sobota, 07. september 2019

Kako biti pravi Kristusovi učenci

Misel za 23. nedeljo med letom
(Mdr 9,13-18; Ps 90; Flm 1,9-10.12-17; Lk 14,25-33)

Krščanstvo je zagotovo po eni strani zahtevno, zlasti zaradi miselnosti, ki je zanj potrebna. Ko pa Kristusov učenec to miselnost enkrat osvoji, zadeva lahko ni več težka. Kakor je nekoč lepo dejal naš pokojni prijatelj, psiholog Bogdan Žorž, ne moremo kar tako izkoreniniti nekih slabih navad oz. razvad, temveč moramo na njihovo mesto postaviti dobre navade. Če rečemo s krščanskim duhovnim jezikom, potem moramo na mesto pregreh (grešnih navad) postaviti vrline, bolj ko se vadimo v vrlinah, bolj lahko rastemo na poti svetosti. 

Gre torej za težavo miselnosti, saj je človeška, kakor vidimo iz tokratnega nedeljskega branja, nasprotna Božji. Kakor nam pravi prvo berilo, človek sam po sebi sploh ne bi mogel priti do te Božje logike, temveč mu je moral slednjo Bog sam razodeti. Kot smo dejali zadnjič in izpovedujemo v veroizpovedi, je bila slednja najprej razodeta po Božjem Duhu najprej »po prerokih«, potem pa je ta Božji Um, Logos, postal meso, si je torej privzel človeško naravo. Kakor pravi sv. Avguštin, dejali pa smo tudi mi v začetku, je ta Božja miselnost za nas čudna, ne gre v naš sistem. Govori nekaj prav nasprotnega človeškemu: »Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi pa moramo sovražiti svoje družine«. 

Da, prav smo prebrali, saj je pravi prevod tega, kar mora početi Kristusov učenec to, da »sovraži«, ne samo »zavrača« vseh svojih najbližjih. Izraz je torej zelo radikalen, da nam pove, kako se moramo, v primeru, da njihova miselnost ni v skladu z razodeto Božjo miselnostjo, popolnoma odpovedati v tem miselnem pogledu svojim najbližjim. Njihova miselnost ne more in ne sme biti tudi naša miselnost. Še kako na mestu so torej druge besede našega Gospoda, da moramo najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, pa se bo uredilo tudi vse drugo (Mt 6,33). Sv. Ciril Aleksandrijski nam zato pravi, da ne gre za to, da bi ne ljubili svojih dragih, temveč, da moramo najprej in predvsem ljubiti Gospoda Jezusa. Bolj kot ga bomo, bolj bomo imeli pravi odnos tudi do svojih bližnjih, pa do sebe, do vseh dobrin... 

Vem, da se spet ponavljam, a se je treba, zato da vidimo, kako niso minljive samo naše materialne dobrine, temveč tudi naši medčloveški odnosi, naša čustva. Če seveda niso vcepljeni v Kristusa. To pa pomeni, da človeške sodbe, mnenja in podobno same po sebi nimajo prave veljave. Zato jih moramo, če se ne skladajo z resnico, odbiti kot ne naše. Kakor je na ne posebej prijazen način Kristus opozoril Simona Petra, ko ga je odvračal od trpljenja. 

Katoliški nespremenljivi moralni nauk je sicer težak, zato pa so danes v zvezi z njim številne preveč človeške in posvetne težnje, da bi ga spremenili. Dejstvo pa je, da je ta nauk razodet, ni človeški konstrukt, sveta mati Cerkev pa nam ga daje v hrano, da bi se zveličali. Zato opozarja sv. Avguštin, da »ne moremo pustiti, da bi nas naša naravna mati in naša čustva zanjo zamenjali našo ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani s hrano, ki traja večno«. Velikokrat bi nas sicer naši bližnji radi prepričali k temu, da, podvrženi mamljivim vabilom in čustvom, še mi odvržemo križ in izberemo raje to, kar »vsi delajo«, »vsi govorijo«, kar je »moderno«... Sv. Bazilij pa nas opozarja, da moramo živeti iz svetega krsta in biti v njem pokopani v Kristusu, kar pomeni, da križamo sebe in svojo miselnost. Smrt v Kristusu je dokaz, da bomo sprejeti med Kristusove učence (sv. Simon Novi Teolog).

Objavljeno v tedniku Novi glas