sobota, 2. april 2011

Usmiljenja hočem

V današnjem evangeliju smo priče Božji nežnosti, ko se Jezus nežno dotakne slepčevih oči. Da je tu Jezus predstavljen kot Bog, ni dvoma, saj zase pravi, da je luč. Ta simbol je na vsem področju srednjega vzhoda označeval božanstvo. Dotik oči nekega klateža, ki pa predstavlja vse nas in vsi se lahko znajdemo znotraj te njegove poti iskanja sebe, svojega položaja v svetu in v iskanju Boga. Dotik luči postane dotik svobode. Kdor ne vidi, namreč ni svoboden. Naslanjati se mora na druge, na steno, na palico, na starše. Skratka, njegov pogled na svet ni njegov, ampak je pogled na svet drugih.

Zato, kdor vidi, hodi gotovo, pokončno, neodvisno od drugih, ustvarja si svoj lasten pogled na svet in ima svoje lastno mnenje, je svoboden. Prav takšen postane sleporojeni v evangeliju. Postane močan, ni ga več strah, postavi se po robu učenjakom, strokovnjakom. Nasproti njihovim teorijam postavi konkretna dejstva. Ker se hrani z lučjo, si upa. Je svoboden.

Dotik svobode pa postane tudi dotik sreče, tiste notranje izpolnitve, za katero vsi tako močno hrepenimo. Ko nekdo končno zares vidi, uživa ob pogledu na obraze, na lepoto, ki ga obdaja, na barve. Luč je dotik radosti, ki leže na stvari in ljudi okrog nas. Tako torej vera, ki je nov pogled na svet, ustvarja svetal pogled, ki prinaša luč tja, kamor je položena: »Vi ste luč v Gospodu« (Ef 5,8).

Farizeji so tisti, ki znajo vse razložiti, saj poznajo prav vse zakone. A to jih hromi, da ne znajo videti človeka, da se ne znajo veseliti novih slepčevih oči. Zanje ni pomemben človek, ampak njihovi zakoni. Takšne so vse ideologije sveta – ne zanima jih človek, ampak njihove teorije. Ne morejo razumeti, da Bog na prvo mesto postavlja srečo svojih otrok, ampak imajo ljudi za sestavne dele svoje 'mašinerije'. In kakor farizeji postanejo žrtve svojega sistema, saj, če rečemo z Malim princem, »to niso ljudje, to so gobe.« Funkcionarji pravil in zakonov, so analfabeti srca.

Njihov bog gre proti človeku, kar je najslabše, kar se lahko pripeti naši veri. Temu ne moremo več reči vera, saj pravi: »Ubogi naj kar ostanejo takšni, klateži tudi, samo da se spoštuje Gospodov dan! Božja slava je izpolnjevanje zapovedi.« Pa ni tako, saj poznamo izrek sv. Ireneja, da je »Božja slava človek, poln življenja«, torej človek, ki lahko spet vidi. In ta pogled sreče je več vreden kot tisoč avtomatskih pobožnosti in prav takšnih 'spoštovanj Gospodovega dne'. Na zunaj smo torej res lahko dobri kristjani na tak način – in isto velja za nas duhovnike oz. še toliko bolj. In tako tudi greh postane samo neka teorija, ki pa je ves čas na naših ustih, kakor je bil na ustih farizejev.

Za Jezusa ni tako – o grehu govori samo v povezavi z usmiljenjem. O grehu govori samo, da pove, kako je bil odpuščen, izbrisan. Vidimo, kako drugačen je Jezusov pogled: Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7). Tudi mi se moramo spreobrniti. Kakor Samuelu, pravi Bog tudi nam, naj se ne ustavljamo na zunanjosti. Bodimo usmiljeni, kakor je usmiljen tudi naš Oče (Lk 6,36)!

četrtek, 31. marec 2011

Biti duhovnik ni lahko 15

"Naši ljudje niso del tega izprijenega sveta (o katerem je bilo govora zadnjič, op. prev.), ampak so žrtve le-tega. Zato je treba nanje gledati s človeškostjo in razumevanjem, v to pa moramo vključiti tudi mlade, ki jih ne zanima le zabava, ampak so prve žrtve takega sveta, ki jih poneumlja, oslepi, jih uoprabi in prevara. Ta 'svet' je slab, ciničen, brez naravnih, moralnih in verskih načel in je izpostavljen zapeljevanju in napadom smrtnega sovražnika Boga in človeka, hudiča, ki je vedno na preži, da bi človeka ujel na njegovi najšibkejši točki...

Človekova najšibkejša točka je napuh, kakor nas opozarja svetopisemska zgodba o prvem grehu. Gre za izvirni in skrivnostni greh, ki pa nam je predstavljen z dvema precej jasnima in pomenljivima značilnostma: človek je bil neubogljiv in zapeljala ga je žena, smrtna nevarnost. Poleg tega je imel ta greh zvezo s spolnostjo, sicer se naši prastarši ne bi tekli skrit, saj so bili nagi, pa tudi Bog sicer ne bi pokril njihovih sramotnih delov telesa. Tako negativen pogled na svet, kjer smo celo življenje obsojeni le na trpljenje v pričakovanju, da bomo uživali v nekem prihodnjem, hipotetičnem življenju, ni ideja, ki bi bila vredna človeka, predvsem pa ni vredna Boga. To je nerazumna, absurdna ideja. Ne da bi zanikali resnice, ki nam jih daje Sveto pismo in nam jih posreduje cerkveno izročilo po svojem nauku mislim, da se je treba  karseda močno potruditi, z vsem razumom in notranjo svobodo, ki ju premoremo, da damo nov, verodostojen in dostopen obraz večnim resnicam. Razlage in komentarji izpred mnogih stoletij, danes več ničesar ne razložijo in pokomentirajo."

In učenje v semenišču, kako se 'rešiti'? "Od prvega trenutka, ko si vstopil v semenišče, pa vse dokler bo trajala Cerkev, to je do konca časov, po Kristusovi obljubi ter prepričanju in interpretaciji zainteresiranih, ima pot svetosti samo dva nujna tira: pokorščino in čistost. Glede na to, da svetu vladata napuh in najbolj nebrzdana, čezmerna in peklenska spolnost je jasno, da če se hoče kdo rešiti, je treba pred svetom bežati in se podvreči strogi disciplini brzdanja telesa, tudi v tisti njegovi najvišji dimenziji, ki ga najbolj približuje Bogu - razumnosti in svobodi, preko 'slepe, vedre in absolutne' pokorščine - kakor tudi v tisti njegovi najnižji dimenziji, ki ga najbolj približuje živalim - poželenju in spolnosti, prek 'take čistosti, ki je sposobna vzdržati kakršno koli preizkušnjo.'

Vse to je seveda mogoče samo na nekem posebnem, zaprtem, izoliranem, dezinficiranem, neonesnaženem in denukleariziranem kraju, v neke vrste zaščiteni topli gredi, ki rastlino obvaruje pred najmanjšim pišem. Samo tako se lahko, s pomočjo žrtev, duhovne, moralne in psihološke telovadbe, predvsem pa z represijo, do smrti mesenega in rojstva duhovnega človeka. Pravi duhovni, kakor tudi pravi kristjan, mora 'umreti zlu' in živeti le za dobro.

Ta primerjava s smrtjo, ki jo je predložil sv. Pavel, ko je govoril o krstu, je nekaj klasičnega v redovniški in duhovniški duhovnosti. Duhovnik mora biti truplo, v smislu, da lahko predstojniki z njim razpolagajo in ga premikajo, kamor hočejo, on pa do tega ne sme čutiti nikakršnega odpora." 

ponedeljek, 28. marec 2011

Zakaj k spovedi?

Sem že skoraj pozabil, da tega odgovora na vprašanje še nisem objavil - gotovo ni popoln, ampak naj vseeno koristi.
 
Sredi postnega časa smo in med pripravo na Veliko noč je obvezna tudi spoved. Povejte nam, zakaj je treba k spovedi, zakaj je do uvedbe spovedi sploh prišlo, zakaj je nekarteri kristjani nimajo in jo katoličani imamo!

Kot prvo stvar naj povem, da nihče od nikogar nič ne zahteva, da ni tu nič obveznega. Cerkev se v tem oziru zgleduje po Jezusu Kristusu, ki nikomur ni nič vsiljeval, ampak je vedno samo predlagal, zato tudi duhovniki zakrament spovedi predlagamo kot nekaj dobrega za človeka.

Greh vedno pomeni dejanje proti Bogu in njegovi ljubezni, ki pa vpliva tudi na naše medčloveške odnose in na odnos do sebe. Na nek način se je torej treba spraviti z Bogom (podrobneje o tem v članku P. Krečiča 'Greh je osebni potop' v 2. številki priloge 'Bodi človek').

Že v stari zavezi so poznali spokorni obred na Veliki spravni dan (Jom kipur - 3 Mz 16), kjer so Izraelci svoje grehe priznali na splošen način preko določene molitve. Grehe so potem simbolično naložili na dva kozla, od katerih so enega darovali kot klavno daritev (kasneje seveda v jeruzalemskem templju), drugi kozel pa je bil poslan v puščavo in tam zažgan - od tod tudi izraz 'grešni kozel'.

Kristus se izkaže kot tisti, ki ima oblast odpuščati grehe (Mr 2,1-12) in to oblast tudi izvaja, ko pridejo k njemu grešniki. Te Jezus brez razlike sprejema - z njimi sede k mizi (Mt 9,10), z njimi je usmiljen (prilike v Lk 15). Vidimo, kako Bog želi srečati in k sebi pritegniti vse grešnike. To svojo oblast odpuščanja grehov potem poveri apostolom, ko uporabi podobi zvezati-razvezati (Mt 18,18), na bolj neposreden način pa v Janezovem evangeliju (Jn 20,23).

Cerkev je tako že od svojih začetkov vršila to nalogo 'razvezovanja' grehov in sprejemanja grešnikov v občestvo. To nalogo so najprej kot nasledniki apostolov vršili škofje. Grešniki so priznali svoje grehe pred skupnostjo, porces pokore in vračanja v občestvo pa je bil zelo dolgotrajen in težak, da bi grešnik lahko začutil težo svojega grešnega dejanja. Seveda se je to nanašalo na posebej težke grehe kot npr. malikovanje, uboj in prešuštvo. Najprej so bili grešniki vključeni v 'red skesancev' (ordo poenitentium), po daljšem obdobju posta in pokore pa so bili sprejeti s posebnim obredom nazaj v skupnost - velikokrat se je to zgodilo samo enkrat v življenju. Stanje 'skesanca' je bilo precej težko, saj je tak človek bil izločen iz cerkvene skupnosti in se ni smel udeleževati svete maše. Klečanje na golih tleh in dolgi posti so bili nekaj običajnega, pa tudi obleka je morala kazati na posebno stanje.

Sčasoma se je ta praksa spremenila, saj je Cerkev začela predvsem skrbeti za duhovni blagor skesancev. Pokora, kakršno smo poznali v naših krajih, niso poznali v Rimu bolj oddaljenih krajih kot recimo na Škotskem, v Angliji in predvsem na Irskem. Od 7. stoletja naprej se je začela praksa zasebne spovedi pri duhovniku in ne več samo pri škofu, za kar gre zahvala irskim menihom (njim se lahko zahvalimo tudi za nekrvav način pokristjanjevanja s strani oglejske Cerkve).

Zakrament sprave po nauku Cerkve uvrščamo med dva zakramenta ozdravljenja (drugi je bolniško maziljenje). Zakaj še en tak zakrament po krstu? Ker nam po krstu ostane še vedno nagnjenost k temu, da grešimo, čeprav dobimo pri krstu vsa sredstva za uspešen boj proti grehu in za vztrajanje na poti za Gospodom. Gre za tisto vedno potrebno stalno spreobračanje, ko se vračamo na pravo pot, s katere z grehom skrenemo. Ljudem sam rad povem, da vlak ne more naprej po poti, če iztiri, ampak mora spet nazaj na tračnice, šele zatem lahko nadaljuje svojo začrtano pot.

Ko nas kliče Jezus k spreobrnjenju, misli zlasti na spreobrnjenje srca, notranjo skesanost. Želi, da korenito obrnemo smer svoje življenjske poti, se vrnemo k Bogu in pretrgamo z grehom. Od notranje skesanosti tako lahko preidemo k zunanjim znamenjem tega, da smo izboljšali svoje odnose na vseh ravneh - do Boga, do bližnjega in do samega sebe.

Zakaj k spovedi? Ker je človek bitje odnosov in ker je krhko bitje. Kristjan potrebuje Božjo pomoč in bližino, potrebuje pravi odnos z Bogom, potrebuje pa tudi čiste odnose z bližnjim in s samim sabo. Najtežje odpuščamo prav samim sebi. Kako težko je nositi sam to breme, zato potrebujem nekoga, da mi ga odvzame. Smo podobni barvnim oknom, skozi katera sije sončna svetloba in napravi čudovit spektakel - podobno skozi vsakega človeka sije Božja milost. Toda, okna se lahko umažejo in jih je treba očistiti, da lepo sije skoznje svetloba - prav tako se moramo tudi mi od časa do časa očistiti, da bi Božja podoba po nas res lahko prav sijala. V spokornih časih je tovrstno očiščenje zelo pomembno, da bi se lahko dobro pripravili na velike skrivnosti, ki jih bomo praznovali. Če želimo, da pride ob teh praznikih res v nas Božja milost, moramo svoje posode dobro očistiti in pripraviti.

Tovrstni zakrament imajo tudi v pravoslavni Cerkvi, medtem ko je drugače v protestantskih skupnostih, kjer so mnenja, da lahko vsakdo te stvari 'razreši' s svojim Bogom. Vendar vsi vemo, kako smo sami do sebe najprej veliko bolj popustljivi, kako je tako zelo nevarno, da problem greha samo še bolj pospravimo v nek predal, da nas več ne moti.

Prav tako je spoved poleg tega, da je zakrament, torej vidno znamenje nevidne Božje milosti (po definiciji), tudi duhovna rast, duhovno spremljanje na naši življenjski poti - zelo je priporočljivo, da si izberemo osebnega spovednika. To bo treba še zelo poudarjati in priporočati.

Objavljeno v Novem glasu.

Studenec žive vode

Nekoliko se bomo poigrali in rekli, da smo vsi malo 'Samarijanke'. Jezus bi se lahko ognil samarijanskim krajem – dejansko so Judje delali velik ovinek na poti v svojo prestolnico, Jeruzalem, pa se ni. Podobno se ne ogne niti našim 'krajem', tudi nam prekriža pot. Prihaja v naš vsakdan, v naš vsakdanji trud in napor, da bi potešili svojo življenjsko žejo, da bi končno le dosegli tisto srečo, da bi končno le bili ljubljeni. Prihaja, ker je žejen, ker hrepeni po meni – ne le po mojem telesu, zaradi žeje katerega si nalijem čašo vode – ampak po celotni moji osebi, pa naj bo kakršna koli že.

Jezus razbije tiste predalčke, ki smo si jih ustvarili, da po njih razvrščamo svoje bližnje, ker sploh ni važno, v katerega spadam – ali sem Jud, Samarijan, Slovenec, Hrvat, bogataš, revež, mlad, star. Vsi smo pravzaprav na istem, v isti kaši. Krhki smo, nebogljeni, zaznamovani z grehom. Nihče ni pred tem obvarovan. Rešitev iz te godlje iščemo sami. In se res trudimo, si vsak dan znova prizadevamo, da bi to svojo žejo potešimo, a v svoji slepoti ne vidimo, da ni dovolj le voda za naše telo, ampak je potrebna drugačna voda. Ne vidimo, da ni samo to naše zemeljsko življenje, ampak se to naše življenje lahko odpira še v neko drugo, bolj popolno življenje. Pravzaprav to drugo življenje prvega ne izključuje, ga ne uniči, ampak ga predpostavlja in izpopolnjuje.

In kam nam je treba iti, da dobimo te 'žive vode', ki nam jo Jezus obljublja. Nikamor nam ni treba, ker je pobuda na njegovi strani. On nam je to vodo že ponudil. Gre za vodo njegove milostne ljubezni, za njegovega in Očetovega Duha, ki nam ga daje. Kot smo dejali, pride Gospod na našo pot, vse, kar moramo storiti je le, da se mu popolnoma odpremo. Povedati mu moramo, da smo žejni, da smo poskusili že vse in nam ni uspelo. On ve, kje nas boli, kje smo ranjeni. Te rane bo očistil s svojo čisto, najčistejšo vodo, s svojim odpuščanjem.

Tako bomo lahko postali novi ljudje, ker se bomo končno začutili zares izpolnjene, zares ljubljene. Ker pa prava ljubezen 'ne misli svojega', ampak nas presega in je ne moremo zadržati le zase, bomo kakor Samarijanka tudi mi šli po svoje brate, da jim nesemo malo te 'žive vode', še bolj pa zato, da bodo tudi oni 'z veseljem zajemali iz Odrešenikovih studencev.'