petek, 23. maj 2008

Nobelove nagrade

Tokrat vam dajem v branje zanimivo cvetko Vittoria Messorija iz knjige »Pensare la storia« (»Razmisliti zgodovino«), saj ta problem najdemo tudi danes, ne le pred dvajsetimi leti.

Med vražami, ki se nas danes najbolj dotaknejo, je zagotovo tudi nekoliko magično poveličevanje tistih, ki so bili nagrajeni z Nobelovo nagrado. Izbire Švedske Akademije so obkrožene z neko duhovno auro, čeprav vsi vedo, da gre pri njih pogosto za geo-politične kompromise, trenutne mode, konfesionalne predsodke, če že ne za demagogijo (dajanje lažnih obljub, trditev za pridobivanje zaupanja ljudi in s tem politične moči – SSKJ) ali za čisto običajno dezinformacijo starih učenjakov z roba sveta. Dovolj je, da preletimo seznam nagrajencev od 1901, da vidimo, kako se večji del izborov ni obdržal v času.

Vendar pa je potreba po »gurujih«, »prerokih« ali preprosto samo po »učiteljih«tako velika, da je, v pomanjkanju boljšega, namišljena sekularizirana kultura prisiljena svojo religiozno potešitev usmeriti na prerokbe prejemnikov Nagrade. Te potem lovijo razni radikalisti, da bi se podpisali pod njihove sumljive namene. Prav tako te nagrajence sprašujejo mediji, kadar gre za največje probleme (življenje, smrt, bodočnost človeštva), kakor da bi kompetenca na nekem specifičnem področju dajala jasnovidnost nad vsem na tem svetu.

V resnici pa se izkaže, da kakor vsi »strokovnjaki«, tudi dobitniki te največje med nagradami pogosto kažejo na to, da ne zadenejo niti na svojem ožjem področju, tako da zaidejo v neverjetna protislovja. V času predsedniških volitev leta 1988, je šel torinski tednik »Il nostro tempo« nekoliko brskati po medijih iz novembra 1980, ko je Ronald Reagan prvič prišel v Belo hišo. In kaj so našli? Kopico napačnih napovedi, ki so jih kasnejša dogajanja seveda postavila na laž.

Med drugim se je našlo tudi mnenje ameriškega profesorja Lawrencea Kleina, ki je prav tistega 1980 dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Kot sveže pečeni nagrajenec je takole slovesno nastopil: »Inflacija v Ameriki ne bo padla, kakor tudi ne brezposelnost. Čaka nas deset let suhih krav: le blaga rast čez celotna Osemdeseta. Če bi zmagal Carter ali Reagan, bi bilo eno in isto. V tem je za nas ekonomiste res enostavno postavljati napovedi. Želim si, da bi vedno bilo tako.«

V osmih letih, ki so sledila, se je zgodilo tole: ljudstvo je Reagana polno zanosa izvolilo še enkrat, potem pa je, ker ga tretjič ni več moglo, izvolilo Busha kot njegovega podpredsednika in pa zato, ker se je obvezal, da bo nadaljeval Reaganovo delo. Med drugim je šlo tudi pri Bushu za spreobrnjenca; glede na izjemen uspeh svojega predhodnika, se je priključil zmagovitemu vozu, potem ko je leta 1980 rekel: »Reaganove ekonomske teorije so vudu ritual.«

Toda, kakršnekoli so že bile politične in socialne sodbe o Reaganu in njegovih dveh mandatih, pa na področju ekonomije govorijo dejstva: od leta 1980 do 1988 je ameriška ekonomija doživela največji »boom« v svoji zgodovini, za seboj pa je potegnila ekonomijo celotnega Zahoda. Brezposelnost se je spustila na svoj fiziološki minimum, saj je bilo ustvarjenih kar 17 milijonov novih delovnih mest. Inflacija, ki se je pod Carterjem zdela neobvladljiva, se je s 13 odstotkov spustila na 3. Pravo nasprotje torej z napovedjo Nobelovega nagrajenca, ki je bila razglašena kot absolutna gotovost (Želim si, da bi napovedovanje za nas bilo vedno tako enostavno.«)

Že razsvetljenci osemnajstega stoletja so se posluževali posmeha (grand rire vainqueur ). Ta zmagoslavni posmeh so priporočali, da bi osmešili religijo, vero, Cerkev in vsa ostala mračnjaštva. Zgodovina pa je neusmiljena in nas uči, da se je dobro posmehovati, vendar novim prerokom. Z njimi pa tudi kultu »strokovnjaka«, ki ga je v zadnjih letih moč zaslediti tudi v cerkvenih krogih, pri mnogih cerkvenih možeh, ki nam priporočajo, naj se, preden spregovorimo ali kaj predvidimo, raje posvetujemo s »strokovnjaki«. Če pa so ti Nobelovi nagrajenci, toliko bolje, saj gre za najbolj verodostojne…

In komu boste verjeli vi? Kako majhen je človek. To se še posebej izkaže v takih zgodovinskih demantijih, vendar pa se očitno ljudje iz svojih napak še ne dovolj naučimo. Zgodovina se izkaže za neizprosno, trdo učiteljico. Kako je že rekla Marija: »Razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli«?