nedelja, 15. junij 2014

Ne Bog filozofov in učenjakov...


Praznik Sv. Trojice prepogosto jemljemo kot praznik teologov in strokovnjakov, zato navezava na vzklik Blaisea Pascala. Na ta praznik nam je, nasprotno, dana čudovita priložnost, da Boga slavimo za tisto, kar je. In tisto, kar najbolj jasno izvemo o Bogu, ni to, da je Trojica. Jezus namreč v evangeliju govori le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govori o Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog. Kar pa je iz evangelija jasno, je to, da je Bog zares ljubezen, kakor bo apostol Janez vzkliknil kasneje v svojem pismu (1 Jn 4,8). Še nekaj, kar je iz celotnega evangelija jasno (ko rečemo “evangelij”, mislimo na celotno Novo zavezo), je to, da je Bog naš ljubeči Oče, ker nas je posinovil v Kristusu, svojem Sinu. Kljub temu pa, da imamo ta dejstva, o Božji ljubezni, da je tudi naš Oče, da smo mi njegovi otroci jasno zapisana, pa gre to pogostokrat mimo naso z. na to nismo pozorni – morda ravno zato, ker je tako jasno zapisano, ali tudi zato, ker se nam morda to ne zdi povsem verjetno ali mogoče.

Od nekega očeta sem slišal, da bi pravi oče naredil vse za svojega otroka. Mi se pogosto pritožujemo
nad svojimi bližnjimi, tudi nad svojimi starši, kako malo da naredijo za nas. Potrebno bi se bilo od časa do časa zaustaviti in se ozreti nazaj tako, da bi pogledali in premislili vse tisto, kar so naši starši naredili v življenju za nas. Videli bi, da so resnično naredili marsikaj. Da so pravzaprav naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, za nas. Morda bi to pripomoglo k večji hvaležnosti do njih in do svojih bližnjih, kakor tudi do tega, da bi bili v življenju manj črnogledi, naše oči pa bi bile bolj odprte čudenju nad vsem lepim, kar se nam zgodi in kar je okrog nas.

Kakor nad svojimi starši in bližnjimi, pa se marsikdaj pritožujemo tudi nad Bogom, češ da ne naredi nič konkretnega za nas. Tudi tu bi se bilo treba zaustaviti in v življenju pogledati nazaj, kaj vse dobrega in lepega se nam je zgodilo. Ne vem, če je čisto samo po sebi umevno, da se nam je to zgodilo, saj se lahko tudi ne bi. Konec koncev je čudež tudi naš obstoj, pa bi se morali vsaj kdaj pa kdaj začuditi nad tem, da sploh obstajamo, ko pa bi nas lahko tudi ne bilo. Že z lastno pametjo torej lahko spoznamo, da mora obstajati nekdo, ki je večji od nas ljudi, ki nas ima zelo rad. Če pa to vendarle še ne bi bilo dovolj, nam evangelij ponuja čudovit dogodek, ki se je zgodil za vse ljudi vseh časov: “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” (Jn 3,16). Ker pa ne bi zares ljubil, če se to ne bi še naprej dogajalo, pošilja Bog še vedno svojega Sina na svet, da bi se rešili, da bi prišli do večnega življenja. To počenja tako, kot je to naredil prvič – po Svetem Duhu.

Ob vsem tem bi bila naša pričakovana drža v tem, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo, kakor tudi v tem, da mu priznavamo svojo majhnost in nebogljenost, svojo grešnost in omejenost, kakor tudi svoje iskrene prošnje. Ni težko ugotoviti, kako to najbolj počnemo pri zakramentih, zlasti pri sveti spovedi in še bolj pri evharistiji, kjer se dogaja ravno ta skrivnost Svete Trojice, da Bog izkazuje svojo neizmerno ljubezen do nas s tem, ko po Svetem Duhu daje svojega Sina. In neverjetno je še to, da se mi s to Božjo ljubeznijo tudi hranimo, saj imamo ta privilegij, da tega Sina uživamo. Božja milost je torej tista, ki v nas že deluje, čaka pa na naš odgovor. Bog naredi zares vse za nas ljudi. Ker pa je vselej, kakšen je odgovor otrok na ljubezen in razdajanje staršev, je vprašanje tukaj to, kakšen je odgovor nas kristjanov na to nenehno Božjo ljubezen in razdajanje. Odgovor, ki se od nas pričakuje, pa ni v besedah, temveč v dejanjih, z življenjem. Se bomo še spraševali, zakaj moliti, zakaj k maši in tako naprej? Če odgovarjamo na Božjo ljubezen, nam krščanske dolžnosti ne bodo težje, temveč bomo ugotovili, da nam predstavljajo našo notranjo, našo duhovno hrano. Tako namreč ohranjamo in gojimo odnos z našim nebeškim Očetom, z našim bratom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Z našim Bogom, torej, ki je Ljubezen, ob kateri se napajamo in brez katere ne moremo.