sobota, 15. februar 2020

Polnost in večnost Gospodove besede

Misel na 6. nedeljo med letom

V svetu, kjer je človek prepričan, da lahko vse spreminja po svoji mili volji, je najbrž občutek za to, da nekaj stalno velja, precej slab. V našem primeru govorimo o Stari zavezi Svetega pisma, za katero uporabi naš Gospod prav podobo »zavezati-razvezati«, ki se jo dandanes največ uporablja za zakon, sklenjen pred državo, sploh za »razvezo«. Večkrat smo že najbrž slišali, da so za koga dejali, da je na neki način starozavezen, ker naj nekih reči ne bi pojmoval v luči Nove zaveze, torej tako, kakor uči Kristus sam oz. nas, glede na to, kar je izročil apostolom in njihovim naslednikom, uči sveta Cerkev. 

Staro zavezo je potrebno vedno gledati v luči Nove zaveze, torej v Kristusovi luči, saj je slednji v
Stari zavezi skrivnostno navzoč, čeprav se še ni učlovečil, pravzaprav pa v Stari zavezi tudi večkrat ljudstvu spregovori, navadno po očakih in prerokih. Takšna beseda je seveda popolna, bilo je vse povedano, spet pa imamo težavo s prevodom. Slednji nam tokrat govori, da je prišel Gospod »postavo in preroke«, kakor je označena Stara zaveza »dopolnit«, kar pa seveda ni ustrezen prevod, kot se rado dogaja. Grške besede imajo precej bogate pomene, ki jih le težko ustrezno izrazimo v narodnih jezikih, zato pogosto velja tisto, kar je govoril Cervantes o prevajalcu, da je namreč »traductor – traidor«, torej da je prevajalec izdajalec. V našem primeru gre za to, da je Božji Sin prišel, da končno da postavo (pravzaprav celotno Staro zavezo) v njeni polnosti. On je to postavo sam dal, vendar pa je bila težava vsakokrat v človeku, ki jo je sprejel – eden je (bil) popoln, drugi pa seveda ne. 

Nekaj čudovitega je, da je Najvišji hotel tudi svojo besedo dati ljudem na njihov način, torej skozi človeško pamet, z njihovimi čustvi, napisano, če je bila napisana (ni bila vsa!), s človeško roko. Ker pa je človek omejen, zmotljiv, končen in grešen, je nevarno, da bo zadeve predvsem razlagal, vsaj nekoliko, po svoje. Razen, če bi Gospod sam povedal, kaj neke reči pomenijo, v polnosti pa je to lahko storil šele tedaj, ko je postal človek in te reči določenim tri leta do dobra naredil. Kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega prologa: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Božji Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil«. Sčasoma je torej nastala težava, da so si ljudje pričeli stvari razlagati preveč po svoje. Prilagodili so zakone preveč po svojih slabostih in se premalo ravnali po Božji večnosti, češ da je maksimalno izpolnjevanje postave za ljudi nemogoče, pa jo je potrebno prilagoditi. 

Po rimskem pravnem načelu, da je pa zakon moralni minimum (»Lex est minimum morale«), se človek vedno nagiba k najmanjšemu skupnemu imenovalcu, nevarno pa je, da postane ta prag splošnega konsenza ali strinjanja sčasoma zelo nizek oz. se prične med moralno uvrščati tudi sicer vselej nemoralne zadeve. Tako se torej zgodi, da tudi reči, ki so po naravnem pravu nemoralne, sčasoma postanejo moralne. To je vedno zato, ker se ne, poleg naravnega, upošteva še nadnaravno pravo. Šele slednje napravi neke reči splošno veljavne, skorajda večne, ker bodo pač veljale vse do tedaj, dokler bo obstajal ta svet. A seveda človek, ki teži k Bogu, torej k popolnosti, ne more imeti za cilj minimum, temveč maksimum, popolnost, ki pa je Bog sam. Zato bomo prav naslednjič tudi to slišali. 

Skratka, človek se mora premagati, iti preko sebe, če hoče res biti človek. Če hoče priti k presežnemu, se mora samega sebe preseči. To nam sporoča izraz »askeza«, ki pomeni, če ga prevedemo, »podvig«, kar moramo vsake toliko ponoviti. Kdor teži k minimalnemu, se ne bo izboljševal, temveč se bo slabšal. To lepo sporočilo nam prinaša recimo zgodba o Ostržku. Človeku samemu je seveda ta maksimum nemogoč, vendar pa nismo sami, odkar je tu Emanuel, Bog z nami. Gospod nam daje po Sv. Duhu svojo milost, moč svojega življenja, da premagujemo vse ovire in težave, ki bi v življenju prišle. Tako je še največja zgolj človeška pravičnost krivičnost, tudi zato, ker si ljudje radi prizanašamo in recimo gledamo samo, če smo koga telesno ubili, ne pa še kako drugače. Samo človeško je nemogoče odpuščati in sprejemati tudi tiste, ki jih določimo za »sovražnike«. Brez Božje milosti je človek le težko zvest.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 11. februar 2020

Cilji in sredstva

Skozi drugačno prizmo (21)

Ne dolgo nazaj je madžarski predsednik vlade Viktor Orban predlagal, da bi, v okviru prizadevanja za povečanje rodnosti, omogočili popolnoma brezplačno umetno oploditev. Iz tega se lahko naučimo nekako tri reči (čeprav bi lahko potegnili še kako stvar več). Prva je, da onkraj naših meja (kakor tudi znotraj, pravzaprav), ne obstaja niti en politik, ki bi resno in polno promoviral krščanske vrednote. Ugovor, da se že več časa Orban trudi, da bi povečal rodnost in da dosega dobre rezultate, je do neke mere na mestu. Ne samo Madžarska, temveč vse »višegrajske« države si precej prizadevajo v tej smeri in tudi dosegajo dobre rezultate, tako da so prišli z 1,3 otroka na plodno žensko na 1,5 otroka, kar se zdi malo, a ni. 

Vedeti pa moramo, da rodnost kot taka ni krščanska vrednota in sama posebej nima kaj dosti z našo vero. Je pač odvisno, kako se zadevo usmeri. Seveda še zdaleč nismo proti veliki rodnosti, vendar moramo vselej vedeti, da je slednja podrejena vzgoji otrok. Rodnost po Orbanovo, kjer pa bi lahko dali tudi priimek kateregakoli drugega politika, ki postavlja v središče svojega programa demografsko rast, je v prvi vrsti sredstvo za dosego večjega števila delavcev, davkoplačevalcev in porabnikov, torej je učinkovito in na neki način banalno sredstvo, s katerim bi v nekem srednje dolgem obdobju uredili številke javnih računov, da ne bi kazale tako klavrne slike. Gre torej za pragmatično postopanje z enostavno predpostavko, da je država brez otrok pač obsojena na propad.

Zato pa ne moremo trditi, da gre pri tem za promocijo krščanskih vrednot, daleč od tega. To je podobno iskanju pozitivnih plati v razno-raznih abortivnih zakonih, kakršne so najbrž videli tudi kaki nominalno krščanski intelektualci (tudi kak zamejski med njimi), ko so glasovali za zakon 194/78. Še v nobenem programu, ki bi rad zaustavil demografsko krizo, nismo zasledili tega, da bi se govorilo o prepovedi ali vsaj omejevanju splava ali katerekoli druge prakse, ki privede do pokola spočetih, tudi še v večjem številu kot sama umetna prekinitev nosečnosti, to pa je seveda prav umetna oploditev. 

Slednja, to pa je druga zadeva, ki se jo lahko naučimo, nujno uniči na desetine človeških bitij, da bi privedla do nosečnosti, ki celo v večini primerov pripelje do spontanega splava ali predčasnega rojstva. Če pogledamo italijanske podatke za leto 2019, ugotovimo, da je bilo izvedenih 77.195 krogov umetnih oploditev, kjer jih je bilo več kot 14 tisoč prekinjenih še pred prenosom v maternico, kar se je seveda končalo z uničenjem vseh zarodkov. Ko se je prenos vendarle zgodil, so prišli do 51.651 krogov, oziroma do nekje 87.129 oplojenih zarodkov, ki so bili preneseni v maternico ženske, vendar pa se tu ne pove, koliko zarodkov so proizvedli, tako da lahko ocenimo, da kakih 200.000, glede na to, da se proizvede nekako po tri na krog. Skratka, od zgoraj navedenih zarodkov, ki so bili preneseni v telo ženske, je prišlo do 14.604 nosečnosti, rodilo pa se je 10.844 otrok, od tega 20% nedonošenih. V primerjavi s tem umetno povzročeni splav ni nič. Je torej to krščanski način? Pa tu ne gre le za katolike, ampak za vsakega človeka dobre volje in zdrave kmečke pameti. 

Tako pridemo do tretjega in morda najhujšega vidika. Prišlo je praktično do popolnega ne razlikovanja ali ne problematiziranja razlike med naravnim spočetjem in, to lahko rečemo, umetno proizvodnjo človeka. Ni zavesti o tem prej omenjenem ubijanju, če je kdaj ta zavest sploh obstajala, tudi med kristjani, ali kdor naj bi to bil. Te zavesti ni, pa čeprav so podatki zelo zgovorni, vendar pa  (pre)mnogi še vedno ne vidijo v zarodku, vse od spočetja, človeškega bitja, torej človeka. Umetna oploditev je zato še slabša sestra že tako slabega splava, skupaj pa imata iste starše, namreč zanikanje dostojanstva človeškega življenja in izgubo upanja. Saj nas vendar, še prej kot vera, resničnost in zdrava pamet učita, da ima vsako človeško življenje v sebi ogromno vrednost, toliko bolj, če je nedolžno in nebogljeno. Učita nas tudi, da je to življenje kal upanja, od spočetja do naravne smrti. 

Pa obrnimo zadeve, bi bila dopustna takšna tehnika, ki bi na vsakih 10.844 živorojenih ubila več kot 100 tisoč nosečnic? Bi to financiralo zdravstveno zavarovanje? Bi to osrečilo starše? In ali bi tistih slabih enajst tisoč živorojenih opravičili več kot sto tisoč nosečnic, ki bi umrle v poskusu, da bi pripeljale nosečnost do konca? Odgovori lahko vsak, kakor ve, a nekaj je jasno. Če ni razlike ne za Orbana, niti, če vzamemo Melonijevo ali Salvinija, ko govorimo recimo o Italiji, a tudi v Sloveniji ni kaj boljše, med naravnim spočetjem in umetno oploditvijo, potem ni neke osnovne zavesti glede dostojanstva spočetega, nihče od teh pa ne misli storiti nič, da bi spremenil zakone o splavu. Poleg tega, se seveda omogoča nosečnici, da lahko izbira med tem, ali bo imela otroka, ali pa bo spočetega, za katerega oni trdijo, da je samo zarodek, uničila. 

Onkraj namenov lahko ugotovimo, da gre za isto osnovno izhodišče, da se namreč odloča o življenju nekoga drugega, kjer je spočeti predmet, ne pa osebek ali celo oseba. Za te naše politike je rodnost le zagotavljanje novih davkoplačevalcev, porabnikov, še bolj kot delovne sile, glede na t. i. vse večjo delokalizacijo proizvodnje in podobne reči. Ali, po drugi strani za utrjevanje neke ne natančno določene "nacionalne identitete", ki pa je v resnici le parodija tega, kar je stoletja dolgo držalo pokonci naše dežele in celotni Zahod. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 08. februar 2020

Dajati Kristusov okus svetu

Misel na 5. nedeljo med letom

Vstopili smo v Jezusov govor na gori, kar bi sicer že prejšnjo nedeljo, če ne bi obhajali praznika Gospodovega darovanja. Tokrat sta dve primeri, soli in luči, s katero Gospod označi svoje učence. Kakor pa je razvidno že iz t.i. »blagrov«, poslanstvo Kristusovih učencev ni enostavno, temveč sta mu lastna preganjanje in trpljenje. Da bi vse to učenci prenašali z veseljem v srcu, pa daje Jezus takšni primerjavi iz narave. Ponavljamo, da tu ni govora le o apostolih in dvainsedemdeseterih učencih, ki so bili takrat z Gospodom, temveč o vseh učencih vseh časov. Za govor na gori je tako ali tako rečeno, da je »postava« nebeškega kraljestva, tudi zato, ker pokaže tisto postavo, ki je bila dana Mojzesu, v njeni polnosti. 

Biti sol tako pomeni imeti veliko vrednost in dostojanstvo v Božjih očeh. To je bilo oni dan, ko je
kratko komentiral nesrečo košarkarskega zvezdnika Kobeja Bryanta, njegove hčere in ostalih, morda najpomembnejše sporočilo ameriškega duhovnika Johna Zuhlsdorfa, da je bil tudi tako velik zvezdnik ravno toliko vreden v Gospodovih očeh, kot kdorkoli od nas. Izkoristil je nenadno nesrečo ta duhovnik, da bi nas opozoril na to, da resno živimo svoje krščansko življenje, v čemer nam je bil Bryant nekoliko tudi zgled, kot recimo v tem, da sta bila tisto nedeljo s hčerjo Gianno tudi lepo pri sveti maši, kjer sta svoje življenje izročila Bogu kot duhovno daritev, kakor nas vabi sv. Pavel. Oče Zuhlsdorf nas je zato povabil, da naj se lepo zresnimo, pričnemo živeti bolj goreče in naj gremo lepo k sveti spovedi čim prej, ker bi lahko bila tudi zadnja. Kot pravzaprav še marsikaj, kar si mislimo, da imamo oz. celo posedujemo in naj nam tega nihče ne bi mogel vzeti. 

Kakor Jezusovi tedanji učenci niso bili le sol Palestine, temveč vsega sveta, kar kaže tudi na to, da se bo potem vera širila po vsem svetu, tako smo tudi danes kristjani sol sveta. Katoliški pisatelj Bernanos je nekoč lepo dejal, da Gospod pravi, da smo sol in ne med. Ne govori o osladnosti in všečnosti, temveč o tem, da dajemo okus in da kdaj naše besede in dejanja tudi pečejo, kakor peče sol, če se jo uporabi za rane. 

Pomembno pa je še nekaj – sol se je uporabljala tudi za konserviranje hrane. Vse, kar imamo glede vere, pa tudi samo Sveto pismo, so nam apostoli izročili in je šlo iz roda v rod. Nekega dne sta dva človeka nekako vzvišeno in posmehljivo odreagirala na razlago nekega evangeljskega odlomka, ker sem dejal, da je to uradna cerkvena razlaga. Dejala sta, da se že dovolj dobro razume odlomek sam. Na podlagi protestantizma namreč danes premnogi trdijo, da si lahko vsakdo razlaga stvari po svoje, kar je kasneje prešlo tudi v t.i. hermenevtiko po Heideggru in še zlasti učencih. Tu je tudi nevarnost tega, da so 3. nedeljo med letom, ki jo je papež razglasil za »nedeljo Besede«, torej Božje besede, večinoma narobe razlagali, namreč kot samo Svetega pisma kot Božje besede, v slovenščini pa so tudi kratko malo to nedeljo označili kot »nedeljo Svetega pisma«. Razlaga mora biti prava, rečemo ji s tujko »avtentična«, torej takšna, kakršno so nam izročili. Zato je treba paziti tudi na to, kakor je pravil kard. Ravasi, da ne prihaja do »eisegeze«, temveč do »eksegeze« - prva pomeni, da vsakdo razlaga po mili volji, drugo pa je razlaga na podlagi tega, kakor se je Sveto pismo vedno razlagalo. Tudi slednje lahko namreč na ta način izgubi svojo slanost, prav kakor je veljalo za tisto sol, ki je padla na tla in so jo ljudje pohodili, ko so razdeljevali bloke soli ljudem. Prav nič drugače ni niti s stalnim katoliškim naukom, ki bi ga radi neprestano prilagajali na mode določenega časa, ki pa nimajo nič stalnega, ampak so, kakor je dejal Bauman, tekoče.   

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 05. februar 2020

Spomin še na druge

Skozi drugačno prizmo (20)

Vesel sem bil oni dan, ko sem videl, da bodo v občini Doberdob postavili spominske kamne svojim žrtvam taborišč. V taboriščih je sicer res tako in drugače končalo svoje zemeljsko življenje daleč največ Judov, vendar pa se ne sme dovoliti, da bi bil spominski dan le spomin na pripadnike tega ljudstva, temveč so vredne spomina tudi vse žrtve drugih narodnosti, kot recimo Cigani (tako Sinti kot Romi, ne samo slednji!), ali pa številni Slovani, katerekoli narodnosti že. Kakor vse tovrstne ideologije, pa je bil nacionalsocializem tudi protikrščanski oz. še posebej protikatoliški, pokončal pa je zato tudi precej katoliških duhovnikov, redovnikov in redovnic, med katerimi so nekateri že bili tudi proglašeni za blažene in svete (sv. maksimilijan Kolbe, sv. Terezija Benedikta od Križa...). 

Čudovita sveta maša v težkih razmerah v kapeli Bloka 26
v Dachauu
Če vzamemo za primer taborišče Dachau na Bavarskem, le malo severno od prestolnice München, je tam obstajala prav duhovniška baraka, Blok 26, kjer je bilo zaprtih kar 2720 katoliških duhovnikov, umrlo pa jih je ali bilo ubitih kar 1054. Preživele je sprejel v avdienci papež Pavel VI. in pohvalil njihovo zvestobo duhovništvu. Če so tako mnogi govorili o odsotnosti Boga v taboriščih, pa so morda prav ti duhovniki pričevali ravno nasprotno, da je bil Bog tudi tam skrivnostno navzoč, četudi te navzočnosti mnogi niso prepoznali. Mnogi ne razumejo pazljivosti Božjega služabnika papeža Pija XII. pri obsodbah režimov, vendar je bila slednja še kako utemeljena, glede na to, kar se je zgodilo, potem ko je leta 1937 izdal okrožnico »Mit brennender Sorge« (približni prevod: »Z bolečo zaskrbljenostjo«). Nasilje režima se je namreč še povečalo – po vsej državi so zaplenili 12 katoliških tiskarn, pozaprli veliko duhovnikov in vernikov zaradi ilegalnega širjenja verskega gradiva. Toliko, da malo opozorimo, kako ni prav, da trobimo v neki propagandistični rog, ne da bi poznali pravo ozadje določenih odločitev. Pošteno povedano, bi potrebovali kar nekaj člankov za posebno obravnavo tega papeža med 2. svetovno vojno. 

Prvo taborišče po datumu ustanovitve, je Dachau postal tudi »največja škofija na svetu« leta 1940, ko je Himmler določil, naj prav tja preselijo vse internirane duhovnike. Največ med njimi je bilo Poljakov, kar 868 pa jih je tam našlo smrt, nekaj je bilo tudi slovenskih duhovnikov. Središče življenja v Bloku 26 je predstavljala kapela, ki je bila odprta januarja leta 1940, kjer pa je bilo dovoljeno obhajati le po eno sveto mašo na dan, kateri pa niso smeli prisostvovati laiški verniki. V istem prostoru so sicer obhajali bogoslužje tudi pravoslavci in protestanti, ko smo pravkar zaključili molitveno osmino za edinost kristjanov. Neke vrste edinost, kljub zavedanju svoje različnosti, je torej pogojevala ista usoda, ki so jo delili med seboj verski voditelji krščanskih skupnosti. Duhovnikom so nasilno odvzeli njihove duhovniške in redovne obleke, silili so jih k preklinjanju ali jih trpinčili s trnovo krono na glavi, v posmeh trpljenju našega Gospoda. Zaradi prenatrpanosti, ker so Nemci pač osvojili še druga ozemlja, so kasneje za poljske duhovnike namenili tudi del Bloka 28. 

Septembra 1941 so zlobni voditelji taborišča poljskim duhovnikom sicer zabranili dostop do kapele, ker so videli, kako veliko je slednja duhovnikom pomenila pri izgrajevanju trdnosti v veri in duhovniške identitete. Da bi poljski duhovniki niti od daleč ne mogli spremljati bogoslužja, je komandant taborišča celo ukazal prepleskati stekla oken kapele v belo barvo. Vse to pa poljskim duhovnikom v Bloku 28 ni preprečilo vseeno na skrivnem obhajati sveto mašo, in sicer zahvaljujoč pomoči nemških duhovnikov, ki so jim skrivaj predali hostije in vino. Četudi so vsem kaznjencem zaplenili rožne vence, so si jih na različne načine izdelali sami, kakor so kasneje počeli tudi po komunističnih zaporih. Duhovniki so imeli tudi, kakor so lahko, češčenje Najsvetejšega, in sicer tako, da so si med seboj podajali pločevinasto škatlico, v kateri je bila Presveta Hostija. Kljub vsem težavam so tako v taborišču duhovniki zagotavljali, z njihovo materialno in zakramentalno bratsko ljubeznijo, Božjo navzočnost tudi tam zaprtim katoliškim vernikom, ki jih, ponavljamo, nikakor ni bilo malo. Prinašali so jim žarek upanja v položaju, ki je navidez kazal, da ni nikakršnega upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 02. februar 2020

Posvečevanje in darovanje Bogu

Misel na praznik Gospodovega darovanja

Letos imamo to milost in blagoslov, da lahko Svečnico, kakor jo ljudsko imenujemo, praznujemo na nedeljo. Najprej je spet poudarjeno, kako je celotna Sv. Družina hotela izpolniti določila Mojzesove postave, v izvirniku pa piše, da se je morala očistiti vsa Družina, čeprav ji tega v resnici ni bilo treba. Ponovno torej poudarek tega, kako sta se Bog in njegova Mati prostovoljno ponižala, kar kaže na čudovito Božjo in Marijino bližino nam ljudem. Tudi sv. Jožef pa se izkazuje, kar kaže besedilo, kot tisti, ki v tišini poskrbi za vse potrebno in je res varuh – Sv. Družine, pa tudi celotne cerkvene družine, ki mu jo je Bog zaupal v varstvo. Poleg tega pa nam kaže vse skupaj na nekaj, kar se danes zdi nekaj tako težkega, da bi namreč izpolnili tista osnovna bogoslužna pravila, da bi jim bili pokorni, nasprotno pa se kaže, kako bi vsakdo rad malo po svoje delal.

Gremo naprej. Gospoda so nesli v jeruzalemski tempelj, kakor je postava predvidevala za vsakega
prvorojenca. Zanimivost je ta, da je, preden je Bog določil za duhovništvo Levijev rod, bil predviden vsak prvorojenec za duhovniško službo, zato je potem ostal v Izraelu ta obred odkupitve. Prvorojenka je morala biti odkupljena z dvakratno vsoto, ker ni mogla opravljati tovrstne službe. Morda se motim, a lahko vidimo prav tu enega od argumentov, zakaj je potrebno Bogu darovati vsakega otroka v smislu, da ga krstimo. Cerkev pojmuje sveti krst kot tisti, ki je nadomestil obrezovanje, vendar pa je hkrati res tudi to, da smo kristjani s krstom posvečeni Bogu, postanemo Božji otroci, Kristusovi bratje in sestre, bistveno se spremenimo v notranjosti. Nismo namreč več samo navadni ljudje, temveč kristjani. Smo torej Kristusovi. V nas je vsajeno seme večnosti. Obstaja danes še zavest o tem, da je otrok, vsak otrok, Božji dar? Se zavedamo, da se s krstom in krščansko vzgojo Bogu samemu zahvaljujemo za dar tega otroka? Se zavedamo presežnosti življenja, vsakega življenja, kjer je vsako življenje duhovno, vprašanje je le, kateremu duhu bomo služili? 

Golobčka ali grlici jasno kažeta, kako je treba služiti Svetemu Duhu, katerega darove prejmemo pri svetem krstu, da bi otrok v polnosti živel in se razvijal. Ni pomembna samo neka naravna vzgoja, temveč še bolj nadnaravna. Ni tako samoumevno, da starši imajo otroke, da so kolikor toliko zdravi itd. Vsakokrat, ko se to zgodi, je Bog tisti, ki se ozre na neki par in mu nakloni otroka, če seveda govorimo o naravni poti in ne o pravi, pravcati proizvodnji otrok, ki tudi vzporedno obstaja. Namerno sem uporabil besedo »par« in ne družina, saj je dandanes čedalje več samo »parov«, ne pa družin, ker se ne poročijo, imajo pa otroke. Človek je razumno bitje, a se pogosto temu svojemu bistvu, ki ga loči od živali, odpoveduje, da bi bil raje podoben živini v hlevu, ki živi skupaj, je skupaj, pa se razmnožuje. Nekega dne jih potem ni več. Lahko se seveda odločimo za to, kar je »bio« varianta, a potem ne sami ne otrok ali otroci ne bomo imeli in ne bodo imeli življenja v polnosti. 

Simeon je pričakoval »Izraelovo tolažbo«, kar je bilo mesijansko pričakovanje. Prepoznal jo je v Kristusu, torej v malem detetu. Tudi mi dobimo svojo tolažbo, torej svoje uresničenje, potešitev hrepenenja našega srca samo v Kristusu in nič drugače. Sicer bo vedno kaj manjkalo. Zato je tako pomembno, da se poslužimo sredstev, ki nam Kristusa prinašajo – svetih zakramentov. Par se poroči, otroke krsti, moli in obiskuje sveto mašo, kjer Bogu daruje družina svoje življenje in prejema Božjo milost in blagoslov. Slednjega v polnosti, če vsi, ki ga lahko, prejmejo ustrezno pripravljeni sveto obhajilo. Nanj se je treba pripravljati pri »drugem krstu«, sveti spovedi, ki je za vernika nekje mesečna. Potrebno je torej biti družina, a ne navadna, temveč sveta. Potrebno se je posvečevati, posamično in skupaj, pa nobena ovira ne bo prevelika ali napor pretežak. Njim, ki ljubijo Boga, namreč vse pripomore k dobremu (Rim 8,28).  

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 28. januar 2020

Mahniča je vredno pobliže spoznati!

Recenzija Keržetove knjige o Mahniču

Ne vem, kje sem se prvič srečal z imenom dr. Antona Mahniča, vsekakor pa se dobro spomnim, da je šlo za negativno mnenje. To ni nič čudnega,saj je na Slovenskem, morda zlasti na Primorskem, mnenje o tem velikem možu najprej goriške, nato pa krške (otok Krk) in hrvaške Cerkve, zelo slabo, kakor nam je povedal tudi postulator za njegovo beatifikacijo, sicer pa škofijski tajnik, mag. Saša Ilijić. Ko sem pripravljal svoje diplomsko delo o nadškofu Zornu, seveda nisem mogel mimo njegovega, to lahko z gotovostjo trdimo, najtesnejšega sodelavca. Že tedaj so mi dejstva pokazala precej drugačno sliko msgr. Mahniča, kar seveda ni bilo v skladu s splošno razširjenim mnenjem tudi naših uveljavljenih duhovnikov. Ko sem torej enemu od teh izrazil pomisleke ob predavanju akademika Kosa, ki je Mahniča odpravil nekako z levo roko, sem dobil v odgovor, češ če nisem vendarle bral tega, kar je pisal v 'Rimskem katoliku', ki je bil pravzaprav slovenska različica nadškofijskega glasila, ki je izhajalo v latinščini, 'Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis'. Ravno tu je glavna težava – ker sem bral! 

Ko se obravnava neko zgodovinsko obdobje, se je potrebno čim bolj osvoboditi očal današnjega časa in se skušati čim bolj spustiti v tisto obdobje, da bi nekako razumeli delovanje oseb, ki so v naših raziskavah oz. so kakorkoli sodelovale z »glavnim junakom« naših raziskav, pa naj je šlo za pozitivno ali negativno naravnane do naše osrednje osebnosti, v mojem primeru za msgr. Zorna. Ivo Kerže glede Božjega služabnika Antona Mahniča v v svoji knjigi 'Mahničeva estetika in literarna kritika' naredi, in sicer zelo temeljito, ravno to, ko govorimo o prvem delu knjige. Vedno moramo najprej ugotoviti zlasti miselno podlago nekoga, njegov svetovni nazor, njegova načela in podobne reči. To naredi dr. Ivo Kerže v svojem delu zelo natančno, jasno in razumljivo, tako da na precej poljuden način razloži ne samo Mahničevo miselno podlago, temveč nam tudi na kratko predstavi temeljne mislece ali filozofe, ki so goriškemu rojaku iz Kobdilja na Krasu služili kot osnova. Odgovarja na pomisleke in pokaže, če je kdo udaril mimo glede Mahniča, zakaj naj bi temu bilo tako. 

Izvemo marsikaj zanimivega, kot recimo, kako se je tudi nekdo v avstrijski Cerkvi, katere del smo tedaj bili, naslanjal na rimske teologe,zlasti na tedaj najpomembnejšo teološko revijo, ki še vedno izhaja, to pa je 'Civiltà cattolica', posebno na znanega p. Liberatoreja. Članki te jezuitske revije iz tistega časa so še danes zelo aktualni in, to si upamo trditi, preroški. Ni težko ugotoviti, kaj je motilo in še moti veliko naših duhovnikov, to pa je poživitev nauka sv. Tomaža Akvinskega, ki se je zgodila na zahtevo papeža Leona XIII. V okrožnici 'Aeterni Patris'. Tu seveda ne govorimo o napačnem t.i. »neotomizmu«, temveč o poživitvi pravega »tomizma«, kakor se tudi označuje nauk sv. Tomaža. Bolj so zanimivi razni novoveški filozofi, cerkvenega učitelja sv. Tomaža pa se zavrača, pa čeprav ga je za temeljnega postavil tudi sv. Janez Pavel II., ki se je pred tem precej raje nagibal k t.i. »personalistom«20. stoletja. 

Dr. Mahnič je bil torej miselno klasičen, tudi kar zadeva umetnost in literaturo, tako da recimo ni maral obdobja baroka. Temeljil je na neki stalni filozofski in umetnostni podlagi, na izročilu, ki je pač podpiralo krščanski oz. natančneje, katoliški svetovni nazor. S tega gledišča je potem presojal, in sicer v luči najpomembnejšega katoliškega načela, ki je pa blagor duš, katera umetnost, zlasti pa literatura, je primerna in katera ne. Bistvena je namreč filozofija oz. bistven je svetovni nazor nekoga, po katerem zagovarja določena načela, druga pa zavrača. So stvari, ki človeka, še posebej pa katoliškega vernika, izgrajujejo, druga pa delujejo nanj razdiralno. Vemo,kako so v tistem času že pričele negativno delovati na ljudi goriške nadškofije te nove filozofije, slednje pa so se iz mesta že širile na podeželje. Kritična opozorila, sploh glede literature, ki so jo vse bolj pismeni slovenski ljudje pridno požirali, so tako bila ne samo potrebna, temveč pastirjeva dolžnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas    

nedelja, 26. januar 2020

Hodi za menoj!

Misel za 3. nedeljo med letom

3. nedelja med letom ponovno omenja Janeza Krstnika – Jezus ni pričel svojega javnega delovanja, preden bi se njegov znanilec umaknil. Nam se rado mudi, ne pa tudi Bogu, ki ima svoj čas in vedno nastopi ter deluje ob pravem, ugodnem času. Človeški ali zemeljski čas je bil ustvarjen, Božji čas je večen, prav zato pa ima tudi drugačen izraz v Novi zavezi. Božji čas se našega vsake toliko dotakne, to pa je v vseh tistih trenutkih, ko nam je lepo in četudi bi trajali več ur, minejo kot bi trenil. 

Tako lahko morda bolje razumemo, kaj pomeni to, da se je nebeško kraljestvo »približalo«. To ne
pomeni, kot v naši človeški izkušnji, da je nekaj sicer blizu, a ni še tukaj, temveč pomeni, da je to kraljestvo že tukaj in tudi deluje, ni pa še v polnosti tukaj. To označujemo kot razpestost med »že« in »še ne«. Božje delovanje v svetu je torej mogoče prepoznati, videti, izkusiti, a seveda na duhovni ravni, kar pa ne pomeni, da to delovanje ni resnično ali konkretno. Ko vdre Božji ali milostni čas, vidimo, da je to delovanje še kako konkretno in ga lahko na neki način izkusimo, a seveda ne gre za zadevo, ki bi jo lahko kakorkoli človeško označili, izmerili ipd. Koliko bo torej to nebeško kraljestvo delovalo in se širilo, je odvisno tudi od nas, od našega odgovora na Božji klic. 

Vsakemu od nas odmeva klic: »Hodi za menoj!« je pa odvisno, če se primerno pripravimo, da bi najprej ta glas slišali, potem pa od tega, če in kako na ta glas odgovarjamo. Kardinal Sarah je napisal lepo knjigo, 'Moč tišine', kjer nam spregovori ravno o tem, kako pomembno se je odločiti, da bi umolknilo vse drugo, v nas pa bi lahko odmeval Božji glas. Tišini, ki ni prazna, ampak nam po njej nekdo govori, sicer ne rečemo več tišina, temveč tihota. V obdobju hrupa se je potrebno prav odločiti, da bi se umaknili, podobno našemu Gospodu, ki se je iz Judeje umaknil v Galilejo, kjer je sicer odraščal, da bi imel malo več miru, zlasti pred raznimi preizkuševalci iz judovskega ljudstva. Tudi mi se moramo torej umikati, za kar potrebujemo odločitev in voljo, sama tihota pa je potem seveda Božji dar. 

Odločitev se sicer navezuje na tisto besedo, ki jo dandanes rabimo kar malo preveč počez, to pa je »kriza«. Če se ne motim, smo že spregovorili, da beseda nima negativnega pomena, kakršnega ji dajemo danes, temveč pomeni »odločiti se«, »presoditi«, »razsoditi«, »izbrati«... Ravno zato se je potrebno včasih med svojimi vsakdanjimi opravili malo zaustaviti in se zbrati, da bi prav presodili in izbrali v svojem življenju. Tisto, kar pa je treba vselej presoditi, je to, ali res sledimo svojemu Gospodu, ali pa samemu sebi. Kristus nam namreč pravi, da moramo vselej hoditi »za njim«, ne pred njim. Jasno, da nas ne pelje vedno le po lepi in ravni poti, a vendar se moramo zavedati, da je v naše temine končno posvetila luč in imajo, če hodimo za njim, končno smisel. Zelo važno je torej zaupati, da bo Gospod tudi iz za nas temnih, težkih in morda, človeško gledano, nemogočih položajev, potegnil za nas le najboljše. Če bomo le zaupljivo hodili za njim.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

ponedeljek, 20. januar 2020

Glejte, Jagnje Božje!

Pogosto se zastavlja vprašanje, kateri je največji krščanski praznik, kar je oni dan voditelj oddaje tudi vprašal dva kristjana. Četudi pa kristjani pravilno odgovorimo, da je največji praznik Velika noč, pa s tem še nismo povedali vsega, ne o samem največjem prazniku, ki je bil pravkar omenjen, kakor tudi ne o Božiču. Če najprej omenimo Božič, potem se lahko naslonimo na sv. Janeza, ki večkrat govori o »znamenju«, nikdar o čudežu. Vsako čudovito in nadnaravno Božje dejanje je tako nekam usmerjeno, kaže onkraj samega sebe. Tako tudi Božje učlovečenje, ki se je zgodilo seveda že na praznik Gospodovega oznanjenja, na Božič pa se je ta Božji Sin še rodil, kaže že proti dogodkom v Jeruzalemu, kjer ta isti Božji Sin človeštvo odreši s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. 

Na to z označbo »Božje jagnje« kaže tudi Janez Krstnik, saj to označuje tisto jagnje, ki bo žrtvovano Bogu, in sicer v odpuščanje grehov vsega sveta. Tudi ena od šesterih temeljnih resnic govori, da se je Bog sin učlovečil s tem namenom: »Da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.« Zato vzhodni kristjani vedno govorijo o »Pashi« Gospodovega rojstva, torej o »Veliki noči«. Ko pa govorimo o Veliki noči, se spet postavlja težava, saj mnogi kristjani pri njej govorijo le o njeni logični posledici, ki je vstajenje, ne govorijo pa o bistveni zadevi, ki pa sta Božje trpljenje in smrt. Kot smo pred kratkim dejali, je to najbolj motilo tudi Grke, saj po njihovem mnenju Bog vendar ne more umreti, kakor nam pravi apostol Pavel, pa je to težava tudi za Jude, saj je to zanje pohujšanje, je bogokletno. In vendar nam sveti evangelisti sporočajo prav to, saj se začenja Jezusova pot proti Jeruzalemu – krst v Jordanu je začetek javnega delovanja. 

Janez Krstnik tako izkazuje, kako Jezusovo poslanstvo ni v nekem lepem moralnem učenju, temveč je vse skupaj podrejeno odrešenju ljudi in celega sveta, česar starozavezne žrtve niso mogle zagotoviti. Da bi bilo njegovo pričevanje še bolj močno, ga je Bog poslal v puščavo, da osebno sicer ne bi poznal Kristusa, ampak ga je poslal glede na prerokbe in znamenja. Tudi za nas velja, kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega »Prologa«, da Boga sicer nismo videli, imamo pa različna izkazovanja in znamenja njegovega delovanja, nazadnje pa imamo odločilne besede Božjega Sina v Svetem pismu in ustnem izročilu, kako Bog človeku razodeva svojo skrivnost. 

Tako je Bog pustil svoje sledi v stvarstvu z njegovimi zakoni, v človekovi vesti, v Svetem pismu po prerokih in drugih, odločilno pa je spregovoril po svojem sinu – delno je zapisano to v Novi zavezi, ostalo je del izročila Cerkve. Duhovnik tako kakor Janez Krstnik vsakokrat pri sveti maši pokaže sveto hostijo (hostija pomeni krvava žrtev) in reče, da je to »Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta«. Tudi duhovnik ne pozna Jezusa osebno v tem fizičnem smislu, pozna pa ga, poleg vprašanja svojega duhovnega odnosa z njim, ker so tisti, ki so se s tem Božjim jagnjetom osebno srečali, vse to izročili prihodnjim rodovom, pisno in ustno. Gre za to, da mora kristjan za svojo vero delati tudi na razumski in miselni ravni, ne le na notranji, duhovni ravni. Razumnost vere je stvar, kakor molimo ob začetku žalostnega dela rožnega venca, stvar našega spomina, volje in pameti. Človek mora spoznati omejenost vsega tega in da obstajajo precej višji Božji spomin, ki je, v nasprotju s človeškim, večen; precej močnejša volja, ki je spet večna; in vrhovna pamet. Tudi na miselni ravni se mora odpirati večnosti in prevzemati Božjo logiko, ki človeški odpira obzorja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 16. januar 2020

Da ne bi bilo preganjanja...

Skozi drugačno prizmo (19)

Prošnja iz naslova je bila izrečena pred kakimi petnajstimi leti v Štandrežu, ko smo se z bogoslovci udeležili svete maše ob farnem in mojem zavetniku, kjer smo sodelovali tudi mi. Eden od otrok, ki so brali prošnje, jo je izrekel z močnim zamejsko-italijanskim naglasom, kar nam je bilo smešno, pa vendar je to pripomoglo k temu, da se je ta prošnja nekako usidrala v moj in drugih bogoslovcev spomin.

Da so kristjani preganjani, je dejstvo. Več kot 300 milijonov jih je tudi fizično in podobno
preganjanih, na Zahodu je to preganjanje bolj pritlehno, pa vendarle je. Ne tako dolgo nazaj smo bili recimo lahko priča mazaškim akcijam v naši prestolnici, ko sem bil kaplan v Tolminu, se je stvar zgodila tudi tam. Zelo hudo je po azijskih deželah, tistih z muslimansko, hindujsko ali budistično večino, kakor tudi v tistih, kjer še vedno vlada komunizem. Hongkonški kardinal Zen je bil že zelo kritičen glede raznih dogovorov s kitajskimi oblastmi tedaj, ko se ti dogovori delali, češ da se stvari ne bodo izboljšale, temveč poslabšale. Tako smo še vedno priče temu, da se sili škofe in duhovnike k temu, da bi stopili v Kitajsko patriotsko katoliško združenje. Če tega slučajno nočejo storiti, se morajo skriti in nekako izginiti, saj so sicer posledice znane. Tako se je recimo moral skriti škof Xijin, sicer zvest papežu in Cerkvi, ki pa ni hotel stopiti v prej omenjeno organizacijo.

Pred kratkim je pakistanska katoličanka kritično opozorila, kako se zelo malo ali praktično nič govori o preganjanju teh naših bratov in sester po veri, medtem ko so precej v ospredju in na katoliških ustih precej drugačne teme. Zadeva je precej nevarna, saj gre za vprašanje obzorja. Kakšno in katero obzorje imajo preganjani katoliki po Aziji, Afriki in drugod? Vsekakor presežnega, kakršno so imeli naši vrli mučenci iz rimskega obdobja (zapis zaključujemo ravno na god sv. Krizogona Oglejskega, zavetnika hrušiške farne cerkve, sveti oče pa je počastil Japonske mučence), ne zasledimo pa takšnega pri katolikih t.i. »razvitega sveta«, kjer je poudarek na tistih stvareh, ki so bolj resnične zato, ker so »otipljive«, ker so materialne. Kako to, da je poudarek zlasti na tematikah tega sveta? Najpomembnejše teme v tem našem katoliškem svetu, ki bi naj bil razvit, so politika, migranti, materialna revščina in podobne teme.

Kakor nam sporoča Kristus, ki nam kraljuje s križa, naloga njegove neveste, Cerkve, ni v tem, da svetu prinese svobodo in odrešitev od tegob in zla tega sveta, temveč, da prinese svobodo in odrešitev v tegobah in zlu sveta. Gospod nas je opozoril, da vsega tega nikdar ne bo moč odstraniti, ko je dejal, da bomo uboge vedno imeli med sabo (Mt 26,11; Mr 14,7), a da se moramo raje posvetiti na njegovo navzočnost. Z njo namreč napolnjuje vso našo bedo in revščino in nam kaže, da Bog zlo ljudi spreminja v večje dobro, kakor pove bratom egiptovski Jožef (1 Mz 50,20).

To je sporočilo preganjanih kristjanov po svetu tistim, ki si ta naziv nadevajo v t.i. »razvitem« svetu, da je namreč Jezus še kako »središče časa«, kakor je dejal razlagalec Svetega pisma Conzelmann, da živi. Zahod namreč tudi v svoji krščanski komponenti kaže praktični ateizem in če že ne kaže na smrt Boga, pa kaže vsaj na to, da je slednji nekje daleč. Je potem mar čudno, da je toliko praznine in nesmisla v delu sveta, ki si misli, da je razvit? Kako odgovarjamo na prošnjo iz naslova? Preganjanje Kristusove Cerkve tu na zemlji vedno bo, ne bo odvzeto. Moramo pa se potruditi in prepoznati Gospodovo navzočnost in besedo v tem preganjanju, še bolj pa v naših težavah, preizkušnjah, boleznih, na koncu pa tudi v smrti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 12. januar 2020

Po krstu del novega Izraela

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Evangelist Matej, ki mu bomo v glavnem sledili v tem bogoslužnem letu, nas že uvaja v eno od glavnih njegovih trditev v evangeliju, ki je ta, da je Cerkev »novi Izrael«, stari Izrael, ki je iz krvi in mesa, pa nima več svojega mesta. Glavna stvar je torej le še v tem, ali se damo krstiti in sprejmemo Kristusa kot odrešenika, ali pa ne. Dejstvo je sicer pri tem dogodku samo nakazano, a besede Janeza Krstnika že kažejo, da je res tako, kakor trdimo – njegov krst je bil namreč le simbolne narave, Judje pa so še vedno ostali Judje, nekaj povsem drugega pa je Kristusov Krst, po katerem apostoli in njihovi nasledniki »naredimo vse narode za Kristusove učence« oz. dajemo krščenim to možnost, ko se včlenijo v njegovo Cerkev, novo Božje ljudstvo. 

Matej sicer lepo nakazuje, kako se je Kristus do konca pustil temu, da je bil tudi meseno pogojen, zato pa se je svojemu sorodniku, ki ga je tudi napovedoval in ljudi na njegov prihod pripravljal, tudi dal krstiti, da bi namreč do konca izpolnil, kar je bilo potrebno za starozavezni del odrešenjske zgodovine. Zelo lep nauk za nas, ki se tako otepamo zgodovinskega spomina. Že res namreč, da gre pri odrešenjski za drugačne vrste zgodovino, a slednja poudarja, kako Bog deluje v naši, človeški, zgodovini. Krščanstvo je prineslo združitev Logosa in zgodovine, tako Judom kot Grkom je nekaj manjkalo, s Kristusom pa pride do združitve obojega. Grki so namreč, zlasti po Aristotlu, prišli do dejstva Božjega obstoja, a je pri tem ostajalo vprašanje, ali Bog tudi deluje v človeški zgodovini, do česar pa so prišli po drugi strani Judje. Kar je njim manjkalo, je še razumsko udejstvovanje. Zato nam potem apostol Pavel govori, da šele s Kristusom pride tudi »logično češčenje« Boga, ki odpravi krvave žrtve v njihovem čisto konkretnem, materialnem smislu, ki je tako lasten staremu judovskemu ljudstvu. 

V Kristusu tako postanemo Božji otroci, sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre, kri in meso nimata pri tem prav nič več. Kakor nam lepo pravi apostol Pavel, imajo razne narodnosti le svoj relativni pomen, prava in resnična vez je namreč tista v Kristusu. Tu je seveda potrebno paziti, ker Kristus ne pravi, da narodnosti in meja ni več, temveč pravi, da obstaja v njem še višja vez. Pomembna je vera v Kristusa, slednja je celo ključnega pomena, kar je konec koncev tudi poudaril sv. Frančišek sultanu, ko je bil pri njem na dvoru. Takrat se ni šel nekega pacifizma ali kar nekega splošnega pobratenja, temveč mu je dejal, da se kristjani povsem upravičeno borijo proti muslimanom, da pa bi jih ljubili bolj kot same sebe, če bi prevzeli vero v Kristusa. 

Sveti krst je tako po eni strani prvi zakrament, ker predstavlja »vrata« k še ostalim zakramentom, ko z vidnimi znamenji kažemo na nevidno delovanje Božje milosti, torej Boga samega v življenju kristjana, a je še več kot to. Zgodi se tudi konkretna notranja sprememba, ki je sicer resnična, vendar je duhovne narave, zato pa je s človeškimi očmi ne vidimo. To Božje otroštvo se sicer konkretno zgodi, tako pa nekdo ni več navaden človek ali človeško bitje, temveč kristjan in nosi Kristusovo ime, čeprav na zunaj še vedno ostaja prav takšen kot pred krstom. Žal te duhovne zavesti danes primanjkuje, ne samo s strani vernikov, temveč tudi s strani duhovnikov. Tako se s tem ne samo pomembnim, temveč ključnim zakramentom, preveč odlaša. Vse drugo, človeško, fizično, materialno je pred duhovnim, duhovnost je le privesek ali »opcija«, kakršne dobimo tudi pri avtomobilu. Četudi je tako predpisano, da je treba otroka krstiti v prvem mesecu njegovega življenja, se s tem odlaša. To je zato, ker je materialno, fizično, čutno in čustveno resnično, vera je le za neko »dobro počutje«, naj pa ne bi bila resnična. To vse kaže, da za nas danes niti Božje delovanje v stvarstvu in našem življenju ni več resnično.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 06. januar 2020

Zakaj je učlovečenje Boga tako pomembno

Pomen Božiča za človeštvo

V časih, ko spremljamo namesto adventnega časa le še neko obdobje zabave v decembru, ki ga navadno imenujejo »veseli december«, je dobro premišljevati o vsebini božičnega praznika. Pomaga nam ameriški katoliški raziskovalec in pisec, ki je sicer kratek čas tudi učil na katoliški univerzi, a le dokler ni nastopil zoper splav, to pa je precej znani dr. E. Michael Jones. »Pomen Božiča je najprej v tem, da Bog ni zapustil človeštva.« Pravi nam, da naj beremo Homerja, da bi razumeli zadeve: »Homer govori ne samo o tem, da se ti ljudje vseskozi bojujejo, temveč tudi o tem, da samo o tem govorijo. Zato je »logos«, razum in govor postala zelo pomembna tematika za Grke. Oni so iznajditelji filozofije in iznajditelji praktično prvega razumevanja Boga kot Logosa, kot »Uma«, kot Stvarnika vesoljstva. To naredijo na način, ki na tej točki še ni bil preveč jasen. Ko sta dva od največjih mislecev, Platon in Aristotel predlagala tovrstno miselnost, so se Grki le-tej uprli in jo zavrgli, kar nam sporoča že usmrtitev Sokrata. Na tej točki vidimo, zakaj je bil potreben človeštvu odrešenik. Zaradi tega, ker ljudje vedno stvari zamočijo. Si lahko zamislimo, da so umorili Sokrata, enega od največjih mislecev? In vendar so to storili. Ena od največjih civilizacij, ki je proizvedla tri od največjih mislecev, je umorila možakarja. Zato človeštvo potrebuje odrešenika, ker tu vidimo tragedijo človeške zgodovine. Tako se kakih tristo let kasneje zgodi nekaj, o čemer Grki niso niti vedeli, v Betlehemu se rodi majhno dete. Nihče tega ni vedel, pa vendarle se je prav od tam razvila cvetoča civilizacija, ki je Evropa s svojimi kolonijami, kar so tudi ZDA, ta civilizacija pa traja že več kot dva tisoč let, kljub vsem trudom in naporom, da bi jo ljudje uničili, kar je trud, da bi uničili sami sebe.«

Poganske korenine?

Dandanes mnogi govorijo o poganskih vplivih na krščanstvo, sploh v povezavi z Božičem. Jones
pravi, da je gotovo največji poganski vpliv prevzetje grške in latinske kulture: »Krščanstvo je prevzelo grščino in latinščino, ne govori recimo »krščansko«, temveč grško in latinsko. To, da je krščanstvo prevzelo grščino, je imelo globok vpliv na človeško zgodovino. Govorimo namreč o »Logosu«, o razumu, Bog je Logos. To je tretji stavek Janezovega Prologa, da je namreč Logos Bog. ... Jezus Kristus je učlovečeni Logos. Nihče, niti Arijci niti Grki si tega niso mogli predstavljati niti v svojih najbolj divjih sanjah. Judje so sicer res pričakovali Mesija, vendar pa druga ljudstva te zadeve nikakor niso mogli razumeti. Ko je sv. Pavel recimo šel v Grčijo in je govoril na Areopagu, so si morali misliti, da je nor. Zato so mu dejali, da bodo z njim govorili kdaj drugič. Čudno se jim je namreč zdelo, da je Bog umrl, ko pa Bog ne more umreti. Razumem, kaj so hoteli reči, kajti Bog zares ne more umreti. Zato Grki tam Pavla niso hoteli poslušati, ker je to bila tako nova miselnost, ki je zasenčila vse ostalo, kar je bilo prej. Sveti Janez je zato, ko je enkrat govoril grško (kar pomeni, da je vstopil v to miselnost, to kulturo, op. A. V.), sklenil, da napiše evangelij zares v grščini, a na način, da vse popelje na višjo raven, to se je zgodilo z Božičem.« Vidimo torej, zakaj ljudje poslušamo vsak Božič ta uvod v Janezov evangelij – v njem je namreč ves naš smisel.

Sprememba paradigme

Upokojena italijanska kirurginja, ki je sedaj postala precej znana pisateljica fantazijskega žanra, Silvana De Mari, nam lepo pojasnjuje, kako se je s krščanstvom spremenila človeška logika. Pravi, da se je spremenila človeška etika zato, ker se je spremenila najprej človeška epika. Če se vrnemo k prej omenjenemu Homerju, zares vidimo, kako se je spremenila paradigma, kakor se temu pravi. V Iliadi je žena z detetom zavržena – dete je vrženo prek obzidja, ženo pa si močnejši pač vzame kot sužnjo, vendar ne v smislu, da bi mu kuhala in ribala pod, temveč praktično kot seks-lutko, če tako rečemo. Ne moremo torej resnično govoriti ne o spoštovanju ženske niti o spoštovanju človeškega deteta. V krščanstvu pa osrednje mesto prevzame prav žena z detetom in spoštovanje do le-te. Spet nam torej apostol Janez spregovori, tokrat najdemo zapis v knjigi Razodetja, o tem, kako sile zla pravzaprav delujejo proti temelju prave človeške civilizacije, če kot temelj le-te vzamemo ženo z detetom. Na tem temelju se zgradi krščanska civilizacija, potem pa pride do upora prav temu temelju naše civilizacije. Človeštvo namreč ponovno zavrača spoštovanje do žene z njenim zarodom. Uresničujejo se, znova in znova, besede iz prve Mojzesove knjige, o sovraštvu do žene in njenega zaroda. Če človeštvo ne sprejema učlovečene Božje logike, ki je Kristus, potem služi tistemu, ki zavrača ženo z njenim zarodom, ne zavedajoč se, da si tako žaga samo se bi vejo, na kateri stoji.

Kulturne vojne 

Prej omenjeni dr. Jones je tako sčasoma prišel do precej logičnega spoznanja, da smo spet v času, ko je človeštvo obsedeno z vojskovanjem, le da se danes večina človeštva vojnih časov, v katerih smo, sploh ne zaveda. Svojo revijo »Fidelity« je zato sčasoma spremenil v revijo »Culture Wars«, vidimo, da si je besedo izposodil na našem prostoru, saj je »kulturni boj« bil precej znana zadeva v 19. stoletju, nato pa je vse preraslo, s pogubnimi posledicami, na vse tisto, kar se je zgodilo v 20. stoletju, kar pa se rado pozabi tudi na »drugi strani«. Skratka, človeštvo bije sedaj drugačne boje, ki so kulturne narave, vedno pa gre prav za spopad med Bogom in jegovo logiko ter njegovim sovražnikom, ki je tudi sovražnik človeštva, in njegovo miselnostjo. V svojem Prologu nam zato sv. Janez na kratko pove tisto, kar najdemo praktično skozi ves Evangelij (kar pomeni celotna Nova zaveza), ko smo povabljeni k temu, da se spreobrnemo in prevzamemo povsem drugo miselnost. Ko Janez pravi, da se je ta večni Um učlovečil, nam sporoča, da je to nekaj, kar je za človeštvo mogoče in za kar se splača potruditi. V istem besedilu pa nam tudi sporoča, da je to težak boj, ker sile teme te iste logike ne sprejemajo in delajo vse, da bi se ji odpovedalo tudi človeštvo. Tako bi se namreč odpovedalo sami svoji istovetnosti oz. identiteti.

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas