sobota, 01. februar 2014

Odnos do živali skozi judovsko-krščansko prizmo (1)

Pri razpravljanju o naravi je veliko možnih gledanj, ki so si različna prav v tem, da imajo, če tako rečemo, različna očala. Različna so namreč izhodišča, na katerih določen pogled temelji, različna ozadja in marsikaj drugega. Že v začetku moram seveda povedati, da bo imel moj pogled judovsko-krščansko podlago, kjer pogled na svet in človeka temelji na Svetem pismu, celotnem Svetem pismu, kakor tudi na Izročilu (pisano z véliko začetnico zato, ker po našem verovanju ne gre za prenos le človeških, temveč svetih, Božjih reči).

Kdor piše, je resda kristjan, katoliški kristjan, celo katoliški duhovnik, pa vendar najprej človek, kot
človek pa minljiv, končen in tudi – ker tako verujemo – grešen. To je pomemben poudarek tudi v zadevi, o kateri bomo tu razpravljali, namreč o pogledu na živalski svet in odnosu, ki naj bi ga ljudje do tega sveta gojili. Danes sicer veliko govorimo, praktično na vsakem koraku, o pravicah, kjer pa radi pozabimo na dolžnosti, kar včasih privede do prav tragikomičnih, če ne celo grotesknih položajev v vsakdanjem življenju. A pustimo poglobljeno diskusijo o dolžnostih in pravicah, ker smo dejali, da se bomo ukvarjali z živalmi. 


Krščanski odnos do živali 

Še se spominjam tiste pesmi Nece Falk, katere besedilo je spisal pesnik Boris A. Novak, in ki je šla tako lepo v uho, da mi še danes, po tolikih letih, odzvanja, ki je pela: »Rad imej, rad imej, živali in cvetlice …«. Zgoraj sem dejal, da sem kot kristjan najprej človek, človek pa ima v osnovi rad živali in cvetlice. Vendar pa za kristjana, če naj bo resnično kristjan, njegova vera ne predstavlja neke dodatne opreme, kakor je to pri avtomobilu denimo navigacijska naprava, pa čeprav je res, da z njo neko »navigacijo« v življenju vsekakor imamo. V tej veri imamo tako dolžnost tudi imeti radi živali. Pa boste rekli, zakaj dolžnost? Ker smo do živali neke vrste dolžniki, razlogi pa so pravzaprav čisto teološki, če tako rečemo. Kristjani (tudi Judje in muslimani) namreč verujemo v obstoj greha, kar pomeni, da je človek moral enkrat pasti, za sabo pa je v tisti padec povlekel tudi stvarstvo, torej tudi živali. Človek je torej, kakor verujemo, zaznamovan z grehom. Brez te predpostavke evangeljsko sporočilo izgubi svojo odrešenjsko moč in postane samo priročnik dobrih nasvetov, od katerih seveda potem vsakdo vzame samo tisto, kar mu ustreza, ostalo pa pusti pri miru. Brez izvirnega greha tudi živali ne bi poznale vsega nereda, zla in trpljenja, ki v kar precejšnji meri vladajo svetu. Naša dolžnost do živali tako ni samo v tem, da ne povečujemo zla, ki so ga živali zaradi nas deležne, temveč celo, da to zlo in bolečine zmanjšamo, kolikor moremo, pa čeprav je to morda le majhno dejanje, kakršno je to, da žival pobožamo. 

Tu moramo reči, da je lahko pri mnogih naših bratih po veri vidimo precejšnjo mero nezavedanja te dolžnosti, ki jo imamo, če verujemo v Boga, do živali. V tem oziru smo lahko priče tako indiferentnosti do živali, kakor velikokrat tudi grobosti in trdosti, kar bi resnično lahko bil kazalec tega, da je vera za nekoga le neke vrste okrasek, beseda na ustnicah, vsekakor pa ne neka zadeva, s katero bi resno računal in skozi njo tudi presojal življenje. Sveto pismo nas, če znamo videti, kliče k temu, da se dostojno vedemo tudi do živali. Da je to zapisano v Postavi (prvih petero knjig Svetega pisma), nas apostol Pavel kar dvakrat spomni, in sicer v 1. Pismu Korinčanom ter v Pismu Timoteju (9,9; 5,18). Ne smemo tudi pozabiti, kako je Kristus, »Božje jagnje« (spet živalska podoba!), s svojo žrtvijo pokazal, kako Bog ne želi žrtvovanja živali (porušenje templja v Jeruzalemu leta 70 po Kr. je tudi za Jude pomenilo konec žrtvovanja živali, a bi se zadeva nadaljevala, če bi tempelj še stal), s čimer se gotovo vsaj v tem oziru zmanjša tudi živalsko trpljenje. Po Kristusovem novem nauku pa so tudi vse živali čiste in ni več tovrstnega razlikovanja. Če bi se tako hoteli iti neko »teologijo živali«, potem je v Svetem pismu materiala več kot dovolj. 

Veren človek pa mora vse zadeve nasloniti na prave temelje, ki so evangeljski temelji, sicer se stvari lahko hitro sprevržejo in pridemo do neverjetno protislovnega obnašanja, saj se navadno sprevrže tudi lestvica vrednot, če zadeve niso pravilno vkomponirane. Tako za nas kristjane najprej veljata tisti dve zapovedi, ki od nas zahtevata ljubezen do Boga in do sočloveka, na to se potem nasloni vse ostalo – tudi to, da imamo radi živali. To ne pomeni, da smo zoofili, kakršen je bil npr. Hitler, ki mu je njegova psica Blondie do zadnjega pomenila več kot ljudje, tako da je npr. poskrbel, da je poginila brez muk in bolečin, medtem ko so okrog bunkerja v mukah in bolečinah umirali dečki in starci, ki so se borili zanj. Pri zagovarjanju pravic živali lahko v zadnjih desetletjih vidimo prav zanimive paradokse, saj na ta račun marsikje nazadujejo človekove pravice. Pridemo celo do tega, da si določene skupine želijo, da bi se človeško prebivalstvo na našem planetu občutno skrčilo, da bi bilo več prostora za divjino, za wildlife. Ko govorimo v tej smeri, nikakor ne moremo mimo velikega sv. Frančiška, ki je imel poseben čut tudi za živali, a bi se motil tisti, ki bi dejal, da je pa asiški ubožec ljubil živali. Ni ljubil živali, temveč Boga, posledično pa je imel najprej pravilen odnos do sočloveka, potem pa tudi do živali in celotnega stvarstva.

Objavljeno v reviji Razpotja.

nedelja, 26. januar 2014

Boj drugačne vrste


Tako prvo berilo kot tudi evangelij nam povesta, da se ljudje nahajajo v temi – pri Izaiju sicer hodijo, pri Mateju pa v temi celo obsedijo. Če vemo, da Matej s tem ljudstvom že misli na vse krščene, potem ni težko ugotoviti, da so besede namenjene tudi nam, ki nas je Kristus v hojo za njim poklical v teh časih. Ta senca, naj hodimo ali sedimo, je dejstvo – v vsakem primeru ljudje sami do rešitve ne moremo, potrebujemo odrešenika. Kot rečeno, ne moremo sami, temveč skupaj. Tudi Kristus ne želi delati sam, temveč od vsakega od nas zahteva, da napravi svoj delež.

Izaijevo vojaško sklicevanje je precej na mestu – na neki način smo kristjani tudi vojaki in bojevniki, a gre za drugačen boj od tistega, ki si ga mi predstavljamo, ko beseda nanese na bojevanje ali vojskovanje. S sklicevanjem na Madiance, prerok Izaija misli na vojskovodjo Gideona, ki je navidez močnejšega nasprotnika premagal z drugačnim načinom, z drugačno taktiko bojevanja. S samo tristo bojevniki je porazil precej številčnejšo vojsko s pomočjo zvijače, zavajanja nasprotnika.

Tudi kristjanov boj je drugačne vrste boj. Le-ta je po eni strani boj “proti”, saj se borimo proti grehu, proti zlu, proti skušnjavam, po drugi strani je tudi boj “za”, saj se borimo za pravo pot, za resnico, za luč, za življenje. Borimo se torej ne samo za neke vrednote, ideje in ideale, temveč za resnično osebo, saj je vse našteto Kristus sam, kakor je tudi dejal.

Ko govorimo o kristjanovem boju, je treba poudariti zakrament svete birme, kjer, kot se je nekdaj lepo dejalo, postanemo Kristusovi vojaki ali bojevniki. Z darovi Svetega Duha, ki jih dobimo, se lahko pogumno spustimo v bojišče življenja, kjer gre v končni fazi vedno za boj med dobrim in zlom. Ko se pa bojimo proti zlu, se je treba poslužiti drugačne taktike. Ko hudič pričakuje, da se bomo odzvali po človeško, se moramo mi odzvati tako, kakor nam naroča naš vojskovodja Kristus in z orožjem, kakršnega nam ta vojskovodja daje. To orožje so sadovi Duha. Seznam bo malo širši od sedmerih klasičnih, saj si ga bomo izposodili pri apostolu Pavlu. Sadovi Duha so tako: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). In res ne obstaja nobenega protiorožja proti tem zadevam. Pa to ne velja le za naše duhovno področje, ker so ti sadovi Duha zelo učinkoviti tudi sicer v našem življenju. 

Povabljeni smo torej, da pogumno stopimo v boj. Je življenjskega pomena, saj je nagrada večno življenje. Čeprav pa se borimo s pomočjo sadov Duha, vendarle ne gre le za duhovni boj, temveč je zadeva celostna, zadeva človeka v celoti. Taktika je zaobjeta v treh načelih, ki nam počasi že postajajo domača: molitev, verovanje in življenje. Treba se je torej truditi vsak dan na teh treh področjih nositi križ za Gospodom. Z molitvijo mislimo na osebno in skupno molitev, na branje in premišljevanje Svetega pisma, na roži venec, na reden obisk svete maše in na redno spoved. Z verovanjem mislimo predvsem na intelektualni napor, saj se je treba v veri poučiti, potem pa seveda mislimo tudi na pogumno izpovedovanje z usti, kakor tudi na oznanjevanje. Seveda pa je vse skupaj prazno, če ni potrjeno z življenjem.

Vendar pa življenje izhaja iz dobrega molitvenega in intelektualnega udejstvovanja, ne pa obratno. Pascal je v tem oziru podal lepo načelo, da je treba najprej dobro misliti, da lahko potem dobro delujemo. Če se dobro spomnim, sta na začetku pravega pastoralnega načrtovanja vselej molitev in študij. Nekaj podobnega pa naj bi veljalo tudi pred vsako pomembno odločitvijo v kristjanovem življenju. Če smo na te reči malo pozabili ali jih pospravili v kot, potem je čas, da jih lepo spet vzamemo v roke in se skupaj s Kristusom spet podamo v življenjski boj. Odločitev za sedenje v temi je vnaprejšnja odločitev za poraz.