sreda, 12. oktober 2016

Ž kot ŽUPNIJA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (25b)

V drugem delu se najprej ozrimo na nekaj napotkov, ki se nam zdijo v knjigi 'Prenovitev' na mestu. Najprej je tam zelo dobra analiza stanja župnije, kakor tudi začetek spoznavanja samega mesta, kjer je župnija. To je vedno potrebno, kakor tudi kritična presoja dela v župniji. Dobro je tudi ugotavljanje, kako imamo danes “trgovinsko religijo”, kako gre za tržno logiko tudi na verskem področju. Postali smo, vsi, “zahtevni potrošniki”, vera pa ima v življenju ljudi, zelo mogoče, da tudi v našem, precej obrobno mesto, kaj šele, da bi imela odločilno mesto. Dobro je tudi ugotavljanje lastnega klerikalizma in kako to nikamor ne pelje. Pod ta pojem se da spraviti marsikaj, mi smo ga podrobno opredelili, zato tu ne bomo šli v podrobnosti. Dobro je tudi prizadevanje za iskanje ljudi, misijonarska naravnanost, vendar pa vse to ne sme biti neuravnovešeno, v smislu, da bomo vse prilagodili tem ljudem. Marsikdaj se v knjigi zdi, da gre prav za to. Vsak izgubljeni mora namreč tudi sam napraviti odločitev, saj se je treba tudi za sveto odločiti, sveto pa je različno od posvetnega. Imamo pač katoliško drugačnost, slej ko prej se je treba opredeliti. 

Vsekakor je nadvse dobrodošlo in edino pametno, da smo zahtevni do “cerkvenih ljudi” in odprti do
“izgubljenih”, toda... Vedno je neki “toda”, kot pravijo Italijani. Evangelij nas uči, da se ni spremenil Gospod, ki je šel iskat izgubljeno. Se je ponižal, postal je služabnik, vendar pa je vselej zahteval od grešnika, da se spremeni, da se spreobrne in sledi njemu. Strinjamo se seveda, da je treba postati Gospodovi učenci, a spet ne na račun izgubljanja istovetnosti in spomina. Naj torej povemo, da na tem mestu ne pravimo, da knjige ne gre brati, je pa treba to storiti zelo kritično, morda pa prebrati še kaj drugega. Morda kaj, kar je nastalo v Evropi in blizu nas. 

Sam sem zato prebral knjigo veronskega župnika Andree Brugnolija 'Parrocchie da incubo', kar bi, recimo, poslovenili kot 'Župnije groze'. Seveda sem tudi tu bral kritično, a tu je duhovnik, ki živi in dela v okolju, ki je precej podobno našemu. Tudi on seveda govori iz lastnih izkušenj, sicer pa gre za pomembnega italijanskega pastoralista, ki ga ceni tudi Sveti sedež, kjer je svetovalec. Ukvarja se z oznanjevalno dejavnostjo zelo aktivno, saj je tudi glavni voditelj “Tečaja Alfa” v Italiji, ustanovil je gibanje “Sentinelle del mattino” (Jutranji stražarji)... V nasprotju z avtorji knjige Prenovitev je on za to, da so naše cerkve zelo lepe in urejene, da ima značilna katoliška sakralna umetnost svoje odlično mesto v njih, da pa je treba poskrbeti tudi za zunanjo urejenost, kakor tudi za notranjo, prav tako pa za jasno vidno katoliško istovetnost. 

Tudi on se strinja, kako pomembno je, da je zunaj lepa tabla, da je dovolj parkirišča za vse, in podobno, a ne ostaja le pri tem. Močno poudarja vidnost Najsvetejšega v notranjosti župnijske cerkve kakor tudi središčno mesto. Prav tako pa tudi to, da bi ljudje videli svojega duhovnika moliti v cerkvi, po možnosti na kolenih. Poudarja, kako je treba z zgledom učiti, kako pokleknemo, se lepo pokrižamo... To ne nagovarja le otroke, temveč tudi oddaljene. Obregne se tudi ob druge zadeve, ki so bile prehitro odstranjene ali uničene, naj se vrnejo na svoje mesto, kot, recimo, 'balaustra' ali obhajilna miza in podobne reči, a se tu ne bomo preveč ustavljali, sploh ne zato, ker bodo sicer mnogi dejali, da se spet ustavljamo ob nepomembnih rečeh za pastoralo, čeprav temu v resnici ni tako. V neki zelo znani baziliki so popolnoma preuredili, po ne le mojem mnenju neokusno, prezbiterij, za to porabili precej denarja, ker je vse v marmorju, preostala stavba pa je v precej klavrnem stanju, pa je očitno ni treba restavrirati. Kaj bolj pritegne človeka in je potemtakem bolj pastoralno? Še vedno smo mnenja, očitno pa tudi Brugnoli, da prelom, torej izguba spomina in istovetnosti, ni nekaj dobrega za naše župnije. Zdi se, da je res nekaj na tem, ali gre, po besedah papeža Benedikta XVI., za hermenevtiko preloma ali kontinuitete, ne le v zvezi z zadnjim vesoljnim cerkvenim zborom.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 09. oktober 2016

Od zaspane do polne vere

Desetero gobavcev sprašuje vest današnjemu kristjanu, vseh deset, ne le hvaležni Samarijan. Slednji je zgled polne vere, ki je ne zasledimo oz. ne še zasledimo pri ostalih devetih ozdravljenih. Ostaja namreč vselej skušnjava, da bi se poistovetili samo z enim nastopajočim v evangeljskem odlomku, medtem ko po drugi strani morda nismo niti na ravni ostalih, navzočih v pripovedi. Kot smo najbrž že večkrat dejali, Jezus očita svojim učencem malovernost, ne nevernost, je pa vprašanje najprej, če smo najprej mi najprej sploh Jezusovi učenci, drugo vprašanje pa je potem, če smo vsaj maloverni, ali smo raje bliže nevernosti, ko pač sledimo sodobnemu času, v katerem smo, pa je tudi vera nekaj tržnega, porabniškega, mi pa smo, tudi na tem področju, zahtevni porabniki ali potrošniki. S pomočjo ozdravljenih gobavcev si torej pobliže poglejmo zadeve. 

Gobavci so gotovo bili obupani, ko pa so slišali za velika dejanja, ki jih je Jezus delal naokrog, tudi ozdravljenja, so začutili svojo priložnost, da bi jim morda le bilo bolje v njihovi težki bolezni. Ne pozabimo, da so bili takšni bolniki vselej izločeni iz skupnosti, morebitna ozdravitev pa je pomenila ponovno vključitev v skupnost. Tu se lahko najdejo številni, ki se zatečejo k molitvi in k zakramentom, zlasti k sveti maši, precej redkeje k sveti spovedi, šele tedaj, ko so v veliki stiski, ko so zadeve resne. Danes je veliko tega. Sedanji papež je dejal, da gre za kristjane "a la carte", torej "po potrebi". To pomeni, da se živi zakramentalno in moli le takrat, kadar se nam zdi, kadar nam "paše". V skladu s tem, kar živimo tudi v medsebojnih odnosih, ko velja isto. Vsi mogoči izgovori so prisotni, kakor tudi tisto, da sedaj nekaj časa ne gremo, ker "ne čutimo Boga" in podobne zanimive rečenice. Tu se postavlja vprašanje, če Boga sploh potrebujemo, ali pa se nam morda zdi res obratno, da morda raje on ne potrebuje nas? Številni sodobni kristjani tako niso niti na prvi stopnji teh gobavcev, ki so se na Gospoda obrnili z dejanjem zaupljivosti, ki seveda še ni polna vera, ker so vsaj vedeli, da je močan. Skratka, zavedali so se, da Boga potrebujejo, pa čeprav morda šele tedaj, ko so bili v stiski. Vernikov, ki so se na Boga obrnili šele v stiski in potrebi, je torej vedno bilo lepo število, današnja težava pa je, da se pogosto ne doseže niti te stopnje, ki je pa lahko dobra začetna stopnja. 

Jezus nato gobavcem naroči, naj se gredo pokazat duhovnikom. Tu je pa že druga stopnja. Samo polnejša vera je dovolila gobavcem, da so sledili temu ukazu, saj,  ne pozabimo, še niso bili ozdravljeni, ampak se je to zgodilo šele med potjo proti Jeruzalemu. Čeprav je tako morda njihova vera še bila majhna kot plamenček, pa je bila živa, taka vera pa pozna tudi ubogljivost. Prvi nauk za nas je tu ta, da moramo v molitvi in pri udeležbi pri zakramentih vselej biti verni, torej prepričani, da bo naša molitev, naša prošnja uslišana, da bo naša zahvala Bogu všeč. Druga stvar je tu ubogljivost. Če je, potem kaže, da je tudi določena ponižnost. V prvem berilu imamo Naamana, ki se je moral ponižati, da se je okopal v Jordanu, ki je v Stari zavezi, dokler ga Jezus ni očistil, predstavljal nečisto reko, saj je izviral v "poganski Galileji". Ubogljivi moramo biti tudi mi oz. se vsaj truditi za to. Pomeni, da smo redni v molitvi in zakramentih. Postavimo si red in bomo videli, kako nam to pomaga. Redna jutranja in večerna molitev, redna vsaj kratka molitev pri obrokih, ali da se vsaj pokrižamo, morda pobožni vzdihi čez dan, pa seveda redna udeležba pri nedeljski sveti maši in redna spoved, da smo pri sveti maši lahko v polnosti, da torej tudi vredno prejmemo sveto obhajilo. To seveda ne velja le individualno, temveč za celotno skupnost, torej za družino. 

Predlagam, da se zberemo k molitvi vsak večer (če smo sami, pa sami), pa tam pregledamo skozi svoj dan. Podobno pa je prav, da bi v soboto zvečer bila zadeva še malo bolj temeljita in slovesna, ker je to priprava za nedeljo, ki se v soboto zvečer pravzaprav že začne. Naredimo takole: najprej preglejmo, kaj je bilo čez dan dobrega in lepega, kateri dobri ljudje so bili del našega dne, pa si to podelimo, potem pa se zahvalimo; nato pomislimo, kaj je bilo čez dan težkega ali bolečega, ob čem smo bili morda ranjeni ali prizadeti, pa si to podelimo; zatem pomislimo, kaj smo naredili narobe, kaj smo zagrešili, kaj nismo dovolj dobro naredili, kaj smo opustili - tu velja, da povemo družini tisto, kar mislimo, da je prav, zlasti pa tisto, kar smo zagrešili članom svoje družine, pa se določenemu članu tudi opravičimo za storjeno, slabo storjeno oz. nestorjeno in opuščeno. Nazadnje izrazimo še svoje prošnje in naredimo en trden sklep za prihodnji dan. Ob sobotah zvečer velja seveda prvo trojno za teden nazaj, prošnje in trden sklep pa za teden, ki je pred nami. Vsak dan je nov začetek, še zlasti pa nedelja, dan vstajenja. Vse skupaj zaokrožimo z znanimi večernimi molitvami, zelo priporočljivo pa je moliti rožni venec, vsaj kako desetko. Tako bomo tudi otrokom dali zgled in jih naučili nečesa dobrega, pa tudi nadvse potrebnega za življenje. 

To je namreč naš dar, ki ga polagamo na oltar. Kristus na križu pri maši daruje svoje življenje, mi pa mu damo svoje. Ker pa imamo spremenjenje, se naši darovi tudi spremenijo, se poveličajo, dobimo potem takšne nazaj. Zelo dobro je, če jih dobimo dejansko, ko lahko prejmemo Gospoda v svetem obhajilu, ne le duhovno, čeprav tudi slednjega ne gre kar tako stran metati. Kdor dela tak reden pregled, si dejansko redno tudi sprašuje vest, zato je tudi vselej pripravljen pristopiti k zakramentu svete pokore, Božjega usmiljenja in odpuščanja, ki je spoved, na ta način pa v sebi zares napravi prostor za Gospoda. O tem smo več govorili zadnjič. "Pojdite k duhovnikom" za nas torej pomeni imeti red v duhovnem življenju, nekak "institucionalizirati" molitev in zakramente, narediti neko redno prakso in navado. To je zato, da ne bomo samo šli k maši, skoraj kot bi to bila neka prisila, ampak bo to precej več od tega. Konec koncev je maša štirivrstna žrtevin daritev, je namreč zahvalna, hvalna in slavilna, prosilna, pa seveda spravna žrtev in daritev.

Na ta način bomo lahko prišli do stopnje vere Samarijana. On je namreč tisti, ki živi v Božji navzočnosti, ki se popolnoma prepušča Bogu, ki se popolnoma zaveda, kako vsak dober dar, vse, kar je dobrega in lepega, vsak človek, prihaja od Gospoda. Vse je zanj čudež, ker je, ko lahko tudi ne bi bilo, tudi zdravje. V evangeliju sicer ne piše, a lahko predvidevamo, da je tudi svojo bolezen pravilno pojmoval, da jo je torej sprejel in jo vzel kot priložnost večje bližine z Bogom, ne le kot nekaj zlega. Takšna vera je seveda velik dar, a vendar lahko tudi sami veliko pripomoremo k temu, da bi ta dar dejansko dobili. Če je namreč Gospod dober in nas ljubi, zakaj nam ne bi naklonil tega, če bo videl v nas pripravljen teren, rodovitno zemljo? Takšna zemlja lahko postane vsak izmed nas, seveda pa to ne pride kar tako, ampak je treba pridno delati. Naj nam pri tem sveti zgled vernega samarijanskega gobavca in nas spremlja Božji blagoslov ter Marijino varstvo in priprošnja.