četrtek, 02. maj 2019

O propagandi in propagandah

Skozi drugačno prizmo (8)

Že večkrat smo se zaustavili ob množičnih medijih, kakor lahko prevedemo tehnični izraz »mass media«, ki se je uveljavil. Ključno vprašanje pri slednjih je, če slednji ljudi informirajo, ali pa samo delajo propagando. Seveda je takšno vprašanje danes nevarno, če pa ni nevarno, potem tistega, ki ga zastavi, doleti ignoriranje, saj navadno danes nihče več ne samo zamahne z roko in reče, češ kaj se sprašuješ podobne reči, saj naj ne bi imele smisla. Lahko človeka tudi uvrstijo med tiste, ki povsod vidijo neko zaroto ali vsaj med teoretike zarote. In vendar imamo več namigov, ki kažejo na to, da mediji lahko, dejansko pa se to tudi dogaja, da vršijo pritisk na javno mnenje. To javno mnenje se torej spremnija in oblikuje prav glede na to, kar je v poglavitnih oz. »mainstream« medijih, človek pa to lahko opazi, ali pa tudi ne. 
 
Vsekakor to opazi tisti, ki dela z ljudmi, najbolj skrb vzbujajoč pa je ta medijski vpliv med dijaki. Slednji le stežka še premorejo kaj kritične presoje, saj je vprašanje, če jo dandanes lahko sploh še kje dobijo, pa naj bo to šola, dom, cerkev ali še kje. Zanimivo je tako pogledati razne mehanizme in strategije, s katerimi delujejo novinarstvo, televizija, filmska industrija, pa seveda splet. Kot smo že imeli priložnost reči, v neki meri še vedno gre za »infotainment«, za industrijo informacije in zabave, le da se je v zadnjih časih močno povečala komponenta strahu ali celo vzbujanja groze v ljudeh, da bi tako slednji lepo prehajali med stanjema plehkega ugodja in zabave ter strahom ali grozo. Ta shizofrenost seveda lepo služi tistim, ki so za vsem tem, pa ni potreben ravno doktor znanosti, da to ugotovi. Tako imamo propagandne kampanije, ki so včasih celo neopazne, pa vendar zelo učinkovite. Resničnosti in resnici se pač skuša vselej postaviti po robu drugo resnico in resničnost, ki ju lahko označimo za virtualni, torej umetno narejeni. Četudi pa sta umetno narejeni, sta narejeni za to, da odvzameta mesto pravi resnici in resničnosti. Govorimo lahko o katerikoli tematiki, a bomo vedno prišli do teh zaključkov. 
 
Z veseljem bom zato prebral knjigo sociologa Giuliana Guzza 'Propagande', ki skuša biti odgovor tem operacijam medijev. Odlični mladi sociolog se, poleg vseh zgoraj omenjenih področij, posveti lažnim novicam (»fake news«), risankam, televizijskim serijam in ameriški filmski industriji, ne izogne pa se niti eni od najbolj sprevrženih propagand zadnjih časov, tistim za pedofilijo. Nič čudnega, saj že izraza iz naslova in naslov omenjene knjige same kažeta, da se nekaj izvaja proti plačilu. Kdor torej ima možnost plačila, da bi se nekaj oznanjalo, to tudi izkoristi.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas