četrtek, 20. december 2018

Po pravi poti za učiteljem


40-letnica izvolitve slovanskega papeža

V letu 2018 obhajamo številne obletnice, na nekatere od njih pa smo se že ozrli v našem tedniku Novi glas. Poleg obletnice prelomnega leta1968, v smislu seksualne revolucije, je isto leto bilo pomembno tudi v Cerkvi, saj je izšla okrožnica »Humanae vitae«, deset let kasneje pa je bil ustoličen na Petrov sedež prvi slovanski papež, Poljak Karol Wojtyła, z imenom Janez Pavel II. Slednji je, po dokaj hitrem postopku, postal blaženi, nato pa sveti. Od izvolitve in ustoličenja, 16. in 22. oktobra 1978, je tako minilo že 40 let.

Kakor je naslov njegove prve okrožnice, je bil ves čas zazrt v Odrešenika ljudi, tistega, ki je nase
prevzel človeško naravo, da bi jo potem na križu odrešil. Čeprav je od njegove smri minilo le 13 let in 8 mesecev, pa se zdi, da so njegovi nauki že pozabljeni. Živimo posledice pogubnih odločitev, na katere je sveti papež opozarjal, ko so ljudje vero v Boga zamenjali s tehnično-znanstveno prakso ali praktičnostjo oz. uporabnostjo. Tehnični napredek je zameglil veliki večini ljudi pogled in srca ljudi, tako da se njihovo obzorje konča pri tem, kar se lahko izmeri, stehta in čuti. V takšni miselnosti ni težko peščici voditi množic po lastnih potrebah, saj smo se spremenili v porabniške zombije.

Zanimivo je, da se je ta tehnicistična miselnost zasidrala tudi znotraj Cerkve same, saj se tu tudi s teologijo in filozofijo ravna tako, kot da bi šlo za te uporabne vede ali znanosti. Tako je vse podrejeno temu, kar se imenuje »pastoralna praksa«, kjer je seveda bolj kot pridevnik »pastoralna«, ki se ga lahko nadene kamorkoli in bo tam stal prav izvrstno, vlada osebek praksa. Da, prav ste prebrali, praksa, ki je nekaj tehničnega in predmetnega, je postala osebek, medtem ko je Logos, ki je postal meso, podrejen temu novemu osebku, pa je tako postal predmet. Kristus je tako iz Osebe postal ena izmed možnosti, hipotez ali eno izmed mnenj. Danes namreč pogosto slišimo govoriti o Jezusu, a samo o Jezusu, nič več tudi o Gospodu in o Kristusu, vedno pa je to subjektivna predstava tistega, ki o tem »osebnem« Jezusu Govori.

Poljski profesor Stanisław Grygiel pripoveduje, kako je v letih 1966-67 poslušal nekaj predavanj profesorjev filozofije in teologije na katoliški univerzi v Leuvnu, kjer ga je presenetilo to, da je pri mnogih profesorjih naletel na marksistični princip, po katerem je praksa pred resnico in o slednji tudi odloča. Pravi, da mnogi latinskoameriški študenti niso hoteli verjeti v pogubne posledice te metafizične in antropološke zmote, ki jih je pa sam živel na Poljskem. Svoje strahove je zaupal kardinalu Wojtyłi, ki je dejal samo: »To bodo drago plačali, mi pa bomo, žal, plačali z njimi«. Te besede bodočega papeža so se popolnoma uresničile, saj je to postala miselnost zahodnega človeka, ne samo intelektualcev, žal pa tudi v miselnost mnogih cerkvenih mož. To potem vodi do tega, da ta praksa spreminja nauk, ki je za Cerkev nestvorjen, temveč razodet. Lahko rečemo, da se spreminja samo Kristusovo osebo.

Ko je kardinal Wojtyła pridigal duhovne vaje papežu Pavlu VI., je dejal, da je nastala zmeda ena od največjih nevarnosti za Cerkev. Janez Pavel II. je nekoč odgovoril na vprašanje, kateri stavek bi ohranil, če bi bilo uničeno Sveto pismo: »Resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32). Vest namreč pravi človeku, kadar ne ve, kaj bi: »Če ne moreš povedati resnice, ne smeš lagati!« Kadar je torej potrebno, pričujemo z molkom, kakor naš Gospod, sicer pa vedno povedati resnico in nikdar molčati. Ob obletnici izvolitve sv. Janeza Pavla II. za papeža, se od njega učimo jasnosti in poguma in seveda tega, da smo zvesti resnici, ki je pred prakso.

Objavljeno v božični prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

petek, 14. december 2018

Z kot ZABAVA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (51c)

Kako naj torej ubežimo sodobnim prodajalcem nihilizma? Roberto Marchesini nam pravi, da se moramo najprej zavedati, da je življenje narejeno za to, da ga živimo za nekaj, kar je višje od življenja samega, če tu govorimo le o zemeljskem življenju. Evangelij namreč, ko govori o življenju, razen v kakem redkem primeru, vselej govori o celostnem življenju, ki ni le naše zemeljsko bivanje, torej biološki obstoj. Vsekakor nam v tej smeri tudi katoliški psihoterapevt pravi, da je prava sreča, pač kolikor je je možno doseči na tem svetu, v tem, da sami sebe darujemo. Do te paradoksalne sreče pa pridemo tako, da gojimo vrline, kot recimo pogum, previdnost, zmernost in pravičnost. 
 
Pogosto slišimo, kako se je treba uresničiti, se izpolniti, a ravno tu je treba paziti, saj to ni statična zadeva, kot bi mnogi mislili, temveč proces, ki pa zahteva podvig, kar pomeni grški izraz askeza. Človek se uresniči tako, da se spremeni iz moškega v moža in iz ženske v ženo, kot nam pravi Sveto pismo in kot so dejali v antiki. Vrlina se imenuje v latinščini »virtus«, kar lahko prevedemo kot »možatost«, zato dela moškega možatega, podobno pa seveda velja tudi za žensko, da jo vrline delajo »ženstveno«. Skratka, tu ne gre le za biološko dejstvo (četudi se tudi to dandanes hoče postavljati pod vprašaj!). Ko se nekdo rodi kot moški ali ženska, ima to, da postane moža ali žena v možnosti, mora pa seveda stvar še udejanjiti. Podobno velja tudi, ko se rodi otrok, saj imajo njegovi »roditelji« tudi dolžnost vzgojiti tega otroka. Zato je primarni cilj zakona roditev in vzgoja otrok, kjer je roditev podrejena vzgoji. 
 
Vrlina je kot obleka (»habitus« ne pomeni le navada, temveč tudi obleka), ki jo je pa treba nositi, se zanjo truditi, jo živeti. Aristotel je dejal, da postanemo pogumni, če se pogumno obnašamo. Tudi v katoliški veri poznamo vrline ali kreposti, in sicer najprej tri božanske: vero, upanje in ljubezen; nato pa tudi še štiri srčne: pogum (ali moč), previdnost, zmernost in pravičnost. Vendar sveta Cerkev uči, da do tega pridemo kot do sadov, če uporabljamo duhovne darove, darove Svetega Duha, saj kot »habitus« označuje prav slednje. Uči nas torej, da če človek nosi obleko človeških kreposti, na vrh pa dene duhovno obleko, potem zares lahko živi v polnosti.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 05. december 2018

Z kot ZABAVA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (51b)

Zadnjič smo se spopadli z zabavo in uživanjem, in sicer s pomočjo katoliškega psihoterapevta Roberta Marchesinija (ki ga ne gre zamešati z nekim zelo znanim »etologom« istega imena in priimka!) in srbskega meniha Arsenija Jovanovića. Če nadaljujemo, potem se trpljenja, bolečine in drugih podobnih reči ljudje ne moremo odkrižati z zabavo in anestetiziranjem, temveč mora biti pristop drugačen. Ko govorimo o teh vprašanjih, pridemo do tega, da je danes pravzaprav v družbi prevladala »morala užitka«, ki seveda navadno ni kaj preveč moralna, a dejansko se je na mesto tradicionalne morale postavila neka nova morala. Prepričanje, da ima življenje neki cilj, smoter, da vsebuje neki smisel, pravzaprav predstavlja tej novi morali smrtnega sovražnika, kakor tudi prepričanje, da življenje najde svojo izpolnitev šele z uresničenjem tega smisla. Zabava za vsako ceno ne prinese ničesar drugega, kakor to, da postane človeško življenje žrtev neprestane sedanjosti, v smislu zadnjič omenjenega: »Vse in sedaj«! 

Seveda smo že v antiki imeli dve miselni smeri, dve filozofski šoli, ki sta predlagali popolnoma različni miselnosti – poleg Sokratove šole smo imeli, med drugimi, še šolo Aristipa iz Kirene. Za razliko od prijatelja Sokrata, Aristip nikdar ni razpravljal o končnem smislu življenja, temveč se je zadovoljil z zatrjevanjem, da je sreča v iskanju užitka. Takšna miselnost je seveda imela na moralnem področju svoje posledice, saj ob središčnem pomenu užitka, vrlina, prijateljstvo in druge podobne stvari postanejo le nekaj postranskega in se tega poslužujemo, kolikor nam koristi. Za kirenajško šolo sploh ni obstajal neki naravni red stvari. Kot beremo na enem fragmentu te šole: »Nič ni pravično, lepo ali sramotno po naravi, temveč samo po dogovoru (nomos) in navadi (ethos)«. Zelo podobno torej z dandanašnjim pojmovanjem. 

Še eno podobnost z današnjim časom pa najdemo pri enem od učencev Aristipa, Hegeziju, ki je trdil, da je na zemlji nemogoče doseči srečnost, seveda v smislu trajnega užitka, saj je pravih užitkov, pač zaradi telesnih bolezni in bolečin, le malo. Ker pa, skladno s filozofijo učitelja, ni obstajala nobena druga vrednota, kakor le užitek in korist, je bolje to življenje končati. Hegezijo so zato poimenovali kot »smrtnega prepričevalca« (Peisithanatos), saj so si mnogi vzeli življenje, potem ko so bili poslušali njegove teorije. Iz tega razloga so mu prepovedali učenje po filozofskih šolah. Brez smiselnost tako tudi danes vodi v obup, ki pa je zadnja pred stopnja pred samomorom. Danes imamo druge »smrtne prepričevalce«, ki krhke in šibke vabijo na smrtne počitnice v Švico, kar se seveda drago plača. Par dni v Švici, smrtni koktejl in kremacija, to je odgovor, ki se ga daje ljudem. Kot vztraja Marchesini, strasti človeka usužnjujejo, če jih ne kroti in usmerja z zdravim razumom. Prihodnjič nadaljujemo v tej smeri in zaključimo z odgovorom na vse te miselnosti, ki so tako pogubne za človeka.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 03. december 2018

Z kot ZABAVA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (51a)

Z vsebino besede iz naslova se je bilo potrebno spopasti, saj nam svet že kar nekaj časa pravi, da je važna ravno zabava, da je potrebno uživati. To je, ne nazadnje, vsebovano tudi v pozdravu ob slovesu, ko navadno rečejo: »Uživaj!« Skratka, potrebno se je zabavati zato, da uživamo, tudi mediji naj nam bi nudili predvsem informacije in zabavo, zato se vsemu skupaj pravi »infotainment«, saj vsebuje besedi »information« in »entertainment«. Pri tem je zanimiva stvar tista, ki jo je izrekel McLuhan in smo jo, ko smo ga obravnavali, tudi podali, da so edine prave novice slabe novice. Pri novicah je torej tako, da nas zlasti želijo prestrašiti, nas pahniti v neko paranojo, potem pa se ponudi nekakšno zdravilo prav z »zabavo«, pa karkoli je že s tem mišljeno, ker je mišljeno marsikaj.
 
Toda, kako se zabavati, kako uživati? Že petdeset let to pomeni, delati, kar hočemo, prav po navodilih
satanista Aleisterja Crowleya (1875-1947). Prav v tem pa je trik vsega skupaj, saj v resnici delati to, kar nam je všeč, nikakor ne sovpada s tem, da delamo, kar hočemo, kakor nam lepo pove v svojem zadnjem delu »Viteški kodeks za moškega tretjega tisočletja« (»Codice cavalleresco dell'uomo del terzo millennio«) Roberto Marchesini. To delo je pravzaprav na neki način nadaljevanje dela »Tisto, česar moški ne povedo« (»Ciò che gli uomini non dicono«). Skratka: »Delam, kar paše mi, kar se mi dob'r zdi,« kakor so v mojih najstniških letih peli Šank Rock, ni prava pot, kar pomeni, da do pravega uživanja ne vodi zabava, vsaj ne tista, kakršno poznamo zdaj že kar nekaj desetletij.

Sploh pa zadeva ne gre po refrenu še ene rockovske pesmi: »Hoče vse in hočem to zdaj!« (»I want it all and I want it now!«), kakor je pela skupina Queen, katere biografski film se pravkar vrti po kinematografih. Potrebno se je potruditi in se žrtvovati, torej je treba biti požrtvovalni, to pa je treba narediti prostovoljno, kot neko jasno odločitev in podvig, ne da bi nas kdorkoli v to prisilil. Kot nam lepo pove srbski menih Arsenije Jovanović, je uživanje lažni raj oz. simulaker raja, saj nam želi priklicati neki podoben občutek, kakršnega nam bi dala prava blaženost, a tega ne naredi. Marchesini pove prav tako, da nas užitek sicer dvigne iz tpljenja, a tako, da nas anestetizira, ne daje pa prave smeri in smisla našemu življenju, prej obratno. Tu pride zabava. Tisti, ki namreč misli samo na to, kako bi se zabaval, pravzaprav zgreši smer, saj latinska beseda »divertere« (od koder pride italijanski »divertimento«) pomeni prav zgrešiti smer ali se oddaljiti. Kdor se zabava, torej že kar nekaj časa skuša bežati od trpljenja, a žal opazi, da se to zgodi morda le za drobec časa. Arsenije pravi, da je to podobno obesku, ki ima dve plati – če je na eni strani užitek, potem je na drugi takoj trpljenje. Nadaljujemo v tej smeri prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 15. november 2018

W kot WOLFE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (50b)

Govorimo torej o Wolfu in najprej o njegovih »radical chic« buržujih, ki v svoji nezrelosti vse presojajo po sebi in so prepričani, da imajo ključ razumevanja vsega in da so središče sveta. Slednji so bili, takrat, ko je pisal, in so še vedno otročji v tem, da želijo spremeniti tisti svet, ki se spremeniti ne da, ker ga je najprej potrebno sprejeti takšnega, kakršen je, predvsem pa je ta svet potrebno dobro opazovati, saj je bil tu že pred nami in bo še tu za nami. Zakaj? Ker ga seveda nismo naredili mi. Kadar človek to spozna, prične živeti svet oz. v njem in preneha biti buržujski. Preneha misliti revolucionarno in postane proti revolucionaren, kakor se tudi nauči tega, da je hvaležen za tisto, kar ima in za tiste, ki jih ima. 
 
Wolfovi »radical chic« so bili tako mrtvi že v času njegovega pisanja, pa se tega niso zavedali, kakor
se tega ne zavedajo niti sedaj, ko je umrl tisti, ki jih je s svojim pisanjem »uničil«. Nanj so po nekaj mesecih že pozabili, ob času smrti pa so seveda točili krokodilje solze. Še vedno pa velja tisto, kar je Wolfe preroško napovedal, da namreč gre za jalove, impotentne ljudi v njihovem bistvu. To vidimo, on pa je to videl že prej, precej prej. 
 
Kot vidimo na slikah, je šlo za vselej urejenega in elegantnega moža, ki je bil vedno v beli obleki, obleki čistosti, pa ne zato, ker bi sam bil brez greha, temveč zato, ker je greh klical z njegovim pravim imenom. Vedno je torej znal reči bobu bob, kot je slovenski rek. Pravzaprav pa je rekel, da je nosil »vanilijevo« in ne belo obleko, a to so podrobnosti. Težava je v tem, da je Wolfe iskal tudi podrobnosti. Bil je torej vedno »chic«, nikdar pa »radical«, vsaj ne v tistem političnem smislu, kakor ga vidimo recimo v Italiji. Bil je konservativec z juga, in sicer iz slavnega Richmonda v državi Virginia, kjer še vedno razumejo, da mora vladati neki red, neka hierarhija, kar je odsev urejenosti duše in posedovanja smisla življenja. Bil je gentleman v belem, z velikim spoštovanjem in obvladanjem jezika, zelo kreativen, a še pred tem zelo delaven. Potrjeval je tako, da je potrebnega precej več trdega dela kot pa kreativnosti in inspiracije oz. ravno za to, da slednji dve prideta do človeka. 
 
Zato je vedno bil pred ostalimi, kot recimo leta 1968, ko je predvidel, kako želijo le doseči prvo mesto v hedonističnem narcizmu pod vplivom drog – napisal je knjigo »The Electric Kool-Aid Acid Test«. Nato je napisal hvalnico herojstvu majhnega človeka z »The Right Stuff«. Zanimivo je pokazal na to, kam pelje seksualno sprevržena družba z »I Am Charlotte Simmons« - najstnik se osvobodi vseh zavor in se počuti kot Prometej, nato pa postane le meso za posilstvo. Vmes se je posvetil še materialističnemu in brezbožnemu scientizmu v delu »Sorry, but Your Soul Just Died«. Odličen je zapis ob smrti astronavta Johna Glenna (1921-2016), saj je Wolfa močno zanimalo vesolje, red univerzuma, ta izvirna tišina, prostranost vsega, še bolj pa skrivnost, ki se skriva za vsem tem. Koliko od naštetega lahko preberemo v slovenščini? Vprašanje je retorično. Zato sem na koncu hvaležen za TV, da znam italijansko.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 09. november 2018

W kot WOLFE 1

Cerkveni in družbeni antislovar (50a)

Dvojni V sicer ni naša črka, ampak smo se odločili, da se spomnimo osebnosti, ki je umrla letos, to pa je ameriški časnikar, pisec in pisatelj Tom Wolfe. Sicer je prišel na vrsto šele sedaj, čeprav je umrl v 89. letu starosti že 14. maja letos, a črka je črka, odločitev pa je padla že prej. Tako kot mnogi, kaj dosti tega možakarja nisem poznal, razen tega, da sem vedel za njegovo skovanko določenega dela družbe kot »radical chic«, a mi je zanimanje vzbudil najprej naš urednik Jurij, potem pa prijatelj Marco Respinti, novinarski kolega iz Milana, ki ima tudi hrvaške korenine. 
 
Dobil sem zagotovilo, da gre za t.i. časnikarsko »veliko pero«, pa sem se pozanimal, kako je kaj s tem, potem ko sem si priskrbel kar nekaj njegovih knjig. Ugotovil sem namreč, da Wolfa pravzaprav nihče (vsa čast izjemam, seveda!) ni poznal. Tudi film, ki je nastal po njegovi knjigi, je že prestar, da bi še bil komu, razen redkih, zanimiv. Govorimo seveda o filmu, ki je nastal po istoimenski knjigi, »Kres ničevosti« (»The Bonfire of the Vanities«), ki nam pove, kakšne so lahko skrajne posledice t.i. »kapitalizma« oz. tega, da nekateri ljudje prodajo dušo napačnemu bogu. Radical chic smo rekli, kar bi na daleč lahko primerjali s slovenskim delom Janka Kersnika »Jara gospoda«, le da govori o novopečenih ameriških milijonarjih, ki se zbirajo okrog kulturnih osebnosti, v tem primeru je to bil pianist Leonard Bernstein (1918-1990), in prazno govoričijo ter pišejo svoje čeke za razno-razne reči, med drugimi tudi za t.i. »filantropijo«, kot se navadno zadevo imenuje na Wikipediji, ko znane osebnosti mečejo drobtinice s svoje bogate mize v neke dobre namene. 
 
Zato je potrebno brati Wolfa, ki s svojim ostrim jezikom obračunava s tovrstnimi hinavščinami, seveda zlasti s tistimi, ki jih je doživljal v svojem okolju, a je to isto okolje z globalizacijo prišlo tudi v naše domove preko televizije. To branje je v zadovoljstvo in zabavo, predvsem pa vzbudi kritično razmišljanje v človeku, ki je morda že kar malo zaspal v svoji nekonfliktnosti. In vendar imamo tudi pri nas številne, ki so marsikam prišli po vezah, ki opletajo s praznimi parolami po visokih položajih, a seveda tega ne počno s svojo denarnico. Tudi prej ni bila njihova, temveč očetova. Wolfe je torej predvidel ta nihilizem zgornjih slojev, do katerega je najprej pripeljala sprevrženost same človčnosti in človeškosti vpletenih, potem pa je prišla seveda na ta teren še ideološka sprevrženost. Gre za t.i. »buržoazijo«, pa naj bodo to marksisti, liberalci, fašisti, krščanski demokrati, celo določeni kleriki. Gre za sploščenost njihovega pogleda, ker mu manjkata tako globina kot višina, vidi pa le tuzemskost, morda pa lahko celo trdimo, da je vse skupaj zreducirano na koncu le še na točko »jaz«. Vsekakor gre za jetnike svojih lastnih predstav in za nezrele osebnosti. S še enim zapisom nadaljujemo prihodnjič.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 05. november 2018

V kot VAS 3

Cerkveni in družbeni antislovar (49c)

Kanadski komunikolog McLuhan je bil v preučevanju medijev izviren in je zgodovino napredovanja komunikacij razdelil v tri obdobja: 1) ustno izročilo, ki je veljalo za »zaprto družbo«, ki živi v medsebojnem sožitju »plemensko slušno kulturo«, le-ta je prostorsko zaokrožena, osnovana na pripovedih (ki so jih v moderni dobi označili za »mite«) in ne pozna indivudualnosti; 2) obdobje pisave in tiska – tadva prelomita plemensko ravnovesje, uho zamenja oko, kar pospešuje vzročno pogojeno miselnost, razumskost in linearno komunikacijo posameznikov; 3) elektronsko obdobje, v katerem mediji krožno razširijo svoj »živčni sistem« na ves planet, vsak človek je udeležen v težave drugih, na globalni ravni pa se spet pojavijo takšne vrste odnosov, ki so podobni tistim, ki so se dogajali na vasi.

Ko živimo v postindustrijski družbi, smo šli še dalje od te časovne razporeditve, saj prehajamo, če že
nismo prešli, od informacijske družbe, ki jo obvladujejo masovni mediji in enosmerna sporočila med enim virom in več naslovniki, h komunkacijski družbi, ki jo zaznamuje multimedialnost ali večpredstavnost, kjer sovpadajo TV, računalniki in druge telekomunikacijske naprave, kjer je osebek istočasno naslovnik in vir večsmernih sporočil. Kdor pravi, da je kak medij bil popolnoma izpodrinjen, se moti, saj je sicer res neki medij zamenjal drugega v naslednji novi dobi, vendar ga ni popolnoma uničil – stari medij se je predrugačil, našel nove oblike in prostore, kjer lahko deluje naprej, vsekakor pa deluje po nekih načelih, ki se jih pojmuje kot »naprednejše«. Tako je storila pisava z ustnim izročilom, časopis s knjigo, kinematograf s fotografijo, televizija z radiom, prav tako pa se dogaja tudi z večpredstavnostjo in internetom.

McLuhan je trdil, da so elektronski mediji ukinili tako čas kot prostor. Se je res zgodilo prav to, ali pa sta čas in prostor nazadovala od prvotnih dejavnikov, ki vplivata na prav vsak medosebni odnos, do dejavnikov, ki vplivata le na določene oblike medosebnega občevanja. Vseeno pa McLuhan ni uporabljal klasične metodologije, saj ni delal klasične analize, temveč je rekel, da raje dela neke vrste »izvidništvo«, s tem, da je pristopal »mozaično« k zadevam. Takšen pristop je namreč imel za bolj učinkovit v primerjavi z racionalno-logičnim. Ko se pa sprašujemo, kako je končala »globalna vas«, se je najbolje nasloniti na kategorijo »prostora«. Meyrowitz razlikuje med fizičnim in družbenim prostorom. V ustni in pisni kulturi sta ta dva prostora ostala povezana, so pa stvari spremenili elektronski mediji, saj ko komuniciramo preko njih, naše stvarno nahajanje več ne določa, kje in kaj smo na družbeni ravni.

To je eno, v internetni dobi pa lahko rečemo, da se je zgodil še en ključni preobrat, saj v bistvu nimamo več le enega sveta, temveč dva – še virtualnega. Internet tako ni »medij«, temveč »svet«, tako da imamo danes tudi dve globalni vasi. Tu bi bilo za povedati še veliko, da ne rečemo ogromno, a bo najbrž o teh tematikah še veliko mogoče govoriti, vsekakor pa priporočamo vsem, ki določene informacije »lansirajo« in oblikujejo mnenja ljudi, da upoštevajo dejstvo dveh globalnih vasi in da se lahko mnogi tako ali drugače prepričajo, kakšne so informacije, ki jim jih nudijo.
Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 29. oktober 2018

V kot VAS 2

Cerkveni in družbeni antislovar (49b)

Obstaja torej danes še globalna vas oz. lahko o njej še vedno govorimo v svetu, v katerem imajo posamezniki svobodo, da si informacije celo »izdelajo« po želji, in sicer s pomočjo multimedijske interakcije in medmrežja? Najprej se je treba za odgovor ozreti jasno na to, kaj ta globalna vas sploh je, da bi se potem lahko ozrli na trenutno stanje, pa da lahko nato kritično pretresemo izraz in vidimo, kaj lahko pove današnjemu času. 
 
McLuhan izraz uporabi že leta 1962 v delu Gutenbergova galaksija ('The Gutenberg galaxy'), kjer se ukvarja tudi s pojavom fragmentacije, ki se je začela z iznajdbo tiska, kakor smo že pisali. Pravi takole: »Pospešek v elektronski dobi je za zahodnega človeka ... nenadna implozija in fuzija med prostorom in funkcijami. Naša civilizacija ... vidi, kako se vsej njeni mehanizirani fragmenti nenadoma in spontano reorganizirajo v organski in vseobsežni skupek. To je novi svet globalne vasi«. Če se dobro pogleda, McLuhan ni prvi, ki bi se skliceval na »vas«. Že Robert E. Park, sociolog čikaške šole, uporabi leta 1923, ko študira »mesto«, to metaforo, da bi opisal novo urbano resničnost, ki jo je prinesel vpliv medijev, posebej v tem primeru časopisov: »Časnikarji in tisk težijo, zavestno ali nezavestno, da odslikavajo v mestu, kolikor je pač mogoče, življenjske razmere »vasi«. Na vasi so se vsi poznali, se klicali po imenu. Vas je bila demokratična. Tudi naša danes je država vaščanov. Naše institiucije so v bistvu tiste, ki jih najdemo na vasi. Na vasi so bile kvante in javno mnenje glavne moči družbenega nadzora«. 
 
Če se vrnemo k McLuhanu, potem lahko za razumevanje »globalne vasi« uporabimo njegov znameniti moto »medij je sporočilo« (»the medium is the message«), ki je sinteza t.i. »tehnične teorije« - slednja predstavlja bistveni doprinos avtorja k zgodovinski analizi komunikacij. »Elektrika predstavlja radikalno, prežemajoče in decentralizirano sporočilo, ki se prestavi v odstranitev tistih dejavnikov časa in prostora, ki sta pogojevala naše življenje vse do včeraj. To je tudi bistveno sporočilo radia, telegrafa, telefona, televizije in računalnikov – to so vse sredstva, ki nam, ne glede na to, kako jih uporabljamo, sporočajo, da sta prostor in čas odpravljena, istočasno pa ustvarjajo zavzetost v globini. Sama elektrika je sporočilo. »Sredstvo je sporočilo«. 
 
Globalno vas danes poziva zlasti princip globalizacije kot odločilni dejavnik, bomo pa videli prihodnjič, da je še kar nekaj drugih principov, ki so s tem povezani. Vsekakor globalizacija deluje na mnogih ravneh, ki se med seboj prepletajo, povezujejo, na ta način pa tudi ojačajo, potem pa prodrejo na mnoga področja, od gopolitičnega do ekonomskega, od družbenega do kulturnega. Kar se zgodi na kateremkoli koncu zemlje, je kot da bi se zgodilo pod našim balkonom. Zahod npr. ne more spregledati, da je ogromno ljudi na svetu materialno revnih, pa ne samo iz humanitarnih razlogov, temveč tudi zato, ker migranti pritiskajo na naše meje ter zahtevajo sprejetje, delo in integracijo, s tem pa vzpostavljajo nove težave tam, kjer imamo že ogromno lastnih. 
 
Kaj ta čas delajo mediji? Ker pravi McLuhan, da so danes »edine novice slabe novice«, nam sporočajo razne nesreče, katastrofe in krivice. Vse to po eni strani kliče k odgovornosti, po drugi strani pa vnaša frustracije. Ko smo tako tesno skupaj, sicer res to privilegira neko »homologacijo« različnih ras in kultur, kar bi nekateri tako radi vsilili, a odsotnost razlik je vedno bila in je škodljiva in kvarna, ne le za neko skupnost, temveč tudi za posameznika oz. osebo, če rečemo krščansko. Globalizacije torej ne moremo sprejemati pasivno, nekritično ali sprijaznjeno. Nadaljujemo v še enem delu.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

ponedeljek, 22. oktober 2018

V kot VAS 1

Cerkveni in družbeni antislovar (49a)

Še do nekaj desetletij nazaj je vas pač bila vas, torej naselje na podeželju, izven mesta, morda kmečko, ali vsaj z določenimi kmečkimi lastnostmi in prvinami. Za nas mestne mulce (odraščal sem v Novi Gorici prvih 14 let) je bilo po eni strani vedno zanimivo iti na vas, čeprav smo vselej na podeželje gledali nekoliko zviška, kakor smo se pač v mestu naučili. Veliko smo tako hodili v domače kraje staršev, pri nas sta to bila Most na Soči in Prvačina, od koder sta bila doma oče in mama, pa tudi po drugih vaseh smo bili veliko, kjer so pač bili strici in tete. Za to, da so po vaseh le še določene kmečke prvine, še vedno drži, ni pa več tistega kmečkega sveta, o katerem smo naše generacije lahko le še brali v knjigah in poslušali v pripovedovanjih staršev, starih staršev in drugih. 

Te prvine so danes tudi vse, kar je od pravih vasi še ostalo, vse drugo se je spremenilo. Danes
gledanje zviška mestnih mulcev na vaške nima več smisla, ker v miselnosti med obojimi pravzaprav več ni razlike, vsaj bistvene razlike ne. Tisto, kar je med današnjim mestom in vasjo drugače, so le še neke zunanje lastnosti, ki so precej obrobne in nepomembne, vse ostalo se ne razlikuje. Vas se je tako spremenila, ker se je svet spremenil, pravzaprav pa je zares ves svet postal vas, kakor pravi tudi italijanski rek (»Tutto il mondo è paese«), ki je postal dandanes še kako resničen. Če je včasih ta rek svet združeval v določenih slabih lastnostih človeštva, pa je v današnjih časih teh skupnih lastnosti človeštva še več, da ne rečemo ogromno. 

Prišlo je tako do posebne vasi, to pa je »globalna vas«, kakor je svet z oksimoronom (za kar slovar pravi, da je »bistroumni nesmisel«) označil sloviti in genialni kanadski komunikolog Marshall McLuhan. S tehnološkim razvojem so se razvila namreč tudi komunikacijska sredstva, zlasti je do tega privedla uvedba satelita, ki omogoča komuniciranje na veliko razdaljo v realnem času. Svet je tako pravzaprav postal majhen, posledično pa prešel na značilno vaško obnašanje, vsaj na neki način se lahko tako trdi. Res, da si obe besedi v zvezi »globalna vas« pravzaprav nasprotujeta, a privedeta do podobnega pravilnega in bistroumnega pomena, kakor ga imamo pri reku: »Hiti počasi« (»Festina lente«). Vas je osnovna oblika človeškega naselja, ko pa rečemo, da je nekaj »globalno«, to pomeni, da se nanaša na ves svet. To, kar nas bo v prihodnje zanimalo s pomočjo metafore kanadskega komunikologa pa je, koliko ta metafora in retorična figura še velja oz. v kaj se je vse skupaj razvilo. Z našim razmišljanjem nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 11. oktober 2018

U kot UPAD 3

Cerkveni in družbeni antislovar (48c)

Ko smo pogledali, kako je na nizozemskem in drugod, se moramo ozreti še na to, kako je doma. Poglejmo, kako so se v petdesetih letih številke spremenile v Podgradu. Leta 1967 je bilo krstov 16, 5 nezakonskih (cerkveno gledano, kar pomeni, da so bili starši bodisi samo civilno poročeni, niso bili poročeni, ali pa ime očeta ni znano); prvoobhajancev je bilo 33; birmancev (leta 1969) je bilo 71; cerkvene poroke so bile 4; pokopanih je bilo 11, od teh samo eden ni prejel poslednjih zakramentov.Lansko leto (2017) pa: 6, krstov, vsi otroci nezakonski; prvoobhajanci so bili 4; birmancev je bilo 8, cerkvenih porok ni bilo; pogrebov je bilo prav tako 11, a le trije so umrli s podeljenimi poslednjimi zakramenti. Bolj kot število prebivalcev, ki se je zmanjšalo predvsem v okoliških vaseh, ki spadajo v župnijo, ne v samem Podgradu (Račice, Sabonje, Starod, Pavlica, Studena gora), je pomembno to, da se je močno spremenila struktura prebivalstva. Že res, da je bilo nekje dvakrat toliko prebivalcev v župniji (namesto današnjih 900, jih je torej bilo okoli 2000), toda šlo je za mlajše prebivalstvo, kjer pa je v tistih časih število rojstev že nevarno upadlo, čeprav še ne toliko, kolikor je v zadnjih desetletjih.

Tu seveda govorimo o podeželski župniji v Sloveniji, zato dajmo še primer iz ZDA, da vidimo, kakšni učinki so bili v eni kar veliki župniji. Leta 1970 je bilo 724 krstov, 1419 prvoobhajancev, 1007 birm, 371 porok; leta 2018 pa 16 krstov, 26 prvoobhajancev, 32 birmancev in ena cerkvena poroka. Tisto, kar je še enkrat več jasno, je to, da je »kulturno katolištvo«, če ga tako označimo mrtvo, kar pomeni, da Cerkev in katoliška vera na družbo nimata več prav nobenega vpliva. Angleški škof Egan iz Portsmoutha je poročal, da obiskuje nedeljsko mašo sedaj nekje 13% katoliškega prebivalstva, medtem ko je pred petdesetimi leti to počelo če 53% tega prebivalstva. Zavedajmo se, da je po naših mestih podatek prav takšen, če ne slabši, v tistih boljših krajih pa je zaenkrat podatek še boljši, a vprašanje, koliko časa.

Tako je s temi rečmi. Ne gre za to, da je treba sedaj obupavati, je pa po drugi strani potrebno imeti pred očmi realno sliko. Če bomo potem kaj storili ali ne, pa če bomo lahko, je potem drugo vprašanje. Nimamo receptov, a hkrati drži, da si ne smemo lagati, temveč si je treba določene reči povedati odkrito in v obraz.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 07. oktober 2018

U kot UPAD 2

Cerkveni in družbeni antislovar (48b)

Nadaljujemo z besedami nizozemskega kardinala Eijka, ki pravi, da katerekoli cerkve »ne bodo zaprli ljudje, ki še naprej hodijo ali jaz, temveč tisti, ki ostajajo daleč in več ne prispevajo«. S tem izpostavlja še eno perečo težavo, ki je povezana z upadom vernikov, ki pa je v tem, da nekdo zapusti in opusti svoje korenine tudi tako, da se ne zanima več za tiste kraje, ki so del njegove kulture, njegovega otroštva in tiste kulture, katere del je bil, zanima pa se le za svoje stanovanje in službo. Tako se recimo tudi pri nas dogaja, da so zdomci še pred ne tako dolgo bili precej povezani s svojimi kraji in navezani nanje ter so se zanimali, kjer jih je zanimala tudi domača cerkev, naslednjih generacij pa vse to ne zanima več. Pa tudi, če niso zdomci, zapustijo cerkev v vseh ozirih in ne prispevajo več zanjo kaj dosti, to pa se dogaja tudi, kar zadeva druge skupne zadeve. Res je prišlo do hiperindividualizma, kot je dejal kardinal in smo zapisali zadnjič. 

Kot mi je dejal neki dejavni katoličan pred kakim letom, pa pravi tudi kardinal Eijk, da je namreč
prišlo do velikega blagostanja in udobja: »V 60-ih letih se je blagostanje bliskovito dvignilo, ljudje pa so nenadoma lahko poskrbeli sami zase in postali bolj samostojni od drugih. Sam sem letnik 1953, pa sem izkusil precej revno življenjsko stanje, ljudje pa so počeli marsikaj skupaj. Ta povezanost pa je izginila, ljudje pa so odšli vsak po svoje, tudi v izbiri svoje življenjske filozofije, saj si se moral razlikovati od drugih«. 

Ko ga je avtor intervjuja vprašal, da če so temu botrovala znanstvena odkritja, je kradinal to zanikal, ker je marsikaj od tega prišlo že precej prej, vendar tudi on opozarja na to, na kar smo tudi mi opozorili: »In vendar se sekularizacija katoličanov začenja v 60-ih letih«. Mi bi dodali, da ne le katoličanov. Avtor intervjuja nato predlaga, da bi malo zmanjšali zahteve nauka in da bi naredili sporočilo bolj ljudsko, a kardinal pravi: »Pozabi nato. To sploh ne pomaga. To je iluzija. Od 60-ih let naprej so želeli vse bolj razredčiti vino in narediti sporočilo bolj enostavno, da bi lažje prišlo do ljudi. Vendar vidimo, da so župnije, ki zaznavajo porast tiste župnije, ki so jasne v nauku in imajo dobro liturgijo, v luči izročila Cerkve – to so najbolj obiskane župnije. Pika. Tega ne moreš početi s fantazijskimi litografijami ali z liturgičnim eksperimentiranjem. Božja milost se sveti samo na poteh, ki nam jih je sama pokazala in ne na drugih. Nimam recepta, po katerem bodo cerkve jutri spet polne, vendar pa je recept za to, da pripeljemo ljudi h Kristusu jasen nauk. Zato pa bomo naše duhovnike obdali z dobro izurjenimi prostovoljci. Kmalu ne bomo imeli več denarja za plačane pastirje«. Zaključimo naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 05. oktober 2018

U kot UPAD 1

Cerkveni in družbeni antislovar (48a)

Če pogledamo to besedo iz naslova v SSKJ, potem nam slednji pove, da je to glagolnik glagola »upadati«, ki bi se mu s tujko reklo »atrofija«, ki pa lahko pomeni tudi usihanje. Za besedo upad kot ključno, smo se odločili v povezavi z verskim življenjem oz. versko prakso. Pred časom smo že naredili niz člankov, kjer smo navedli podatke, pred kratkim pa je jasno spregovoril nizozemski kardinal Eijk, ki je odkrito in brez olepšavanj predstavil položaj svoje nadškofije v Utrechtu. Le desetina župnij je tako še na »zeleni veji«, kar zadeva finančno plat, je pa nadškof kar precej popravil svojo oceno, odkar je prejel zadnje podatke, v koliko cerkvah bo čez deset let sploh še sveta maša. Teh naj bi od 280 ostalo le še 15! Gre za največjo nizozemsko škofijo, ki je leta 1950 imela še 377 župnij, leta 2014 pa se je njihovo število že zmanjšalo za več kot 100, in sicer je pristalo na 232. Sedaj kaže, da bo ostalo le še 20 župnij, pa ne le zaradi upada vernikov, temveč tudi zaradi nezmožnosti vzdrževanja. 
Podoben položaj je v sosednji Belgiji, v Franciji pa pravzaprav že težko govorimo o župnijah, saj majhno število duhovnikov upravlja precej velika področja, pa so ljudje potem lahko že veseli, če imajo v svoji cerkvi sveto mašo enkrat mesečno. Izseljenci, ki živijo v Belgiji, so nam povedali, da se do cerkve ob nedeljah vozijo kakih 45 minut daleč. V začetku letošnjega leta je koprski škof, msgr. Jurij Bizjak, manjše župnije pridružil večjim, tako da smo iz 189 župnij prešli na 100 župnij, vendar pa nas je župnikov ali župnijskih upraviteljev 75, kar pomeni, da imamo nekateri v oskrbi po več župnij, čez deset let pa jih med temi 30 imelo že 75 let in več, če seveda vsi ostanejo živi – Bog daj, da bo tako! Upad je takšen, da v Franciji recimo le še 5% katoličanov redno hodi v cerkev ob nedeljah, a to pomeni vsaj enkrat mesečno ali več, torej jih je tistih, ki so res vsako nedeljo, še precej manj. Ponekod v koprski škofiji je število že takšno, drugod je bolje, a se ne kaže preveč slepiti, saj je upad povsod. 
Kardinal Eijk pravi, da je do tega prišlo iz več razlogov, gotovo pa je pripomogel še en upad, ki je demografski. Tudi pri nas je starejša populacija tista, ki redno obiskuje cerkev, le malo je primerov, ko pridejo k nedeljski maši celotne družine. Po Eijku je splošna »kultura« proti veri, saj je »hiperindividualistična«, kjer je glavna težava v blagostanju, ki je spremenilo »življenjsko filozofijo ljudi«. Pravi, da ga »boli duša« vsakokrat, ko mora zapreti kako cerkev in se starejši pritožujejo, ker se morajo voziti, da bi šli k maši, a pač ne more drugače. Podobno se pritožujejo tudi pri nas, tako za mašo, kot tudi za verouk, pa čeprav še zdaleč nimajo toliko vožnje kot v omenjenih zahodnih deželah. Nadaljujemo prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 27. september 2018

Pravi in nepravi kandidati za duhovništvo

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (3)

Zadnjič smo končali z Danielom C. Mattsonom, in sicer z njegovim navedkom nadškofa Chaputa, zato sedaj še nekoliko nadaljujmo v tej smeri. Najprej bomo navedli, da je bilo potrebno neko določeno obdobje, da smo prišli povsod do tega, kar se je v določenih »razvitih« deželah začelo že prej dogajati. To pa pomeni, da je sedaj praktično po vsej Cerkvi zadeva že nekaj desetletij razširjena, bolj ali manj množično. 
 
Zakaj pa moških z istospolnimi tendencami ne bi smeli sprejemati v redovniške in duhovniške vrste?
Mattson navaja dva razloga. Prvi je, da je za te moške posebej težko živeti zahteve čistosti: »V zelo veliki večini škandalov v Cerkvi od leta 2002 so vpleteni homoseksualni duhovniki, ki so močno pogoreli, kar zadeva čistost. To me ne čudi. Čistost je, v to sem prepričan (dejstva pa to potrjujejo), precej težja za moške s homoseksualnimi težnjami kot pa za druge«. P. James Lloyd, CSP, duhovnik z doktoratom iz psihologije na New York University, je več kot 30 let delal z moškimi s homoseksualnimi težnjami (vključno z duhovniki) kot klinični psiholog. Glede čistosti in homoseksualnih duhovnikov pravi: »Precej jasno je, kar potrjujejo tudi klinični dokazi, da je psihična energija, ki je potrebna za zadrževanje homoseksualnih vzgibov precej večja od tiste, ki je potrebna deviantnim heteroseksualnim«. 
 
Mattson pravi iz svoje lastne izkušnje, da je imel ogromne težave, da pa je za duhovnika še težje, saj bi tako storil strašno zlorabo nad nekom, za katerega bi moral biti duhovni oče. Zato je mnenja, da bi morali v Cerkvi zelo upoštevati mnenja, kakršno je mnenje p. Lloyda, pa da se je v Cerkvi predolgo gledalo stran od tega. Pravi, da vsakokrat, kadar obstaja dvom o nekem kandidatu za duhovnika, mora biti ta dvom razrešen v korist Cerkve. Ne pozabimo, da je dokument iz leta 2005 govoril ne le o homoseksualnosti pri kandidatih, temveč tudi o njihovi zrelosti, zato bi ta dvom spadal še na druga področja. Spomnim se, kako mi je neki redovni predstojnik nekoč dejal, da če v nekaj letih kandidat zrelostno ne napreduje, potem ga je nujno potrebno izključiti. Vendar Mattson ne govori le o homoseksualcih, temveč o težavah s čistostjo nasploh, kjer je vprašanje, koliko se sploh na tem področju v cerkvenih hišah za formacijo duhovnikov in redovnikov dela. V današnji internetni dobi najbrž več sploh ni kandidata, ali pa jih je zelo malo, ki ne bi morali delati na tem področju, kjer pa seveda potrebujejo vzgojno pomoč. 
 
Tu pa se postavlja še ena težava, ki je, pa ne le za Mattsona, povezana s prvo. To je vprašanje učenja Cerkve. Letos smo praznovali petdesetletnico okrožnice bl. Pavla VI. »Humanae vitae«, kjer je bil ponovno poudarjen nauk cerkve na področju zakonske in spolne morale, ki pa je takrat sprožila malodane atomsko eksplozijo. Veliko število »libertinističnih« duhovnikov pomeni hkrati tudi veliko število »slabih« učiteljev oz. tistih, ki učijo svoje vernike nasprotno od nauka Cerkve, sploh na področju spolne in zakonske morale. To pa lahko delajo očitno, ali tudi bolj skrivno. Mattson navaja svojo izkušnjo, kako se je šel, ko je ponovno vstopil v Cerkev, spovedat tega, da je nečistoval z drugim moškim. Duhovnik, ki ga sam ni poznal, mu je dejal, da to ni greh in da naj gre h kakekmu fantu, ker: »Cerkev se bo spremenila«. Kasneje so mu povedali, da je bil ta duhovnik javno znan kot homoseksualec. V knjigi iz leta 1991 »Gejevski duhovniki« je dr. James Wolf intervjuval 101 duhovnika. Vsi so dejali, da se ne strinjajo z naukom Cerkve glede spolne morale in le 9% teh bi takemu, kot je Mattson reklo, da bi se moral vzdržati od seksa z moškimi. Spet pravi: »Tisti možje ne bi nikdar smeli biti posvečeni«. 
 
Seveda pravi, da se strinja z dokumentom iz leta 2005 in da obstajajo tudi izjeme med homoseksualnimi duhovniki, to pa so tisti, ki so imeli t. i. »tranzitorno« homoseksualnost, ki so torej sposobni premagati homoseksualne skušnjave s pomočjo svetovanja, trdega dela, molitve in iskrene avtorefleksije, pa so torej dobri kandidati za duhovništvo, a je hkrati trdno prepričan, da je teh izjemno malo. Pravi zato, da Cerkev na more tvegati, ko posveča homoseksualne duhovnike. Ameriška škofovska konferenca je leta 1993 izdala navodila za duhovniško posvečenje, kjer pravi: »Da lahko govorimo o zreli osebnosti, mora kandidat premagati dve nezreli nagnjenji, narcizem (raziskave kažejo na 30% navzočnost slednjega med duhovniki, op. A. V.) in homoseksualnost, ter mora priti do heteroseksualnosti«. Ko je glede tega spregovoril papež Frančišek, je dejal: »Če imate le najmanjši dvom, je bolje, da jih ne sprejmete«. 
 
Treba bo tudi tu začeti resno delati, gotovo pa ne bo nič, če posvečeni ne bomo začeli z delom pri sebi. Sicer pa je treba povedati tudi, da so v zadnjih dveh desetletjih številke zlorabljajočih duhovnikov, govorimo seveda o odstotkih!, močno padle, kar pomeni, da se je nekaj že ukrenilo. Zaključujemo zato z besedami Shanea Schaetzela, ki pravi, da je zelo pomembno razumeti, da večina duhovnikov in škofov nima nič pri tem: »Imamo majhno manjšino posvečenih, ki mečejo slabo luč na druge. Razmerje je takšno, da ko vidiš duhovnika hoditi po ulici ali koga obiskati, najbrž ni spolni zločinec. Razmerje je tudi takšno, da je prav verjetno kar v redu fant, ki je napravil veliko odpovedi v življenju, da služi našemu Gospodu in Odrešeniku«. Kot verni smo zato dolžni narediti vse, kar je v naši moči, da je poslanstvo Cerkve učinkovito, s svojo vsakovrstno podporo ter posvečevanjem.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 17. september 2018

Sprevrženost načel in vrednot

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (2)

Kot opažamo, bo odvračanje pozornosti in pometanje pod preprogo tokrat verjetno nekaj izredno težkega, če že ne bo nemogoče. Ko nekdanji protestant Shane Schaetzel, ki je sedaj že 20 let katoličan in kot katehet poučuje, pravi ostalim, protestantom in ne, takole: »Najprej morate razumeti, da katoličani absolutno sovražimo to, kar se trenutno dogaja v katoliški Cerkvi. Dejansko nihče tega ne bolj sovraži od nas. Kakršnokoli jezo, frustracijo in zmedo ne-katoličani sedaj morda čutite, vam obljubljam, da je desetkrat slabše med katoličani. … Besede ne morejo opisati šoka in groze, ko smo slišali za takšne novice, in sicer ne le enkrat, temveč dvakrat v manj kot dveh desetletjih. … Kar pa žrtve potrebujejo, je pravica, to pa si obupno želimo tudi mi videti, da bi dosegli – čim prej, tem bolje!« Zato smo pa zadnjič dejali, da so že stare težave, za katere tudi Schaetzel pravi, da so se »pred našim nosom dogajale desetletja«. 

Seveda je ob tem najboljša obramba napad, zato se kaj lahko prične z obtožbami homofobije, ali tudi, da ne maramo Cerkve, papeža in podobno, nikakor ne gre za to! Gre za to, da smo v svoji veri prepričani, da Cerkev ni in ne sme biti to, pa da to niso tista načela in vrednote, za katere se zavzema in nam jih želi podati. Zadnjič omenjeni Pietro C. glede tega pravi: »Kjer je nekoč bila Cerkev tista, ki je spreminjala ljudi, imamo danes določene ljudi, ki spreminjajo Cerkev (ali to skušajo narediti), tako da neprestano znižujejo evangeljske zahteve, ali pa jih spreminjajo v sociološka in psihološka vprašanja, ki nimajo nič opraviti s srcem evangeljskega sporočila.« Kakor pravi, danes prihajajo na dan vse težave, ki so se nabrale v desetletjih »vesele tolerance in celo nič hudega slutečega dopuščanja«, tako da si nekateri dovolijo marsikaj, tudi zato, ker imajo za sabo oporo najvišjih avtoritet zunanjega sveta, ker slednjim to seveda pride prav. Glede sprejemanja pravi: »Že res, da Cerkev sprejema in mora sprejemati vse, vendar ne zato, da jih pusti v njihovem predhodnem stanju ali še slabše, da jih ukorenini v njihovih posvetnih prepričanjih. 

Tako za Cerkev ni prava težava v tem, da je nekdo »gej«, temveč da svojo spolnost udejanja do te mere, da opravičuje svoje svobodnjaštvo, ne da bi imel kakršnokoli zavoro, obenem pa se ima še za kristjana. To je problematično, ker ne zadeva le nekega moralnega vprašanja, temveč življenjski slog!« Življenjski slog teh ljudi je diametralno nasproten evangeljskemu slogu, ki bi moral biti cilj vsakega kristjana, posebej posvečenega. Zato je Daniel C. Mattson, avtor knjige »Zakaj se ne definiram kot gej« (»Ecco perché non mi definisco gay«), napisal članek o tem, da homoseksualni možje, kakor je on, ne bi smeli postati duhovniki. Mattson se že več let trudi živeti, po navodilih Cerkve, v popolni čistosti, k življenju v milosti pa želi pomagati tudi drugim, ki bi to hoteli. 

Navaja znani dokument iz leta 2005, kjer je rečeno: »Cerkev, kljub temu, da globoko spoštuje osebe, o katerih je govora, ne more sprejeti v semenišče ali v svete redove tiste, ki prakticirajo homoseksualnost, kažejo globoko ukoreninjena homoseskualna nagnjenja ali podpirajo t. i. »gejevsko kulturo««. Pri tem pravi, da ni to navodilo nič novega, saj je že leta 1961 izšlo jasno navodilo, da se ne sme posvetiti mož s homoseksualnimi nagnjenji, pa tudi, da je treba bogoslovce, ki bi se »hudo pregrešili zoper šesto Božjo zapoved z osebo enakega ali nasprotnega spola … nemudoma izključiti«. Mattson pravi, da ni zaradi teh navodil prav nič prizadet, temveč, da bi se, če bi jih upoštevali, izognili temu, kar imamo. »To, kar združuje te škandale, je homoseksualnost po naših semeniščih in med duhovniki, to pa zato, ker je Cerkev spregledala svoje lastna jasna navodila«. 

Po njegovem je torej prav, da se resno loti škandalov, vendar pa: »Mora nehati posvečevati može z globoko ukoreninjenimi homoseksualnimi nagnjenji. Prvi škandal »stric Ted«, je bil v tem, da so dovolili, da je »stric Ted« postal duhovnik«. Mattson sicer pravi, da je gotovo večina homoseksualnih duhovnikov dobrih in svetih, da je torej, kot vedno, manjšina med njimi, z Luco Di Tolvejem in ostalimi bi rekli, da so to tisti, ki niso homoseksualci, temveč prav »geji«, ki pa živi v nasprotju z evangelijem in cerkvenim naukom. Naš Daniel pa kljub vsemu pravi: »Toda priznati odločilno vlogo, ki jo je homoseksualnost odigrala v večini naših preteklih in sedanjih škandalov ni nikakršno iskanje grešnega kozla, temveč je to Cerkev, ki se sooča z resnico«. Ko je dokument iz leta 2005 komentiral nadškof Charles Chaput, je zapisal: »Medtem ko trajna homoseksualna nagnjenja nikdar ne zapirajo poti k svetosti – homoseksualni in heteroseksualni imajo enako krščansko poklicanost k čistosti, glede na njihov življenjski stan -, pa slednja močno otežujejo poklicanost k učinkovitemu duhovniškemu služenju«. Mattson iz osebnih izkušenj vse to potrjuje. Prihodnjič z našimi razmišljanji na to temo zaključujemo.

Objavljeno v tedmiku Novi glas

ponedeljek, 10. september 2018

Ponoven izbruh znanih težav

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (1)

Kot se pravi v časnikarstvu, je poletje, predvsem avgust in predvsem njegova 2. polovica, čas »kislih kumaric«, ko se torej ne dogaja nič posebnega, tudi zato ne, ker smo ljudje po dopustih, kar je ob koncu meseca avgusta veljalo tudi zame. Javnost sta tako zlasti pretresli dve zadevi, ena je bila nenadna zrušitev mosta v Genovi, druga pa spolni škandali v ZDA. Tisto, kar je v obeh primerih potrebno poudariti, je to, da nikakor ne sme priti do neke kolektivizacije in institucionalizacije krivde in odgovornosti, temveč morajo biti krivci in odgovorni osebe z imenom in priimkom. 

Glede spolnih zlorab moramo dejati, da, žal, ne gre za nič novega. Lahko torej rečemo, da smo priča še enemu valu ene in iste gmote. Da je to res gmota, pa da je zadeva res precej velika, nam potrdijo statistični podatki, ki pa imajo relativno veljavo, saj je še vsaj toliko primerov, kot je razkritih, tudi skritih ali celo prikritih. Zanimiv je namreč skokovit porast primerov zlorab od 60-ih let 20. stoletja naprej, ki pa seveda ni presenetljiv, temveč le potrjuje, da so stvari, o katerih pišemo, morda vendarle resnične, le priznati si to moramo. Dejal sem, da gre za še en val, ker smo o teh stvareh govorili že med mojim študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani, zlasti pri prof. Štuhecu, ko smo tudi brali ameriško delo avtorja Lena Sperryja »Spolnost, duhovništvo in Cerkev«. Ena od zanimivih raziskav, ki je potrdila tudi pomemben vpliv klerikalizma, ki ga je omenil sveti oče Frančišek kot temeljni vzrok, vendar pa je potrdila še eno težavo, ki so jo potrdile še druge raziskave, a se je v sodobnih časih noče omenjati, ker se je ne sme omenjati in ne sme biti težava, če ji rečemo le težava. 

Ta težava se imenuje homoseksualizem in prav nič ne pomaga, da si pred tem zatiskamo oči in ušesa, zlasti slednja, ko pa se je izkazalo, da je pri 80% zlorab v Cerkvi šlo prav za homoseksualne zlorabe. Če smo, ko smo tako pisali o klerikalizmu (tukaj in tukaj), zapisali, da je to rak rana Cerkve, moramo podobno dejati tudi za homoseksualizem – saj vemo, da je lahko v resničnosti rakavih obolenj več vrst, torej bomo, ko uporabimo to podobo, enako zatrdili tudi za bolezni v Cerkvi. Samo mimogrede naj povemo še, da niti komunistična infiltracija ni iz trte izvita, čeprav se na tem mestu ne moremo podrobneje posvetiti temu, bomo pa lahko enkrat to storili v naši rubriki. 

Ko govorimo o kakršnikoli infiltraciji, je treba tudi povedati, da to ni težava le katoliške Cerkve, temveč tudi drugih krščanskih skupnosti, ki imajo prav tako težave s tem, je pa vprašanje, kako se kdo z razno-raznimi infiltracijami spopada. Ko smo pa govorili o gejevski infiltraciji, ne moremo niti mimo tistega še preostalega odstotka zlorab, kjer je bil ugotovljene »le« približno 1,5% (tudi en sam tak primer je preveč!) odstotek pedofilskih zlorab v pravem pomenu besede, potemtakem nam preostane še 18,5 ne-homoseksualnih zlorab. To pove, da nikakor ne smemo govoriti toliko o problemu pedofilije, čeprav seveda tudi slednji je, tega ne moremo zanikati. V največji meri gre namreč še bolj za efebofilijo, ko so zlorabljeni mladoletni najstniki in najstnice. Moramo pa govoriti tudi o pederastiji, to pa je termin, ki označuje erotično istospolno razmerje med odraslo osebo in najstniškim mladeničem, česar tudi ni tako malo. 

Ne gre torej vedno le za zlorabe, temveč imamo tudi takšne vrste popolnoma konsenzualna erotična razmerja, ki jih imajo posvečene osebe v Cerkvi ali krščanski skupnosti z mladeniči. Posvečeni imajo torej takšna in drugačna razmerja, kar se je, tega ne moremo in ne smemo zanikati, močno povečalo zlasti od 60-ih let 20. stoletja naprej. Kot lepo pove Pietro C. Na svojem blogu »Traditio liturgica« (naj še enkrat poudarim, da gre za pravoslavnega blogerja!), gre za »pravo pravcato masovno infiltracijo tujkov v notranjost Cerkve, oz. ljudi, ki se poslužijo Cerkve in jo obrnejo ter uporabijo za svoje cilje (denar, seks in karkoli drugega), ne da bi nujno tudi služili Cerkvi«. Potem nadaljuje: »Takšni tujki, gejevski ali ne, so vselej obstajali, vendar pa je njihovo število tako naraslo, da postavlja v resno nevarnost kredibilnost Cerkve same«. 

Vidimo tako, da je prišlo do več vrst infiltracij v samo vitalno tkivo naše Cerkve, če vzamemo apostolsko podobo Cerkve kot telesa, kjer imamo kar precejšnje število afer. Raje uporabimo to besedo kot pa besedo »škandal«, saj v teološkem jeziku škandal pomeni javni greh, ki vedno, če je njegovo pojmovanje pravo, tudi pohujšuje ljudi. Več kot očitno je, da se je stvar tudi zelo razpasla. Kot pa je dejal lepo že sveti Avguštin, se zlo lahko širi samo v meri, v kateri dobri ne naredijo ničesar, da bi ga zaustavili. Vsekakor ne bomo rešili ničesar samo s tistim, kar se z italijansko besedno igro lepo imenuje »tiro al Bergoglio«, da se bo torej samo streljalo proti papežu in na njega. Nikakor, ker mora vsakdo v Cerkvi narediti tisto, kar je dolžan in se potruditi še za več kot to, ker bo potreben pravi, pravcati podvig. Ni pa niti več čas za preusmerjanje pozornosti drugam in pometanje pod preprogo. Naše razmišljanje nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 05. september 2018

Chesterton je že vse napovedal!

Leteča krčma, islamizem in družba

V letu, ko se je začela prva svetovna vojna, je Gilbert Keith Chesterton napisal svoj zanimivi antiutopični roman »Leteča krčma« (»The flying inn«). V njem si na predvečer vojne predstavlja, da je Otomanski imperij osvojil britanskega in seveda vsilil šeriatsko pravo. Slika je tako zanimiva, ker je zadeva neverjetno preroška in kliče na čase, v katerih smo. 

Irski pomorščak Dalroy tako ostane brez ljubljenega piva oz. alkohola nasploh, Lord Ivywood pa je tisti državni birokrat, ki se je spečal z novimi oblastniki, po načelu, da če ne moreš proti njim, bodi pa z njimi. Ivywood se tako po novem udinja muslimanskim oblastem samo zato, da bi ohranil svoj stolček, torej svoje pomembno mesto. Muslimani seveda napravijo ukrep, da izkoreninijo alkohol, kar oblasti razložijo po svoje, da namreč koristijo najnižjim slojem prebivalstva, ki bodo tako prihranile. Alkohol je samo Chestertonova pretveza, da bi obračunal s t.i. »naprednjaki«, ki se od izpred dobrih sto let niso nič kaj spremenili, zato ima »kralj paradoksa« lahko preroško delo. Norčuje se iz tega naprednjaštva ali progresizma, če uporabimo današnjo tujko. Progresizem je tisti arogantni, »znanstveni«, hierarhični, pa seveda tudi levičarski pristop, ki je značilen za povojno zahodno družbo, zlasti od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, še bolj zaostren pa je postal prav v 21. stoletju. Chesterton je lepo rekel, da je: »Naloga naprednjakov v tem, da nadaljujejo z delanjem napak«. 

sobota, 11. avgust 2018

Kdo se (ne) boji strahu?

Kratek pregled stanja družbe

V dobi, ki je čedalje bolj korektna - v družbi politično, v Cerkvi tudi cerkveno, obstajajo tudi neke vrste "mantre", ki se stalno ponavljajo, vsekakor vedno, kadar se kdo s čem ne strinja. Seveda se nekateri ne strinjajo in ne strinjamo s tistim, kar se v anglosaksonskem svetu imenuje "mainstream". Tisto, kar se v takšnih primerih vedno, ampak zares vedno, sliši, pa je, da je take nestrinjajoče se ljudi strah. 

Človek se potem res vpraša, če se vseeno ne bi ti krogi, ki so vedno in povsod za neke novosti, tudi sami raje izmislili kaj novega oz. bili vsaj malo izvirni. Zanimivo je torej v družbi in Cerkvi to, da vsekakor ni mogoče, da bi se določen del ljudi enostavno naveličal nekih zadev, da smo prišli do, kot je lepo dejal papež Benedikt XVI. glede bogoslužja, "meje še znosnega", le da smo to mejo očitno že presegli. Zanimivo je v vsakem primeru, kako se dogaja vedno ena in ista nezrelost, ko se išče nekega "zunanjega sodelavca", če se nekoliko po novinarsko izrazimo, kar pomeni, da je vedno kriv nekdo drug. Tako približno so se zgovarjali med drugo svetovno vojno in po njej nemški vojaki (Wehrmacht), kjer so seveda bili krivi drugi njihovih zločinov, saj so oni "samo ubogali", ker bi naj ne imeli izbire, a dejstva govorijo drugače. To je torej vedno en in isti kliše, ki pa ga zasledimo zlasti pri otrocih, ko je za neumnosti vedno kriv bratec ali sestrica, nikdar mi sami. 

Teh strahov potem nastane ogromno, današnja družba, sploh medijski svet, dejansko deluje na podlagi teh strahov oz. na podlagi ustvarjanja teh strahov, tudi pri tistih, ki slednjih pravzaprav sploh nimajo, temveč le skušajo uporabiti še nekaj zdrave kmečke logike in razuma, glede na to, da živimo tudi v krizi le-tega. V takšnih primerih se sicer ustvari tudi hipokrizija, etimološko gledano, a o tem morda na kakem drugem mestu. Tako je nekaj strahov tistih, da če si tradicionalen, se nujno vračaš nazaj, če npr. zagovarjaš tradicionalno družino, naj bi se vračali v sam mitični "srednji vek" - morda pa bi lahko naredili referendum za vrnitev v slednjega... 

Naslednji strah je v tem, da če ne sprejmemo treh milijonov migrantov, bo Evropa izumrla, verjetno zato, ker bi bilo preveč enostavno preprečiti tri milijone splavov na leto ali tudi spet le zagovarjanje tradicionalne družine, kar bi spet dvignilo rodnost in, kar je tudi zanimivo, porok in krstov bi bilo več, kar je tudi ena takšna zanimivost, v tem primeru cerkvena. 

Tudi je narobe, če se želi, da droga pač ostane ilegalna, ker se v družbi nekateri pač še vedno zavedamo, da tisto, kar predlagajo kot "lahke droge", niso nobene lahke droge, saj sta lahki drogi, seveda v zmernih količinah, zgolj in samo kava in čaj, ostale droge so pa bodisi težke bodisi smrtne. Vsekakor si v teh primerih na strani mafij in preprodajalcev, ki naj bi v vsakem primeru uspevali. Pa smo spet pri neki nezrelosti, ko se noče stvari več imenovati z njihovim imenom, pa se je treba nečemu, če tega že ne moreš premagati, pridružiti. Stvari, ki bi bile zle same po sebi, ni več. Zanimivo, da sedaj tudi v Cerkvi mnogi trdijo tako, čeprav so se še nedolgo nazaj strinjali s sv. Janezom Pavlom II. A ja, pozabil sem - živimo pač v politično-cerkveni korektnosti. Poleg tega pa so, vsaj zaenkrat še, vprašanje pa je, kako dolgo še, tisti, ki so blaženi in sveti, tudi že mrtvi - če pustimo ob strani, da so nemalokrat bili mrtvi v marsičem že tedaj, ko so bili še živi. Za živ (ali mrtvi) primer lahko recimo vzamemo okrožnico bl. Pavla VI. "Humanae vitae"... 

Zanimivo je tudi, da če voliš določenega, se bo gotovo vrnil fašizem, kakor se bodo tudi vrnili, in sicer zagotovo, rasni zakoni, če podpiraš nekoga drugega, ali morda istega. V svoji zanimivi knjigi "Misliti drugače" ("Pensare altrimenti"), mladi filozof Diego Fusaro (ki je "moj letnik") kot zanimivost navaja tudi prav ta antifašizem brez fašizma. 

Vsekakor lahko vidimo, da nas je nekatere v družbi in Cerkvi strah, ker je strah vedno druge. Pred kratkim sem bral neki komentar, ki mi je le še potrdil tisto, kar sem že veliko časa vedel in kar že veliko časa vemo tisti, ki bi naj nas bilo strah (v cerkvenih krogih smo navadno taki zelo evangeljsko označeni!). Dobil sem namreč potrditev, da se določena družba začne bati oz. jo začne biti strah tedaj, ko se odpove svojim koreninam, ko torej nima več trdnih tal pod nogami. Tam je bilo nekoga strah, če rečemo z neko prispodobo, "črnega moža". Spet podoba iz otroštva. V glavnem, strah je druge. Drži kot pribito, ni kaj!

Objavljeno kot uvodnik v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

torek, 07. avgust 2018

T kot THIBON 2

Cerkveni in družbeni antislovar (47b)

Gustava Thibona (1903-2001) smo sedaj dolžni še predstaviti skozi katero od njegovih besed. Ker smo rekli, da je bil filozof: »Duh filozofije je v tem, da imamo raje od laži, ki omogočajo živeti, resnice, ki omogočajo umreti. Brez dvoma prav v tem smislu Sokrat trdi, da je filozofija pripravništvo za smrt«.

Zanimive pa so tudi njegove trditve glede tistih zadev, ki so jih pod vprašaj postavili pred petdesetimi
leti, potem pa praktično uničili in izbrisali. Takrat so trdili tudi to, da poslušnost oz. ubogljivost ni nič več vrlina. Thibon pravi: »Poslušnosti se ne uide, razen zato, da zapademo sužnosti. Žalostiš se, ko vidiš, čemu vse so se ljudje usužnjili. Da bi torej imel ključ za razumevanje takšne skrivnosti padca, poišči, komu so se odločili prenehati služiti«. Zanimivo je tudi njegovo mnenje, ko se govori o razmerju med Božjim usmiljenjem in pravičnostjo. Glede tega pravi: »Poslednja žalitev Boga – trepetati pred njegovo pravičnostjo, potem ko se nismo bili zmenili za njegovo ljubezen...«. Sicer pa tako ali tako pravi glede življenja človeka, v nasprotju z živalmi: »Človek je edina žival, ki se zaveda svoje smrti. In je tudi edina, ki dela, kot da ne bi nikdar morala umreti. Njegov duh ga dviga nad sedanje, ne pa tudi iznad časa. Spreobrnjenje je zanj v tem, da se odvrača od neskončnega, da bi spet našel resničnost večnega.«

Če bi spet vzeli enega od sloganov izpred petdeset let, potem je lahko to eden od tistih, da se ne sme ničesar prepovedati, da je vse dovoljeno, da lahko ljudje delajo, kar hočejo. Glede tega pravi naš filozof-kmet: »Žrtve, zakoni itd. Vsaka svoboda začne z neko oviro. Da izvira iz ne«.  Glede vere, Boga, hudiča in podobnih reči, nam lahko zadostuje spet še en njegov aforizem: »Bogu ni mogoče uiti. Imamo le eno alternativo – postajati Bog (prek asketizma ali ljubezni), ali pa igrati se Boga. Hudič in njegove žrtve niso združene z živo vezjo, kakor je to pri svetih, temveč na suženjski in mrtvi način, kakor je prepisovalec vezan na besedilo, ki ga prepisuje, ne da bi ga mogel razumeti... Bogu se ne uide – kdor zavrača, da bi bil njegov otrok, bo večno njegova popačena podoba (izv. »opica«). Zastrašujoča karikatura božjih zakonov povsod v trenutku, ko se Boga več ne spoznava in ljubi, pričuje o tem, bolj kot karkoli, prav takšne neizbežnosti«.

Glede ljudi današnjega časa pa pravi, da »so istočasno napeti in sproščeni – živčno napeti in moralno sproščeni«. Lahko bi navedli marsikaj, kaj drugega itd., vendar smo izbrali le nekaj aforizmov tega zanimivega Francoza. Če bo koga zanimalo, si bo kaj več prebral. Žal nimamo nič v slovenščini, kot še marsikaterega zanimivega avtorja pogrešamo v maternem jeziku. Sicer pa velja, da bomo morali spet postati bolj pozorni, od česar nas tehnologija odvrača, zato se bo treba kaj bolj odvrniti od nje: »Biti nenavezani na vse – prvi pogoj, da nismo do ničesar brezbrižni«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 13. julij 2018

T kot THIBON 1

Cerkveni in družbeni antislovar (47a)

Gustave Thibon (1903-2001) je slovenskemu bralcu precej malo poznan. Slovi kot “filozof-kmet”, če vzamemo tisto oznako, ki mu jo vedno nadevajo, saj sta prav ti dve službi tisti, ki sta ga najbolj zaznamovali. Že to, da se je rodil in umrl v isti vasi pove, da ni šlo za nekega revolucionarja, vsaj ne v tistem smislu, kot revolucionarje splošno poznamo. Kot mlad je Thibon precej potoval, zlasti v Veliko Britanijo in Italijo, pa tudi v tedaj francosko severno Afriko, kjer je tudi odslužil vojaščino, pri triindvajsetih letih pa se je vrnil na svojo kmetijo, kjer je bil do smrti. 

Gre pravzaprav za samouka in neštudiranega moža, vsaj v klasičnem smislu tega, saj je pustil šolo pri trinajstih letih, vendar je ogromno bral, veliko tudi poezije. Zaradi prve svetovne vojne je zasovražil patriotizem in demokracijo, pod vplivom piscev, kot sta recimo Leon Bloy in Jacques Maritain, ki smo ga omenjali v enem od zadnjih zapisov, se je naš filozof-kmet spreobrnil v katoliško vero, potem pa sodeloval z Maritainom, da je pričel s svojim pisanjem v revijah, najprej v Revue Thomiste. Vsekakor lahko zatrdimo, da je ta Provansalec šel proti revolucionarnemu toku, v smislu, da je šel proti prevladujoči miselnosti. Svojo upornost je sicer peljal naprej predvsem v svoji rodni Franciji, pa vendar je postal kasneje znan tudi širše. 

Če je Heidegger govoril o “prekinjenih poteh”, pa je Thibon predvsem pisal o “Odprti poti za povratek”, kakor je podnaslovil svojo zbirko člankov “Svoboda reda”. Pisal je predvsem o resničnosti, saj je vselej črpal iz tega, kar je videl, slednje pa potem uporabil kot neke vrste nove prilike, čisto v evangeljskem smislu, da bi tako poudaril večne resnice, pravila in zakone, ki še vedno veljajo, četudi se je vsem okrog njega zdelo obratno. Njegovi argumenti tako imajo, kot je dejal, “liste” na tleh, torej dokaze, kakor rastline pustijo svoje sledi na tleh, potem pa tudi “korenine” na nebu, to pa so vzroki, smotri in cilji. V neredu, ki vlada že toliko časa, je Thibon spet ponudil tisto, kar se je želelo zavreči. Zato je pisal o krizi ubogljivosti, o avtoriteti, o utopiji, o svobodi, o redu in o podobnih resničnostih. Napadel je ideologijo države kot vrhovnega cilja - “statalizmu”, kakor tudi o državni pomoči, kar je s tujko “asistencializem”. V tem oziru govori o naravnih skupnostih, subsidiarnosti, človeški solidarnosti, zakonu džungle… Spregovori o spolni osvoboditvi, o erotizmu v nasprotju s spolnostjo. Kot zadnje pa govori o vsakdanjih stvareh, kot recimo o živalih in ljudeh, o splošnem čutu, o uravnovešenosti, o prijaznosti, kakor tudi o svetosti v vsakdanjem življenju. Pobliže bomo pa bomo kaj iz vsebine pogledali prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 05. julij 2018

In memoriam Stanko Sivec - recenzija "Skozi ogenj"

Ob rob knjigi “Skozi ogenj”
V ognju prečiščeno zlato

Kar z določeno nestrpnostjo smo, vsaj nekateri, pričakovali izid knjige našega upokojenega župnika Stanka Sivca “Skozi ogenj”, saj bi lahko dejali, da gre za določen podvig, kolikšen, to ve samo avtor sam, mi si lahko le predstavljamo. Vsekakor ne more biti lahko napisati knjige na pragu devetdesetega življenjskega jubileja, kakor tudi ne po zdravstvenih težavah, ki jih je gospod Stanko imel in ki so botrovale našemu strahu, da spominov na težke čase, ki bi nastali na njegovem že skoraj mitičnem pisalnem stroju, ne bomo dočakali. Konec koncev je podobno mislil tudi sam, ko je bil preizkušan v udbovskih zaporih, da ne bo več videl svoje družine in svojih lepih krajev, čudovite livške pokrajine. 
Po mojem mnenju se knjigo splača kupiti že zaradi tega prvega dela knjige, kjer je čudovit oris
Stankovega otroštva in rodnih hribov. Podroben zapis zasliševanj in zaporov ter seveda težaškega kazenskega dela smo vsi pričakovali, najbrž pa nihče ni pričakoval takšne hvalnice Livku in pokrajini ob njem, kakršno lahko najdemo v tej knjigi, ki res predstavlja dodatno vrednost. Dodatno vrednost predstavljajo tudi domači izrazi in nekaj domačih oblik stavkov. To daje knjigi tisto človeško toplino in domačnost, ki jo potem najdemo tudi skozi celotno knjigo, ko ni prostora za neke zamere ali zagrenjenost nad prestalim, temveč se res vidi, da je avtorjeva življenjska zgodba šla “skozi ogenj”, da se je prečistila. Zares je po avguštinovsko preteklost prepuščena neskončno usmiljenemu Bogu, prihodnost pa prav tako neskončno previdnemu Bogu. Gospod Stanko zato ob koncu svojega zemeljskega romanja poje hvalnico našemu Gospodu za življenje skupaj z apostolom Petrom: “Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš.” (1 Pt 1,3-9). 
Knjiga gospoda Sivca je knjiga starega pastirja, ki svoje ovce, torej kristjane želi potrditi v veri, jim utrditi upanje, jim povedati, da so vse življenjske preizkušnje, ki jih imamo vsi, izredno dragocene, ne pa, da jih odvržemo stran, na smetišče zgodovine, da bi šle v pozabo. V današnjem preveč materialnem svetu, bi vse takšne nematerialne reči, kot so naši spomini, preizkušnje, tudi naše molitve – in teh v Stankovem življenju, v času zapora pa še posebej, ni bilo malo – radi zavrgli kot ničvredne. Toda ravno včeraj sem bral o tem, kako bi ob spremembi našega pogleda, ob spreobrnjenju, kot temu pravimo, bili presenečeni nad neizmernim duhovnim zakladom, ki bi ga našli pred svojim nosom in bi nas slepil v oči, sestavljale bi ga pa prav vse tiste nematerialne reči, na katere nismo bili dovolj pozorni. Gospod Stanko nas opozarja na to, da pridobivamo v življenju čedalje bolj duhoven pogled, ki nam bo pomagal razumeti ravno to, kakšen neverjeten kapital predstavljajo vse te nematerialne reči, ki jih vsebuje življenje, a morajo vendar skozi ogenj, da postanejo resnično veljavne. Podobno, kakor bi neveljavne kovance pretopili in iz njih naredili kovance trenutno veljavne valute. In če pogledamo na vse življenjske preizkušnje v luči vere, smo pravzaprav lahko ljudje zelo zelo bogati, seveda v duhovnem smislu.

V oddaji "Pričevalci" - tukaj!

-------------------------------------------------------

Tako sem napisal pred dvema letoma in pol, ko je izšla njegova knjiga spominov. Dragi g. Stanko, hvala za vse bogastvo, ki ste mi ga posredovali, posebej v času študija in potem priprav na novo mašo ter ob tem dogodku samem. Počivajte v miru na prvačkem pokopališču in si odpočijte pri Bogu!

sobota, 23. junij 2018

S kot SEKULARIZACIJA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (45c)

Preko sekularizacije kot procesa se je razvila neka druga religija, ki si izborila čedalje vidnejše mesto na račun drugih prepričanj in seveda vseh navad ter kulture. Pravzaprav lahko rečemo, da se je zamenjal celoten sistem, ki ni več isti, kot je bil poprej. Sekularizem ni le manifestacija neke preproste verske zmote ali zgolj eno od krivoverstev (herezij), ki so navadno načenjale le delno tkivo vere, temveč je precej več. Sekularizacija je pripeljala do globinske in skorajda popolne izroditve celotnega krščanskega tkiva. Lahko bi rekli, da na Zahodu, ampak to lahko sprejmemo le, če lahko zraven damo tudi vzhodnokrščanski svet, kar bi sicer bilo tudi pravilno. Saj poznamo tisti latinski rek, ki pravi: »Corruptio optimi pessima.« Marsikdo iz današnjega sekulariziranega sveta se sicer s tem ne bo strinjal, ker je po njegovem novo vselej boljše od starega, ki je potemtakem le še za pozabo in uničenje, vendar so sadovi vendarle tu pred nami in niso ravno spodbudni. 

Sekularizem tako ni le neke vrste novo poganstvo, ki bi pobožanstvil naravo in sakraliziral svet, temveč gre za veliko več. Novega poganstva se veliko najde med skupinami mladih, ki nekako simulirajo stare poganske kulture, da bi tako zadovoljili človekovo potrebo po tem, da bi se znašel pred nečim večjim od njega. Sekularizem je, nasprotno, poskus, da bi profanizirali tisto, kar je sveto, nebeško in božansko, da bi torej popolnoma umaknili božansko ali duhovno razsežnost človeku izpred oči – tako in drugače, torej v materialnem in notranjem smislu. Vse je torej le še zemeljsko, zemlja-zemlja, ne obstaja nič presežnega. Mi smo seveda sedaj priča rezultatom nekega procesa in del neke nove stvarnosti, proces je torej sekularizacija, nova stvarnost pa sekularizem, moramo pa vedeti za temelje vsega skupaj. 

Že res, da se je stvar razbohotila zlasti po drugi svetovni vojni, sploh od šestdesetih let 20. stoletja naprej, vendar je vse to sad revolucije, ki je, kot smo že dejali, pravzaprav ena, a ima štiri glavne faze, o katerih smo tudi že spregovorili. Če torej želimo razumeti sedanje stanje, moramo podrobno pogledati najprej »prvo« revolucijo, ki je Luthrova revolucija, kar pa bomo podrobneje lahko naredili posebej. Tu bomo dali le še kak namig. 

Jacques Maritain je napisal delo »Trije reformatorji: Luther, Descartes, Rousseau« (Trois réformateurs : Luther, Descartes, Rousseau), kjer je te tri može postavil kot tiste, ki so pripeljali do sodobnega sveta, in sicer je to storil že skoraj pred stotimi leti (1925), kar naredi stvar še bolj zanimivo. Po njegovem je torej Luther nekakšen oče sekularizma, a bomo podrobneje francoskega misleca navajali, kot smo dejali, posebej. Če torej vzamemo to predpostavko, potem lahko zatrdimo, da je sekularizem zanikanje kulta oz. pravega bogočastja, zanikanje človeka kot bitja, ki je liturgično, bogoslužno. Po eni strani torej popolno uničenje človeka kot »homo adorans«, namesto tega pa povzdignjenje človeka kot »homo sapiens«, in sicer na najvišjo potenco. Sekularizirani svet lahko sprejme drugega, ne more pa sprejeti prvega, je pa prav prva vrsta človeka tista prava, ker je to človek, kakršnega si je zamislil in ga ustvaril Bog.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

sreda, 06. junij 2018

S kot SEKULARIZACIJA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (45b)

Tokrat moramo najprej spregovoriti o tem, kaj bi naj ta sekularizacija ali sekularizem, če ga hočemo uvrstiti, in to seveda hočemo, med vse ostale -izme, sploh pomenila kot omenjeni proces. Vsekakor danes ni tako lahko zaslediti ne ene ne druge besede, čeprav ju lahko najdemo, medtem ko se veliko govori o »laičnosti« in se jo tudi propagira, ne le v sodobnem svetu, če je ta doba, s katero korakamo (so-dobnost) tista, ki se je rodila sicer že prej, a razvila po drugi svetovni vojni, zlasti pa po seksualni revoluciji šestdesetih let. Ampak o tem mitu »laičnosti« bomo spregovorili posebej, je pa zadeva v tesnem sorodu s sekularizmom ali sekularizacijo, kot je komu ljubše. 
 
V sorodu sta zadevi zato, ker je laičnost koncept, ki je nastopil kot posledica sekularizacijskega
Marshall McLuhan
procesa, saj je vedno tako, da revolucionarji pravo »orožje« (ki ni nujno le vojaško, v smislu pušk, bomb in raket!) uporabijo šele potem, ko so gotovi svoje zmage. Do definicije našega procesa pridemo postopno. Če je komu všeč ali ne, je treba dejati, da je sekularizacija zlasti in predvsem svojevrstna vojna, in sicer revolucionarna, zato pa tudi podtalna ali pritlehna. Vsebuje seveda tudi t. i. propagando, a je slednja le vrh ledene gore. Laičnost je le načelo ali »vrednota«, ki se jo propagira, potem je pomemben seveda jezik, ki mora biti nov in zamenjati starega, o čemer smo že govorili v naših druženjih, imamo pa tudi sredstvo za širjenje novih vsebin, ki so pa javne debate ali razprave, ki jih je zlasti omogočil in potenciral poseben izum, to pa je seveda televizija. 
 
Kot je dejal genialni Marshall McLuhan, naslanjajoč se na evangeljsko opozorilo, da kdor ne zbira, raztresa, določene iznajdbe nujno raztresajo, začenši s tiskom, posebej pa seveda televizija, ki jo je podrobno preučil. Pride namreč do raztresanja ali fragmentacije, kar se zlasti zgodi prek očesa, ki kot organ nadomesti uho. Kanadski strokovnjak žal ali k sreči ni mogel videti še ene iznajdbe, interneta, ki je fragmentacijo izstrelil v oblake, je pa vse to v svojih zapisih na neki način predvidel. Voditelji procesa sekularizacije so vsekakor televizijo pridoma in spretno izrabili za svoje podle cilje, pa to še naprej počno, lahko rečemo, da vse bolj podlo, zraven pa seveda še vse druge naprave in iznajdbe, ki lahko zavajajo človekovo oko. McLuhan je izrekel tudi znano trditev, po kateri je sredstvo hkrati tudi sporočilo (»The medium is the message.«). Če torej pogledamo sredstvo razprave, potem je tisto, kar je pomembno to, da se razpravlja. 
 
Tu je pomembna ključna beseda novega jezika, ki je »dialog«. Važno je torej »imeti dialog«, »biti v dialogu«… Jasno, da ni važna vsebina, resnica, resničnost, temveč le še »dialog«. Namen ni priti do nečesa, do nekega cilja, temveč samo to, da se ima dialog. Ta brezciljnost je pa še ena vsebina sekularizacije, ki že kaže na njeno definicijo, torej, kaj sekularizacija je. Sekularizacija je pomik določene družbe iz takšne, ki je tesno poistovetena z verskim pogledom na svet in človeka ter goji tovrstne vrednote, ki jih jemlje za del svojega lastnega bistva, do tega, da za svoje sprejme nereligiozne ali celo protiverske vrednote in posvetne (sekularne) institucije. Na kratko – središče ni več Bog, temveč svet.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 17. maj 2018

S kot SEKULARIZACIJA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (45a)

Po nekem obdobju pavze, se naše skupno druženje spet vrača. Če bi ljudi vprašali, kaj razumejo pod naslovnim pojmom, bi gotovo odgovorili tisto, če bi že odgovorili, kar se pod sekularizacijo pojmuje danes, vendar pa prvotni pomen besede ni takšen. Vrniti se moramo v čas, ko je imelo redovno življenje v družbi svoj močan pomen, saj je to pomenilo dovoljenje redovniku ali redovnici s slovesnimi zaobljubami, da lahko nekaj časa živi v svetu, vendar to osebo še vedno veže redovna disciplina, ne živi pa v redovni skupnosti. 'Saeculum' namreč pomeni po latinsko 'svet', torej je bilo to dovoljenje za nekoga, ki se je svetu odpovedal, da za nekaj časa spet živi »v svetu«. Po drugi strani, je pa sekularizacija nekoč pomenila, da je cerkvena lastnina postala »sekularna«, torej lastnina »sveta«, navadno se je to zgodilo zaradi kakega podržavljenja ali podobnega nasilnega ukrepa, govorimo torej o stvareh in nepremičninah, kakor tudi o avtoriteti cerkvenih oblastnikov. 

ponedeljek, 16. april 2018

Bog in vera mladih

Sinoda o mladih

Ob letošnji sinodi mladih velja ponovno razmisliti par reči, četudi smo o temi v naši prilogi pred časom že obširno razpravljali. Lansko leto je izšla raziskava inštituta »Giuseppe Toniolo«, ki deluje pod okriljem milanske katoliške univerze Jezusovega Srca, ki sem si jo tudi sam nabavil in preletel. Potem so seveda mladi tudi izpolnjevali tisti spletni vprašalnik, a mislim, da rezultati niso kaj precej drugačni, nazadnje pa smo potrditev dobili tudi sedaj, ko je bilo 300 mladih pri papežu. Opiranje na razne sociološke in podobne raziskave je sicer do neke mere dobro, po drugi strani pa daje misliti, da položaja »na terenu« ne poznamo, kar je v cerkvenem oziru zaskrbljujoče. Če bi namreč vprašali recimo dijake naše vipavske gimnazije, bi rezultati ne bili drugačni od tistih v teh študijah in raziskavah. 

V raziskavi je seveda nekaj spodbudnih reči, vendar pa dobimo le še eno potrditev, da so današnji mladostniki in mladi praktično »homologirani« s prevladujočo miselnostjo v današnjem svetu, ki je tudi edina. Če bi slučajno namreč mislili drugače, se zgodi tisto, kar je pokojni Žarko Petan dal za naslov svoji knjigi aforizmov: »Kdor išče, ga najdejo!« Tako tudi intervjuvani mladi govorijo o raznih »svobodah«, »spoštovanju«, »dialogu«, o veri, ki je osebna in ne dogmatična.