nedelja, 17. januar 2016

Življenjsko veselje

Zagotovo ni naključje, da beremo takšne svetopisemske odlomke tako blizu božičnih praznikov, ko se je resnično Bog na neki način poročil z ranjenim človekom, kot nam pravi prerok Izaija, to pa je napravil po svojem sinu Jezusu. Gre tudi za tisto mistično poroko Gospoda Jezusa s svojo Cerkvijo, vendar nam to skrivnost naše preveč sociološko gledanje na Cerkev samo zamegljuje. V človekovo življenje je ponovno prišlo tisto vino, ki je bilo zmanjkalo. Vino je namreč za Sveto pismo izredno močan simbol, ki ponazarja tisto pravo veselje, ki si ga ljudje sami ne moremo dati, temveč lahko pride le od Boga. Gre za dar odrešenja, Božjega življenja, ki ga vsak od nas prejme pri krstu, a zaradi naše grešne narave tega vina tudi zmanjka. V takšnih trenutkih je za to vino Božjega življenja, njegovih milosti, njegovih radosti potrebno prositi.

Za to imamo zgled pri kralju Davidu, ki v svojem znanem spokorniškem psalmu "Miserere" Boga prosi tudi takole: »Vrni mi veselje svojega odrešenja.« Želi se torej spet veseliti tega, da ga je Bog rešil, da ga rešuje iz brezna zla. Dejstvo namreč je, da v življenje zlo pride, marsikdaj tudi nepovabljeno, velikokrat pa ga prav povabimo. Treba se je namreč zavedati, da je zlo trivrstno. Imamo nadnaravno ali metafizično zlo, samo delovanje hudiča in drugih demonov. Potem imamo tisto zlo, ki je vpisano v naravo samo, zato je naravno ali fizično zlo. Vendar pa imamo tudi človeško ali moralno zlo - slednje proizvajamo ljudje sami. Ko to zadnje zlo proizvajamo, ljudje grešimo, kot temu splošno pravimo. Dandanes se je ta zavest močno izgubila, kakor se je močno izgubila tudi občutljivost za greh, za to, da sami delamo, proizvajamo zlo. Najbrž ima veliko pri tem tudi dejstvo, da se ne zavedamo čudovitih darov, ki nam jih Bog naklanja po svojem Sinu Jezusu, po katerem, in samo po njem, smo rešeni, odrešeni, smo Božji sinovi in hčere. Bog je za nas naredil neskončno veliko, da več sploh ne bi mogel, saj je na svet poslal svojega Sina, da bi nas, kot pravi ena od šestih resnic, "s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal". Nezavedanje tega oz. prava brezbrižnost botruje temu, da se zlu potem prepuščamo, namesto da bi se proti njemu borili. Davidov zgled pa nam vseeno pove, da lahko ta spomin velike Božje ljubezni, žrtve in, ko smo že v posebnem letu, usmiljnja, nazaj pridobimo kadarkoli, zato pa lahko spet pridobimo tudi Božje življenje, veselje do življenja, odrešenost. Pomembno je, da ob svoji oddaljitvi od Boga spet pridobimo spomin in zavest,  da v Bogu živimo, se gibljemo in smo, da je on naša moč in tolažba.

Kralj David to vzklika v molitvi, zato je zlasti pomembno, da kljub vsemu molimo, se udeležujemo bogoslužja, poslušamo Božjo besedo, delamo spokorna dela, pomagamo bližnjemu, pa naj bo naš položaj še tako težak. To je prva stvar, ki jo je treba obnoviti - molitveno in bogoslužno življenje. To je gotovo težko, a najboljša in najbolj pristna molitev je tista, ki je boj. Marsikdaj se je treba prav prisiliti, da bi si vzeli nekaj časa za molitev, da bi šli k sveti maši, da bi se ustavili ob odlomku Svetega pisma... Jezus je v Getsemaniju od apostolov želel prav ta moloitveni boj, ki ga je označil prav kot smrtni boj, kot agonijo. To pomeni, da isto zahteva tudi od nas. Kot je rekel Chesterton, zares ljubimo samo tisto, za kar se borimo, vse drugo je le pohota. Ko zato pridejo težave v življenju, nismo naredili nič, če se nismo tudi duhovno borili za tisto. Če se nismo borili v molitvi. O tem smo pred kakim mesecem gledali s študenti lep ameriški krščanski film "Vojna soba", ki govori prav o tem. Tam je bilo seveda Sveto pismo kot glavno orožje, a imamo mi še močnejše orožje, to pa je rožni venec. Mnogi smo prav v življenjski stiski odkrili njegovo čudovito moč. Poleg svetopisemskega besedila in evangeljskih prizorov namreč pri rožnem vencu drži prav tisto, kar smo brali v evangeliju: "Jezusova mati je bila tam." Ona je vselej tista, ki posreduje pri Sinu za milosti, zato je v naši veri "srednica vseh milosti", kar je resnica, ki velja, čeprav še ni bila uradno razglašena. Vse gre preko nje, vse naše prošnje in rotenja. Vse je podkrepljeno še z njeno mogočno priprošnjo. Za vsakega od nas pravi, če ji to povemo, Jezusu: "Temu in temu je zmanjkalo vina." Povedali smo, kaj to pomeni.

Treba se je torej vrniti k molitvenemu in bogoslužnemu življenju, kakor tudi k bolj moralnemu življenju, da torej ne delamo več zla. Zato stavek: »Karkoli vam reče, storite!« Jezus je tisti, ki je večna Beseda in nam je dal pravih navodil za naše življenje. Truditi se moramo res, da storimo, karkoli pravi. Imamo verski nauk, ki je posebej skoncentriran v Božjih zapovedih zapovedih, katerim se bomo pobliže posvetili v naslednjih nedeljah. Ko bomo namreč spoznavali, kakšno je naše življenje pred Bogom, bodo lahko odpadle tudi vse druge blokade, ki nam preprečujejo to, da bi se posluževali kaj več "drugega krsta", preroditve v Duhu in ognju, ki je sveta spoved. To je namreč zakrament, ki nas resnično očiščuje in nas dela vredne, da uživamo Boga samega. Sajvemo, da samo "čisti v srcu Boga gledajo", ga torej zares v polnosti uživajo.