sobota, 14. maj 2016

T kot TELO 1

Cerkveni in družbeni antislovar (21a)

Prejšnji teden so naši birmanci razmišljali prav o tej temi, ki je postala precej aktualna zlasti pod vplivom svetega papeža Janeza Pavla II. O tej temi piše zanmivo tudi Gianfranco Morra. Seveda ga ne bom le povzemal, temveč bom dodajal še kaj, kar mislim, da manjka pri tem našem sociologu, pri katerem sem si izbral naslov rubrike. 

Dejstvo je, da je v razvoj evropske civilizacije zaznamovalo tudi zaničevanje telesa. Za pripadnike
orfičnega kulta in za Platona je bilo telo zapor duše (znana je besedna igra soma-sema, kar pomeni »Telo je grob.«). Za zadnjega velikega grškega filozofa Plotina piše njegov učenec Porfirij, da se je sramoval imeti telo. Krščanstvo je zagotovo ovrednotilo telo, saj je govorilo ne več o »nesmrtnosti duše«, kolikor bolj o »vstajenju mesa«. Zato tudi takšna pozornost do mrtvega telesa oz. trupla, kar je samo eden od razlogov proti zažiganju teles, značilnem za pogane, ki se ponovno uveljavlja. Vendar pa je tudi veljalo, da do tega prečiščenega telesa človek pride šele po smrti, medtem ko mora vse življenje brzdati svoje meso, ga podjarmiti in ga kaznovati z raznimi asketskimi vajami in pokorami, ki so bile marsikdaj tudi zelo boleče. 

Težava je nastala takrat, ko so te zadeve vzeli preveč dobesedno, zlasti lahko rečemo, da takrat, ko je prišlo do oddaljevanja od monastičnega oz. meniškega vzorca, ki v resnici ni zanemarjal telesa, kljub temu, da je seveda zagovarjal asketično življenje. Še večja težava v tej smeri pa je nastala v novodobnem pojmovanju telesa. Za Descartesa je denimo telo stroj brez vesti, saj je samo duša tista, ki čuti in misli. Velika težava pa je bil tudi puritanizem anglosaksonskih dežel, ki so ga v veliki meri izvozili v ZDA. Ta je prepovedoval razkazovanje telesa. 

Seveda pa so praktično istočasno zadeve že šle tudi v drugo smer, pod vplivom razsvetljenstva, tako so začeli drugače ceniti telo, ker pa ekstremi nidar niso dobri, tudi tu zadeve niso šle v pravo smer. Tako imamo denimo spise novega epikurejca in gastronoma Jeana Brillat-Savarina (tistega, ki je pravil: »Povej mi, kaj ješ in povem ti, kdo si.«) v Fiziologiji okusa, zlasti pa so zadeve zacvetele v poznem 19. stoletju, potem pa seveda v 20. stoletju. Znan je recimo italijanski nevrolog, fiziolog in antropolog Paolo Mantegazza, ki je napisal Fiziologijo ljubezni. Del je seveda še veliko, gre pa za poudarjanje tega, kako bolje izkoristiti telesne užitke. Moderna doba je seveda prinesla tudi večjo skrb za telesno higieno in skrb za svoje telo, tako da so najbolj bogata stanovanja že poznala kopalnice, o tem pa je tudi recimo pisal omenjeni Mantegazza, ki seveda ni bil edini. 

Pridemo tako do tega, da bogastvo in udobje pripeljeta tudi do tega, da se za telesno skrb nameni kar dobršen del zaslužka. Razširitev športa (1896 so ponovno vpeljali olimpijske igre, o katerih smo tudi že enkrat tu pisali...) pa vsem predlaga nove asketske vaje, ki seveda niso več namenjene duhovnemu in verskemu napredovanju, temveč k izboljšanju telesa, kar pa je seveda tudi del kulta človeškega telesa in njegove moči, ki je še prej posledica človeškega razuma in njegove moči. Danes je telo postalo najpomembnejši porabniški predmet – da, prav ste prebrali, predmet. Iz močnega simbola subjekta, da torej telo nekdo je, ker nosi v sebi celotno človeško osebo v vsej kompleksnosti, je postalo objekt, predmet. O tem bomo podrobneje razmišljali prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 08. maj 2016

Gospod je tu

Na to nedeljo po Gospodovem Vnebohodu poslušamo Jezusovo molitev pri zadnji večerji, ki nam jo ponuja apostol Janez. Jezus je edini posrednik svojih učencev, torej vseh nas, nebeškemu Očetu. Tudi, ko posreduje za nas Božja Mati Marija, gredo njene prošnje preko Gospoda Jezusa, čeprav verujemo, da gredo vse naše prošnje Očetu, ki mu jih posreduje Gospod Jezus, najprej prav prek Marije. To ne naredi nič manjših naših prošenj, temveč le še večje, saj noben sin ne more, da ne bi uslišal tistega, kar ga prosi ali celo roti njegova mama, če gre za resničeni odnos ljubezni med njima, kakršen mora biti. Temu pravimo, da je Marija srednica vseh milosti, kar Cerkev vedno veruje, čeprav še ni bilo razglašeno kot verska resnica. V mesecu maju je lepo poudariti to lepo in odlično Marijino vlogo. 

Še pomembneje od tega pa je resnica, da je naš Bog popolnoma enotna skupnost, kjer sta Oče in Sin eno, Sveti Duh pa je vez ljubezni med njima. Jezus je sicer šel v nebesa, vendar pa je potem poslal svoji Cerkvi, torej svojim vernim Svetega Duha, s tem pa potrdil tisto posebno vez med nebesi in zemljo, prav takšno vez ljubezni, kakršna je med Očetom in Sinom, ki jo je vzpostavil s svojo daritvijo na križu. Gospod dobro ve, za kaj prosi, saj prosi za tisto, kar se bo kmalu izvršilo in uresničilo, hkrati pa že gleda tudi naprej, na to, da bo sam šel k Očetu v nebesa, potem pa bo navzoč med nami na drugačen način. 

Učenci smo po Gospodovem vnebohodu veliko bolj na udaru razdiralnih sil - tistih naših človeških, kakor tudi tistih naravnih in nadnaravnih. Vse te sile, ki so sile zla, pa želijo vselej napraviti med nami razdor, na pa vzdrževati edinosti. Te sile, ki vnašajo razdor med nas, je mogoče premagati samo v trudu za edinost in povezanost, vendar pa to še zdaleč ne sme biti samo človeški napor, temveč je to duhovna dobrina, kakršna sta recimo tudi ljubezen in mir. Ljudje si tega ne moremo zagotoviti sami, ker nismo sposobni sami od sebe premagati že tistega zla, ki zaznamuje vsakega od nas posebej, kaj šele naravno in nadnaravno zlo. Še zlasti seveda to velja, ko hoče nekdo tu zmagati sam, brez pomoči nikogar. Zapiranje vase je pogubna zadeva že na človeški in zemeljski ravni, kaj šele na duhovni ravni. Sam lahko človek stori bore malo, zato se je treba med seboj povezovati in preraščati razdore. To je vsakdanji napor in delo, ki ga je vsak človek do neke mere sposoben, težava je le v tem, da ima to prizadevanje tudi svoje omejtive, ki pa se jih ne dovolj zavedamo. Potrebujemo še nebeške pomoči, za katero pa se moramo tudi odločiti in se ji odpreti, to pa današnji človek zelo težko naredi. 

Radi danes govorimo o odnosih, a premalo povemo in se zavedamo tega, da je predpogoj vsakega odnosa navzočnost. Nekdo mora zame najprej biti in obstajati, da imam lahko z njim odnos. Če nekoga dni, ne morem z njim govoriti, imeti z njim komunikacije, še škodovati mu ne morem. Tako je ena od največjih težav današnjega časa prav to, da najprej za nas ne obstaja naš bližnji. Ni torej že te osnovne, zemeljske navzočnosti, ki se z buljenjem v razne elektronske naprave le še bolj izkazuje, kaj šele, da bi obstajala še kaka drugačna navzočnost. Seveda za nas potem Božje navzočnosti ni, kakor tudi ni navzočnosti Marije, angelov in svetnikov, vseh, ki so že v nebesih, kakor tudi ne tistih, ki se za tja še očiščujejo, a so tja namenjeni (duše v vicah). To sicer kristjani ob nedeljah in velikih praznikih izpovedujemo, da verujemo v Božjo navzočnost in občestvo svetih, a je v resnici s to vero velika težava. Da imamo takšno težavo s sveto mašo, zakramenti, molitvijo in duhovnim življenjem nasploh, zato ni nič čudnega. Kristusove skrivnosti so najprej njegova navzočnost, zato takšna jalovost vere. Je namreč tako kot z nami - nekdo je najprej navzoč, potem pa deluje. Če se torej ne najprej veruje v navzočnost, kako naj se veruje v delovanje? Zato bo treba najprej narediti veliko, da se vrne v Cerkev vera v Kristusovo resnično navzočnost, da bi bila potem naša vera tudi zares rodovitna. Kot pa pravi prerok Ezekiel, je treba začeti pri Božjem svetišču in pri starešinah, torej pri nas duhovnikih. Tako se bo vrnil v svet občutek za sveto, ki je najprej vera v Božjo navzočnost.