petek, 06. december 2019

Z Brezmadežno v naše boje

Misel za 2. adventno nedeljo

Tokrat praznujemo na 2. adventno nedeljo veliki Marijin praznik – njeno brezmadežno spočetje, ki pomeni, da je bila po svojih starših, sv. Joahimu in Ani spočeta brez vsakršnega madeža greha. To pa seveda ni njena zasluga, temveč je to 'Božja moč', kar pomeni ime nadangela Gabriela. Kako to, da beremo ravno odlomek angelovega oznanjenja Mariji na ta praznik? Morda najbrž tudi zato, ker v tem odlomku o Mariji nimamo veliko podatkov, je pa poudarjeno, torej imamo edino pravo informacijo, o Marijinem devištvu. Slednje Marija podari Bogu, kar tudi nas kliče k največjemu daru, ki ga lahko kot ljudje in Božji otroci naredimo, to pa je darovanje svojega življenja Bogu, in sicer v obliki darovanja svoje volje. Devica Marija to potrdi na koncu, ko izreče tiste znamenite besede, ki jih molimo pri 'Angelovem češčenju': »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, s čimer potrjuje popolno podreditev svoje volje Božji volji.

Lahko celo razberemo njeno zavest, kako se zaveda svoje popolne pripadnosti Bogu, saj se ne označi
le za deklo ali služabnico, temveč za sužnjo. Podobno se kasneje za Kristusovega sužnja izreče blaženi apostol Pavel. In res, tako kot je po Svetem Duhu prišel na svet po Mariji Devici Odrešenik, tako tudi vsakemu človeku prihajajo dobri darovi – prav vsak od njih je pa Božji dar, odvisno le, ali in koliko človek to priznava. Vse, kar smo namreč do sedaj povedali, nas vodi k vprašanju čistosti, katere najlepši zgled nam je Devica Marija. Gre za pravilno usmeritev svojih misli, želja in čutov, za nadzorovanje, da bi dosegli zares prave in velike cilje v svojem življenju. Vse to pa je pomembno tudi zato, ker če se človek ni sposoben nadzorovati in se prepušča svojim mislim, ki postanejo fantazije, željam in čutom, potem se tudi prepusti temu, da ga drugi nadzorujejo, za kar je izkoriščena prav človekova nečistost.

Seveda je to področje veliko bojno bolje, potrebno se je močno boriti, človek pa je šibak – vendar pa imamo vendarle pomoč od zgoraj: »Moč Najvišjega te bo obsenčila!«. Dolžni smo se torej boriti, saj smo za to prejeli ne samo vse potrebno orodje, torej sredstva, temveč prav orožje, kakor nam lepo pravi Apostol. Kristusovi vojaki smo postali pri birmi, ko smo prejeli zaščito in napadalno orožje, kakor nam sv. Pavel pravi v Pismu Efežanom (Ef 6,17), namreč »čelado odrešenja« in »meč Duha«. Marija je seveda »prenapolnjena« z vsemi milostmi, zato je bila tudi z »močjo Najvišjega« napolnjena v največji možni meri, a tudi mi lahko prejmemo prav lepo mero te Božje moči in seveda Marijine pomoči, če le naredimo svoj delež.

Kakor smo pa že zadnjič govorili, imamo tudi tokrat zgled, kako se vse skupaj odvija v kristjanovem vsakdanu. Sveta Božja Mati ni počela nič posebnega, če tako rečemo, ni iskala neke kariere ali česa podobnega, bila je čisto običajna judovska žena v tem pogledu, vendar pa je vse počela v soju Božje luči, a je bila roditev in vzgoja Božjega zaroda, ki ni bil samo, kot se je kasneje izkazalo, v Božjem Detetu, temveč v celotni Božji Cerkvi, najpomembnejše možno delo. Tako velja za žene in dekleta tudi danes, če se res hočejo »izpolniti«.

Ne smemo pa pozabiti še na enega čistega bojevnika, varuha svete Družine, to pa je prečisti ženin sv. Jožef, ki ga je prav tako na to mesto postavila 'Božja moč'. Premalokrat morda poudarimo, da Marija ni bila mati samohranilka, ampak je ob sebi imela čudovitega moža, ki je prav tako zmagal zaradi svoje čistosti. Kakor so se tudi v zgodovini vedno najbolje borili prav takšni bojevniki. Ne bo narobe, če se bomo zato večkrat na dan obračali k naši Brezmadežni Devici slavni, ki je zmagala v vseh pravih bojih, rekoč: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 01. december 2019

Pripravljeni na prihod

Že vstopamo v novo cerkveno in bogoslužno leto, ki se vsakič začne z adventnim časom. Slednji lahko kaže na tistega, ki prihaja, lahko pa tudi na tisto, kar prihaja – slednje je najbolj značilno za prvi del adventa, ki se torej po tematiki ne razlikuje od tematik konca cerkvenega leta. Cerkveni očetje govorijo o treh vrstah prihodov Kristusa, o tistem v mesu, ki se je že zgodil, o njegovem duhovnem prihodu, ki naj bi bil za vsakega posameznika nekaj aktualnega, kar mora doseči v času svojega zemeljskega življenja, pa seveda o drugem Gospodovem prihodu ob koncu časov. Res je sicer, da bi se moral vsak človek precej bolj ukvarjati ne toliko s tem, kdaj bo ta splošni konec časov, kolikor bolj, kdaj bo konec njegovega zemeljskega časa, torej kdaj bo umrl. Kakor nam lepo pove katekizem, o smrti vemo le, da bomo umrli, ne vemo pa tega, kdaj, kje in kako se bo to zgodilo. Zato nas naš Gospod vabi k čuječnosti. 

Dandanes je o tej zadevi precej govora, a žal preveč v neki »new age« preobleki, ki pa nima kaj dosti skupnega s krščanskim pojmovanjem. Ko namreč Jezus pravi: »Čujte, torej...«, misli zelo praktično, ne pa to novodobno pojmovanje, ko se nekdo giblje le okoli samega sebe in doživlja le samega sebe... Ne, gre za to, da središče svojega življenja »spreobrnemo«, da je »jaz« šele na tretjem mestu, na prvem pa Bog, potem pa bližnji. 

Enostavno povedano, treba je delati svoje stanovske dolžnosti ob njihovem času, torej vse tisto, kar pripada posameznikovemu stanu. Najprej je treba reči, da smo kristjani, zato pa je potrebno pri vsem, kar smo, dodati še pridevnik »krščanski«. Kot je lepo dejal oni dan prijatelj, je najboljši kristjanov antidepresiv vsakodnevna 15-minutna molitev, kar je minimalna kristjanova dnevna dolžnost, če seveda ni duhovnik ali redovnik. Vse pa se potem giba okoli jasnega urnika ali režima, ki ga imamo v dnevu, kjer vselej delamo tisto, kar imamo ob določenem času delati – v službi se posvetimo službi, doma se posvetimo svojim, ko beremo, beremo, ko se igramo, se igramo, ko imamo čas za sprostitev, ga izkoristimo. Greh je tudi neprestano delati, brez vsakršnega predaha, žal pa danes premnogi kristjani še nedeljo izkoriščajo za »hlapčevsko« delo, kot je bilo lepo označeno s starinskim izrazom, pa za nakupovanje, prej pa za počitek, ker v dneh pred tem zanj ni bilo časa. Nič ne de, če so sveti zakramenti, predvsem sveta maša, in predvsem nedeljska, sredstva za dosego Božje milosti, torej za dosego tiste življenjske vitalnosti več, po kateri vsi hrepenimo. Ker je slednja zastonjski dar, si domišljamo, da bo prišla kar sama od sebe, nam pa nič ni treba storiti. Ni res, z milostjo je potrebno sodelovati, predvsem to pomeni, da se notranje očistimo in uredimo, kar se dogaja z redno molitvijo, spovedjo in udeležbo pri nedeljski in praznični sveti maši. Kakor drugod, bi tudi na tem področju radi samo dosegli pravice, ne bi pa najprej izpolnili svojih dolžnosti. 

V evangeliju je omenjeno vsakdanje delo. Ni težava v tem, da je nekdo »vzet« med svojim rutinskim delom, ker se to lahko zgodi, temveč, da je takrat pripravljen. Neki menih je v času sprostitve recimo igral šah z drugim, pa so ga vprašali, da kaj bi napravil, če bi se pa sedaj zgodil drugi prihod in bi prišel Gospod Jezus. Odvrnil je, da bi še naprej igral šah, ker bi Jezus takrat to od njega tudi pričakoval. Sv. Janez Fisher je bil pripravljen na svoje srečanje s Kristusom ob mučeniški smrti. Zato je, potem ko so ga zbudili dve uri prezgodaj, še dve uri lepo spal, dokler ga niso ponovno zbudili, da bi ga končno usmrtili. Takrat je pač bil čas za spanje. Ljudje so v Noetovih dneh bili opozorjeni, naj se odvrnejo od pregrehe in naj živijo krepostno, a se za to niso zmenili, temveč so le hlastali za svetnimi užitki. Da nas ne bi našel nepripravljenih, nas zato Gospod vabi, da v adventnem času stvari spet postavimo na njihovo pravo mesto, kjer bodo sredstva sredstva, lepo podrejena ciljem. Angleško govoreči lepo pravijo, da je sreča, »Joy«, sestavljena iz treh črk, ki kažejo vrstni red: Jezus (Jesus), drugi (others), ti sam (yourself).