nedelja, 09. avgust 2009

Dolga pot

Od božje besede današnje nedelje me je najbolj nagovoril en svetopisemski stavek: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga«! Ta je iz prvega berila, ki je iz Prve Knjige kraljev (1 Kr 19, 4-8). V glavi se mi je takoj porodila asociacija z življenjem, kar je potem tudi pridigar omenil v pridigi.

To naše življenje je ena sama dolga in zahtevna pot. Zdi se, da je čedalje zahtevnejše. In ko gre za zahtevno, dolgo, mučno pot, potrebujemo takšno okrepčilo, da jo bomo zmogli. Z drugimi besedami - potrebujemo močne hrane.

Če sedaj nekoliko pomislimo, imamo hrane ne samo v izobilju, ampak celo preveč. Pri izbiri se lahko izmišljamo in izmišljamo, pa še ne bomo vsega poskusili. Toda - ni vedno stvar samo v količini in raznovrstnosti hrane, ampak v kakovosti. Navadno hrano lahko jemo in jemo, nekega dne se je preobjemo. Če pa je hrana resnično kakovostna, odlična, se je ne moremo preobjesti, četudi bi jo jedli vsak dan.

Če to sedaj naobrnemo na resničnost, se nam postavi vprašanje: ali obstaja tako kakovostna hrana, ki jo jemo in jemo, pa se je ne preobjemo? Na tem svetu se mi zdi, da temu ni tako - še tako dobre hrane bi se enkrat naveličali. Obstaja pa neka hrana, ki ni 'od tega sveta'. To hrano lahko jemo in jemo, pa se je ne preobjemo - ta hrana je Kristus: v evharistiji, v Božji besedi in v zakramentih.

Velja pa pomisliti še na nekaj: ali nam hrana tega sveta nudi popolno sitost? Če pogledamo, temu lahko pritrdimo na telesni ravni - celo presiti smo, kot smo že dejali. Toda, ali smo srečni? Je naše življenje resnično polno? Mislim, da ne. Polni so naši hladilniki, naši želodci, naše garaže, denarnice, bančni računi... Če temu ni tako, pa so vsaj naše glave polne misli nato, kako bi bilo vse rešeno, če bi imeli toliko kot imajo drugi - denar, avto, hišo... Marsikomu to nekoč uspe doseči, a je še naprej lačen in žejen, ni zadovoljen, še naprej tava in išče na tej življenjski poti.

Tu pa spet nastopi Kristus, tisti, ki je vstal in premagal smrt. Ta Kristus nam najprej kaže, kam gre ta naša dolga pot - v večnost. On namreč ni le Jožefov sin, ampak je Božji Sin, on ni od tega sveta. Da pa bi dospeli v večnost, potrebujemo takega kruha, ki ni od tega sveta. To je izreden kruh, neprecenljive vrednosti - Jezus sam. On sam se nam daje kot kruh življenja in za nas je dal življenje, da bi ga imeli mi. On se je spustil v naše nesreče, v naše tegobe, celo v smrt. To počenja vsak dan, a se je treba zbuditi, prisluhniti in vstati, vstati skupaj z njim, če bi radi dospeli do cilja, če bi radi živeli. Jezus, ki je vstal od mrtvih, nam pravi: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga«!