nedelja, 29. marec 2020

Božja pomoč

Misel na 5. postno nedeljo

Na 5. postno ali tudi tiho nedeljo beremo pravzaprav o Jezusovem podpisu obsodbe na smrt, saj se je tu dokončno razodelo, da nekdo, ki naredi tako velik čudež, kakršnega je storil, apostol in evangelist Janez pa govori vselej raje o »znamenju«, ne more biti le človek. Takšna dejanja lahko stori edinole Bog. Tega ni težko doumeti otrokom pri verouku, a četudi bi morda kdo mislil drugače, je resničnost čudežev lahko precej dobro razumljiva tudi recimo našim dijakom, kakor sem imel priložnost ugotoviti, ko smo o tem malo razpravljali na podlagi seminarske naloge ob knjigi, kjer vselej zastavim paru dijakov po tri vprašanja, eno se je pa dotikalo prav čudežev. Res gre vselej za znamenje oz. neke vrste smerokaz od samo zemeljske stvarnosti in resničnosti k nadzemeljski in presežni, k nadnaravni. 

V teh časih bi se morali veliko več spraševati o tem, ali imamo ta večnostni pogled, o katerem je pogosto rad govoril Vittorio Messori, ali pa se naše obzorje začne in končazgolj in samo pri fizičnem, kjer naj bi bil človek sposoben marsičesa, skorajda vsega, če še ni, pa kmalu bo. Da bi se zaradi tega virusa na tem področju kaj dosti spremenilo, ne gre verjeti, se je pa bati, ob tem siljenju ljudi v virtualnost, takšno in drugačno, da bodo, ko bo stvar mimo, le še bolj virtualni in bodo še bolj živeli v iluzijah, značilnih za današnjega človeka. Pred leti smo že pisali o tem, da se kljub vsem trikom, ki se jih dandanes poslužujemo, ne da prevarati narave in da tehnološki napredek ni vsemogočen, tako da, prvo kot prvo, ne bomo vedno mladi, poskočni in privlačni, niti na zunaj, kakor niti ne, kakor si tudi anahronistično domišljajo nekateri, ki trdijo, da so »po pameti«, ampak so seveda zgolj nedorasli in otročji. 

Kje je, po drugi strani odgovor za mlade oz. v resnici, mlajše odrasle, ker smo povedali, da je tudi »mladost« vsiljena in precej mlada kategorija, ki so bili jasno in so še, posebej napadeni s premišljenimi sredstvi, da bi ne videli prihodnosti kot upanje, možnosti in podobno, ampak kot grožnjo, zato pa so v sebi utesnjeni in zagrenjeni, mnogi celo obupani? Vse se giba, torej začne in konča, samo sedaj, imamo torej posedanjenost. Hočem vse in hočem to zdaj, kot poje skupina Queen. 

Že začetek evangelija pa nam daje ime Lazar, ki je okrajšava imena Eleazar, le-to pa nosi bogat pomen: »Bog pomaga«, tudi Betanija pa se danes imenuje »Al-Eizariya«, Lazarjev kraj. V resnici je samo Bog tisti, ki resnično pomaga, ki zdravi celega človeka. Odgovora na končno ali dokončno resničnost ne dajeta znanost in medicina ali farmacija, ker človekovo življenje ni samo biološko. Zanimivo, da ko je omenjeno kot takšno, je mišljeno v evangeliju zlasti »imetje«, a je jasno, da se recimo uboga vdova ni zanašala na slednje, ko je v zakladnico templja dala ves ta svoj »bios«. Evangelij nam, skratka, sporoča, da ta svet nima zdravila za smrt, da pa je Božji Sin Jezus Kristus tisto pravo zdravilo. 

S tem ne omalovažujemo ali mečemo stran še kako potrebnega dela vseh zdravstvenih delavcev, ga le relativiziramo, torej postavljamo na pravo mesto, ki mu gre, torej v službo človeka na področju, za katero so ti delavci kompetentni. Kako lepo in rad se spominjam, kako sva šla z zdravnikom, sicer očetom duhovnika, k neki pacientki, da bi zdravnik telesa asistiral zdravniku duše, kakor je sam povedal in pojasnil tudi pacientom v sobi. Kar torej zadeva ljudi, je Jezus tu naredil največji možni čudež, a Lazar je še vedno umrl kot vsi mi. Tudi Božji Sin je umrl kot vsi mi oz. celo na najhujši možni način, a s tem uničil našo smrt, kakor pojejo bizantinski kristjani. Smrt je po novem prehod, katerega se ne smemo več bati. Bati se moramo samo enega Boga, a mora to biti strah Božji, ki je dar Sv. Duha. Ta pa je pravzaprav v tem, da ne pretrgamo odnosa z Bogom, ampak skrbimo, da je le-ta vse tesnejši. V tem je bila vselej pravičnost svetnikov, v teh dneh zlasti sv. Jožefa, ki naj nam pomaga v naših stiskah, še bolj pa k temu, da bi »po njegovem zgledu in z njegovo pomočjo mogli sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje v nebesih«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 27. marec 2020

V krizi delo za telo in dušo

Skozi drugačno prizmo (24)

Povzemam nekoliko besede kolega Alessandra Gnocchija, potem pa pisateljice, pesnice in prevajalke Vittorie Marie Angeliche Marcelle Cristine Guerrini, bolj znane pod psevdonimom Cristina Campo. Še kako velja starodavni rek, da če zdravimo le telo, ne dabi zdravili tudi dušo, dvakrat umremo. Zlasti se ta rek ponavlja v bizantinskem krščanskem svetu, saj je latinski na to dejstvo že kar pozabil. Toliko je bilo diskusij v zadnjih letih, če ne desetletjih glede cerkvenih zvonov, v teh dneh pa njihov zven ponovno zbuja ne samo upanje, temveč tudi vero in ljubezen, imamo torej pomemben zvok, saj je vera tudi lepo pretkan mozaik tihote in zvokov, kjer je zlasti pomembno zvonjenje in zvončkljanje, druga pomembna stvar pri veri pa je vloga vonja in prijetnih vonjav, kjer ima prvo mesto kadilo. Zvonovi obnemijo, če se noče več pogovarjati z Bogom, ali pa se nima več kdo z njim pogovarjati, če govorimo o kakih zapuščenih vaseh. Prav tako pa se kadilo več ne vije v nebo, če se več noče moliti. Psalm namreč pravi, da naj se naša molitev dviga k Bogu kakor kadilo (Ps 141,2), zelo lepo je poslušati ta psalm v bizantinski izvedbi, dejstvo pa je, da gre za srčno molitev spokornika. Cristina Campo je oba simbola obdelala v svoji knjigi »La tigre Assenza« ("Tiger Odsotnost"). 

Skratka, kdor se boji samo telesne smrti, nima časa, da bi se ozrl kvišku, zatorej umre dvakrat. V
težkih časih, kakor so sedanji, se vse preveč zdi, da je naše preživetje odvisno od znanja, znanosti in znanstvenega napredka zahodne civilizacije. Da ne bo pomote, delno seveda to drži, a vseeno, kaj je onkraj tega? Zato imamo ta čas, ki je milostni čas, da se spreobrnemo in se začnemo gibati proti središču vsega, to pa je Kristus. To je spreobrnjenje. Še kako prav ima zato menih Arsenije, da pa je naža družba »centrifugalna«, zato pa beži od svojega središča, svojega srca. 

Zvon naj bi se rodil po navdihu sv. Pavlina iz Nole, da bi nadomestili raglje z inštrumentom iz trdnega brona. Ker je zvok svetišča, je tudi zvok Boga, zato pa posrednik med nebom in zemljo. Gre za inštrument ne le hvale in klicanja nebeških sil, temveč je tudi pravi eksorcistični inštrument, njegov zven pa drobi slabe sile in »gromke duhove«, ki prežijo na področje svetišča in na duše vernih. Zato je Cerkev dolga stoletja zelo skrbno zvone ne le delala, ampak posvečevala svetnikom, jih blagoslavljala in posvečevala s sveto krizmo, kakor da bi šlo za živo bitje. Konec koncev je tako ravnala tudi z vodo, soljo in še drugimi prvinami. Na vsakem zvonu pa ni samo napis tistemu, kateremu je posvečen, temveč tudi neka formula prošnje za posredovanje, tako da s svojim zvonenjem zvon vedno kliče k tistemu svetniku. Skoraj vedno se za nove zvonove uporabi bron starih, tako da zvon preživi iz generacije v generacijo. 

Kadilo se je, kakor je izpričano, zagotovo uporabljalo v krščanskem bogoslužju že v 4. stoletju, vendar pa je skoraj gotovo, da se je uporabljalo že od začetka, glede na to, koliko elementov judovskega tempeljskega bogoslužja najdemo v katoliški liturgiji, kakor nam morda najbolje izpričuje James Meagher. Ker je bilo treba darovati kadilo cesarju ali malikom, so kristjani še bolj močno poudarili, kako je to dar Najvišjemu samemu. Bizantiski kristjani kadijo marsikaj, kot je recimo pregrinjalo keliha, preden ga pokrijejo, in oblačila škofa, preden mu jih nadenejo. V začetku mnogih bogoslužij pokadijo ikono po ikono celotno svetišče. Po starodavnih benediktinskih samostanih se je kadilo med nočnimi molitvenimi urami. 

Tradicionalna mistična razlaga kadila pravi, da se ga zažiga: 1. v daritev Bogu, ko njemu v slavo uničimo nekaj ustvarjenega; 2. da bi na zemlji posnemali to, kar delajo angeli v nebesih, saj je sv. Janez videl, kako so darovali Bogu mnoga kadila v zlatih kadilnicah; 3. da bi sveti prostor napolnili s prijetnim vonjem in iz njega izgnali vsakršni posvetni vonj, preden bi vanj stopil sam Bog; 4. da bi naučili verne, da bi tudi oni sami »zažigali« in »izrabili« svoje življenje, torej ga žrtvovali, ga popolnoma posvetili v Božjo slavo in da bi povsod širili prijetni Kristusov vonj, ki so ga prejeli pri krstu s sveto krizmo. 

Če Cerkev, poleg svetišča in svetih reči, kadi tudi žive in mrtve, to dela: 1. da bi počastila tista telesa, ki so s krstom postala živi udje Kristusovega Telesa in svetišča Svetega Duha; 2. da bi na vidni način žive spomnila, naj dvignejo svoje misli k Bogu; 3. da bi pokazalo, da kakor so verni mrtvi že napravili daritev svojega življenja, prav tako morajo tudi živi vsak dan darovati svoje življenje v prijetno žrtev Bogu, tako da mu služijo. 

Nazadnje je znano, da je navzočnost hudobnih duhov označena in simbolizirana s smradom, kot recimo pri obujenju Lazarja. Dišeče kadilo, ki ga duhovnik blagoslovi z znamenjem križa, se torej zoperstavlja tej zlobni navzočnosti in dela okoli sebe krog Božjega blagoslova, hkrati pa dela na področju vonja isti eksorcizem, ki ga zvon dela na področju sluha, blagoslovljena voda pa na področju tipa. Papež Inocenc tretji v »De sacrificio missae« namreč pravi: »Dim kadila pripomore, kakor verujemo, k izgonu demonov«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 25. marec 2020

Kaj bomo naredili s tem križem?

Razmišljanje ob virusni krizi

Kakor je lepo napisala moja sošolka s fakultete, Ana Jelovčan, smo bili sprva zaradi novega virusa mnogi precej zmedeni in smo prešli od tega, da se nam je zdelo vse precej smešno, pa smo kar malo zviška gledali na vse skupaj (kupovanje konzerv in podobno), kakor tudi, da je to itak na drugem koncu sveta, ali pa tudi, kar smo delali zlasti tu ob meji, da smo si dejali, da je ves dvignjeni prah tudi precej tipično italijanski, pa da pri nas ne bo niti približno takšnega scenarija. A je prišel. Medijska mašinerija je seveda dodala svoje, saj nas vseskozi obstreljuje z morjem takšnih in drugačnih informacij, tako da človek počasi postane že precej ravnodušen nanje, po drugi strani pa ponuja ogromno cenene zabave in užitka, tretja stvar, ki jo moramo ponovno omeniti, pa je strah. Ni pa dovolj vlivanja tolažbe, upanja, vere in ljubezni, ne tistega cenenega čustvovanja, da bi ljudem vsaj ublažila trpljenje, če že ne tudi ozdravila nekatere rane. 

Oni dan sva s sobratom p. Bogdanom Knavsom pred vsakotedenskim (dvoranskim »peš«) hokejom
Maša na Poljskem v času koronavirusa - precej okrnjena
udeležba, a vendarle udeležba, ki bi lahko bila tudi drugod
dejala, da upava, da se bomo ljudje vsaj malo spreobrnili in izboljšali ter morda pomislili na tisto, kar je v življenju resnično pomembno, podobno pa sva po hokeju dejala tudi s prijateljem in (vrhunskim) so-hokejistom Primožem, da bomo morda le videli, da ni temeljna stvar v življenju ekonomija, ki je seveda pomembna, a prava ekonomija vselej izhaja iz nekih drugih precej pomembnejših temeljev, ki so duhovni in moralni. Kar je opozoril tudi sobrat Bogdan Vidmar in lahko preberete, če še niste. 

Veliko smo pametovali, kaj in kako pravilno ukrepati na zakramentalnem področju, posebej glede obhajanja svetih maš z ljudstvom, kakor se tehnično reče, ker je občestvo pri sveti maši vselej, saj ne gre za sociološko, temveč duhovno resničnost – gre za občestvo svetih, ko je navzoča vsa Cerkev, na vseh treh ravneh, vojskujoča se na zemlji v svojih zemeljskih bojih, trpeča in očiščujoča se v vicah, in zmagoslavna v nebesih. In seveda ni vseeno, da nismo ali ne moremo biti navzoči pri sami daritvi svete maše, kakor nam je lepo dal razumeti v svoji zaskrbljenosti tudi sveti oče Frančišek, smo pa žal prišli še do tega, zdaj tudi v Sloveniji. Sklep škofov, ki je bil tokrat precej bolj jasen kot v preteklosti, moramo spoštovati, četudi ga morda v polnosti ne povsem odobravamo, pomisleke na tako drastične ukrepe pa je izrazil tudi, kakor smo dejali, sam sveti oče. 

Tudi zato, ker so škofje v drugi deželi ravnali drugače. Če pustimo pragmatično Nemčijo, ki marsikaj, če že ne vse, presoja skozi številke, pa bomo videli, kako se bo izšlo, pa imamo tu poljske škofe, ki so ravnali v skladu sprvotnimi navodili naših škofov v Sloveniji, ki pa so žal vztrajali pri življenju le nekaj ur. V preteklosti so že imeli podobne položaje in so postavili oltarje tudi zunaj ter obhajali mašo, v skrajnem primeru bi lahko postavili oltarje na cerkvenem pragu in bi ljudje bili zunaj, pa četudi ne bi mogli iti k dejanskemu svetemu obhajilu. Dokler se je dalo, smo pri svetih mašah gostili tudi brate z druge strani meje, ali celo darovali sveto mašo posebej zanje, a seveda to ni mogoče. 

Vidim veliko problematiko razumevanja zakramentov, še zlasti svete evharistije, kjer se pogosto prestopi na neko posvetno pojmovanje, da ne rečemo sociološko, v smislu nekega druženja, skupnosti, praznovanja itd. Ne gre za to, da teh vidikov sicer ne bi bilo, ampak za to, da gre za drugačne vrste združevanje, skupnost in podobno, in sicer nadnaravno, duhovno. Da je maša daritev in žrtev je pozabljeno, kakor tudi, da je središče življenja Cerkve evharistija, ne sveti krst, ki je v službi slednje. Predvsem je pomembno obhajati daritev, četudi se ljudje pri njej ne bi dejansko obhajali, izredno pomembno pa bi bilo biti zdaj še bolj na voljo za sveto spoved in še bolj obiskovati bolnike ter pomagati pomoči potrebnim. To se je vselej počelo. Poljski škofje so dejali takole: »Cerkev že dva tisoč let služi bolnim in pomoči potrebnim tudi v času epidemij, ne da bi opustila oznanjevanje evangelija in obhajanje svetih zakramentov. ... tako kot bolnišnice zdravijo telo, tako Cerkev služi med drugim zdravljenju bolezni duha. Zato je nepredstavljivo, da ne bi molili v naših cerkvah. ... V zvezi s tem spodbujamo vse verne, da bi poleg bogoslužja obiskovali cerkve z namenom goreče osebne molitve. Dušnim pastirjem naročamo: a. da cerkev ostane odprta cel dan; b. da bi duhovniki poskrbeli za dodatne ure spovedovanja in adoracije Najsvetejšega zakramenta; c. da bi – ob spoštovanju higienskih ukrepov – duhovniki in izredni delivci obiskovali bolne in starejše župljane z namenom podeljevanja svetega obhajila«. V Sloveniji je ta možnost bila, v Italiji se je zgodila uzurpacija oblasti na področju, na katerem ni kompetentna. 

Katoličani izkoristimo ta čas kot čas milosti, da več molimo, zlasti rožni venec in posebne molitve (dobite jih tudi na strani naših župnij: podhru.blogspot.com), beremo in premišljumo predvsem bogoslužna berila (dobimo jih na hozana.si), premišljujemo Gospodovo trpljenje in molimo križev pot, beremo duhovno branje in življenjepise svetnikov, če se lahko, se duhovno obhajamo (tudi to je na navedeni župnijski spletni strani). Duhovniki zasebno darujemo sveto mašo, ki je zahvalna, prosilna, spravna in častilna daritev, verniki pa to naredite ob večerih, morda ob urah, ko bi sicer bila ali je sveta maša – spomnite se in izrazite svoje zahvale za ljudi in stvari, prosite za duhovne darove, obudite popolno kesanje ter prejmite duhovno obhajilo, z vsem tem pa dajemo hvalo in čast Bogu. To počnemo tudi z vrlim in krepostnim življenjem, kjer naj bo veliko časa namenjenega najdražjim, ne pozabimo pa niti na gibanje na prostem, seveda spoštujoč preventivne ukrepe. To naj ne bo čas uživaštva, vdajanja razuzdanostim in pregreham, temveč prav obratno. Na področju hrane in pijače imamo priložnost navajanja na bistveno in na zmernost ter treznost. Potrebujemo resnično spreobrnjenje srca!

Objavljeno v tedniku Novi glas.

sobota, 21. marec 2020

Duhovna slepota

Misel na 4. postno nedeljo

Spremljamo sleporojenega in z njim tudi mi premišljujemo, kako je z zlom, trpljenjem in boleznijo, še posebej v tem času. Razmišljanje učencev se opira na problematiko, ki jo imamo sodobniki pri molitvi očenaš, kjer se je postavilo določene stvari pod vprašaj, pač glede na sodobne družbene poglede. Tam je beseda »skušnjava«, ki pa ima dva temeljna pomena. Prvi je Božji preizkus naše vere, našega upanja in naše ljubezni, najprej seveda do njega samega, drugi pa je v pravi, pravcati skušnjavi, ki pa prihaja od tistega »hudega«, pred katerim prosimo, naj nas Bog reši, še bolj kot pred hudim nasploh. Zaradi tega je molitev očenaša tudi mali eksorcizem, kakor so to še druge molitve, morda sta najbolj znani molitev k sv. nadangelu Mihaelu in Duša Kristusova, molitev, ki so jo nekateri pripisovali sv. Iganciju Lojolskem, a je v resnici še kakih 200 let starejša. Ni torej Bog tisti, ki, v pravem pomenu tega, pošilja kazen, preizkušnjo ali skušnjavo, vendar pa vse to dopušča, a nikdar čez pravo mero. 

Tisto, kar pa je najpomembneje, je to, da je treba vselej imeti trdno vero v Božjo previdnost in modrost. Mi smo močno omejeni in ne vidimo nadčasovno, Bog pa more vse zlo obrniti v neskončno večjo dobro, pravzaprav milost za nas. Kolikokrat smo se v stiskah preveč ozirali le nase in na svojo bolezen, nismo pa znali dvigniti oči in videti tisto, kar imamo, predvsem pa tiste, ki jih imamo, ne pa to, česar nimamo ali nimamo več. Ne moremo si vendarle domišljati, da preizkušenj in skušnjav kar ne bi bilo več v našem življenju. To so govorili v antiki epikurejci, češ da bi pravi bog, vsaj takšen, ki bi bil po njihovem okusu, bil tisti, ki bi trpljenje umaknil iz človekovega življenja. Tudi ni smiselno samo neko herojsko prenašanje zaradi prenašanja, kakor so učili stoiki, še ena antična filozofija, katere pomemben predstavnik je bil rimski cesar Mark Avrelij. Ne, naše trpljenje je v Kristusu dobilo svoj smisel, cilj, smoter. 

Zato nam apostol Pavel vzklika, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas (Rim 8,18), najdemo pa recimo že to prepričanje tudi pri Makabejcih (2 Mkb 7,36), pri Salomonu v knjigi Modrosti in še kje. A vendarle Bog ne pošilja svoje tolažbe samo v onstranstvu, temveč nam drobce daje že sedaj v tem življenju, če le znamo to prepoznati. Egiptovski Jožef je to prepoznal recimo v rojstvu sina Manaseja (1 Mz 41,51), sv. Job pa je sicer marsikoga in marsikaj izgubil, a ker je prestal Božjo preizkušnjo in hudičeve skušnjave, je potem prejel precej več, kot je imel in izgubil. 

Spet se torej vračamo k temu, kam je usmerjen naš pogled. Pri slednjem ne gre toliko za telesni vid, kolikor za duhovnega. Sleporojeni ni spregledal le telesno, še bolj pomembno je, da je spregledal tudi duhovno in prepoznal v Kristusu Odrešenika in Gospoda. Vidimo pa, da je za to potreboval še eno preizkušnjo, in sicer s strani duhovno slepih Judov. Najprej je sprejel na miselni ravni neko drugo logiko, pravzaprav poosebljeno Božjo logiko, a slednje ni sprejel tudi še z vsem svojim srcem, kar pomeni z vso svojo notranjostjo. Ko pa je spoznal še z duhovnimi očmi, kdo je tisti, ki ga je ozdravil, ga je počastil s klasičnim vzhodnim poklonom na kolenih s čelom, ki se dotakne tal, »proskynesis«. 

Vidimo tako, kako je izredno velika pot že to, da se miselno spreobrnemo, a nam to kaj dosti ne pomaga, če se to potem ne pozna tudi na področju izpovedovanja in izkazovanja vere. Slednje prične pri sveti daritvi, kjer imamo tovrstne telesne drže in kretnje ter geste, kot so, ko govorimo o češčenju, poklek, klečanje, poklon in priklon, da bi se potem nadaljevalo v vsakdanjem življenju, ko se ne bojimo tudi pokazati, zlasti to, svoje vere v Kristusa. Pa tudi v to, da zlo in trpljenje nimata zadnje besede, temveč imata svoj smisel v tistem, ki je vse to premagal. Prav zato obhajamo sredi postnega časa nedeljo radosti (»Laetare«), še bolj kot veselja (»Gaudete« - 3. adventna), da bi se potem veselili in radovali z Devico Marijo o Veliki noči, kakor molimo v »Raduj se, Kraljica nebeška«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 17. marec 2020

So otroci res rak našega planeta?

Skozi drugačno prizmo (23)

Zasledili smo zanimivo razmišljanje dr. Giorgie Brambilla, docentke moralne teologije na Papeški univerzi »Regina Apostolorum« (toliko o tem, kako Cerkev zatira ženske). Profesorica je sicer poročena in mati treh otrok. V roke ji je prišel letak občine Cremona (mesto izdelovalcev violin!), kjer je pisalo, da je treba biti do okolja zelo odgovorni pri nakupovanju, med dejanji, ki pa jih posameznik lahko v tej smeri stori, da bi ublažili klimatske spremembe, pa naj bi bil tudi ta, da se dela manj otrok, kar je bilo napisano v mastnem tisku in z velikimi črkami. Profesorica pravi, da ti za to bravurozno dejanje podelijo nekakšno medaljo za pogum, ki nosi naziv »Reševanje planeta«. 

Pravi, da se v doseganju cilja združujejo trije pogledi na svet in človeka – maltuzijanski (po Thomasu
Malthusu), feministični in evgenetski. Vsi trije se namreč borijo proti roditvi in vzgoji otrok, ker se borijo proti pravemu starševstvu. Anglikanski pastor Thomas Robert Malthus je v svojem delu 'Esej o načelu prebivalstva' ('An Essay on the Principle of Population') povezal prebivalstvo z razpoložljivimi sredstvi, seveda materialnimi,  iz tega pa izpeljal zakon, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »naravni«, po katerem ne gresta skupaj demografska rast in »sredstva za preživljanje«. Veliko Britanijo je v 18. stoletju pretresala velika revščina, Malthus pa ni bil prepričan, da so politični prijemi državne pomoči neučinkoviti, temveč celo nepotrebni, ker naj bi podpirali tisti družbeni sloj, ki je bil najbolj neuravnovešen tako v etičnem, kot tudi v demografskem smislu. Poleg tega, da je verjel, da večanje prebivalstva izčrpava sredstva, je bil Malthus prepričan tudi, da demografska rast ni enaka za vse sloje prebivalstva. 

Tedaj je to morda še veljalo, danes pa, kot vidimo, temu ni več tako. Poleg gledanja na materialna sredstva, zaradi katerega ta protestantski pastor še vedno velja za ekonomista, kar pa je ena od skrivnosti moderne vere, kako je lahko temu tako, pa je znan tudi po svojem pojmovanju človeka kot »raka planeta«, ta pogled pa uporablja tudi današnji ekologistični pogled na svet in človeka.V svojem omenjenem delu je Malthus trdil, da sta lakota in šibkost dva elementa, ki nekako uravnavata rast. Lakota, epidemije in vojne so tako bile tiste, ki so nadzorovale prebivalstvo. Tudi Charles Darwin se je, eksplicitno in ne med vrsticami, skliceval na angleškega pastorja pri ideji tekmovanja za omejena sredstva s strani preveč številčnega prebivalstva, to načelo pa je osnova za njegovo naravno selekcijo. Seveda pa v to smer ni šel samo Darwin, ki mu seveda ne odrekamo, da je bil tudi velik znanstvenik in intelektualno pošten, v to smer je šel tudi njegov bratranec Francis Galton, oče evgenetike, ki je spodbujal razmnoževanje samo najboljših. Splošno prepričanje je namreč bilo, da ne sme biti enake svobode razmnoževanja za vse družbene razrede, ampak je treba določeni sloj močno omejevati pri tem, kak drug sloj pa močno spodbujati, ne glede na sredstva, ki se jih uporabi za dosego tovrstnega cilja. 

Ni torej čudno, da so delavski razred poimenovali z latinsko tujko “prole-tariat”, vzet iz rimske dobe (uveljavil se je v času republike), kjer je bil najrevnejši sloj sicer tisti, ki je imel najmanjše premoženje, njegov prispevek pa je bil zlasti v zarodu. Na drugi strani je obstajal, še bolj kot aristokratski, meščanski sloj, ki je predstavljal tisto elito, ki lahko vodi družbo. Težavi kvantitete prebivalstva se začne ob bok postavljati vprašanje kvalitete prebivalstva. Vpliv misli Thomasa Malthusa je bil tako velik, da prevladujoča ideologija tudi danes navaja kot vzrok lakote, pomanjkanja sredstev, revščine in uničevanja narave predvsem rast prebivalstva. Da bi torej težavo rešili, naj bi se uporabilo »kontrolo rojstev«, katero imenujemo, če jo pojmujemo kot edino rešitev, »maltuzijanstvo«. Profesorica Brambilla to imenuje ideologija zato, ker ni nobenega znanstvenega dokaza, da je rast prebivalstva povezana z onesnaževanjem, četudi se vsake toliko časa pojavijo »znanstveniki« in »strokovnjaki«, ki neprestano poudarjajo, da je potrebno delati čim manj otrok.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 14. marec 2020

Žeja po pravi vodi

Misel na 3. postno nedeljo

Ključna beseda 3. postne nedelje je zagotovo »žeja«. Najprej se z njo srečamo v berilu, ko spremljamo pritoževanje ljudstva, ki je žejno, zagotovo pa še močneje v evangeljskem odlomku te nedelje, ki je tisti o Samarijanki. Če se ustavimo pri berilu, potem vidimo kratek spomin Božjega ljudstva, ki je še tri mesece pred tem bilo priča velikim čudežem v Egiptu, na kar pa je v tako kratkem času pozabilo in nima smisla ali občutka za Božjo previdnost. Spomnimo se, ko govorimo o Božji previdnosti, o Abrahamovem darovanju sina Izaka, ko je tista gora poimenovana »Gospod poskrbi«, ker se to resnično v življenju dogaja, a je potrebno imeti gledanje, ki gre preko samo zemeljskega ali fizičnega, zato pa temu rečemo, da je metafizično gledanje ali pogled. 

Vračamo se k prvi postni nedelji in vprašanju naših čutov in čustev – ali so res tako absolutna? Je res treba svoje fizične in čustvene potrebe zadovoljiti takoj? Puščava nas uči ravno nasprotno, in sicer, da se je potrebno zaustaviti in premisliti, se čim bolj skušati spomniti na velike in dobre reči, ki so se nam vendarle zgodile v življenju, pa se nam lahko ne bi. Tako pa, takoj ko čutim neko pomanjkanje, navadno zlasti v fizičnem smislu, moram to zadovoljiti, ne opazimo pa, da v bistvu nismo ničesar rešili, ker: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen« (Jn 4,13). Ne samo, da smo žejni, če pijemo od vode tega sveta, pa pustimo, da določeno mero vsega tega potrebujemo, ampak se dogaja to, da je naša žeja vse večja. Ker je naša želja oz. poželjivost vse večja. 

Želja in potreba pa navadno nista enako veliki, temveč prva v današnjem svetu pogosto zelo prekaša drugo, tako da ljudje skušamo ugoditi svojim željam, ki pa se vse bolj večajo in večajo, ne skušamo pa ugotoviti, kakšne in katere so naše potrebe. Tako se vse začne že pri tem, da želimo biti popolnoma samostojni in svobodni, tudi ali najprej od Boga, to je naša želja. Potreba je pa ravno nasprotna, saj človek Boga potrebuje. Iz tega sledi želja ali poželjivost po svojem bližnjem in po tem, čemur z eno besedo rečemo »blago«, obravnavata pa to prav zadnji dve zapovedi, ki govorita o slabih mislih in željah. Apostol Pavel nas lepo v 1. pismu Korinčanom, in sicer večkrat, opozori, da je sicer človeku res vse dovoljeno, v smislu, da se lahko za to odloči, pa če je dobro ali zlo, vendar pa ni vse koristno in ne vse izgrajuje (1 Kor 6,12; 10,23). To se lepo nanaša na Gospodove besede ljudstvu v puščavi, ko jim pravi, da prednje postavlja življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo, pa jih vabi, naj vendarle izberejo prav, naj izberejo življenje. 

Kultura smrti, kakor je današnjo kulturo, ki že kar nekaj časa traja, označil sveti papež Janez Pavel II., človeka seveda vabi k slabi odločitvi, k takšni, po kateri bo vse bolj žejen, prinašala pa mu bo prekletstvo in smrt, zlasti je težava, ker, če se ne spreobrnemo, vse to prinese večno smrt, četudi se nam zdi, navkljub vsem slabim željam in odločitvam, to življenje še vedno ugodno in lagodno. Odrekanje, krotenje ali mrtvičenje, kakor je starinski izraz, so zato zelo koristno orodje, da bi ne stregli svojim željam in poželjivosti, temveč lepo odgovarjali na svoje potrebe, ki so potreba po Bogu, po bližnjem in potreba ne le po bivanju, temveč po življenju, v polnosti. Življenje s smislom in pravim ciljem, ki pa ni le preživetje, ampak večno življenje. To nam bo omogočalo tudi zadovoljno romanje po tem svetu, zavedajoč se, da na njem nikdar nismo sami, tako in drugače.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

nedelja, 08. marec 2020

Dvigovanje za svetlejše življenje

Misel na 2. postno nedeljo

2. postna nedelja je posvečena Gospodovemu spremenjenju na gori. Dogodku so bili priča le trije apostoli, in sicer Peter, Janez in Jakob. Šele šest dni je minilo od Petrove izpovedi vere, ti trije pa so vsi Gospodovi ljubljeni učenci, a vendar se tudi tokrat zgodi, da v ključnem trenutku spijo, vendar pa moramo vedeti, da se je, kot nam poroča evangelist Luka, spremenjenje zgodilo ponoči, zatorej ni nič čudnega, da so spali. Izročilo, da gre za goro Tabor, ki je 9 km jugovzhodno od Nazareta, izhaja od sv. Cirila Jeruzalemskega in sv. Hieronima. Spremenjenje je izraženo z izrazom »metamorfoza«, kar navadno prevajamo kot »preobrazba«, vendar nam evangelist hoče povedati, da je slednja bila vidna z očesom. Obraz se Jezusu sveti kot sonce, kar je, čeprav imamo mi občutek rumene barve, najbolj bela možna barva, medtem ko imamo v slovenščini skladno z izvirnikom, da so postala oblačila bela kakor luč. 

To je torej bil trenutek, ko je Gospod deloma dopustil, da se je izkazala njegova blaženost, a le
deloma, saj je na ta način, kakor nam pravijo sveti očetje, želel tri ljubljene učence pripraviti, da bi bili sposobni prenašati vse tisto hudo, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu. Mojzes in Elija sta najpomembnejši osebi Stare zaveze, eden predstavlja postavo, drugi pa preroke, z Jezusom pa sta se pogovarjala o njegovem odhodu s tega sveta prek trpljenja in smrti, ki se bosta izvršila v Jeruzalemu. Velja pa pri obeh starozaveznih likih še za dva, ki sta, prav tako kot Jezus sam, šla skozi štiridesetdnevni post, kar ju tudi postavlja za tovrstni zgled v postnem času. To kaže tudi nam, kako je treba sebe premagati, doseči oblast nad svojimi čuti in podobnim, da bi tudi nas lahko Gospod napolnil s svojo blaženo lučjo, pa bi se vsaj malo počutili tako, kot so se trije apostoli. Potrebno je torej tisto, kar se je včasih reklo mrtvičenje, potrebno je zadoščevanje za naše grehe, za zlo, ki smo ga storili, zlasti s svojimi slabimi besedami in dejanji, pa tudi za vse naše opustitve. To se doseže prek posta in molitve. Pravzaprav je tako, da v življenju pridemo do pomembnih reči samo prek odrekanj, žrtev in z določeno pomočjo, za katero je pa vselej treba prositi. 

Post je podoba našega življenja, a tako kot se Jezusovo blaženo gledanje odseva, čeprav tu na omejeni način, na njegovo telo in ga poveliča, tako se tudi naše dobro duhovno življenje odseva na naše siceršnje življenje. Tako, da je res danes podvig takšen vzpon na goro, kar pomeni, da se odločimo za Božjo bližino, to pa potem tudi čim bolj skušamo uresničiti, vendar to ni nikdar zaman. Na gori je oblak, ki pomeni Božjo navzočnost, resnično Božjo navzočnost, zato še bolj kot neka splošna molitev, to spremenjenje na gori pomeni svete zakramente, kjer je Gospod resnično navzoč. Postni čas zato pomeni tudi izboljšanje našega zakramentalnega življenja, predvsem s pomočjo tistih dveh zakramentov, ki ju lahko pogosto prejemamo, to pa sta sveta pokora ali spoved in sveta evharistija, ko sveto Rešnje Telo prejmemo pri svetem obhajilu. 

Če seveda sebe ne očistimo s pomočjo vseh orodij, ki jih imamo na voljo, potem v naša srca ne bo mogel prodreti noben žarek Božje milosti in torej blaženosti. Tako je, če se evharistijo pojmuje le kot neko pravico, kakor se pojmuje tudi sveto obhajilo, ni pa vse to velika Božja milost, za kar bi se veljalo ustrezno in temeljito pripraviti, s postom, molitvijo, a tudi dobro in temeljito sveto spovedjo. Današnjemu človeku pa se zdi, da se ni potrebno iz zemeljske sivine dvigovati k Bogu. A potem se naj nikar ne pritožuje nad sivino življenja. Potrudimo se, da bi Božja milost razsvetlila naše življenje z blaženimi žarki, da bi lahko premagovali vse ovire in z radostjo v srcu nosili vsak svoj križ.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

sreda, 04. marec 2020

Pandemija izgube razuma in vere

Skozi drugačno prizmo (22)

O tem, kako danes deluje medijska mašinerija, smo že kar nekajkrat spregovorili. Najprej nam želi dati neke informacije, ki so seveda vselej predelane, potem nam nudi zabavo, zato pa angleška skovanka »infotainment« (»information and entertainment«), vendar pa imamo še tretjo zadevo, to pa je strah, tudi o slednjem pa smo že govorili, a »repetita iuvant«, ponavljanje pomaga. 

Ob zadnjih dogodkih je o tem lepo spregovoril katoliški psihoterapevt Roberto Marchesini, ki pravi, da je prišlo do paničnega vala, ki je bil še zlasti medijsko vnesen, kar pa nas bi, ne samo po njegovem mnenju, moralo prisiliti k razmišljanju. Lepo nas je k trezni presoji in razmišljanju ob razno-raznih informacijah pozval tudi naš urednik. Skratka, ta nenadna kriza je v naši družbi, kot lepo pravi v intervjujskih vprašanjih prijateljica Raffaella Frullone, katoliška novinarka, vzbudila strah oziroma celo trepet, kot da bi, če bi tega virusa ne bilo, bilo nemogoče tvegati smrt. Marchesini zato pravi, da se sprožijo naslednji mehanizmi: »Čustva, v tem primeru strah, zamenjajo razum pri izbirah določene osebe. Oseba se torej odreče razumnemu ali racionalnemu delovanju. To pomeni, da slednja lahko deluje: a) povsem nerazumno oz. b) zunanje pogojeno« – v angleščini imamo izraz ameriškega sociologa D. Riesmana (1909-2002) »otherdirected«, ki označuje, kako naše obnašanje oblikujejo predvsem mediji, je medijsko pogojeno. 

»Že več kot sto let nazaj je psihologija ugotovila, da kot posledica določenega šoka, oseba postane podvržena manipulaciji in jo je možno kontrolirati, deluje torej tako, kakor ji je ukazano, tudi v nasprotju s svojimi načeli in z logiko. Ali ni to tisto, kar se dogaja? Kako se s tem spopasti? Mislim, da to ni mogoče. Vse v naši družbi nas vzgaja ke temu, da na čelo našega življenja postavimo čustva, zavračamo pa razum – televizija, časopisi, pesmi... Gre za izid nekega procesa, nekega boja. Težko se je upreti, razen če neka oseba ni bila vzgojena in se ni vzgojila v klasični antropologiji, ki je izražena v Platonovem mitu o kočiji in kočijažu: čustva so koristna, vendar pa jih mora usmerjati razum. Obstaja bližnjevzhodna zgodba, ki pripoveduje o človeku, ki je hotel jesti datlje. Kateri je najustreznejši čas za sajenje datljev, če hočemo jesti datlje? Odgovor: pred sto leti. Živeti glede na razum in ne glede na čustva zahteva leta in leta vzgoje, ne moremo improvizirati. Vrline je treba gojiti vsak dan. Smo zato brez upanja? Ne. Prejšnja zgodba ima namreč nadaljevanje, še eno vprašanje: kateri je drugi najboljši čas za sajenje datljev? Odgovor: zdaj! Pričnimo sedaj živeti glede na razum, to je tisto, kar lahko storimo. Ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa spremenimo sedanjost.« 

Mnogi starši ne znajo stvari razložiti otrokom, kaj lahko storijo? Marchesini pravi, da pozna besedila, ki krožijo po spletu, da bi otrokom nekako dali vero v določene ljudi ali skupine ljudi, a pravi, da jih ne bi govoril otroku: »Ne bi mu rekel, naj svoje življenje in svoje upanje izroči ne v roke političnih oblasti, kakor tudi ne v medicino. Še sam tega ne bi storil. Kaj bi storil jaz? Ugasnil bi televizijo. Poskrbel bi, da otroke obvarujem pred temi stiskami in strahovi. Poskrbel bi, da mislijo na tiste reči, na katere morajo misliti otroci – da se igrajo, gredo v šolo, so s prijatelji. Za vse drugo bodo poskrbeli odrasli, če so tega sposobni«. 

Ali pa ni ta panika znak omahujoče vere? »Vera ne omahuje, temveč je lepo izgubljena. Govori se o pandemiji, pa naj bo resnična ali ne, kaj pa napravijo cerkvene oblasti? Mar pomnožijo svete maše? Organizirajo procesije? Zahtevajo post in pokoro? Nikakor: odvzamejo edini vir rešenja, obhajanje svete maše, odvzamejo edini vir milosti, ki lahko reši ta svet in to državo. Namesto, da bi dali Bogu dolžno čast in hvalo, mu jo odvzamejo. Obstaja strah pred okužbo? Prav, naj se obhajajo maše brez ljudstva! Namesto tega pa je edina misel izogibanje združevanju ljudi (ki molijo), da bi se izognili širitvi virusa. To je precej malo metafizična (presežna, op. A. V.), bi rekel. Mar ni to znak, da je naša družba, začenši pri vrhu, postala povsem materialistična in je izgubila vero?«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 01. marec 2020

Puščavski podvig za naše odnose

Misel na 1. postno nedeljo

Že smo zakorakali v postni čas, ki se vselej odpre z našim Gospodom v puščavi, kar je prva pomembna zadeva, potem pa seveda še hudičeve skušnjave. Post je milostni čas, dan človeku, da se res umakne in odmakne od vsega, kar dela sicer, da se posveti življenju. Slednje je sestavljeno iz treh vrst odnosov do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Na voljo imamo zlasti dve orodji, da bi se posvetili odnosu do Boga in samih sebe, ker je čas posvečen Bogu tudi čas, ki ga pravzaprav posvetimo samim sebi, čeprav ne povsem, a do tega še pridemo. 

Vsekakor je potreben odmik in umik, a tudi neki notranji vpogled in uvid, zato pa orodji molitve in posta. Krščanska asketika je prvi od dveh obrazov duhovne teologije, kjer drugega predstavlja mistika, je pa sicer to zelo konkretno prizadevanje, da bi sodelovali z Božjo milostjo, torej s tem, da bi nam lahko bili naklonjeni Božji darovi, ki so darovi Sv. Duha. Tako namreč Gospod pravi, da bo Oče naklonil prav Sv. Duha vsem tistim, ki ga bodo prosili (Lk 11,13), da bi potem s pomočjo teh duhovnih darov lahko s svojim sodelovanjem obrodili duhovne sadove, kar nam pojasnjuje, če ponovimo, sv. Pavel v 5. poglavju Pisma Galačanom. Odmik nam je vedno potreben in je stvar naše volje in odločitve, ki je odločitev in umik v tišino, da bi lahko doživeli tihoto, ali bi nam slednja bila naklonjena kot milostni dar. O tem vprašanju se sicer zelo splača prebrati knjigo kardinala Saraha, ki smo jo že omenili, namreč 'Moč tihote', morda kot lepo postno duhovno branje. 

Po eni strani gotovo gre za odpoved vsakdanjemu hrupu, da bi se morda za nekaj časa v dnevu napotili v »kamrico našega srca«, če rečemo s Cankarjem, da bi tako ne srečali samo Boga, ki bi se nam nekako razodel in nam spregovoril po svoji tihoti, temveč da bi se tako srečali tudi sami s seboj. Spoznanje samega sebe je namreč pomembno tudi v splošnem oziru, kakor nam pričajo že stari Grki, recimo konkretno Platon. 

Skušnjave nam po drugi strani govorijo ne samo o notranjem boju, v smislu samo bojev naši duši, v naši notranjosti, kakor je recimo menil sv. Ciprijan, da je šlo, ko je komentiral ta odlomek, temveč o tem, da je hudič tiste vrste premetenec, ki nas skuša čisto zunanje, v smislu naših čustev, čutov, želja in podobnega pretentati, da bi šli po napačni poti oz. se sploh ne bi spustili na raven naše duše, se s tem sploh ne bi ukvarjali. Želi, da ljudje današnjega časa vse svoje moči usmerijo v svoje želje, ne da bi mislili na svoje dejanske potrebe, ki se navadno ne skladajo z našimi človeškimi željami. V vsem navalu reklam, podob in drugega je namreč zelo težko preusmeriti svoje razmišljanje k temu, kar nam je v življenju, tako ali drugače, torej duhovno in stvarno, resnično potrebno, in ali se naše želje, po drugi strani, skladajo z našimi potrebami. Kaj res potrebujemo, nam je Bog dal v našo notranjost, a se je treba potruditi. 

Ne moremo pa tega storiti sami, temveč potrebujemo Božjo pomoč. Prav zato, ko govorimo o molitvi, ne gre samo za neko osebno ali skupinsko molitev, temveč je tu mišljeno tudi bolj pogosto oz. redno poseganje po sredstvih Božje milosti, ki so sveti zakramenti, zlasti tista dva, ki ju lahko pogosteje prejemamo, in prav je, da to v tem času res delamo, to pa sta zakrament spovedi in svete evharistije. Post seveda pomeni, da nam ne vladajo želje, ampak mi vladamo njim, podobno pa velja tudi za čute in čustva. Tretja stvar, ki je pomembna, je ta, da si vzamemo v dnevu tudi dovolj časa za primerno in pravšnje razvedrilo, kot predah od dela in molitve. Miloščina, kot tretje primerno orodje, pomeni rezultat naših odpovedi, ki se daruje, kot prava ljubezen, našemu bližnjemu. Ne pozabimo na hierarhijo ljubezni, kjer smo prvo in največjo pozornost dolžni tistim, ki so nam najbližji, potem pa gre v koncentričnih krogih naprej – središče vsega je, kot pravi spet sv. Pavel, Jezus Kristus.

Objavljeno v tedniku Novi glas       

nedelja, 23. februar 2020

Premagovanje sebe za večne dobrine

Misel na 7. nedeljo med letom

Evangelij se nadaljuje z novo in, lahko rečemo, polno ter pravilno interpretacijo postave. Kot smo namreč zadnjič dejali, je človek vselej nagnjen k iskanju minimuma, kakor tudi k iskanju tistega, kar je bolje za njega samega, to pa seveda ni ljubezen, ne do Boga niti do bližnjega, saj je ljubezen vselej prizadevanje predvsem za dobro drugega. Zato najbrž ni težko razumeti, zakaj talionsko načelo, čeprav je seveda daleč boljše od Lamehovega, še ni dovolj dobro. Vsebuje namreč neke vrste človeško pravičnost, vendar pa je slednja postavljena na temelje enakosti, neke vrste »uravnilovke«, ki pa nikdar ne more biti cilj, saj morajo biti za nekoga zakoni strožji, za drugega pa manj, stvar je res zelo relativna oz. odvisna. 

Če recimo damo primer molitve, potem se od laičnega vernika pričakuje manj molitve kot od od posvečene osebe, pa naj bo to duhovnik ali redovnik, zato pa mora biti za slednjega kazen za neizpolnjevanje dolžnosti strožja kot za prvega oz. mora delati večjo pokoro za tisto, kar ni naredil, pa bi moral. Tu je sicer še bolj beseda o povračilnem ukrepu, ki lahko kaj hitro preide v maščevanje, pa ne razreši ničesar. Treba se je vprašati, ali je cilj to, da še naprej živimo vsak sebi, ali pa je po drugi strani cilj, da pridobimo svojega brata? Spet pridemo do tega, da kristjan ne zmaguje tedaj, ko premaga nekoga drugega, temveč takrat, ko premaga samega sebe. 

To je namreč bistvo tistega, kar se po naše imenuje podvig, s tujko pa temu pravimo »askeza«. Že čez nekaj dni bomo vstopili v postni čas, kjer je cilj prav to, da premagamo sami sebe, da bi izboljšali tudi svoje odnose, z Bogom, potem pa posledično tudi z bližnjimi. Gre tudi za to, da ne smemo nikdar pustiti, da bi presojali na podlagi čustev, temveč razumno, a se mora naš razum čim bolj usklajevati z Božjim, čim več, kolikor je mogoče. 

Prav zato moramo storiti še nekaj več od tistega, kar je mogoče na človeški ravni, saj je z Božjo pomočjo mogoče storiti več. Božja postava je popolna in poživlja dušo (Ps 19,8), a je treba sprejeti prav slednjo, ne pa le človeško oz. vzeti le človeško interpretacijo, ki seveda ne prinaša nobene duhovne koristi. Kristus nam pravi, da morajo njegovi učenci reagirati drugače, torej tako, da se obvladajo in se ne prepustijo temu, da bi jih premagala jeza, temveč jo morajo oni premagati, da bi pravilno odreagirali. Tudi zato, da bi ne bili maščevalni. Ne gre pa, da ne bo pomote, za zapoved, temveč za nasvet ali, kot temu rečemo, za evangeljski svet, da bi imeli večjo duhovno in tudi drugo korist, je pa res, da Gospod prepoveduje zasebno maščevanje, ker je človek v slednjem vedno pristranski in pravzaprav kirivičen – le Bog je tu pravičen. 

Evangeljski odlomek ne govori o navadni človeški ljubezni, ki je navadno koristoljubna, ampak o tisti, ki se ji v grščini pravi »agape«, latinsko pa se jo prevaja kot »caritas«. Ta ljubezen, ki se sklada z Božjo, je žrtvovanjska, požrtvovalna in torej, kakor pravi sv. Pavel, »ne išče svojega« (1 Kor 13), tokrat pa nam evangelij govori o tem, da je treba za ohranitev prave ljubezni biti pripravljeni tudi k temu, da žrtvujemo materialne dobrine. Morda je danes to nekaj še težjega, kakor pa je bilo še par desetletij nazaj, pa vendar je še kako potrebno, saj ne bomo s sabo ob smrti nesli nič od materialnega, ostalo pa bo tisto, kar bomo s tem materialnim znali pridobiti »večnostnega«, če ne vedno uporabimo besede »duhovno«. Skratka, materialna sredstva so sredstva, s katerimi lahko pridobimo višje dobrine, lahko pa tudi ne, če ta sredstva prevzamejo mesto, ki jim ne pripada, postanejo pa cilj. Cilj niso materialne dobrine, temveč oseba, Bog in bližnji.    

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 15. februar 2020

Polnost in večnost Gospodove besede

Misel na 6. nedeljo med letom

V svetu, kjer je človek prepričan, da lahko vse spreminja po svoji mili volji, je najbrž občutek za to, da nekaj stalno velja, precej slab. V našem primeru govorimo o Stari zavezi Svetega pisma, za katero uporabi naš Gospod prav podobo »zavezati-razvezati«, ki se jo dandanes največ uporablja za zakon, sklenjen pred državo, sploh za »razvezo«. Večkrat smo že najbrž slišali, da so za koga dejali, da je na neki način starozavezen, ker naj nekih reči ne bi pojmoval v luči Nove zaveze, torej tako, kakor uči Kristus sam oz. nas, glede na to, kar je izročil apostolom in njihovim naslednikom, uči sveta Cerkev. 

Staro zavezo je potrebno vedno gledati v luči Nove zaveze, torej v Kristusovi luči, saj je slednji v
Stari zavezi skrivnostno navzoč, čeprav se še ni učlovečil, pravzaprav pa v Stari zavezi tudi večkrat ljudstvu spregovori, navadno po očakih in prerokih. Takšna beseda je seveda popolna, bilo je vse povedano, spet pa imamo težavo s prevodom. Slednji nam tokrat govori, da je prišel Gospod »postavo in preroke«, kakor je označena Stara zaveza »dopolnit«, kar pa seveda ni ustrezen prevod, kot se rado dogaja. Grške besede imajo precej bogate pomene, ki jih le težko ustrezno izrazimo v narodnih jezikih, zato pogosto velja tisto, kar je govoril Cervantes o prevajalcu, da je namreč »traductor – traidor«, torej da je prevajalec izdajalec. V našem primeru gre za to, da je Božji Sin prišel, da končno da postavo (pravzaprav celotno Staro zavezo) v njeni polnosti. On je to postavo sam dal, vendar pa je bila težava vsakokrat v človeku, ki jo je sprejel – eden je (bil) popoln, drugi pa seveda ne. 

Nekaj čudovitega je, da je Najvišji hotel tudi svojo besedo dati ljudem na njihov način, torej skozi človeško pamet, z njihovimi čustvi, napisano, če je bila napisana (ni bila vsa!), s človeško roko. Ker pa je človek omejen, zmotljiv, končen in grešen, je nevarno, da bo zadeve predvsem razlagal, vsaj nekoliko, po svoje. Razen, če bi Gospod sam povedal, kaj neke reči pomenijo, v polnosti pa je to lahko storil šele tedaj, ko je postal človek in te reči določenim tri leta do dobra naredil. Kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega prologa: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Božji Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil«. Sčasoma je torej nastala težava, da so si ljudje pričeli stvari razlagati preveč po svoje. Prilagodili so zakone preveč po svojih slabostih in se premalo ravnali po Božji večnosti, češ da je maksimalno izpolnjevanje postave za ljudi nemogoče, pa jo je potrebno prilagoditi. 

Po rimskem pravnem načelu, da je pa zakon moralni minimum (»Lex est minimum morale«), se človek vedno nagiba k najmanjšemu skupnemu imenovalcu, nevarno pa je, da postane ta prag splošnega konsenza ali strinjanja sčasoma zelo nizek oz. se prične med moralno uvrščati tudi sicer vselej nemoralne zadeve. Tako se torej zgodi, da tudi reči, ki so po naravnem pravu nemoralne, sčasoma postanejo moralne. To je vedno zato, ker se ne, poleg naravnega, upošteva še nadnaravno pravo. Šele slednje napravi neke reči splošno veljavne, skorajda večne, ker bodo pač veljale vse do tedaj, dokler bo obstajal ta svet. A seveda človek, ki teži k Bogu, torej k popolnosti, ne more imeti za cilj minimum, temveč maksimum, popolnost, ki pa je Bog sam. Zato bomo prav naslednjič tudi to slišali. 

Skratka, človek se mora premagati, iti preko sebe, če hoče res biti človek. Če hoče priti k presežnemu, se mora samega sebe preseči. To nam sporoča izraz »askeza«, ki pomeni, če ga prevedemo, »podvig«, kar moramo vsake toliko ponoviti. Kdor teži k minimalnemu, se ne bo izboljševal, temveč se bo slabšal. To lepo sporočilo nam prinaša recimo zgodba o Ostržku. Človeku samemu je seveda ta maksimum nemogoč, vendar pa nismo sami, odkar je tu Emanuel, Bog z nami. Gospod nam daje po Sv. Duhu svojo milost, moč svojega življenja, da premagujemo vse ovire in težave, ki bi v življenju prišle. Tako je še največja zgolj človeška pravičnost krivičnost, tudi zato, ker si ljudje radi prizanašamo in recimo gledamo samo, če smo koga telesno ubili, ne pa še kako drugače. Samo človeško je nemogoče odpuščati in sprejemati tudi tiste, ki jih določimo za »sovražnike«. Brez Božje milosti je človek le težko zvest.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 11. februar 2020

Cilji in sredstva

Skozi drugačno prizmo (21)

Ne dolgo nazaj je madžarski predsednik vlade Viktor Orban predlagal, da bi, v okviru prizadevanja za povečanje rodnosti, omogočili popolnoma brezplačno umetno oploditev. Iz tega se lahko naučimo nekako tri reči (čeprav bi lahko potegnili še kako stvar več). Prva je, da onkraj naših meja (kakor tudi znotraj, pravzaprav), ne obstaja niti en politik, ki bi resno in polno promoviral krščanske vrednote. Ugovor, da se že več časa Orban trudi, da bi povečal rodnost in da dosega dobre rezultate, je do neke mere na mestu. Ne samo Madžarska, temveč vse »višegrajske« države si precej prizadevajo v tej smeri in tudi dosegajo dobre rezultate, tako da so prišli z 1,3 otroka na plodno žensko na 1,5 otroka, kar se zdi malo, a ni. 

Vedeti pa moramo, da rodnost kot taka ni krščanska vrednota in sama posebej nima kaj dosti z našo vero. Je pač odvisno, kako se zadevo usmeri. Seveda še zdaleč nismo proti veliki rodnosti, vendar moramo vselej vedeti, da je slednja podrejena vzgoji otrok. Rodnost po Orbanovo, kjer pa bi lahko dali tudi priimek kateregakoli drugega politika, ki postavlja v središče svojega programa demografsko rast, je v prvi vrsti sredstvo za dosego večjega števila delavcev, davkoplačevalcev in porabnikov, torej je učinkovito in na neki način banalno sredstvo, s katerim bi v nekem srednje dolgem obdobju uredili številke javnih računov, da ne bi kazale tako klavrne slike. Gre torej za pragmatično postopanje z enostavno predpostavko, da je država brez otrok pač obsojena na propad.

Zato pa ne moremo trditi, da gre pri tem za promocijo krščanskih vrednot, daleč od tega. To je podobno iskanju pozitivnih plati v razno-raznih abortivnih zakonih, kakršne so najbrž videli tudi kaki nominalno krščanski intelektualci (tudi kak zamejski med njimi), ko so glasovali za zakon 194/78. Še v nobenem programu, ki bi rad zaustavil demografsko krizo, nismo zasledili tega, da bi se govorilo o prepovedi ali vsaj omejevanju splava ali katerekoli druge prakse, ki privede do pokola spočetih, tudi še v večjem številu kot sama umetna prekinitev nosečnosti, to pa je seveda prav umetna oploditev. 

Slednja, to pa je druga zadeva, ki se jo lahko naučimo, nujno uniči na desetine človeških bitij, da bi privedla do nosečnosti, ki celo v večini primerov pripelje do spontanega splava ali predčasnega rojstva. Če pogledamo italijanske podatke za leto 2019, ugotovimo, da je bilo izvedenih 77.195 krogov umetnih oploditev, kjer jih je bilo več kot 14 tisoč prekinjenih še pred prenosom v maternico, kar se je seveda končalo z uničenjem vseh zarodkov. Ko se je prenos vendarle zgodil, so prišli do 51.651 krogov, oziroma do nekje 87.129 oplojenih zarodkov, ki so bili preneseni v maternico ženske, vendar pa se tu ne pove, koliko zarodkov so proizvedli, tako da lahko ocenimo, da kakih 200.000, glede na to, da se proizvede nekako po tri na krog. Skratka, od zgoraj navedenih zarodkov, ki so bili preneseni v telo ženske, je prišlo do 14.604 nosečnosti, rodilo pa se je 10.844 otrok, od tega 20% nedonošenih. V primerjavi s tem umetno povzročeni splav ni nič. Je torej to krščanski način? Pa tu ne gre le za katolike, ampak za vsakega človeka dobre volje in zdrave kmečke pameti. 

Tako pridemo do tretjega in morda najhujšega vidika. Prišlo je praktično do popolnega ne razlikovanja ali ne problematiziranja razlike med naravnim spočetjem in, to lahko rečemo, umetno proizvodnjo človeka. Ni zavesti o tem prej omenjenem ubijanju, če je kdaj ta zavest sploh obstajala, tudi med kristjani, ali kdor naj bi to bil. Te zavesti ni, pa čeprav so podatki zelo zgovorni, vendar pa  (pre)mnogi še vedno ne vidijo v zarodku, vse od spočetja, človeškega bitja, torej človeka. Umetna oploditev je zato še slabša sestra že tako slabega splava, skupaj pa imata iste starše, namreč zanikanje dostojanstva človeškega življenja in izgubo upanja. Saj nas vendar, še prej kot vera, resničnost in zdrava pamet učita, da ima vsako človeško življenje v sebi ogromno vrednost, toliko bolj, če je nedolžno in nebogljeno. Učita nas tudi, da je to življenje kal upanja, od spočetja do naravne smrti. 

Pa obrnimo zadeve, bi bila dopustna takšna tehnika, ki bi na vsakih 10.844 živorojenih ubila več kot 100 tisoč nosečnic? Bi to financiralo zdravstveno zavarovanje? Bi to osrečilo starše? In ali bi tistih slabih enajst tisoč živorojenih opravičili več kot sto tisoč nosečnic, ki bi umrle v poskusu, da bi pripeljale nosečnost do konca? Odgovori lahko vsak, kakor ve, a nekaj je jasno. Če ni razlike ne za Orbana, niti, če vzamemo Melonijevo ali Salvinija, ko govorimo recimo o Italiji, a tudi v Sloveniji ni kaj boljše, med naravnim spočetjem in umetno oploditvijo, potem ni neke osnovne zavesti glede dostojanstva spočetega, nihče od teh pa ne misli storiti nič, da bi spremenil zakone o splavu. Poleg tega, se seveda omogoča nosečnici, da lahko izbira med tem, ali bo imela otroka, ali pa bo spočetega, za katerega oni trdijo, da je samo zarodek, uničila. 

Onkraj namenov lahko ugotovimo, da gre za isto osnovno izhodišče, da se namreč odloča o življenju nekoga drugega, kjer je spočeti predmet, ne pa osebek ali celo oseba. Za te naše politike je rodnost le zagotavljanje novih davkoplačevalcev, porabnikov, še bolj kot delovne sile, glede na t. i. vse večjo delokalizacijo proizvodnje in podobne reči. Ali, po drugi strani za utrjevanje neke ne natančno določene "nacionalne identitete", ki pa je v resnici le parodija tega, kar je stoletja dolgo držalo pokonci naše dežele in celotni Zahod. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 08. februar 2020

Dajati Kristusov okus svetu

Misel na 5. nedeljo med letom

Vstopili smo v Jezusov govor na gori, kar bi sicer že prejšnjo nedeljo, če ne bi obhajali praznika Gospodovega darovanja. Tokrat sta dve primeri, soli in luči, s katero Gospod označi svoje učence. Kakor pa je razvidno že iz t.i. »blagrov«, poslanstvo Kristusovih učencev ni enostavno, temveč sta mu lastna preganjanje in trpljenje. Da bi vse to učenci prenašali z veseljem v srcu, pa daje Jezus takšni primerjavi iz narave. Ponavljamo, da tu ni govora le o apostolih in dvainsedemdeseterih učencih, ki so bili takrat z Gospodom, temveč o vseh učencih vseh časov. Za govor na gori je tako ali tako rečeno, da je »postava« nebeškega kraljestva, tudi zato, ker pokaže tisto postavo, ki je bila dana Mojzesu, v njeni polnosti. 

Biti sol tako pomeni imeti veliko vrednost in dostojanstvo v Božjih očeh. To je bilo oni dan, ko je
kratko komentiral nesrečo košarkarskega zvezdnika Kobeja Bryanta, njegove hčere in ostalih, morda najpomembnejše sporočilo ameriškega duhovnika Johna Zuhlsdorfa, da je bil tudi tako velik zvezdnik ravno toliko vreden v Gospodovih očeh, kot kdorkoli od nas. Izkoristil je nenadno nesrečo ta duhovnik, da bi nas opozoril na to, da resno živimo svoje krščansko življenje, v čemer nam je bil Bryant nekoliko tudi zgled, kot recimo v tem, da sta bila tisto nedeljo s hčerjo Gianno tudi lepo pri sveti maši, kjer sta svoje življenje izročila Bogu kot duhovno daritev, kakor nas vabi sv. Pavel. Oče Zuhlsdorf nas je zato povabil, da naj se lepo zresnimo, pričnemo živeti bolj goreče in naj gremo lepo k sveti spovedi čim prej, ker bi lahko bila tudi zadnja. Kot pravzaprav še marsikaj, kar si mislimo, da imamo oz. celo posedujemo in naj nam tega nihče ne bi mogel vzeti. 

Kakor Jezusovi tedanji učenci niso bili le sol Palestine, temveč vsega sveta, kar kaže tudi na to, da se bo potem vera širila po vsem svetu, tako smo tudi danes kristjani sol sveta. Katoliški pisatelj Bernanos je nekoč lepo dejal, da Gospod pravi, da smo sol in ne med. Ne govori o osladnosti in všečnosti, temveč o tem, da dajemo okus in da kdaj naše besede in dejanja tudi pečejo, kakor peče sol, če se jo uporabi za rane. 

Pomembno pa je še nekaj – sol se je uporabljala tudi za konserviranje hrane. Vse, kar imamo glede vere, pa tudi samo Sveto pismo, so nam apostoli izročili in je šlo iz roda v rod. Nekega dne sta dva človeka nekako vzvišeno in posmehljivo odreagirala na razlago nekega evangeljskega odlomka, ker sem dejal, da je to uradna cerkvena razlaga. Dejala sta, da se že dovolj dobro razume odlomek sam. Na podlagi protestantizma namreč danes premnogi trdijo, da si lahko vsakdo razlaga stvari po svoje, kar je kasneje prešlo tudi v t.i. hermenevtiko po Heideggru in še zlasti učencih. Tu je tudi nevarnost tega, da so 3. nedeljo med letom, ki jo je papež razglasil za »nedeljo Besede«, torej Božje besede, večinoma narobe razlagali, namreč kot samo Svetega pisma kot Božje besede, v slovenščini pa so tudi kratko malo to nedeljo označili kot »nedeljo Svetega pisma«. Razlaga mora biti prava, rečemo ji s tujko »avtentična«, torej takšna, kakršno so nam izročili. Zato je treba paziti tudi na to, kakor je pravil kard. Ravasi, da ne prihaja do »eisegeze«, temveč do »eksegeze« - prva pomeni, da vsakdo razlaga po mili volji, drugo pa je razlaga na podlagi tega, kakor se je Sveto pismo vedno razlagalo. Tudi slednje lahko namreč na ta način izgubi svojo slanost, prav kakor je veljalo za tisto sol, ki je padla na tla in so jo ljudje pohodili, ko so razdeljevali bloke soli ljudem. Prav nič drugače ni niti s stalnim katoliškim naukom, ki bi ga radi neprestano prilagajali na mode določenega časa, ki pa nimajo nič stalnega, ampak so, kakor je dejal Bauman, tekoče.   

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 05. februar 2020

Spomin še na druge

Skozi drugačno prizmo (20)

Vesel sem bil oni dan, ko sem videl, da bodo v občini Doberdob postavili spominske kamne svojim žrtvam taborišč. V taboriščih je sicer res tako in drugače končalo svoje zemeljsko življenje daleč največ Judov, vendar pa se ne sme dovoliti, da bi bil spominski dan le spomin na pripadnike tega ljudstva, temveč so vredne spomina tudi vse žrtve drugih narodnosti, kot recimo Cigani (tako Sinti kot Romi, ne samo slednji!), ali pa številni Slovani, katerekoli narodnosti že. Kakor vse tovrstne ideologije, pa je bil nacionalsocializem tudi protikrščanski oz. še posebej protikatoliški, pokončal pa je zato tudi precej katoliških duhovnikov, redovnikov in redovnic, med katerimi so nekateri že bili tudi proglašeni za blažene in svete (sv. maksimilijan Kolbe, sv. Terezija Benedikta od Križa...). 

Čudovita sveta maša v težkih razmerah v kapeli Bloka 26
v Dachauu
Če vzamemo za primer taborišče Dachau na Bavarskem, le malo severno od prestolnice München, je tam obstajala prav duhovniška baraka, Blok 26, kjer je bilo zaprtih kar 2720 katoliških duhovnikov, umrlo pa jih je ali bilo ubitih kar 1054. Preživele je sprejel v avdienci papež Pavel VI. in pohvalil njihovo zvestobo duhovništvu. Če so tako mnogi govorili o odsotnosti Boga v taboriščih, pa so morda prav ti duhovniki pričevali ravno nasprotno, da je bil Bog tudi tam skrivnostno navzoč, četudi te navzočnosti mnogi niso prepoznali. Mnogi ne razumejo pazljivosti Božjega služabnika papeža Pija XII. pri obsodbah režimov, vendar je bila slednja še kako utemeljena, glede na to, kar se je zgodilo, potem ko je leta 1937 izdal okrožnico »Mit brennender Sorge« (približni prevod: »Z bolečo zaskrbljenostjo«). Nasilje režima se je namreč še povečalo – po vsej državi so zaplenili 12 katoliških tiskarn, pozaprli veliko duhovnikov in vernikov zaradi ilegalnega širjenja verskega gradiva. Toliko, da malo opozorimo, kako ni prav, da trobimo v neki propagandistični rog, ne da bi poznali pravo ozadje določenih odločitev. Pošteno povedano, bi potrebovali kar nekaj člankov za posebno obravnavo tega papeža med 2. svetovno vojno. 

Prvo taborišče po datumu ustanovitve, je Dachau postal tudi »največja škofija na svetu« leta 1940, ko je Himmler določil, naj prav tja preselijo vse internirane duhovnike. Največ med njimi je bilo Poljakov, kar 868 pa jih je tam našlo smrt, nekaj je bilo tudi slovenskih duhovnikov. Središče življenja v Bloku 26 je predstavljala kapela, ki je bila odprta januarja leta 1940, kjer pa je bilo dovoljeno obhajati le po eno sveto mašo na dan, kateri pa niso smeli prisostvovati laiški verniki. V istem prostoru so sicer obhajali bogoslužje tudi pravoslavci in protestanti, ko smo pravkar zaključili molitveno osmino za edinost kristjanov. Neke vrste edinost, kljub zavedanju svoje različnosti, je torej pogojevala ista usoda, ki so jo delili med seboj verski voditelji krščanskih skupnosti. Duhovnikom so nasilno odvzeli njihove duhovniške in redovne obleke, silili so jih k preklinjanju ali jih trpinčili s trnovo krono na glavi, v posmeh trpljenju našega Gospoda. Zaradi prenatrpanosti, ker so Nemci pač osvojili še druga ozemlja, so kasneje za poljske duhovnike namenili tudi del Bloka 28. 

Septembra 1941 so zlobni voditelji taborišča poljskim duhovnikom sicer zabranili dostop do kapele, ker so videli, kako veliko je slednja duhovnikom pomenila pri izgrajevanju trdnosti v veri in duhovniške identitete. Da bi poljski duhovniki niti od daleč ne mogli spremljati bogoslužja, je komandant taborišča celo ukazal prepleskati stekla oken kapele v belo barvo. Vse to pa poljskim duhovnikom v Bloku 28 ni preprečilo vseeno na skrivnem obhajati sveto mašo, in sicer zahvaljujoč pomoči nemških duhovnikov, ki so jim skrivaj predali hostije in vino. Četudi so vsem kaznjencem zaplenili rožne vence, so si jih na različne načine izdelali sami, kakor so kasneje počeli tudi po komunističnih zaporih. Duhovniki so imeli tudi, kakor so lahko, češčenje Najsvetejšega, in sicer tako, da so si med seboj podajali pločevinasto škatlico, v kateri je bila Presveta Hostija. Kljub vsem težavam so tako v taborišču duhovniki zagotavljali, z njihovo materialno in zakramentalno bratsko ljubeznijo, Božjo navzočnost tudi tam zaprtim katoliškim vernikom, ki jih, ponavljamo, nikakor ni bilo malo. Prinašali so jim žarek upanja v položaju, ki je navidez kazal, da ni nikakršnega upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 02. februar 2020

Posvečevanje in darovanje Bogu

Misel na praznik Gospodovega darovanja

Letos imamo to milost in blagoslov, da lahko Svečnico, kakor jo ljudsko imenujemo, praznujemo na nedeljo. Najprej je spet poudarjeno, kako je celotna Sv. Družina hotela izpolniti določila Mojzesove postave, v izvirniku pa piše, da se je morala očistiti vsa Družina, čeprav ji tega v resnici ni bilo treba. Ponovno torej poudarek tega, kako sta se Bog in njegova Mati prostovoljno ponižala, kar kaže na čudovito Božjo in Marijino bližino nam ljudem. Tudi sv. Jožef pa se izkazuje, kar kaže besedilo, kot tisti, ki v tišini poskrbi za vse potrebno in je res varuh – Sv. Družine, pa tudi celotne cerkvene družine, ki mu jo je Bog zaupal v varstvo. Poleg tega pa nam kaže vse skupaj na nekaj, kar se danes zdi nekaj tako težkega, da bi namreč izpolnili tista osnovna bogoslužna pravila, da bi jim bili pokorni, nasprotno pa se kaže, kako bi vsakdo rad malo po svoje delal.

Gremo naprej. Gospoda so nesli v jeruzalemski tempelj, kakor je postava predvidevala za vsakega
prvorojenca. Zanimivost je ta, da je, preden je Bog določil za duhovništvo Levijev rod, bil predviden vsak prvorojenec za duhovniško službo, zato je potem ostal v Izraelu ta obred odkupitve. Prvorojenka je morala biti odkupljena z dvakratno vsoto, ker ni mogla opravljati tovrstne službe. Morda se motim, a lahko vidimo prav tu enega od argumentov, zakaj je potrebno Bogu darovati vsakega otroka v smislu, da ga krstimo. Cerkev pojmuje sveti krst kot tisti, ki je nadomestil obrezovanje, vendar pa je hkrati res tudi to, da smo kristjani s krstom posvečeni Bogu, postanemo Božji otroci, Kristusovi bratje in sestre, bistveno se spremenimo v notranjosti. Nismo namreč več samo navadni ljudje, temveč kristjani. Smo torej Kristusovi. V nas je vsajeno seme večnosti. Obstaja danes še zavest o tem, da je otrok, vsak otrok, Božji dar? Se zavedamo, da se s krstom in krščansko vzgojo Bogu samemu zahvaljujemo za dar tega otroka? Se zavedamo presežnosti življenja, vsakega življenja, kjer je vsako življenje duhovno, vprašanje je le, kateremu duhu bomo služili? 

Golobčka ali grlici jasno kažeta, kako je treba služiti Svetemu Duhu, katerega darove prejmemo pri svetem krstu, da bi otrok v polnosti živel in se razvijal. Ni pomembna samo neka naravna vzgoja, temveč še bolj nadnaravna. Ni tako samoumevno, da starši imajo otroke, da so kolikor toliko zdravi itd. Vsakokrat, ko se to zgodi, je Bog tisti, ki se ozre na neki par in mu nakloni otroka, če seveda govorimo o naravni poti in ne o pravi, pravcati proizvodnji otrok, ki tudi vzporedno obstaja. Namerno sem uporabil besedo »par« in ne družina, saj je dandanes čedalje več samo »parov«, ne pa družin, ker se ne poročijo, imajo pa otroke. Človek je razumno bitje, a se pogosto temu svojemu bistvu, ki ga loči od živali, odpoveduje, da bi bil raje podoben živini v hlevu, ki živi skupaj, je skupaj, pa se razmnožuje. Nekega dne jih potem ni več. Lahko se seveda odločimo za to, kar je »bio« varianta, a potem ne sami ne otrok ali otroci ne bomo imeli in ne bodo imeli življenja v polnosti. 

Simeon je pričakoval »Izraelovo tolažbo«, kar je bilo mesijansko pričakovanje. Prepoznal jo je v Kristusu, torej v malem detetu. Tudi mi dobimo svojo tolažbo, torej svoje uresničenje, potešitev hrepenenja našega srca samo v Kristusu in nič drugače. Sicer bo vedno kaj manjkalo. Zato je tako pomembno, da se poslužimo sredstev, ki nam Kristusa prinašajo – svetih zakramentov. Par se poroči, otroke krsti, moli in obiskuje sveto mašo, kjer Bogu daruje družina svoje življenje in prejema Božjo milost in blagoslov. Slednjega v polnosti, če vsi, ki ga lahko, prejmejo ustrezno pripravljeni sveto obhajilo. Nanj se je treba pripravljati pri »drugem krstu«, sveti spovedi, ki je za vernika nekje mesečna. Potrebno je torej biti družina, a ne navadna, temveč sveta. Potrebno se je posvečevati, posamično in skupaj, pa nobena ovira ne bo prevelika ali napor pretežak. Njim, ki ljubijo Boga, namreč vse pripomore k dobremu (Rim 8,28).  

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 28. januar 2020

Mahniča je vredno pobliže spoznati!

Recenzija Keržetove knjige o Mahniču

Ne vem, kje sem se prvič srečal z imenom dr. Antona Mahniča, vsekakor pa se dobro spomnim, da je šlo za negativno mnenje. To ni nič čudnega,saj je na Slovenskem, morda zlasti na Primorskem, mnenje o tem velikem možu najprej goriške, nato pa krške (otok Krk) in hrvaške Cerkve, zelo slabo, kakor nam je povedal tudi postulator za njegovo beatifikacijo, sicer pa škofijski tajnik, mag. Saša Ilijić. Ko sem pripravljal svoje diplomsko delo o nadškofu Zornu, seveda nisem mogel mimo njegovega, to lahko z gotovostjo trdimo, najtesnejšega sodelavca. Že tedaj so mi dejstva pokazala precej drugačno sliko msgr. Mahniča, kar seveda ni bilo v skladu s splošno razširjenim mnenjem tudi naših uveljavljenih duhovnikov. Ko sem torej enemu od teh izrazil pomisleke ob predavanju akademika Kosa, ki je Mahniča odpravil nekako z levo roko, sem dobil v odgovor, češ če nisem vendarle bral tega, kar je pisal v 'Rimskem katoliku', ki je bil pravzaprav slovenska različica nadškofijskega glasila, ki je izhajalo v latinščini, 'Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis'. Ravno tu je glavna težava – ker sem bral! 

Ko se obravnava neko zgodovinsko obdobje, se je potrebno čim bolj osvoboditi očal današnjega časa in se skušati čim bolj spustiti v tisto obdobje, da bi nekako razumeli delovanje oseb, ki so v naših raziskavah oz. so kakorkoli sodelovale z »glavnim junakom« naših raziskav, pa naj je šlo za pozitivno ali negativno naravnane do naše osrednje osebnosti, v mojem primeru za msgr. Zorna. Ivo Kerže glede Božjega služabnika Antona Mahniča v v svoji knjigi 'Mahničeva estetika in literarna kritika' naredi, in sicer zelo temeljito, ravno to, ko govorimo o prvem delu knjige. Vedno moramo najprej ugotoviti zlasti miselno podlago nekoga, njegov svetovni nazor, njegova načela in podobne reči. To naredi dr. Ivo Kerže v svojem delu zelo natančno, jasno in razumljivo, tako da na precej poljuden način razloži ne samo Mahničevo miselno podlago, temveč nam tudi na kratko predstavi temeljne mislece ali filozofe, ki so goriškemu rojaku iz Kobdilja na Krasu služili kot osnova. Odgovarja na pomisleke in pokaže, če je kdo udaril mimo glede Mahniča, zakaj naj bi temu bilo tako. 

Izvemo marsikaj zanimivega, kot recimo, kako se je tudi nekdo v avstrijski Cerkvi, katere del smo tedaj bili, naslanjal na rimske teologe,zlasti na tedaj najpomembnejšo teološko revijo, ki še vedno izhaja, to pa je 'Civiltà cattolica', posebno na znanega p. Liberatoreja. Članki te jezuitske revije iz tistega časa so še danes zelo aktualni in, to si upamo trditi, preroški. Ni težko ugotoviti, kaj je motilo in še moti veliko naših duhovnikov, to pa je poživitev nauka sv. Tomaža Akvinskega, ki se je zgodila na zahtevo papeža Leona XIII. V okrožnici 'Aeterni Patris'. Tu seveda ne govorimo o napačnem t.i. »neotomizmu«, temveč o poživitvi pravega »tomizma«, kakor se tudi označuje nauk sv. Tomaža. Bolj so zanimivi razni novoveški filozofi, cerkvenega učitelja sv. Tomaža pa se zavrača, pa čeprav ga je za temeljnega postavil tudi sv. Janez Pavel II., ki se je pred tem precej raje nagibal k t.i. »personalistom«20. stoletja. 

Dr. Mahnič je bil torej miselno klasičen, tudi kar zadeva umetnost in literaturo, tako da recimo ni maral obdobja baroka. Temeljil je na neki stalni filozofski in umetnostni podlagi, na izročilu, ki je pač podpiralo krščanski oz. natančneje, katoliški svetovni nazor. S tega gledišča je potem presojal, in sicer v luči najpomembnejšega katoliškega načela, ki je pa blagor duš, katera umetnost, zlasti pa literatura, je primerna in katera ne. Bistvena je namreč filozofija oz. bistven je svetovni nazor nekoga, po katerem zagovarja določena načela, druga pa zavrača. So stvari, ki človeka, še posebej pa katoliškega vernika, izgrajujejo, druga pa delujejo nanj razdiralno. Vemo,kako so v tistem času že pričele negativno delovati na ljudi goriške nadškofije te nove filozofije, slednje pa so se iz mesta že širile na podeželje. Kritična opozorila, sploh glede literature, ki so jo vse bolj pismeni slovenski ljudje pridno požirali, so tako bila ne samo potrebna, temveč pastirjeva dolžnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas    

nedelja, 26. januar 2020

Hodi za menoj!

Misel za 3. nedeljo med letom

3. nedelja med letom ponovno omenja Janeza Krstnika – Jezus ni pričel svojega javnega delovanja, preden bi se njegov znanilec umaknil. Nam se rado mudi, ne pa tudi Bogu, ki ima svoj čas in vedno nastopi ter deluje ob pravem, ugodnem času. Človeški ali zemeljski čas je bil ustvarjen, Božji čas je večen, prav zato pa ima tudi drugačen izraz v Novi zavezi. Božji čas se našega vsake toliko dotakne, to pa je v vseh tistih trenutkih, ko nam je lepo in četudi bi trajali več ur, minejo kot bi trenil. 

Tako lahko morda bolje razumemo, kaj pomeni to, da se je nebeško kraljestvo »približalo«. To ne
pomeni, kot v naši človeški izkušnji, da je nekaj sicer blizu, a ni še tukaj, temveč pomeni, da je to kraljestvo že tukaj in tudi deluje, ni pa še v polnosti tukaj. To označujemo kot razpestost med »že« in »še ne«. Božje delovanje v svetu je torej mogoče prepoznati, videti, izkusiti, a seveda na duhovni ravni, kar pa ne pomeni, da to delovanje ni resnično ali konkretno. Ko vdre Božji ali milostni čas, vidimo, da je to delovanje še kako konkretno in ga lahko na neki način izkusimo, a seveda ne gre za zadevo, ki bi jo lahko kakorkoli človeško označili, izmerili ipd. Koliko bo torej to nebeško kraljestvo delovalo in se širilo, je odvisno tudi od nas, od našega odgovora na Božji klic. 

Vsakemu od nas odmeva klic: »Hodi za menoj!« je pa odvisno, če se primerno pripravimo, da bi najprej ta glas slišali, potem pa od tega, če in kako na ta glas odgovarjamo. Kardinal Sarah je napisal lepo knjigo, 'Moč tišine', kjer nam spregovori ravno o tem, kako pomembno se je odločiti, da bi umolknilo vse drugo, v nas pa bi lahko odmeval Božji glas. Tišini, ki ni prazna, ampak nam po njej nekdo govori, sicer ne rečemo več tišina, temveč tihota. V obdobju hrupa se je potrebno prav odločiti, da bi se umaknili, podobno našemu Gospodu, ki se je iz Judeje umaknil v Galilejo, kjer je sicer odraščal, da bi imel malo več miru, zlasti pred raznimi preizkuševalci iz judovskega ljudstva. Tudi mi se moramo torej umikati, za kar potrebujemo odločitev in voljo, sama tihota pa je potem seveda Božji dar. 

Odločitev se sicer navezuje na tisto besedo, ki jo dandanes rabimo kar malo preveč počez, to pa je »kriza«. Če se ne motim, smo že spregovorili, da beseda nima negativnega pomena, kakršnega ji dajemo danes, temveč pomeni »odločiti se«, »presoditi«, »razsoditi«, »izbrati«... Ravno zato se je potrebno včasih med svojimi vsakdanjimi opravili malo zaustaviti in se zbrati, da bi prav presodili in izbrali v svojem življenju. Tisto, kar pa je treba vselej presoditi, je to, ali res sledimo svojemu Gospodu, ali pa samemu sebi. Kristus nam namreč pravi, da moramo vselej hoditi »za njim«, ne pred njim. Jasno, da nas ne pelje vedno le po lepi in ravni poti, a vendar se moramo zavedati, da je v naše temine končno posvetila luč in imajo, če hodimo za njim, končno smisel. Zelo važno je torej zaupati, da bo Gospod tudi iz za nas temnih, težkih in morda, človeško gledano, nemogočih položajev, potegnil za nas le najboljše. Če bomo le zaupljivo hodili za njim.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

ponedeljek, 20. januar 2020

Glejte, Jagnje Božje!

Pogosto se zastavlja vprašanje, kateri je največji krščanski praznik, kar je oni dan voditelj oddaje tudi vprašal dva kristjana. Četudi pa kristjani pravilno odgovorimo, da je največji praznik Velika noč, pa s tem še nismo povedali vsega, ne o samem največjem prazniku, ki je bil pravkar omenjen, kakor tudi ne o Božiču. Če najprej omenimo Božič, potem se lahko naslonimo na sv. Janeza, ki večkrat govori o »znamenju«, nikdar o čudežu. Vsako čudovito in nadnaravno Božje dejanje je tako nekam usmerjeno, kaže onkraj samega sebe. Tako tudi Božje učlovečenje, ki se je zgodilo seveda že na praznik Gospodovega oznanjenja, na Božič pa se je ta Božji Sin še rodil, kaže že proti dogodkom v Jeruzalemu, kjer ta isti Božji Sin človeštvo odreši s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. 

Na to z označbo »Božje jagnje« kaže tudi Janez Krstnik, saj to označuje tisto jagnje, ki bo žrtvovano Bogu, in sicer v odpuščanje grehov vsega sveta. Tudi ena od šesterih temeljnih resnic govori, da se je Bog sin učlovečil s tem namenom: »Da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.« Zato vzhodni kristjani vedno govorijo o »Pashi« Gospodovega rojstva, torej o »Veliki noči«. Ko pa govorimo o Veliki noči, se spet postavlja težava, saj mnogi kristjani pri njej govorijo le o njeni logični posledici, ki je vstajenje, ne govorijo pa o bistveni zadevi, ki pa sta Božje trpljenje in smrt. Kot smo pred kratkim dejali, je to najbolj motilo tudi Grke, saj po njihovem mnenju Bog vendar ne more umreti, kakor nam pravi apostol Pavel, pa je to težava tudi za Jude, saj je to zanje pohujšanje, je bogokletno. In vendar nam sveti evangelisti sporočajo prav to, saj se začenja Jezusova pot proti Jeruzalemu – krst v Jordanu je začetek javnega delovanja. 

Janez Krstnik tako izkazuje, kako Jezusovo poslanstvo ni v nekem lepem moralnem učenju, temveč je vse skupaj podrejeno odrešenju ljudi in celega sveta, česar starozavezne žrtve niso mogle zagotoviti. Da bi bilo njegovo pričevanje še bolj močno, ga je Bog poslal v puščavo, da osebno sicer ne bi poznal Kristusa, ampak ga je poslal glede na prerokbe in znamenja. Tudi za nas velja, kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega »Prologa«, da Boga sicer nismo videli, imamo pa različna izkazovanja in znamenja njegovega delovanja, nazadnje pa imamo odločilne besede Božjega Sina v Svetem pismu in ustnem izročilu, kako Bog človeku razodeva svojo skrivnost. 

Tako je Bog pustil svoje sledi v stvarstvu z njegovimi zakoni, v človekovi vesti, v Svetem pismu po prerokih in drugih, odločilno pa je spregovoril po svojem sinu – delno je zapisano to v Novi zavezi, ostalo je del izročila Cerkve. Duhovnik tako kakor Janez Krstnik vsakokrat pri sveti maši pokaže sveto hostijo (hostija pomeni krvava žrtev) in reče, da je to »Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta«. Tudi duhovnik ne pozna Jezusa osebno v tem fizičnem smislu, pozna pa ga, poleg vprašanja svojega duhovnega odnosa z njim, ker so tisti, ki so se s tem Božjim jagnjetom osebno srečali, vse to izročili prihodnjim rodovom, pisno in ustno. Gre za to, da mora kristjan za svojo vero delati tudi na razumski in miselni ravni, ne le na notranji, duhovni ravni. Razumnost vere je stvar, kakor molimo ob začetku žalostnega dela rožnega venca, stvar našega spomina, volje in pameti. Človek mora spoznati omejenost vsega tega in da obstajajo precej višji Božji spomin, ki je, v nasprotju s človeškim, večen; precej močnejša volja, ki je spet večna; in vrhovna pamet. Tudi na miselni ravni se mora odpirati večnosti in prevzemati Božjo logiko, ki človeški odpira obzorja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 16. januar 2020

Da ne bi bilo preganjanja...

Skozi drugačno prizmo (19)

Prošnja iz naslova je bila izrečena pred kakimi petnajstimi leti v Štandrežu, ko smo se z bogoslovci udeležili svete maše ob farnem in mojem zavetniku, kjer smo sodelovali tudi mi. Eden od otrok, ki so brali prošnje, jo je izrekel z močnim zamejsko-italijanskim naglasom, kar nam je bilo smešno, pa vendar je to pripomoglo k temu, da se je ta prošnja nekako usidrala v moj in drugih bogoslovcev spomin.

Da so kristjani preganjani, je dejstvo. Več kot 300 milijonov jih je tudi fizično in podobno
preganjanih, na Zahodu je to preganjanje bolj pritlehno, pa vendarle je. Ne tako dolgo nazaj smo bili recimo lahko priča mazaškim akcijam v naši prestolnici, ko sem bil kaplan v Tolminu, se je stvar zgodila tudi tam. Zelo hudo je po azijskih deželah, tistih z muslimansko, hindujsko ali budistično večino, kakor tudi v tistih, kjer še vedno vlada komunizem. Hongkonški kardinal Zen je bil že zelo kritičen glede raznih dogovorov s kitajskimi oblastmi tedaj, ko se ti dogovori delali, češ da se stvari ne bodo izboljšale, temveč poslabšale. Tako smo še vedno priče temu, da se sili škofe in duhovnike k temu, da bi stopili v Kitajsko patriotsko katoliško združenje. Če tega slučajno nočejo storiti, se morajo skriti in nekako izginiti, saj so sicer posledice znane. Tako se je recimo moral skriti škof Xijin, sicer zvest papežu in Cerkvi, ki pa ni hotel stopiti v prej omenjeno organizacijo.

Pred kratkim je pakistanska katoličanka kritično opozorila, kako se zelo malo ali praktično nič govori o preganjanju teh naših bratov in sester po veri, medtem ko so precej v ospredju in na katoliških ustih precej drugačne teme. Zadeva je precej nevarna, saj gre za vprašanje obzorja. Kakšno in katero obzorje imajo preganjani katoliki po Aziji, Afriki in drugod? Vsekakor presežnega, kakršno so imeli naši vrli mučenci iz rimskega obdobja (zapis zaključujemo ravno na god sv. Krizogona Oglejskega, zavetnika hrušiške farne cerkve, sveti oče pa je počastil Japonske mučence), ne zasledimo pa takšnega pri katolikih t.i. »razvitega sveta«, kjer je poudarek na tistih stvareh, ki so bolj resnične zato, ker so »otipljive«, ker so materialne. Kako to, da je poudarek zlasti na tematikah tega sveta? Najpomembnejše teme v tem našem katoliškem svetu, ki bi naj bil razvit, so politika, migranti, materialna revščina in podobne teme.

Kakor nam sporoča Kristus, ki nam kraljuje s križa, naloga njegove neveste, Cerkve, ni v tem, da svetu prinese svobodo in odrešitev od tegob in zla tega sveta, temveč, da prinese svobodo in odrešitev v tegobah in zlu sveta. Gospod nas je opozoril, da vsega tega nikdar ne bo moč odstraniti, ko je dejal, da bomo uboge vedno imeli med sabo (Mt 26,11; Mr 14,7), a da se moramo raje posvetiti na njegovo navzočnost. Z njo namreč napolnjuje vso našo bedo in revščino in nam kaže, da Bog zlo ljudi spreminja v večje dobro, kakor pove bratom egiptovski Jožef (1 Mz 50,20).

To je sporočilo preganjanih kristjanov po svetu tistim, ki si ta naziv nadevajo v t.i. »razvitem« svetu, da je namreč Jezus še kako »središče časa«, kakor je dejal razlagalec Svetega pisma Conzelmann, da živi. Zahod namreč tudi v svoji krščanski komponenti kaže praktični ateizem in če že ne kaže na smrt Boga, pa kaže vsaj na to, da je slednji nekje daleč. Je potem mar čudno, da je toliko praznine in nesmisla v delu sveta, ki si misli, da je razvit? Kako odgovarjamo na prošnjo iz naslova? Preganjanje Kristusove Cerkve tu na zemlji vedno bo, ne bo odvzeto. Moramo pa se potruditi in prepoznati Gospodovo navzočnost in besedo v tem preganjanju, še bolj pa v naših težavah, preizkušnjah, boleznih, na koncu pa tudi v smrti.

Objavljeno v tedniku Novi glas