Ne moja, ampak tvoja volja

Evangelij nam ponuje dve figuri, ki nam lepo pokažeta, kakšna mora biti naša vera in kako je potrebno moliti oz. Boga prositi, pokaže nam dve potrebni drži, jih je pa seveda več. Katekizem nas uči, da moramo moliti pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. Gobavec nas uči vdanosti v Božjo voljo, stotnik nas pa uči ponižnosti. Vdano v Božjo voljo molimo, kadar se prepuščamo najsvetejši Božji volji in zaupamo v Božjo previdnost. Jezus je vedno učil tako moliti in verovati, ta gobavec je en primer tovrstne vdanosti. Pravi: "Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti." Da ga Jezus more ozdraviti, če hoče, je popolnoma prepričan gotov. Vendar pa se hkrati popolnoma prepušča Jezusovi volji, ali bo ozdravljenje tudi uresničil. To je preprostost krščanske vere - Bog more vse, kar hoče, dovolj je le, da to želi. Prejšnjo nedeljo smo že premišljevali, kako zdravje pojmuje sodobni človek, in sicer v čisto telesnem smislu, kot odsotnost bolezni. Vendar pa vemo, da je pri Bogu važnejše druge vrste zdravje, telesno zdravje ali ozdravljenje ni na prvem mestu, nakloni ga, če hoče, kar pomeni, če bi to bilo dobro za tistega človeka ali za druge ob njem. 

Kot smo ugotovili, gre pri tovrstnem ozdravljenju vedno za znamenje, ki kaže onkraj sebe, onkraj ozdravljenja, torej, ki kaže na tistega, ki je stvar naklonil, na Boga. Ljudje bi seveda radi vselej, da se stvari odvijajo po naše, kakor jaz hočem in mislim, zato pa vlada takšna zaprtost za druge možnosti, da torej ni nujno prav ali res tako, kakor jaz hočem in želim. Bog, kakor smo povedali, stvari vodi v svoji modrosti in previdnosti, pozna celotno sliko, mi vidimo samo delček. Jezus in Marija nas učita verovati in moliti vdano v Božjo voljo, da se torej vselej prepustimo Božji presoji in previdnosti. Neki rabin je nekoč dejal, sem zasledil, takole: "Vsi prosijo, da bi Bog izpolnil našo voljo. Nasprotno pa je prava vera v tem, da vršimo Božjo voljo." To ne pomeni, seveda, da se proti neki bolezni in podobnemu ne bi borili, ko pride, da je ne bi zdravili, pomeni nekaj drugega. Izaiju Bog pravi, da njegova pota niso naša pota in njegove misli niso naše misli. Kako bomo mi, mali, vedeli, katera je najboljša pot pri čemerkoli v življenju, ko pa smo tako omejeni? 

Treba je delati na tem, da bi naša volja bila čim bolj skladna z Božjo voljo in to tudi lepo in vedro sprejemati. Ne pa, da se potem začne tisto spraševanje, zakaj ravno meni? Pravilneje bi se bilo vprašati, zakaj pa meni ne, če stvari tudi druge ljudi doletijo. Ne gre za to, da bi križa v življenju ne bilo, gre samo za to, kako se z njim spopademo. Dandanes sta dve zmoti. Ena oznanja samo Kristusa, brez križa, gre torej za zavračanje trpljenja, za zavračanje križa. Druga zmota je v križu brez Kristusa, torej imamo seveda žrtev in podobno, vendar brez Kristusa. Prva pot je tako pot današnje družbe udobja, kjer bi ljudje sprejemali samo tisto, kar ugaja, kar je udobno, kjer se nitreba odpovedati, potruditi in podobno. V tej smeri se sprejema tudi Kristusa in Boga- kakor meni pač ustreza, ali kakor danes ustreza. Druga zmota je tista t. i. laična požrtvovalnost in dobrodelnost, kjer se ljudje v tej smeri lahko tudi zelo velikodušni oz. tudi lahko zelo herojsko in nekako "stoično" prenašajo, kar jih doleti, vendar pa v tem ni Kristusa, ni Boga. Zaradi tega tudi stvar ne gre onkraj, ni nadnaravna. Če se na tak način spopada z zlom, bolečino in boleznijo, se seveda da lajšati, kolikor je ljudem mogoče, ni pa mogoče resnično zdraviti. Ko namreč govorimo o trpljenju, bolečina h in bolezni, govorimo o zlu, slednje pa ni samo fizično ali naravno, temveč je tudi moralno in nadnaravno. Zato je treba stvari reševati celostno. Gledati celostno pa pomeni tudi videti in vedeti, da ne bo šlo brez križa, ker brez križa ni ljubezni, čeprav danes marsičemu pravijo, da je to ljubezen. 

Zato pridemo še do druge potrebne in pomembne drže, ki je ponižnost. Jaz ne vem in ne poznam vsega, česar se stotnik še kako zaveda. Sam je v človeškem smislu zelo močan in vpliven, ima tudi služabnike, ki zanj delajo, ko pa njegovemu pomembnemu služabniku odpovedo telesni udi, je pred tem nemočen. Ve, kdo to lahko stori. Drugi bi poslali katerega od služabnikov, on gre osebno, se ne sramuje, kljub svojemu položaju. Tudi on je prav tako vdan v Božjo voljo, saj ničesar ne zahteva, Gospodu samo pove, kakšen je položaj. Zaradi svoje prave ponižnosti odgovori na Jezusovo odzivnost ("Pridem in ga ozdravim!") s tisto čudovito izpovedjo, ki jo molimo pred prejemom Jezusovega rešnjega Telesa: "Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho..." Kar Bog da ali stori, je vedno nezasluženi dar, saj ga ljudje v resnici nismo vredni, vendar pa ga mopremo prejeti in sprejeti, če je naše srce, torej naša notranjost, naša duša, resnično pripravljena. Pri tenm pa ne gre samo za čistost, tmeveč tudi za ti dve drži, ki ju danes obravnavamo - biti moramo, kakor Jezus, krotki, torej vdani v Božjo voljo, in ponižni. To mora biti vedno naša drža. Zato Cerkev pravi, da moramo takole moliti. Četudi se ne bo takoj in se ne bo po naše nekaj zgiodilo, moramo vselej vztrajati v tovrstni drži. Bog nas namreč tudi vzgaja in oblikuje, nas pripravlja. Italijanski pisatelj Alessandro Manzoni je lepo dejal, da Bog nikdar ne moti naše sreče, če ne zato, da nam pripravlja nekaj večjega, boljšega. Zato se ponižno izročimo v Božje in Marijine roke, da se bodo stvari razvile tako, kakor Bog hoče, ker bo tako vedno prav. Treba se je pošteno truditi in delati vse, kar moremo, hkrati pa moramo, kakor pravi tovrstni rek, verovati, da je vse odvisno od Boga, ne od nas.