sobota, 9. januar 2016

Kaj delamo pri maši?

Dragi bralci, v prihodnje se bom potrudil, da boste na mojem blogu našli praktično vsak dan kak zapis, vsaj kak krajši zapis bo to. Poleg rednih zapisov, ki jih delam za Novi glas in kot pridigarske osnutke za nedelje in praznike, bi namreč zlasti rad ponudil vsaj kak povzetek, skrček ali zanimivost tistega, kar čez dan preberem - na spletu, v knjigah ali revijah in časnikih. Tu je torej prvi tak karatek zapis.

Na italijanski različici strani aleteia.org sem našel lep zapis Jen Schlameuss-Perry, preveden iz
španščine o 8 pogostih vprašanjih, ki si jih zastavijo mnogi nekatoličani in tudi katoličani, če prvič pridejo k maši. Sam bi rekel, da si jih zastavijo tudi takrat, ko so res pri stvari, da so pozorni na to, kar se dogaja. Zlasti gre tu za vprašanja o tem, kaj pomenijo določene kretnje pri bogoslužju. Poglejmo najzanimivejša vprašanja oz. še bolj odgovore.

1. Kakšen smisel ima tolikokrat sesti, vstati in poklekniti?
Vsaka drža ima svoj namen in svoj pomen. Ko sedemo, se posvetimo dejavnemu poslušanju, zato sedimo zlasti v času mašnih beril in pridige. Pri evangeliju stojimo zato, ker je Kristus sam, ki nam govori v tistem trenutku. Sam dodajam še to, da poleg dejstva, da stojimo iz spoštovanja do Kristusa in v dolžno čast do njega, stojimo tudi zato, ker tako dokazujemo pripravljenost, da evangelij dejavno prenesemo v svoje življenje, da torej tudi s telesom pokažemo trden sklep, da se sveta maša nadaljuje v življenju. Konec koncev nam izvirna latinska liturgija reče ob koncu: "Ite, missa est!" Torej, pojdite, poslana je - sveta maša je namreč po nas poslana v svet. Včasih molitev stoje izraža našo povezanost v molitvi kot "skrivnostno Kristusovo telo", kakor sv. Pavel označuje Cerkev - tako je recimo, kadar molimo Slavo, Vero in podobne molitve. Stoje tudi hodimo, nekakšna mini procesija se zgodi, ko gremo naproti Kristusu, ki ga bomo prejeli pod podobo kruha pri svetem obhajilu. Klečanje je spokorna drža in drža čaščenja. Tako najbolje pokažemo našo grešno naravo in potrebo po tem da nas Bog ozdravi. Zato klečimo med osrednjo molitvijo svete maše, ki ji pravimo tudi "evharistična molitev", kjer so tudi Jezusove posvetilne besede, po katerih se, ko jih izreče duhovnik, kruh in vino spremenita v Kristusovo Telo in Kri. Naše klečanje je priznavanje Kristusove resnične navzočnosti, zato bi bilo prav, da se kleči tudi med spevom "Jagnje Božje", pa do trenutka, ko gremo k svetemu obhajilu, pa tudi pri zakramentu svete pokore ali spovedi je ta drža najbolj prikladna, če ne drugače, vsaj takrat, ko duhovnik nad nami moli odvezo. Samo tako je namreč zares očitno, da smo ponižni in skesani ter da prosimo Gospoda, da bi nas ozdravil. 

2. Kaj pomenijo tisti trije križci pred evangelijem? 
Pred evangelijem, ko stojimo in se pripravljamo na to, da bomo evangeljski odlomek poslušali, se zbrani trikrat pokrižamo z majhnimi znamenji križa, in sicer na čelu, na ustnicah in na prsih. To je naš izraz pripravljenosti, neke vrste zaveza Gospodu, trden sklep, da bomo imeli Krtistusov evangelij v svojih mislih, da bo v naših besedah in v naših dejanjih, saj se dejanja rodijo v srcu, torej v naši notranjosti. Če bo evangelij resnično v naših mislih, na naših ustnicah in v našem srcu, potem je večja možnost, da bomo res vršili Božjo voljo. To je vidno znamenje tega, da nimamo le potrebe po tem, da bi evangelij poslušali, temveč tudi po tem, da ga vsak dan živimo. Zato je pomembno, da se zares nazorno in zavestno ter dostojno trikrat pokrižamo, sedaj ko vemo, kaj je na stvari. 

Tako, tu sta povzeti in razširjeni dve vprašanji, za ostalih šest vprašanj pa vam dajem tu povezavo: http://it.aleteia.org/2015/09/15/8-domande-che-molti-non-cattolici-e-cattolici-si-fanno-sulla-messa/

četrtek, 7. januar 2016

Bodimo torej usmiljeni

Letu usmiljenja na rob

Ob odprtju “leta usmiljenja” smo sklenili pričujočo prilogo posvetiti zlasti tematiki usmiljenja, čeprav ne izključno, saj imamo tudi tri zapise, ki ne govorijo strogo o njej, pa vendarle lahko rečemo, da se prav tako dotikajo usmiljenja. 

Usmiljenje je namreč ne le ena od lastnosti Boga, temveč je njegovo bistvo, tisto, kar on je v samem sebi. Bog je usmiljen v polni meri, mi k temu težimo, smo na poti. Evangelist Luka nam pravi, naj bomo usmiljeni kakor naš nebeški Oče (Lk 6,36). Evangelist Matej vabi v podobnem povabilu k popolnosti (5,48). Si navodili nasprotujeta? Nikakor, mislim, da se dopolnjujeta. Oče Brown, ki ga omenjam v svojem zapisu, je znal reči: “Gorje tistemu, ki dobesedno razlaga Sveto pismo”! V smislu, da se nam slabo piše, če tako delamo. Kot marsikdaj velja, se je treba vselej v svetopisemsko besedilo poglobiti; “popoln” v tem primeru pomeni namreč “zrel”, “dorasel”, “tisti, ki je dosegel cilj”. Kdo pa si potemtakem ne želi, da bi že enkrat bil tudi usmiljen. Usmiljenje pa seveda ne izključuje niti ostalih Božjih bistvenih lastnosti, ki, čeprav v manjši meri, krasijo tudi nas ljudi, ker smo narejeni po Božji podobi. Tu mislim na pravičnost, svetost, modrost… Tudi to bi radi bili bolj, kot smo že. Zato tisto, da naj bomo popolni, dejansko pomeni, da je to mogoče, da se da. Lahko rastemo in tudi odrastemo v pravičnosti, modrosti, svetosti, ljubezni … tudi v usmiljenju, seveda! 

Prvi pogoj je seveda ta, da nismo samo na mestu in čakamo, kako bodo drugi usmiljeni, največkrat seveda čakamo, da bodo usmiljeni do nas samih. Povabilo je, da bomo sami pri sebi naredili korak naprej iz zagledanosti in zaprtosti vase. Konec koncev smo takšni tudi v odnosu z Bogom, ko čakamo, da bo on usmiljen do nas, sami pa za dosego usmiljenja ne naredimo praktično nič. Usmiljenje je seveda, če govorimo o Bogu, njegov veliki dar, a je dar vselej treba tudi sprejeti. Torej gre vselej za neko delo v smeri dobrega, za osebno prizadevanje, za pripravo “terena”. Če je že leto usmiljenja tako univerzalno zastavljeno, da ni rečeno “Božje usmiljenje”, temveč le “usmiljenje”, potem vse nas povabim tudi k temu, da bi bili usmiljeni DO Očeta. 

Da bi pomen tega razumeli, naj omenim odgovor Gospoda Jezusa Samarijanki: “Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti’, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode”. (Jn 4,10). Kaj torej naredimo pri samih sebi, da bi bili bolj usmiljeni v vseh pogledih? Si res želimo doseči usmiljenje, kakor pravi eden od blagrov? Dandanes je usmiljenje nekaj izredno abstraktnega, oddaljenega. Najbrž ni niti neka ideja več, temveč je neka pravljica, neka naučena beseda, s katero se hočemo tolažiti, pa nam ne uspe. Za antične cerkvene očete je bilo usmiljenje nekaj zelo stvarnega, oprijemljivega, konkretnega, kot. Mi se sicer sprašujemo, kaj naj storimo, da bomo veseli, srečni, da bomo deležni usmiljenja, kot ne bi vedeli, kaj je treba. 

Kristjan ni le človek ideje, temveč je tudi človek akcije. Odgovor je zato enostaven - potrebna so DELA ljubezni oz. usmiljenja. Zato jih imamo pa tudi na voljo, in sicer dva seznama po sedem, telesna in duhovna dela. Kot vidimo, gre za dela, ne le besede, ideje, lepa čustva in še kaj v tej smeri. Tudi niso drugi, ki morajo ta dela delati meni, temveč najprej jaz drugim. Jezus je tistemu, ki mu je povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, dejal: “Kdo od teh je bil bližnji tistemu človeku”?. Dela torej, ne le materialna, temveč širše, ker krščanstvo ni le neka filozofija, skupek lepih misli, modrih izrekov, ideja, temveč je odnos z osebo. Imeti je treba odnos z Bogom in z bližnjim. Tako pravi največja zapoved. Ko pa govorimo o bližnjem kot o sočloveku, ne mislimo na to, da človek po par ur svojega časa posveti t. i. “dobrodelnosti”, ali da gre za kak mesec v Afriko, da bi tam v japonkah in kratkih hlačah pomagal ubogim črnčkom ter lepil selfije z njimi na Facebook ali drugam, temveč se vse skupaj začne in konča v našem vsakdanu, torej doma. 

Pri častitljivem delu rožnega venca, ki ga molimo zlasti ob nedeljah in sredah, pri treh uvodnih zdravamarijah molimo k Jezusu, da bi vodil naše misli, besede in dejanja. Z nekom imam tako odnos v mislih, besedah in dejanjih. To so naše dolžnosti, če želimo z nekom imeti odnos, če imamo nekoga radi. Ne torej pričakovanje, kaj bodo drugi, tudi Bog, naredili, temveč osebna konkretna dejanja, kakor so usmiljenje pojmovali omenjeni cerkveni očetje. Sv. Peter Krizolog zato pravi: “O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih”. Jezus sam pravi: “Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli” (Mt 5,7). Kako pridemo, konkretno po omenjenem cerkvenem očetu, do tega usmiljenja? “Molitev, post in miloščina (torej, konkretno izraženo usmiljenje v dejanjih, ki so lahko tudi majhna, a so, op. A. V.) naj bodo za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. O usmiljenju in odpuščanju naj bo zato letos predvsem manj govorjenja, razpravljanja, modrovanja, temveč naj bo več tovrstnih dejanj.

Objavljeno v tedniku Novi glas kot uvodnik priloge "Bodi človek!"

nedelja, 3. januar 2016

Prostor za Gospoda

Obhajamo 2. nedeljo po Božiču, ki je tudi praznik Jezusovega imena, katerega pomen pa se je v današnjem času očitno izgubil, tudi v bogoslužju. Ponovno prebiramo Janezov uvod v evangelij, ta tako pomembni sestavek za našo vero. Čeprav pa je komaj deset dni tega, kar smo brali isti odlomek, se njegovo bogastvo ne izčrpa. Resnično »iz njegove polnosti vsi prejemamo milost za milostjo«, prav kakor pravi evangelist in apostol.

Vzeli bomo osrednji stavek odlomka, ki je hkrati tudi osrednji stavek naše vere: »In beseda je meso
postala in se naselila med nami«. Kdor je torej že od začetka pri Bogu in je Bog, je torej iste narave z Očetom, torej Božji Sin, postane ne le »človek«, kot so začeli prevajati in poenostavljati v zadnjih desetletjih, temveč postane »meso«. Božja narava prevzame človeško naravo. Večni, vsemogočni, največji Bog se poniža v krhko in umrljivo človeško naravo, postane meso.

To naše »meso« je danes postalo tabu tema v svojih šibkih značilnostih, v svojih, vsaj za ta svet, negativnih lastnostih, ki so krhkost, grešnost in umrljivost. Izpostavlja se raje druge vidike mesa, ki so za današnji svet dobri, gre pa zlasti za bolj fizične zadeve, konec koncev lahko damo zraven tudi naše čute in čustvovanje, vsaj v tistem pojmovanju, ko to označujemo kot »kemijo«. Saj vemo, kako mora običajno vladati med nami, pa tudi v nas, prava »kemija«. Celo reklama nemškega letalskega podjetja se poslužuje te igre o fiziki in kemiji. Beseda, sam Božji Sin torej, je prevzel v celoti našo naravo, ne le v fiziki in kemiji, temveč tudi v njeni duševni in duhovni razsežnosti, z edino razliko, da ob tem, ko je postal človeško meso, Jezus Kristus nase ni prevzel greha, je pa vse naše grehe nase prevzel kasneje in jih nesel na križ. Tam je premagal greh, smrt oz. zlo v celoti.   

Ni nam torej treba nikamor po odrešenje, saj je slednje prišlo k nam. Beseda je prišla prebivat k nam. Pomeni, da je primeren prostor Bog v nas ljudeh v začetku že bil pripravil, je pa potem tisti prostor postal neprimeren in vedno znova postane neprimeren, saj ga greh umaže in pripelje vanj vso tisto navlako, ki naredi ta prostor umazan in »zabasan«, pa Odrešenik v njem ne more prebivati. Ker pa je tista umazanija in krama produkt zla, ki je večje od nas ljudi, mi sami tega očistiti ne moremo, je pa to potrebno storiti, da »edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju« pride prebivat v nas – tako in drugače. K čistoči naše notranjosti, ki ji slikovito rečemo kar srce, pripomoremo sami z vsakdanjo higieno, to je preprečevanje. Vseeno pa potrebujemo drugačne vrste očiščenje, saj vsi ljudje grešimo, tega pa daje le Jezus Kristus sam pri sveti spovedi, če se res odkritosrčno spovemo in smo res skesani. Na ta način Gospod Jezus pride duhovno prebivat v nas.

Smo pa na ta način pripravljeni tudi na to, da pride med nas še resnično prebivat, ko ga prejmemo v svetem obhajilu. Če naša notranjost ni čista, potem je obhajilo ne le neučinkovito, temveč gre celo za nevredno prejemanje svetega obhajila, zato pa za bogoskrunstvo. Evharistija je v tesni povezanosti s pokoro, s sveto spovedjo torej. Ali ne uredimo, pospravimo, pobelimo in počistimo stanovanja in hiše, preden pridemo vanj prebivat? Podobno je tudi tu. Tega, da smo vredni prejemanja Kristusa, se ne da izsiliti. Če je le mogoče, poskrbimo, da bo naša notranjost čista in urejena, sicer pri svetem obhajilu raje lepo ostanimo na svojem mestu.

Sicer pa tudi drugače večna Beseda prebiva med nami, saj je resnično navzoča po tabernakljih naših cerkva. Tudi to je ogromno vredno, a se tega ne zavedamo, kar kaže sicer tudi naše obnašanje v posvečenih prostorih. Posebej močno Gospoda častimo in slavimo, se mu zahvaljujemo, ga prosimo pri sveti maši. Tam mu tudi potožimo gorje in ga prosimo odpuščanja za vse naše zlo, malomarnosti in opustitve. To pa lahko pred Jezusom, ki resnično biva v tabernaklju, počnemo tudi izven mašnega obreda. To je zelo koristen čas, saj je konec koncev čas, ki ga namenimo Gospodu, tudi čas, ki ga namenimo sebi. Sv. Pavel pravi, kako ljubezen ne išče svojega, zatorej Gospod vso našo ljubezen vrača nazaj v neskončni meri, to pa potrebujemo kot duhovno hrano na naši življenjski poti. Potrudimo se, da bomo v tem letu naredili več prostora za Gospoda, tako in drugače, ker bomo tako veliko napravili tudi zase.