. Bernardin Realino, postanejo težave našega življenja, ki so se prej zdele nepremagljive ovire, precej manjše in veliko bolj rešljive uganke, kot smo si mislili. Zato je pomembno moliti, zlasti sveti rožni venec, molitev, ki nam jo je naročila velikokrat moliti sama Mati Marija. Če na začetku te molitve pomislimo, za kaj bomo molili, kaj nas teži, bomo precej lažje in z večjim veseljem molili. Lahko se pri vsaki zdravamariji spomnimo kakega dragega človeka izmed domačih in prijateljev – jagod na rožnem vencu bo še premalo. Prejemati pa je treba tudi zakramente, zlasti seveda je pomembna udeležba pri sveti maši (nanjo se pripravimo tudi s sveto spovedjo) in hranjenje s Kristusovim Telesom, sveto hostijo. Še vedno pa se predpostavlja, da se zares odpremo in svoje težave položimo v Marijine in Božje roke, da bi se lahko kaj rešilo. Pomembno je tja položiti tudi vse svoje zahvale, prošnje in tisto, kar smo zagrešili do Boga in bližnjega. S takšnim izročanjem bomo napolnjeni z novimi močmi in upanjem, saj Bog pri molitvi vdahne svojega Duha v nas, pri sveti maši pa pride on sam med nas in celo v nas, saj se nam daje v hrano. Vse človeško, kar mu izročimo, poveliča in spremeni v blagoslov za nas. 

Tako lahko gremo  v življenju naprej, kljub vsem težavam.  Molimo h Kraljici v nebesa vzeti in skupaj z njo, da bi v večno srečo in veselje prišli tudi mi.

Kraljica v nebesa vzeta – prosi za nas!

nedelja, 9. avgust 2015

Prava hrana za nas

Že več nedelj, bratje in sestre, govorimo o hrani našega življenja. Toliko je reči, s katerimi se hranimo, v pravem in prenesenem pomenu, pa še vedno ugotavljamo, da nam nekaj manjka, da še vedno ni dovolj. Pomeni, da nismo zares nahranjeni, da smo v nekem smislu podhranjeni, pa čeprav imamo telesne hrane in drugih udobnosti preveč, pravzaprav se kar kopamo v tem preobilju. Četudi je kdo med nami, ki nima toliko denarnih in drugih sredstev, še vedno težko govorimo, da bi trpel tisto pravo lakoto, kakršno pa še vedno najdemo na svetu in kakršno so nekoč trpeli tudi naši predniki. 

V 1. berilu najdemo pa neko lakoto, ki zaznamuje tudi nas, saj je prerok Elija prav utrujen nad vsem,
celo nad svojim življenjem. Dovolj mu je boja, ker ni ničesar dosegel. Kar veliko ljudi je enostavno utrujenih nad vsem, pa čeprav so naredili vse, da bi bil tisti košček sveta, v katerem se gibljejo, vsaj malo boljši. Bilo je vloženih veliko moči, sedaj pa smo preutrujeni, da bi se še borili – na las podobno preroku Eliju. V veliki večini torej ne gre za neko telesno utrujenost, niti za neko klinično stanje, ker bi sicer vsi današnji napori pomagali. Kar poglejmo namreč okrog sebe. Imamo žene in može, ki so poskusili marsikaj, da bi spet vnesli vitalnosti v zakonsko življenje, tudi terapijo parov, pa ni bilo želenih učinkov. Mnogi obiskujejo celo psihoterapije, pa ni posebnih učinkov. Mnogi poskušajo takšne in drugačne metode zdravega življenja, diete, ki obljubljajo marsikaj, pa tudi še vedno praznina. In niso le posamezniki utrujeni, temveč cele skupine ljudi, morda celi narodi. Utrujeni so v odnosu do institucij, kot sta recimo Cerkev ali politika, kakor lahko zatrdimo tudi obratno, saj sta utrujeni tudi obe omenjeni instituciji, pa še katera zraven.

Ob vsem tem iskanju in neizpolnjenosti smo še vedno utrujeni. Strokovnjaki nam ne morejo pomagati, torej pomeni, da je težava drugod. Najbrž smo ostali pri iskanju vzrokov preveč na površju in nismo videli, da je v resnici naša duša tista, ki je utrujena. Gre torej za najprej in predvsem duhovno težavo. Ampak, kako pojmujemo danes duhovnost? Pojmujemo jo še vedno preveč materialno, tehnično, psihološko in razumsko, torej še vedno preveč površinsko. Mislimo namreč, da bomo tudi to rešili ljudje sami ali s pomočjo strokovnjakov, vsekakor pa naj bi obstajali recepti in formule, po možnosti celo takojšnje, ki bi pomagale tudi pri tem. Mnogi namreč pravijo, da so naredili veliko na sebi in to tudi drži, če tako pogledamo. Mnogi so se začeli bolj zdravo prehranjevati, obiskujejo razne tečaje samozavedanja, meditacije… Mnogi začnejo brati knjige in lahko rečemo, da so res kar nekaj prebrali in še berejo, pa morda prej tega niso počeli. Marsikaj so storili in vendar so še vedno utrujeni, nezadovoljni, nesrečni, neizpolnjeni. 

Postavi se tako vprašanje, če smo na koncu res ljudje tisti, ki lahko zagotovimo v polnosti, da ni več utrujenosti, obteženosti, nezadovoljstva, nesreče, neizpolnjenosti? Očitno to ni mogoče. Zato pa je utrujenost lahko za nas vse tudi priložnost, da zase zares nekaj naredimo, saj se lahko končno odpremo tudi presežnemu, torej nekomu, ki zares lahko pomaga tem našim težavam. Ne moremo nevsakdanjega reševati z vsakdanjim. Ne moremo na duhovne potrebe in izzive odgovarjati z neduhovnimi, človeškimi sredstvi. Pravi boj se odvija na duhovni ravni, tam pa ljudje sami nimamo nobene moči. Potrebujemo pomoč od zgoraj. Ko govorimo o duhovnosti, ne mislimo orientalskih in ezoteričnih receptov, ker je to še vedno domišljanje, kako bomo vse skupaj sami rešili. Zateči se moramo k tistemu, ki je nad vsem človeškim, nad vsem vidnim in ustvarjenim, ki je močnejši od zla in celo od smrti. 

Duhovna hrana je tako zatekanje k Gospodu. Je molitev, je poslušanje in hranjenje z Božjo besedo, vendar je še več kot to, saj je naš Gospod sam »kruh življenja«, ker se nam on sam daje v hrano. Če smo torej poskušali vse mogoče v življenju, pa še vedno ni nič, potem več kot očitno primanjkuje v našem življenju Gospod sam. Njega potrebujemo zato, da bi lahko videli, da je še veliko več, kot le ta svet, mi ljudje, naši odnosi, to naše zemeljsko in človeško življenje. Dostop do tega življenja pa je mogoč le po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, kruhu življenja.