četrtek, 09. april 2009

Resnično obhajati veliko noč

Razmišljanje je povzeto po pridigi Raniera Cantalamesse, ki jo je imel na véliki četrtek 2002. Naj vam pomaga h globljemu doživetju teh praznikov!

Vélika noč od nas zahteva, da napravimo prehod, nov in drugačen prehod. Pavel ga definira kot prehod od starega k novemu človeku, od kvasa hudobije do opresnikov iskrenosti (1 Kor 5,8). Ne gre torej za prehod z enega na drugi kraj, ampak od enega načina življenja k drugemu, od življenja za svet in po svetu do življenja za Očeta.

Evangelij to izrazi z besedo »spreobrnjenje«, s katero smo tudi začeli postni čas. Velika noč pomeni v prevodu mimohod, prehod, torej jo prav tako lahko označimo tudi kot spreobrnjenje, in to kako globoko! Od jaza k Bogu, od sebe k drugim. Velika noč ni le trud, odpoved, bolečina, ampak je tudi prehod do svobode in veselja, pomeni odvreči tisočere verige, ki nas vklepajo, in začetek potovanja proti »domovini istovetnosti«, kjer bomo zares pravi, svobodni, da bomo ubogali Boga. Še vedno smo namreč sužnji, kakor Hebrejci v Egiptu, čeprav je naša sužnost drugačna. Smo sužnji stvari, ugodij, ki se jim ne uspemo odreči; sužnji predsodkov in navad, sužnji predvsem greha, saj je vsakdo, ki greši, suženj greha (Jn 8,34). Bog nas za veliko noč vabi, da iz vsega tega izstopimo, da se upremo, da se zbudimo iz trdnega spanca, v katerem smo, da vstanemo in se podamo na pot. Zato je bilo treba Pashalno večerjo jesti z opasanimi ledji, s sandali na nogah, s palico v roki in naglo (2 Mz 12,11), velika noč je namreč znamenje poti, na katero se moramo podati, je praznik velikega izhoda.

Najbrž je najgloblje sporočilo velike noči to, da naj se odpremo Bogu in mu »stopimo naproti« (Ps 95,2). Ne gre za neko abstraktno povabilo, saj je naše življenje še vedno zaprto zanj, vanj vstopa le na hitro in skrito, kakor sonce skozi majhno špranjo v zelo temačen grad. Treba mu je na široko odpreti okna v tej veliki noči. Moramo se pustiti razsvetliti njegovi luči. Naše življenje moramo izpostaviti njegovi sodbi in njegovemu odpuščanju, mu pustiti, da nadaljuje razgovor o nas, ki smo ga najbrž že imeli za zaključenega na podlagi nekega kompromisa.

Če se bomo torej podali v to pogumno perspektivo ter se tako postavili v stanje odločitve in spreobrnitve pred Bogom, bomo zares praznovali veliko noč s Kristusom. Obredja ne bodo samo obredja, ampak bodo postala živa resničnost, znamenja in izviri milosti in prvič bomo želeli na ves glas zaklicati: »To je velika noč za Gospoda!«.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

nedelja, 05. april 2009

Ljudstvo naše, kaj s(m)o ti storili?

Ob dogodkih teh dni, se mi postavljajo številne vzporednice z dogodki, ki so se zgodili pred štiriinšestdesetimi leti. O teh dogodkih na blogu kaj dosti nisem pisal, ker je bilo tega pisanja, pravzaprav ponekod že pisarjenja, dovolj. Za zgled jemljem nekolikoliko Jezusov prihod v Jeruzalem, ki bi ga lahko vzporedili vsakemu našemu veselemu prihodu, recimo poročnemu ali novomašnemu. Moja pozornost pa je bila usmerjena tudi na vrt Getsemani in na križev pot. Našel sem številne vzporednice.

Zanimivo je, kako se je ljudstvo, ki je bilo več kot 90 % verno, katoliško, ki je še deset let pred koncem vojne vzklikalo na čast Kristusu Kralju, potem želelo smrt svojim rojakom, jih psovalo in pljuvalo, udarjalo, obmetavalo s kamenjem. Kaj se je zgodilo?

Zgodilo se je prav isto kot v Jeruzalemu - namesto da bi uporabljali ljudje svoje glave, sta jih napuh in ignoranca oddaljila od samih sebe, slepo so verjeli besedam voditeljev, ki so jim rekli, da so ti ljudje, ki hodijo mimo, izdajalci ljudstva. Ali se ni isto pripetilo Gospodu?

Enako so bili nedolžni, a spoznani za krive, ker so mislili drugače od glavnih, ker so jim bili na poti do uresničitve njihovih ciljev. Bili so ovira njihovi sli po oblasti, prav kakor Jezus. Njihova napaka, če je že obstajala, je bila predvsem politične narave. Od kdaj se nekoga ubije, če je politično drugače opredeljen, če je veren, če se z nami ne strinja, če ostaja zvest svojim vrednotam? V tako razvitem 20. stoletju so se dogajale take stvari, le da so nacizem obtožili, nekateri drugi totalitarizmi pa na to še čakajo. Kako dolgo še?

Naši obsojenci na smrt, od katerih je velika večina končala pod slovensko zemljo, je bilo vernih, celo zelo vernih. Ko so v zaporu čakali na sodbo in usmrtitev, so prestajali nekaj podobnega kakor Jezus v oljskem vrtu. Bili so smrtni boj, agonijo, vsak sam, veliko so molili in nenazadnje verjeli ter zaupali v Boga, v večno življenje. O tem nedvomno pričajo številni rožni venci, ki so jih odkopali skupaj s kostmi. Vemo tudi, kako so jim duhovniki dajali odvezo kar medtem ko so šli mimo v vodu smrti.

Lahko bi se uprli, saj tistih stražarjev ni bilo toliko, pa se niso. Tudi Jezus se ni upiral, še več - nalašč je izbral Getsemani, ki je poln oljk, ki so simbol miru. Kakor je on sam šel pomirjen v smrt na Golgoti, tako so naši pobiti šli pomirjeni z Bogom in seboj na svojo Golgoto, ki je bila pod zemljo.

Kaj vse bi lahko naredili, pa niso, ker so bile njihove vrednote pred ideologijo. Vsaka ideja, vsak nauk, ki tepta vrednote, človeško osebo v njeni celoti, je ideologija. To je bil nacizem, to je bil fašizem, to je bil komunizem, prav tako pa je to bilo tudi judovstvo Jezusovega časa.

Naši pobiti so svojim usmrtiteljem vse odpustili, kakor je to storil Jezus na križu. Lepo je, da se jih spomnimo, da jih dostojno pokopljemo z vsem potrebnim cvetjem in dišavami, kakor so to storili Gospodovi svojci in prijatelji. Ni pa prav, kar se danes dogaja z druge strani, ko nekateri preživeli in nekdanji zaporniki še vedno bijejo boj s komunisti, ko še vedno za vsakim grmom vidijo partizana, ki jih čaka z nabito puško. Ne, če se imajo za kristjane, naj bodo drugačni od njih! Ali jim niso njihovi svojci dali pravega zgleda?