petek, 09. november 2018

W kot WOLFE 1

Cerkveni in družbeni antislovar (50a)

Dvojni V sicer ni naša črka, ampak smo se odločili, da se spomnimo osebnosti, ki je umrla letos, to pa je ameriški časnikar, pisec in pisatelj Tom Wolfe. Sicer je prišel na vrsto šele sedaj, čeprav je umrl v 89. letu starosti že 14. maja letos, a črka je črka, odločitev pa je padla že prej. Tako kot mnogi, kaj dosti tega možakarja nisem poznal, razen tega, da sem vedel za njegovo skovanko določenega dela družbe kot »radical chic«, a mi je zanimanje vzbudil najprej naš urednik Jurij, potem pa prijatelj Marco Respinti, novinarski kolega iz Milana, ki ima tudi hrvaške korenine. 
 
Dobil sem zagotovilo, da gre za t.i. časnikarsko »veliko pero«, pa sem se pozanimal, kako je kaj s tem, potem ko sem si priskrbel kar nekaj njegovih knjig. Ugotovil sem namreč, da Wolfa pravzaprav nihče (vsa čast izjemam, seveda!) ni poznal. Tudi film, ki je nastal po njegovi knjigi, je že prestar, da bi še bil komu, razen redkih, zanimiv. Govorimo seveda o filmu, ki je nastal po istoimenski knjigi, »Kres ničevosti« (»The Bonfire of the Vanities«), ki nam pove, kakšne so lahko skrajne posledice t.i. »kapitalizma« oz. tega, da nekateri ljudje prodajo dušo napačnemu bogu. Radical chic smo rekli, kar bi na daleč lahko primerjali s slovenskim delom Janka Kersnika »Jara gospoda«, le da govori o novopečenih ameriških milijonarjih, ki se zbirajo okrog kulturnih osebnosti, v tem primeru je to bil pianist Leonard Bernstein (1918-1990), in prazno govoričijo ter pišejo svoje čeke za razno-razne reči, med drugimi tudi za t.i. »filantropijo«, kot se navadno zadevo imenuje na Wikipediji, ko znane osebnosti mečejo drobtinice s svoje bogate mize v neke dobre namene. 
 
Zato je potrebno brati Wolfa, ki s svojim ostrim jezikom obračunava s tovrstnimi hinavščinami, seveda zlasti s tistimi, ki jih je doživljal v svojem okolju, a je to isto okolje z globalizacijo prišlo tudi v naše domove preko televizije. To branje je v zadovoljstvo in zabavo, predvsem pa vzbudi kritično razmišljanje v človeku, ki je morda že kar malo zaspal v svoji nekonfliktnosti. In vendar imamo tudi pri nas številne, ki so marsikam prišli po vezah, ki opletajo s praznimi parolami po visokih položajih, a seveda tega ne počno s svojo denarnico. Tudi prej ni bila njihova, temveč očetova. Wolfe je torej predvidel ta nihilizem zgornjih slojev, do katerega je najprej pripeljala sprevrženost same človčnosti in človeškosti vpletenih, potem pa je prišla seveda na ta teren še ideološka sprevrženost. Gre za t.i. »buržoazijo«, pa naj bodo to marksisti, liberalci, fašisti, krščanski demokrati, celo določeni kleriki. Gre za sploščenost njihovega pogleda, ker mu manjkata tako globina kot višina, vidi pa le tuzemskost, morda pa lahko celo trdimo, da je vse skupaj zreducirano na koncu le še na točko »jaz«. Vsekakor gre za jetnike svojih lastnih predstav in za nezrele osebnosti. S še enim zapisom nadaljujemo prihodnjič.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 05. november 2018

V kot VAS 3

Cerkveni in družbeni antislovar (49c)

Kanadski komunikolog McLuhan je bil v preučevanju medijev izviren in je zgodovino napredovanja komunikacij razdelil v tri obdobja: 1) ustno izročilo, ki je veljalo za »zaprto družbo«, ki živi v medsebojnem sožitju »plemensko slušno kulturo«, le-ta je prostorsko zaokrožena, osnovana na pripovedih (ki so jih v moderni dobi označili za »mite«) in ne pozna indivudualnosti; 2) obdobje pisave in tiska – tadva prelomita plemensko ravnovesje, uho zamenja oko, kar pospešuje vzročno pogojeno miselnost, razumskost in linearno komunikacijo posameznikov; 3) elektronsko obdobje, v katerem mediji krožno razširijo svoj »živčni sistem« na ves planet, vsak človek je udeležen v težave drugih, na globalni ravni pa se spet pojavijo takšne vrste odnosov, ki so podobni tistim, ki so se dogajali na vasi.

Ko živimo v postindustrijski družbi, smo šli še dalje od te časovne razporeditve, saj prehajamo, če že
nismo prešli, od informacijske družbe, ki jo obvladujejo masovni mediji in enosmerna sporočila med enim virom in več naslovniki, h komunkacijski družbi, ki jo zaznamuje multimedialnost ali večpredstavnost, kjer sovpadajo TV, računalniki in druge telekomunikacijske naprave, kjer je osebek istočasno naslovnik in vir večsmernih sporočil. Kdor pravi, da je kak medij bil popolnoma izpodrinjen, se moti, saj je sicer res neki medij zamenjal drugega v naslednji novi dobi, vendar ga ni popolnoma uničil – stari medij se je predrugačil, našel nove oblike in prostore, kjer lahko deluje naprej, vsekakor pa deluje po nekih načelih, ki se jih pojmuje kot »naprednejše«. Tako je storila pisava z ustnim izročilom, časopis s knjigo, kinematograf s fotografijo, televizija z radiom, prav tako pa se dogaja tudi z večpredstavnostjo in internetom.

McLuhan je trdil, da so elektronski mediji ukinili tako čas kot prostor. Se je res zgodilo prav to, ali pa sta čas in prostor nazadovala od prvotnih dejavnikov, ki vplivata na prav vsak medosebni odnos, do dejavnikov, ki vplivata le na določene oblike medosebnega občevanja. Vseeno pa McLuhan ni uporabljal klasične metodologije, saj ni delal klasične analize, temveč je rekel, da raje dela neke vrste »izvidništvo«, s tem, da je pristopal »mozaično« k zadevam. Takšen pristop je namreč imel za bolj učinkovit v primerjavi z racionalno-logičnim. Ko se pa sprašujemo, kako je končala »globalna vas«, se je najbolje nasloniti na kategorijo »prostora«. Meyrowitz razlikuje med fizičnim in družbenim prostorom. V ustni in pisni kulturi sta ta dva prostora ostala povezana, so pa stvari spremenili elektronski mediji, saj ko komuniciramo preko njih, naše stvarno nahajanje več ne določa, kje in kaj smo na družbeni ravni.

To je eno, v internetni dobi pa lahko rečemo, da se je zgodil še en ključni preobrat, saj v bistvu nimamo več le enega sveta, temveč dva – še virtualnega. Internet tako ni »medij«, temveč »svet«, tako da imamo danes tudi dve globalni vasi. Tu bi bilo za povedati še veliko, da ne rečemo ogromno, a bo najbrž o teh tematikah še veliko mogoče govoriti, vsekakor pa priporočamo vsem, ki določene informacije »lansirajo« in oblikujejo mnenja ljudi, da upoštevajo dejstvo dveh globalnih vasi in da se lahko mnogi tako ali drugače prepričajo, kakšne so informacije, ki jim jih nudijo.
Objavljeno v tedniku Novi glas