sreda, 09. marec 2011

Čas srečanj

Post je že tu, vsak pa ga sprejema po svoje. Že kar nekaj časa je to zame en lep, milosten čas zato, ker to ni le čas odpovedi (če je odpoved sama sebi namen, je zgrešena), ampak je to čas za srečanja. V latinskem izvirniku se čas imenuje quadragesima (od tod tudi italijansko poimenovanje quaresima), kar pomeni štirideset. Prav toliko časa je namreč Jezus preživel v puščavi. Tudi mi smo povabljeni, da mu sledimo na ta "samoten kraj" (kakor imenujejo puščavo evangeliji). Tam pa ta post ne postane samo neke "diete", ampak je mnogo več. 

Puščava je sicer vedno pomenila nevaren kraj, kjer je na človeka prežala prenekatera nevarnost, pa vendar je to bil tudi kraj srečanja. Najprej s samim sabo, z bistvenim v našem življenju. Pred pomembnimi odločitvami, izbirami in dogodki se je naš Gospod Jezus Kristus vedno umaknil na samo. Prav v puščavi je nastalo znamenito in čudovito delo 'Mali princ'. Tu se je Antoine de Saint-Exupéry srečal s samim seboj in ugotovil, kako pomembno je gledati z notranjimi očmi in kako se našim očem, ko tako hitijo v svetu, skrije prav bistvo. 

Tako vidimo, kako prav je, da se od časa do časa odpovemo kaki zadevi, ki ni bistvena in se posvetimo ključnim življenjskim vprašanjem, saj se srečamo sami s seboj. Vendar to še zdaleč ni dovolj. Za Kristusa je 'samoten kraj' bil tudi najboljši kraj srečanja z Nebeškim Očetom, kakor tudi najboljši kraj za molitev. Molitev je v postu pomembna tudi za nas, saj se v njej odpremo drugemu - z véliko, pa tudi z malo začetnico. 

Vendar mora to biti prava molitev, ki nujno prehaja tudi v bolj odprte oči za našega bližnjega. Bogu namreč niso dovolj le naše povečane postne pobožnosti in molitve. Po preroku Izaiju nam pravi: 'Nehajte z mlaji, s sobotami in sklicevanjem shodov, ne prenesem zlagáne slovesnosti. Vaše mlaje in vaša praznovanja sovraži moja duša. Postali so mi nadležni, ne morem jih več prenašati. Kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam oči pred vami. Tudi če množite svoje molitve, vas ne poslušam, vaše roke so polne krvi. Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo' (Iz 1,13-17).  

Vsaka mašna daritev mora prehajati v življenje, da naš post pomeni: 'da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma,da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem ... v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom' (Iz 58,6-7). Pomembno se je torej v postu spopasti s svojimi slabostmi in se srečati s seboj, v vsem, kar smo. Moramo pa tudi bolj odpreti oči srca za svojega bližnjega, ki nima podobne sreče kot mi. Pravi post nas torej mora in more voditi k tistemu, ki neprostovoljno živi v takšnem ali drugačnem pomanjkanju ali stiski. 

Tudi tu pa je treba poudariti, da je najtežje 'pomesti pred svojim pragom.' Mi namreč tako lahko vidimo krivice in pomanjkanje v Afriki ali Ameriki. Tako lepo nekaj drobiža namenimo za tiste kraje in se nam zdi, da smo izpolnili svojo dolžnost. Podoben občutek imamo, kadar kaj namenimo za Karitas ali katero drugo dobrodelno ustanovo. Ne bom rekel, da tovrstna dobrodelnost ni v redu in prav, pa vendar nam Jezus pravi, da imamo uboge vedno med seboj (Mt 26,11). Zato se letos potrudimo za to, da bi bremena drug drugemu nosili tako, da začnemo pri tistih, ki so nam najbližji, ki jih imamo ob sebi vsak dan. Zato naj bo za nas ta postni čas res poln vsakovrstnih srečanj, predvsem pa vsem želim, da bi Gospoda znali srečati in najti v svoji družini. Tu se vse začne.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

ponedeljek, 07. marec 2011

Srce v Svetem pismu in krščanstvu

Kaj naj kristjan razume pod pojmom “srce”

Ta simbol tako pogosto uporabljamo pri naših pogovorih, zlasti pa pri govorih in pridigah, pa pravzaprav ne vemo, o čem govorimo. Današnji človek je kar nekoliko izgubil simbolno govorico in se mu tudi beseda “srce” zdi nekaj bodisi otročjega (Jezus bo prišel v tvoje srce) bodisi si živo predstavlja telesni organ, ki neumorno črpa kri in jo poganja po žilah. Krščanstvo in Sveto pismo pa ne more brez tega simbola.

“Zelo znan je Pascalov stavek: 'Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna' (Misli 277). Vendar pa za Sveto pismo ta simbol vključuje tudi razum: 'Razumno srce si pridobiva spoznanje' (Prg 18,15), saj tudi rečemo 'misliti v svojem srcu' ali 'ukrasti srce'. Kralj Salomon prosi Boga za 'poslušno srce', da bi znal pravično in pošteno vladati (1 Kr 3,9). 'Srce' je torej neka notranja resničnost človeka, ki predstavlja njegovo polno zavest, v Svetem pismu pa ga najdemo skoraj dva tisočkrat.

Srce je torej središče zavestnega življenja, simbolno domovanje razuma in vesti, odločitev in morale: 'Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake'; 'srce kuje zle naklepe' (prg 16,9; 6,18), saj je tudi Jezus rekel, da: 'iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet' (Mr 7,21-22). Božja milost zato vedno skuša otrdelo človekovo srce narediti spet odprto za dobro (Ezk 11,19).

Seveda je srce tudi simbol čustev in strasti, saj zaljubljenec v Visoki pesmi vzklika: 'Osvojila si mi srce, moja sestra, nevesta, osvojila si mi srce z enim samim pogledom' (Vp 4,9), modrec pa nas v knjigi Pregovorov opozarja, naj v svojem srcu ne poželimo ženine lepote (6,25). Srce tako prevzame lastnosti in vrline duše in postane tudi bistveni element Boga-osebe, kot ga opisuje Sveto pismo. Gospodovo srce je čuteče, se odloča, misli: 'Kako bi te mogel izročiti drugemu, Izrael! … Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva' (Oz 11,8).

Tudi evangeliji pogosto upodobijo Kristusovo srce, čeprav neposredno to napravijo le enkrat (v prizoru, v katerem vojak Jezusu prebode stran, evangelist Janez ne namigne na srce): 'Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam' (Mt 11,28-29). Iz tega vzklika se je kasneje rodila ljudska pobožnost k Jezusovemu srcu, ki jo je še posebej spodbudila sv. Marjeta Marija Alacoque (1647-1690). V Apostolskih delih pa je o Bogu rečeno, da je 'poznavalec src' (gr. kardiognóstes).

Za človeka je zato zelo pomembno, da svoje srce, torej vse svoje bitje v vsej globini, posveti Bogu. Zato je zelo pomenljiva znamenita hebrejska veroizpoved, 'Poslušaj' (heb. Shema´): 'Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo' (5 Mz 6,4-5). Tudi Jezus ima ta izrek za največjo zapoved (Mt 22,36-37). Vera, ki ima svoje središče v srcu, tako ne pomeni neko sentimentalno ali osladno duhovnost, ampak popolno izročitev celotnega človekovega bitja Bogu”.

Gianfranco Ravasi

- G. Ravasi, 500 curiosita' della fede, Mondadori, Milano 2009, 73-74.

Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek (Novi glas).

nedelja, 06. marec 2011

Imeti čas za prijatelje

Spodbuda za poglobitev naših odnosov

Ena od velikih življenjskih vrednot so prijatelji – v tem se najbrž kar strinjamo. Nekateri pravijo, da si jih izbiramo sami. V neki meri to drži, kot bomo lahko videli, v prvi vrsti pa so velik in neprecenljiv dar. Vsaj sam jih tako dojemam.

Andrej Šifrer poje, kako si je treba za prijatelje vzeti čas, kar je zanimiva trditev. Moja izkušnja je taka, da nisem še nikdar obžaloval, ko sem se odpovedal kaki svoji zadevi, ki bi naj bila v danem trenutku pomembnejša, in se odpravil na klepet ob kavi s prijateljem ali prijateljico. Tedaj sem se sprostil, povedal svoje težave in prijatelj ali prijateljica mi je povedala svoje ali pa tudi ne, pa tudi kaka resna debata se je vnela.

Bil je to vedno milostni čas, kar pomeni, da je na tovrstnih srečanjih imel prste vmes tudi Bog. Zame je namreč prijatelj velik Božji dar, velika milost, ki mi je bila dana, čeprav si tega najbrž nisem zaslužil. Iz tega razloga so se potem prijatelji vedno znašli (in se še) v mojih večernih zahvalah, rad pa sem se jih tudi spomnil (tudi danes še) v molitvi. Seveda ob takšnih občasnih srečanjih nikdar ni šlo brez kake 'pozornosti'.

Velja pa tisti Prešernov izrek: “Dolgost življenja našega je kratka”. Ljudje smo šibki, krhki, omejeni in si izbiramo tudi to, komu bomo posvetili več časa, energije, ljubezni, potrpežljivosti... Skratka, pridemo do tega, da si izberemo, kateri so bolj prijatelji od drugih. Tu pa naletimo na prvo težavo - ne znamo biti neposredni. Ko se na kateri koli ravni v naši družbi zgodi neki izbor, se tistim, ki niso bili izbrani, to tudi jasno pove. Mi pa, nasprotno, nekaj slepomišimo, se izmikamo, govorimo o vremenu in drugih nepomembnih rečeh. Če nam nekdo ni všeč ali nam ni kaj preveč do njega, mu navadno tega ne jasno povemo, da ne bi povzročali bolečine in bi se izognili čustvenim izbruhom. A kje je tu ljubezen, ki “ne išče svojega”?

Pa tudi iskrenosti ne sme manjkati v nobenem odnosu. Znamo pred prijateljem biti taki, kakršni smo, brez nekih mask in igranja? To ne pomeni, da med nami ni skrivnosti, te vedno ostanejo, jih pa mora biti samo toliko, kolikor je nujno potrebno. Tako sem pred nekom res jaz, brez maske in igranja.

Koliko truda in časa je potrebno vložiti v naše odnose (prijateljstva), in vendar se splača in se obilno poplača. Ko vas bo naslednjič prijateljski glas poklical, da bi se srečala, prosim ne recite, da nimate časa (čeprav to drži, ker v tem primeru ima čas vas: -)). Čas imamo! Morda ne takoj, ampak čez kakšno uro. Morda ne danes, temveč jutri, a čas imamo. Vzemimo si čas za prijatelje, ker je to tudi čas za nas same. Ne bi rad, da bi komu izmed vas na stara leta v ušesih donela ljudska pesem: “Ti si ur'ce zamudila”.

Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek (Novi glas).