nedelja, 08. maj 2011

Do Emavsa in nazaj

Znamenita emavška zgodba, ki je nudila navdih tolikim likovnim in literarnim umetnikom, nagovarja tudi nas kristjane, ker se nam v življenju pripeti - enim večkrat, drugim manjkrat, doleti pa vsakogar (izjeme potrjujejo pravilo). 

Za Jude Jeruzalem, od katerega sta bežala učenca ni samo neko mesto, ampak je samo središče družbenega in verskega življenja. Če bi v tistem času komu v Palestini rekli: 'Jeruzalem,' bi vam najbrž brž odgovoril: 'Tempelj.' Svetišče torej, kot tisto središče vernega Izraelca, enako pa velja tudi danes za vsakega vernega kristjana. In ker sta bila učenca razočarana, saj njuna pričakovanja v zvezi z Bogom, zlasti pa s tistim, ki bi naj bil sam njegov sin, niso bila izpolnjena, ker iz boga-avtomata za pol evra nista dobila tako željene kave, sta se oddaljila od tistih zidov, ki Boga predstavljajo. Boga sta tudi sama razglasila za mrtvega, kakor sta pojasnila tudi v svojih besedah, ko sta dejala, da je bil Jezus 'prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom.' Skupaj z njegovo besedo in dejanjem je na križu umrla tudi njuna vera... Ali, če sem bolj natančen, umrla je njuna religija, njuno omejeno, samo človeško obravnavanje Boga. 

Bila sta podobna tistim, ki so želeli Boga doseči s takšnimi in drugačnimi 'babilonskimi stolpi', ki pa so se končno podrli kot hiše iz kart. 'In podrtija te hiše je bila velika' (Lk 6,49). In prav je tako. 'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel?' (Lk 24,26). Mar ni bilo potrebno, da so se zrušili vsi ti zidovi, vsi ti človeški upi in pričakovanja, ki nas tako omejujejo v vseh naših odnosih in ki pravzaprav tako uničujejo te odnose, ker jih tlačijo v naše kalupe? 

Potrebno je, še več kot to - nujno je. Samo na tak način se lahko osvobodimo, samo na tak način lahko preusmerimo svoj pogled iz sebe. Morajo se podreti vsi tisti zidovi, ki vklepajo našega duha in ki vklepajo našega Boga. Pa niso najhujši tisti kamniti zidovi, če vemo, da je Vstali prišel iz skalnega groba in pri zaprtih vratih, najhujši je skalni oklep okrog našega srca.

Pa pojdimo naprej proti Emavsu, da se ne preveč zakvačkamo (malo smo se že). Z učencema smo na poti in iščemo svoj cilj in smisel. Čeprav si tudi mi, podobno kot onadva za cilj postavljamo nek natančno določen kraj, če samo želimo, kot radi rečemo, 'spremeniti okolje', pa iščemo v resnici globlje in tisti naš Emavs ni samo neka točka na zemljevidu, ampak tista tako željena izpolnitev, notranji mir, red v življenju. Kakor učenca, imamo tudi mi prazne pogovore, kadar so naši odnosi (tudi vera je odnos), na 'nizki točki.' Govorimo, ker je nekaj pač treba govoriti, da prekinemo tisto mučno tišino.

Vsakdo, ki se takrat, v naši krizi (ki ni nič slabega, ker pomeni neko izbiro, odločitev v svetopisemskem pomenu) zanima za naše težave je dobrodošel kot voda za zemljo v sušnem obdobju. Že to je nekaj, vendar ne dovolj. Človek nam lahko kot človek le delno pomaga, mi pa potrebujemo Ljubezen - tistega, ki je to po definiciji. Potrebujemo ne samo tistega, ki je z nami sočuten, ampak potrebujemo tistega, ki ga bolečina in smrt ne moreta uničiti, ampak ravno obratno. Potrebujemo vstalega Kristusa.

Njegove neskončne ljubezni in usmiljenja ne morejo zadržati ne zidovi iz kamna, ne tisti, ki so zrasli okrog našega srca. In ni ga treba iskati tam, kjer ga ni, ker on nas sam poišče tam, kjer smo, ne glede na to, kje smo. Njegova beseda je nežna, hkrati pa v sebi nosi nekaj eksplozivnega. Jezus s svojimi besedami počasi zvrta luknjo v tisti skalni oklep okrog srca. Vendar pa se moramo še mi malo potruditi, tudi mi moramo prositi Gospoda, naj ostane z nami, da ne spet zaidemo v temo noči - prositi ga moramo, naj v tisto zvrtano luknjo položi eksploziv svoje ljubezni. To je tista, ki se daje, ki se razmlamlja in deli, s tem pa je je vedno več, to je tista, ki nikoli ne mine. Ko pa enkrat pride do eksplozije, se vse spremeni. Noč postane dan, ki nikoli ne mine Tudi nam goriva, življenjskega soka več ne zmanjka in naša srca žarijo. 

Nimamo več kaj tavati naokrog sklonjenih glav v temi, ker svetimo, Jezus nam je dal svojega in Očetovega Duha. To luč potrebujejo tudi drugi, zlasti tisti mračni zidovi, ki smo jih žalostni in razočarani nekoč zapustili. Pojdimo tja, kamor nas je Bog postavil, pojdimo v naš Jeruzalem, v središče našega življenja in povejmo, da Bog ni mrtev, ampak živi - mi smo ga vendar srečali (Frossarrd).