Luč našega življenja

Današnje praznovanje, ki v širšem smislu zaokroža božično praznovanje, je zelo star praznik in so ga v Jeruzalemu praznovali že vsaj od 5. stoletja naprej. Po besedah preroškega starca Simeona je Jezus luč v razsvetljenje poganov, kar pomeni, da prinaša zveličanje vsem narodom, ne samo izraelskemu ljudstvu. Jožef poskrbi, da Jezus in Marija izpolnita Mojzesovo postavo, čeprav jima to ne bi bilo potrebno, pa vendar to ponazarja telesnost ali mesenost učlovečenja Boga po eni strani, potem pa imamo že napoved uresničenja Nove zaveze v Jezusovi krvi, ki se bo zgodila na križu. Prava žrtev ne bodo več živali, ampak Jezus sam, zato pa je darovan Bogu Očetu. Nečistost prve Eve se očisti z deviško čistostjo Nove Eve, Marije, ki je pred, med in po porodu ostala Devica. Gre namreč tudi za Marijino očiščenje po Postavi, vendar pa ni Postava tista, ki očiščuje, ampak Božja milost, katero je Marija prejela od Boga, kakor ji je povedal angel.

Gre torej za zaokroženje Besede, ki je postala meso, ki je postala konkretna. V Svetem pismu je lepo rečeno, da je Bog nekaj rekel in naredil, ni samo rekel in ni imel samo nekih namenov, temveč njegovim besedam takoj sledi dejanje ali uresničitev, konkretizacija. Marija je vsa čista, pa to tudi konkretno pokaže s podreditvijo obredu duhovnega očiščevanja, Jezus se daruje človeku, pa to tudi jasno pokaže. Sv. Frančišek Saleški pove, kako so v antiki dobrega človeka ponazorili tako, da so na breskev, ki ima obliko srca, dali njen špičasti list, ki ponazarja jezik. Dober in kreposten človek torej nima samo jezika, ampak tudi srce, se pravi svoje notranje življenje, voljo in razum, ki mu omogoča, da govori tisto in toliko, kolikor je prav, hkrati pa ga tudi vodi v izvrševanje teh besed, saj nam naš Gospod pove, da se dejanja rojevajo v srcu, dobra ali slaba. Štiri bitja pri preroku Ezekielu, nadaljuje dobri škof in cerkveni učitelj, tudi niso imela samo kril, da bi letala v višave, temveč so med krili imela roke, da bi te visoke stvari tudi udejanjala. Vemo, da se je v Cerkvi potem ta bitja uporabilo za upodobitev evangelistov. Pri evangeliju pri maši verniki stojijo, da s tem kažejo, kako želijo uresničevati evangeljske besede. Imamo lahko še tako visoke misli in namene, vendar, zaključuje sv. Frančišek Saleški, to človeka še ne pripelje v raj. Pregovor pravi, da je z lepimi nameni tlakovana pot v pekel - če niso zadeve uresničene, četudi so v mislih, besedah ali na papirju dobre, jih pač v resničnosti ni.

No, pri darovanju v templju vidimo pri sveti Družini ponižnost, ki se uresničuje. Božji Sin in Božja Mati, ki se želita do konca podrediti temu, kar sicer velja za grešne ljudi, vendar ravno ta majhnost in skromnost ter ponižnost omogoča njun vstop v naša srca, da bi jih mogla potem od znotraj spremeniti, preustvariti. Brez te Marijine in Jezusove pokorščine človek ne bi mogel priti do čistosti srca, ki pa je potrebna, da bi ne samo potem v nebesih gledal Boga, ampak tudi za to, da bi že sedaj stvari gledal v Božji luči. Da bi prav gledal na življenje, na svet, na ljudi. Ker sta tako majhna, ju lahko ljudje sprejmemo, če smo le tudi samo majhni, pa se potem Bogu v svetišču darujemo, kar lahko naredimo, če se prej seveda očistimo. Sicer naš dar, kot tudi vemo iz besed našega Gospoda, ni kaj prida vreden. Onadva nista potrebovala iti v svetišče, ker sta onadva Božje svetišče, mi pa seveda moramo iti v svetišče. Mnogi govorijo, da tega ne potrebujejo, da ne potrebujejo spovedi in maše. Vse bodo rešili sami, Božje pomoči, Božje milosti ne potrebujejo. Pravijo, da se dobro počutijo, da jim nič ne manjka. Pater Maurizio Botta se je pri eni svoji knjigi s tem poigral v naslovu, saj slednja nosi naslov: "Dobro se počutim - zelo trpim". To je vzpon ali padec, o katerem govori Simeon - nekateri sprejmejo ponujeno Božjo roko, drugi pa ne. Vendar pa ljudje sami ne moremo razsvetliti temin našega življenja, potrebujemo tistega, ki je luč. Kakor je rekel Janezov oče, Zaharija, samo on razsvetli vse, ki so v temi in smrtni senci.      

Ne moja, ampak tvoja volja

Evangelij nam ponuje dve figuri, ki nam lepo pokažeta, kakšna mora biti naša vera in kako je potrebno moliti oz. Boga prositi, pokaže nam dve potrebni drži, jih je pa seveda več. Katekizem nas uči, da moramo moliti pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. Gobavec nas uči vdanosti v Božjo voljo, stotnik nas pa uči ponižnosti. Vdano v Božjo voljo molimo, kadar se prepuščamo najsvetejši Božji volji in zaupamo v Božjo previdnost. Jezus je vedno učil tako moliti in verovati, ta gobavec je en primer tovrstne vdanosti. Pravi: "Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti." Da ga Jezus more ozdraviti, če hoče, je popolnoma prepričan gotov. Vendar pa se hkrati popolnoma prepušča Jezusovi volji, ali bo ozdravljenje tudi uresničil. To je preprostost krščanske vere - Bog more vse, kar hoče, dovolj je le, da to želi. Prejšnjo nedeljo smo že premišljevali, kako zdravje pojmuje sodobni človek, in sicer v čisto telesnem smislu, kot odsotnost bolezni. Vendar pa vemo, da je pri Bogu važnejše druge vrste zdravje, telesno zdravje ali ozdravljenje ni na prvem mestu, nakloni ga, če hoče, kar pomeni, če bi to bilo dobro za tistega človeka ali za druge ob njem. 

Kot smo ugotovili, gre pri tovrstnem ozdravljenju vedno za znamenje, ki kaže onkraj sebe, onkraj ozdravljenja, torej, ki kaže na tistega, ki je stvar naklonil, na Boga. Ljudje bi seveda radi vselej, da se stvari odvijajo po naše, kakor jaz hočem in mislim, zato pa vlada takšna zaprtost za druge možnosti, da torej ni nujno prav ali res tako, kakor jaz hočem in želim. Bog, kakor smo povedali, stvari vodi v svoji modrosti in previdnosti, pozna celotno sliko, mi vidimo samo delček. Jezus in Marija nas učita verovati in moliti vdano v Božjo voljo, da se torej vselej prepustimo Božji presoji in previdnosti. Neki rabin je nekoč dejal, sem zasledil, takole: "Vsi prosijo, da bi Bog izpolnil našo voljo. Nasprotno pa je prava vera v tem, da vršimo Božjo voljo." To ne pomeni, seveda, da se proti neki bolezni in podobnemu ne bi borili, ko pride, da je ne bi zdravili, pomeni nekaj drugega. Izaiju Bog pravi, da njegova pota niso naša pota in njegove misli niso naše misli. Kako bomo mi, mali, vedeli, katera je najboljša pot pri čemerkoli v življenju, ko pa smo tako omejeni? 

Treba je delati na tem, da bi naša volja bila čim bolj skladna z Božjo voljo in to tudi lepo in vedro sprejemati. Ne pa, da se potem začne tisto spraševanje, zakaj ravno meni? Pravilneje bi se bilo vprašati, zakaj pa meni ne, če stvari tudi druge ljudi doletijo. Ne gre za to, da bi križa v življenju ne bilo, gre samo za to, kako se z njim spopademo. Dandanes sta dve zmoti. Ena oznanja samo Kristusa, brez križa, gre torej za zavračanje trpljenja, za zavračanje križa. Druga zmota je v križu brez Kristusa, torej imamo seveda žrtev in podobno, vendar brez Kristusa. Prva pot je tako pot današnje družbe udobja, kjer bi ljudje sprejemali samo tisto, kar ugaja, kar je udobno, kjer se nitreba odpovedati, potruditi in podobno. V tej smeri se sprejema tudi Kristusa in Boga- kakor meni pač ustreza, ali kakor danes ustreza. Druga zmota je tista t. i. laična požrtvovalnost in dobrodelnost, kjer se ljudje v tej smeri lahko tudi zelo velikodušni oz. tudi lahko zelo herojsko in nekako "stoično" prenašajo, kar jih doleti, vendar pa v tem ni Kristusa, ni Boga. Zaradi tega tudi stvar ne gre onkraj, ni nadnaravna. Če se na tak način spopada z zlom, bolečino in boleznijo, se seveda da lajšati, kolikor je ljudem mogoče, ni pa mogoče resnično zdraviti. Ko namreč govorimo o trpljenju, bolečina h in bolezni, govorimo o zlu, slednje pa ni samo fizično ali naravno, temveč je tudi moralno in nadnaravno. Zato je treba stvari reševati celostno. Gledati celostno pa pomeni tudi videti in vedeti, da ne bo šlo brez križa, ker brez križa ni ljubezni, čeprav danes marsičemu pravijo, da je to ljubezen. 

Zato pridemo še do druge potrebne in pomembne drže, ki je ponižnost. Jaz ne vem in ne poznam vsega, česar se stotnik še kako zaveda. Sam je v človeškem smislu zelo močan in vpliven, ima tudi služabnike, ki zanj delajo, ko pa njegovemu pomembnemu služabniku odpovedo telesni udi, je pred tem nemočen. Ve, kdo to lahko stori. Drugi bi poslali katerega od služabnikov, on gre osebno, se ne sramuje, kljub svojemu položaju. Tudi on je prav tako vdan v Božjo voljo, saj ničesar ne zahteva, Gospodu samo pove, kakšen je položaj. Zaradi svoje prave ponižnosti odgovori na Jezusovo odzivnost ("Pridem in ga ozdravim!") s tisto čudovito izpovedjo, ki jo molimo pred prejemom Jezusovega rešnjega Telesa: "Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho..." Kar Bog da ali stori, je vedno nezasluženi dar, saj ga ljudje v resnici nismo vredni, vendar pa ga mopremo prejeti in sprejeti, če je naše srce, torej naša notranjost, naša duša, resnično pripravljena. Pri tenm pa ne gre samo za čistost, tmeveč tudi za ti dve drži, ki ju danes obravnavamo - biti moramo, kakor Jezus, krotki, torej vdani v Božjo voljo, in ponižni. To mora biti vedno naša drža. Zato Cerkev pravi, da moramo takole moliti. Četudi se ne bo takoj in se ne bo po naše nekaj zgiodilo, moramo vselej vztrajati v tovrstni drži. Bog nas namreč tudi vzgaja in oblikuje, nas pripravlja. Italijanski pisatelj Alessandro Manzoni je lepo dejal, da Bog nikdar ne moti naše sreče, če ne zato, da nam pripravlja nekaj večjega, boljšega. Zato se ponižno izročimo v Božje in Marijine roke, da se bodo stvari razvile tako, kakor Bog hoče, ker bo tako vedno prav. Treba se je pošteno truditi in delati vse, kar moremo, hkrati pa moramo, kakor pravi tovrstni rek, verovati, da je vse odvisno od Boga, ne od nas.